Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob upoštevanju v postopku zatrjevanih dejanskih okoliščin, ki naj bi vse obstajale že pred uveljavitvijo SZ in ki bi lahko tudi bile pravnoodločilne ( tožnikova pobuda za zamenjavo stanovanja na V. 3 za dve manjši, vsaj delno že realizirana zamenjava stanovanj z dodelitvijo stanovanja v S. ulici tožnikovi razvezani ženi, tožnikova zahteva za odkup stanovanja na Z. s priloženo odločbo o dodelitvi tega stanovanja itd. ), je potrebno po presoji revizijskega sodišča v tej pravdni zadevi uporabiti določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84 - v nadaljevanju ZSR, ki niso izključevale možnosti prenehanja stanovanjskega razmerja na podlagi sporazuma, ki sta ga lahko sklenila imetnik stanovanjske pravice (v obravnavanem primeru tožnik) in stanodajalec (v obravnavanem primeru prvotožena stranka).
Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje ( v obsodilnem delu ) se razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.
Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je nična menjalna pogodba, ki so jo dne 12.8.1991 sklenile tožene stranke, prvotoženi stranki pa naložilo, da mora pod pogoji iz stanovanjskega zakona s tožnikom kot kupcem skleniti prodajno pogodbo, katere predmet bo stanovanje št. 9 v III. nadstropju stanovanjske hiše V. v L., kupnina pa znašala 809.017,30 SIT. Tožnikov zahtevek na plačilo nižje kupnine ( v znesku 774.973 SIT ) je kot neutemeljen zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 60.800 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.2.1993 dalje do plačila.
Pritožbo tožene stranke proti obsodilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede pritožbenih stroškov je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.
Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pravo je zmotno uporabljeno zato, ker sta sodišči za menjalno pogodbo, ki so jo tožene stranke sklenile dne 12.8.1991, uporabili določbe zakona o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini ( v nadaljevanju zakon o pogojih za prodajo ) in ne določb zakona o prometu z nepremičninami. Zakon o pogojih za prodajo je v 1. členu določal, da se mora v primeru prodaje stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini občanom in civilnim pravnim osebam ohraniti vrednost družbenega premoženja. Tudi v ostalih določbah zakon govori le o prodaji. V primerih menjave se družbeno premoženje ohrani. Dejstva, da se zakon o pogojih za prodajo nanaša le na prodajne pogodbe, ne more spremeniti niti določba 553.člena ZOR, ki govori le o tem, da za vsakega pogodbenika iz menjalne pogodbe nastanejo pravice in obveznosti prodajalca iz prodajne pogodbe. Menjalna pogodba, ki so jo sklenile tožene stranke, je zato veljavna. Sicer pa tudi v primeru, če bi določba 6. člena zakona o pogojih za prodajo veljala tudi za menjalne pogodbe, med toženimi strankami sklenjena menjalna pogodba ne more biti nična. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč zmotno ugotovili, da tožnik ni izgubil stanovanjske pravice na stanovanju na V. Stanovanje na Z. je bilo tožniku dodeljeno dne 10.1.1991 in v skladu z določbami takrat še veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih. Stališče sodišča, da je odločba o dodelitvi stanovanja na Z. pravno irelevantna bi bilo sprejemljivo le v primeru, če bi bila odločba izdana šele po uveljavitvi stanovanjskega zakona. Tožnik je bil z odločbo o dodelitvi stanovanja na Z. seznanjen in je s tem stanovanjem celo razpolagal. Okoliščina, da je bila tožniku odločba vročena najkasneje 19.12.1991, ne more vplivati niti na veljavnost odločbe, niti na njeno dokončnost in pravnomočnost. Tožnik bi lahko odločbo izpodbijal z ugovorom, česar pa ni storil. Zato je odločba postala dokončna in pravnomočna. To pa pomeni, da je tožnik izgubil stanovanjsko pravico na stanovanju na V. Ker je sodišče zmotno štelo, da je za pridobitev stanovanjske pravice na stanovanju, ki je bilo tožniku dodeljeno z odločbo z odločbo z dne 10.1.1991, in s tem za izgubo stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju na V. v L., pomemben le čas vročitve odločbe, se sploh ni ukvarjalo z okoliščino, da je bila v obravnavanem primeru veljavno dodeljena stanovanjska pravica na dvosobnem stanovanju tudi J.M., ki je bila uporabnica stanovanja na V., in z okoliščino, da je bil tožniku odobren s strani prvotožene stranke za adaptacijo tega stanovanja celo kredit. Tožnikovi razvezani ženi je bilo stanovanje dodeljeno izključno zato, ker je bilo dogovorjeno, da se tožniku namesto stanovanja na V. dodelita dve drugi, manjši stanovanjski enoti. Tožnik se je izrecno strinjal s tem, da se mu dodeli drugo manjše stanovanje. To stanovanje bi tožnik lahko tudi odkupil. Tožnikove pravice do odkupa stanovanja na V. zato ni mogoče obravnavati ločeno od pravice do odkupa, ki jo je tožnikova bivša žena že uveljavila na njej dodeljenem stanovanju v S. Če bi tožnik lahko odkupil stanovanje na V., bi bilo to v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, pomenilo pa bi tudi zlorabo pridobljenih pravic. Končno je materialno pravo zmotno uporabljeno tudi zato, ker so bile tožeči stranki zamudne obresti od stroškov postopka prisojene že od dne 17.2.1993 in ne šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Reviziji naj se ugodi, izpodbijana sodba pa tako spremeni, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).
V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno. Na dan uveljavitve stanovanjskega zakona je bila tožeča stranka imetnica stanovanjske pravice le na stanovanju na V. v Ljubljani. Zato ima pravico do odkupa tega stanovanja. Pravno pravilna je tudi presoja sodišča, da je nična menjalna pogodba, s katero sta toženi stranki razpolagali s stanovanjem na V.. Revizija naj se zato zavrne kot neutemeljena.
Revizija je utemeljena.
Sodišči prve in druge stopnje sta se v dosedanjem postopku v pretežni meri ukvarjali le z vprašanjem ničnosti menjalne pogodbe, ki je bila dne 12.8.1991 sklenjena med toženimi strankami in pri tem priznali tožniku, ob materialnopravnem zaključku, da je bil ob uveljavitvi stanovanjskega zakona, Ur.l. RS, št. 18/91, z dne 11.10.1991 - v nadaljevanju SZ, še vedno imetnik stanovanjske pravice na stanovanju na V., ki je bilo predmet menjalne pogodbe, status za uveljavljanje ničnosti zainteresirane osebe ( 109. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR ). Po presoji revizijskega sodišča pa je materialnopravno vprašljiva odločitev sodišč prve in druge stopnje o tem, da je bil tožnik na dan uveljavitve SZ še imetnik stanovanjske pravice na stanovanju na V. v L., zaradi česar je vsaj preuranjena tudi odločitev obeh sodišč, da je mogoče tožeči stranki priznati za izpodbijanje menjalne pogodbe, ki so jo dne 12.8. 1991 sklenile tožene stranke, status osebe iz 109. člena ZOR.
Za to, da bo mogoča pravno pravilna odločitev o uveljavljenem tožbenem zahtevku ( ničnost menjalne pogodbe z dne 12.8.1991 in dolžnost sklenitve prodajne pogodbe s tožnikom za stanovanje na V.3 v L. ), je potrebno najprej odgovoriti na temeljno vprašanje, ali je bil tožnik na dan uveljavitve SZ res še vedno imetnik stanovanjske pravice na stanovanju na V. v L.. Na to vprašanje sta sicer v dosedanjem postopku sodišči prve in druge stopnje odgovorili pritrdilno, vendar pa je po presoji revizijskega sodišča materialnopravna pravilnost tega odgovora zaenkrat vsaj zelo vprašljiva. Materilnopravni zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je bil tožnik na dan uveljavitve SZ še vedno imetnik stanovanjske pravice na stanovanju na V. v L., je namreč po presoji revizijskega sodišča posledica napačnega materialnopravnega izhodišča, da je za odgovor na to vprašanje pomembna in odločilna le dokončnost oziroma pravnomočnost odločbe, s katero je bilo tožniku dodeljeno stanovanje na Z. v L. Zaradi tega se nižji sodišči z drugimi okoliščinami, ki bi tudi lahko bile pravnoodločilne in ki so navedene v nadaljevanju te obrazložitve, nista ukvarjali, kar z drugimi besedami pomeni, da je v dosedanjem postopku ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno.
Ob upoštevanju v postopku zatrjevanih dejanskih okoliščin, ki naj bi vse obstajale že pred uveljavitvijo SZ in ki bi lahko tudi bile pravnoodločilne ( tožnikova pobuda za zamenjavo stanovanja na V. za dve manjši, vsaj delno že realizirana zamenjava stanovanj z dodelitvijo stanovanja v S. tožnikovi razvezani ženi, tožnikova zahteva za odkup stanovanja na Z. s priloženo odločbo o dodelitvi tega stanovanja itd. ), je potrebno po presoji revizijskega sodišča v tej pravdni zadevi uporabiti določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84 - v nadaljevanju ZSR, ki niso izključevale možnosti prenehanja stanovanjskega razmerja na podlagi sporazuma, ki sta ga lahko sklenila imetnik stanovanjske pravice ( v obravnavanem primeru tožnik ) in stanodajalec ( v obravnavanem primeru prvotožena stranka ). V dosedanjem postopku zatrjevane okoliščine, s katerimi pa se, kot je bilo že povedano, doslej sodišči prve in druge stopnje nista ukvarjali, pa po oceni revizijskega sodišča ne izključujejo sporazumnega prenehanja tožnikovega stanovanskega razmerja za stanovanje na V. v L. Iz dosedanjih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je imel tožnik, ki je imetništvo stanovanjske pravice na stanovanju na V. pridobil v letu 1965, že v letu 1990 željo, da bi prišlo do zamenjave stanovanja na V. za dve manjši. Želja za zamenjavo stanovanja na V. za dve manjši stanovanjski enoti, ki je bila posredovana tudi stanodajalcu stanovanja na V. v L., je bila posledica dejstva, da se je tožnik razvezal, zaradi česar je z zamenjavo skušal rešiti tako svoj stanovanjski problem, kot tudi stanovanjski problem razvezane žene, ki je imela na stanovanju na V. status uporabnice. Vprašanje, kdo od prejšnjih zakoncev bo obdržal oziroma pridobil imetništvo stanovanjske pravice na stanovanju na V. bi morala tožnik in njegova razvezana žena razrešiti na način, ki je bil določen v 17. členu ZSR. O nadaljnjem imetništvu stanovanjske pravice bi se tedaj morala sporazumeti ( 1. odst. 17. čl. ZSR ), ali pa odločitev o tem prepustiti sodišču ( 2. odst. 17. čl. ZSR ). Prejšnji zakonec (tožnik ali njegova razvezana žena ), ki po sporazumu ali sodni odločbi ne bi obdržal oziroma pridobil stanovanjske pravice, bi se moral iz stanovanja izseliti ( 3. odst. 17. čl. ZSR ), najpotrebnejše prostore (ne drugega ali celo drugega primernega stanovanja) pa bi mu moral zagotoviti prejšnji zakonec, ki je na prej skupnem stanovanju ostal ali pridobil stanovanjsko pravico.
Tožnik ob razvezi zakonske zveze nastalega položaja ni urejal po navedenih določbah ZSR, ampak je skušal z zamenjavo stanovanja na V. priti do dveh drugih stanovanj in na ta način zagotoviti na novo pridobljenih stanovanjih imetništvo stanovanjske pravice tako zase, kot tudi za razvezano ženo. Take zamenjave stanovanj je ZSR dovoljeval ( 23. čl. in nasl. ) in na ta način izjemoma omogočal prenos stanovanjske pravice na drugega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na tožnikovo pobudo tudi dejansko prišlo do tega, da je bilo J. M., tj. uporabnici stanovanja na V., dodeljeno drugo stanovanje ( v S. v L. ), na katerem je postala imetnica stanovanjske pravice. Ta ugotovitev pa po povedanem pomeni, da je tožnik razpolagal s svojo stanovanjsko pravice, ki jo je imel na stanovanju na V.. Zato obsega upravičenj, ki jih je tožniku zagotavljal ZSR na stanovanju na V. v L., ni več mogoče obravnavati le s stališča dokončnosti in pravnomočnosti odločbe, s katero je bilo tudi tožniku dodeljeno drugo stanovanje ( v Z. ulici ampak je potrebno obseg teh upravičenj obravnavati tudi ob upoštevanju upravičenj, ki jih je na stanovanju v S. ulici pridobila njegova razvezana žena. Le tak celovit pristop ( na katerega utemeljeno v reviziji opozarja tudi tožena stranka ) lahko pripelje do materialnopravno pravilnega odgovora na vprašanje, ali je po dodelitvi stanovanja tožnikovi razvezani ženi tožnik sploh še lahko obdržal stanovanjsko pravico tudi na stanovanju na V. v L., pri čemer pa pri iskanju odgovora na zastavljeno vprašanje ni odločilna le v dosedanjem postopku že ugotovljena dodelitev drugega stanovanja tožnikovi razvezani ženi, ampak so lahko pravnoodločilne tudi druge v dosedanjem postopku že zatrjevane vendar pa še ne obravnavane okoliščine ( da je bil tožnik pobudnik za zamenjavo stanovanj, da je dobil za adaptacijo stanovanja v S. ulici od prvotožene stranke kredit, da je bilo drugo stanovanje še v času veljavnosti ZSR dodeljeno tudi njemu in da je celo zahteval odkup tega stanovanja, zahtevi pa priložil odločbo o dodelitvi stanovanja v Z. v L. itd.).
Glede na povedano je revizijsko sodišče reviziji na podlagi določbe 2. odstavka 395. člena ZPP ugodilo in odločilo tako, kot je razvidno iz izreka sklepa.
Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.