Jedro

Do uveljavitve Stanovanjskega zakona veljavne določbe 6. člena Zakona o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini se niso nanašale le na prodajo teh nepremičnin, temveč upoštevaje določbo 553. člena Zakona o obligacijskih razmerjih tudi na menjavo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (to je delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da je menjalna pogodba sklenjena med U. Ljubljana in D. ter Ž. B., oba L. 17, Ljubljana, št. C z dne 12.8.1991 nična ter da je prvotožena stranka U. Ljubljana kot prodajalec dolžna skleniti s tožečo stranko T. M., V. 3, Ljubljana, kot kupcem, kupoprodajno pogodbo za stanovanje št. 9 v III. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani, V. 3, v skupni izmeri 96,13 m2. Tožena stranka pa je dolžna tožeči povrniti tudi stroške pravdnega postopka v višini 60.800,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.2.1993 dalje do plačila.

Zoper sodbo v delu, v katerem je bilo z njo tožbenemu zahtevku ugodeno, so vložile pritožbo vse tri tožene stranke. Uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Pravni promet z nepremičninami sta v času, ko je bila sklenjena sporna menjalna pogodba, urejala dva zakona in sicer Zakon o prometu z nepremičninami in Zakon o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini.

Menjalna pogodba je bila sklenjena v okviru določb 10. člena Zakona o prometu z nepremičninami in je pravno veljavna. Zakon o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini pa je urejal samo kupoprodajo stanovanj v družbeni lastnini in je sodišče prve stopnje napačno svojo odločbo oprlo na 6. člen tega zakona. Ker je menjalna pogodba tako v celoti veljavna in ker je sklenjena pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona, je sporno stanovanje s to pogodbo prešlo v zasebno lastnino in torej niso izpolnjeni pogoji za prodajo po Stanovanjskem zakonu.

Tožena stranka pa je vložila tudi dopolnitev pritožbe, v kateri toženci navajajo še, da je tožnik na lastno željo hotel zamenjati sporno stanovanje za dve manjši, da je njegova razvezana žena postala imetnica stanovanjske pravice na dvosobnem stanovanju, njemu pa je bilo dodeljeno stanovanje na Z. 43 ter da vrednost teh dveh stanovanj presega vrednost stanovanja na V. 3. Dodajajo pa še, da se je tudi sam tožnik izkazal za imetnika stanovanjske pravice na stanovanju na Z. 43 s pisno vlogo za odkup le-tega. Prva tožena stranka pa ugovarja tudi pasivno legitimacijo z obrazložitvijo, da ni lastnik stanovanja ampak da z njim samo upravlja. Sodišče prve stopnje je napačno dosodilo tudi tek zamudnih obresti za pravdne stroške, ki bi morale začeti teči z dnem izdaje sodbe, to je od 16.4.1993 dalje.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bila dopolnitev pritožbe, ki je bila oddana priporočeno na pošto 1.10.1993, oddana po izteku pritožbenega roka, ki je potekel 17.6.1993. Zato je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru vseh treh, v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi katerega je potem tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Nesprejemljiv je očitek iz pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je veljavnost sporne pogodbe presojalo na podlagi 6. člena Zakona o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini, ker naj bi po mnenju pritožbe ta zakona urejal le kupoprodajo družbenih stanovanj.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 553. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da za vsakega pogodbenika iz menjalne pogodbe nastanejo obveznosti in pravice, ki nastanejo iz prodajne pogodbe za prodajalca, povsem pravilno odločilo, da omenjeni 6. člen Zakona o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini velja tudi za menjalno pogodbo. Ker je bilo omenjeno stanovanje v času sklepanja menjalne pogodbe zasedeno in ker je imel tožnik stanovanjsko pravico na tem stanovanju, prvotožena stranka ne bi smela brez njegovega soglasja odtujiti tega stanovanja in je zato menjalna pogodba nična. Sodišče prve stopnje je tudi povsem zanesljivo ugotovilo, da je tožnik imel stanovanjsko pravico na spornem stanovanju in je do uveljavitve Stanovanjskega zakona tudi ni izgubil, zato je pravilno odločilo, da je v skladu s 117. členom tega zakona prvotožena stranka na njegovo zahtevo dolžna z njim skleniti kupoprodajno pogodbo.

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upoštevne pritožbene razloge (drugi odstavek 365. člena ZPP), je bilo treba pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov tožene stranke, ki s pritožbo ni uspela)oziroma na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov tožnika v zvezi z odgovorom na pritožbo, ki jih spričo vsebine pritožbe, vsebine odgovora na pritožbo in stanja stvari ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).

Določbe ZPP in ZOR, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporbljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št. 1/91-I).