Jedro

Tožnik je ob prevedbi plač v novem plačnem razredu v letu 2008 že dosegel najvišji plačni razred v nazivu policist vodja izmene I in takrat ni mogel biti uvrščen v višji plačni razred. Dejansko je pridobil možnost napredovanja skladno z določbo 2. odstavka 16. člena ZSPJS šele po spremembi Akta o sistemizaciji z dne 13. 11. 2008. Zato je za presojo sporne zadeve potrebno izhajati iz določbe 3. odstavka 11. člena Uredbe, po kateri javni uslužbenci, ki so pridobili pravico do napredovanja na podlagi določb ZSPJS, in je niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred prevedbo plač, to je pred 1. 8. 2008, lahko prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz Uredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da sta sklep Komisije za pritožbe št. ... z dne 16. 12. 2009 in sklep tožene stranke št. ... z dne 16. 7. 2009 (pravilno: 17. 6. 2009) nezakonita in se razveljavita, ter ugotovitev, da napreduje s 1. 10. 2008 za dva plačna razreda v 31. plačni razred in je upravičen do odprave nesorazmerja v osnovni plači, ki predstavlja razliko med osnovno plačo 31. plačnega razreda in prevedenim plačnim razredom javnega uslužbenca (27. plačni razred). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 10. 2008 do 1. 4. 2009 za posamezne mesece obračunati razliko v plači, upoštevaje tudi razliko v vseh tožniku pripadajočih dodatkih, ki se odmerjajo od osnovne plače, za 2 plačna razreda, oziroma med zneski, prejetimi za 29. plačni razred in zneski, ki bi jih tožnik prejel v 31. plačnem razredu, za čas od 1. 4. 2009 dalje pa za posamezne mesece obračunati razliko v plači, upoštevaje tudi razliko v vseh tožniku pripadajočih dodatkih, ki se odmerjajo od osnovne plače, za 1 plačni razred, oziroma med zneski, prejetimi za 30. plačni razred in zneski, ki bi jih tožnik prejel v 31. plačnem razredu, ter po odvodu predpisanih davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek prikrajšanja v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 282,50 EUR, v 8 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje, do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da napredovanje s 1. 1. 2008 uveljavlja na podlagi prehodnih določil Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba) in Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Pravilnik). V napredovalnem obdobju je bil ocenjen z nadpovprečno delovno uspešnostjo (zadnja tri leta je bil ocenjen odlično) in skupaj zbral 110 točk, zato bi moral na podlagi 1. in 2. odstavka 11. člena Uredbe v povezavi s 15. členom Pravilnika napredovati za 2 plačna razreda s 1. 10. 2008, v 30. plačni razred. S Kolektivno pogodbo za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti (KPDU), ki se uporablja od 1. 8. 2008, je določeno, da se naloge na delovnem mestu policist vodja izmene lahko opravlja v uradniških nazivih policist vodja izmene III, II in I, pri čemer lahko v nazivu policist vodja izmene I. napreduje do 32. plačnega razreda. Enako določa Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uredba o notranji organizaciji). Tožena stranka je tožnikovo napredovanje v 32. plačni razred nezakonito preprečila z Aktom o sistemizaciji delovnih mest z dne 28. 7. 2008, ki je bil neskladen in v novembru 2008 saniran s spremembo. S tem aktom je tožena stranka delovno mesto policist vodja izmene razčlenila tako, da so se naloge na tem delovnem mestu opravljale v uradniških nazivih policist vodja izmene I, višji policist vodja izmene III in višji policist vodja izmene II. Policist vodja izmene I ni bil najvišji naziv delovnega mesta (kot bi skladno s KPDU in Uredbo o notranji organizaciji moralo biti), zato tožena stranka tožniku ni omogočila napredovanja nad pet plačnih razredov, torej nad 29. plačni razred s 1. 10. 2008. Skladno s hierarhijo pravnih aktov bi tožena stranka morala v splošnem aktu upoštevati veljavno KPDU in Uredbo o notranji organizaciji. Sodišče podzakonskega predpisa v delu, ki je v nasprotju s hierarhično nadrejenimi predpisi, ne sme uporabiti. Sodišče prve stopnje zato zmotno razlaga, da je akt o sistemizaciji v spornem času predstavljal veljavno pravno podlago, ker neskladnost splošnega akta delodajalca ni bila uveljavljana v kolektivnem delovnem sporu. Predhodno izpodbijanje akta o sistemizaciji v kolektivnem sporu bi pomenilo zamudo vseh rokov za uveljavljanje napredovanja v individualnem delovnem sporu. Sodišče se ni opredelilo do ključnega vprašanja - ali je bil akt vsebinsko zakonit oz. skladen s KPDU in Uredbo o notranji organizaciji in je bil dopustna podlaga za odločanje o napredovanju. Tožnik je z več listinskimi dokazi izkazal nezakonitost akta o sistemizaciji z dne 25. 7. 2008 - naknadna sprememba spornega akta z dne 13. 11. 2008 je odpravila prav te nepravilnosti, tožnik pa je predložil tudi dogovor med Vlado RS in A. sindikatom Slovenije z dne 17. 9. 2008, iz katerega izhaja zaveza, da bodo odpravili neskladja zaradi uvrstitve delovnih mest. Tožena stranka je torej sama priznala vsebinsko neskladje akta s predpisi in se zavezala k spremembi akta o sistemizaciji, a je spremembe sprejela šele v novembru 2008. Da bi tožnik ob presojanju izpolnjevanja pogojev za napredovanje po Pravilniku na dan 1. 9. 2008 izpolnjeval pogoje za napredovanje za dva plačna razreda, izhaja iz dokumentov MNZ z dne 21. 10. 2008 in z dne 17. 10. 2008. Sodišče prve stopnje pa izpolnjevanje pogojev zmotno presoja po Uredbi in ne po Pravilniku. Tožnik bi moral že na podlagi KPDU in Uredbe o notranji organizaciji z dnem 1. 10. 2008 napredovati ob presoji izpolnjevanja pogojev po Pravilniku. Sodišče ni upoštevalo 1. in 2. odstavka 11. člena Uredbe, ki prav za primere, ko so uradniki dosegli najvišje število napredovanj določa možnost nadaljnjega napredovanja. Uredba v tarifnem delu ni določila možnosti, da bi se delovno mesto policist opravljal v dveh ali treh zaporednih nazivih, pri čemer so lahko za delovno mesto določeni tudi nazivi različnih kariernih razredov. Iz Priloge I Uredbe namreč izhaja, da je bilo delovno mesto policist vodja izmene opredeljeno v nazivih policist vodja izmene III, II in I. S spremembo Uredbe o notranji organizaciji je bilo določeno, da se v sistemizaciji lahko za delovna mesta, ki se po Uredbi opravljajo v treh zaporednih nazivih, izjemoma določi, da se opravljajo v zgornjih dveh nazivih - to pa je tožena stranka storila šele s spremembo akta o sistemizaciji z dne 13. 11. 2008. Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče se je jasno opredelilo tudi do vprašanja veljavnosti akta o sistemizaciji z dne 28. 7. 2008. Tožnik v tem delovnem sporu zoper toženo stranko uveljavlja razveljavitev sklepov z dne 16. 12. 2009 in 17. 6. 2009, na podlagi katerih mu je bilo priznano napredovanje na delovnem mestu policist vodja izmene v Policiji, PU B., Postaja pomorske policije B., Skupina za mejno kontrolo, za en plačni razred in razporeditev v 30. plačni razred. Zahteva napredovanje s 1. 10. 2008 za dva plačna razreda v 31. plačni razred na podlagi ocene nadpovprečne delovne uspešnosti za predhodna tri leta, ko je skupaj zbral 150 točk, ter obračun razlike v plači z vsemi pripadajočimi dodatki od osnovne plače med 29. in 31. plačnim razredom za čas od 1. 10. 2008 do 1. 4. 2009 ter obračun razlike v plači z vsemi pripadajočimi dodatki od osnovne plače med 30. in 31. plačnim razredom za čas od 1. 4. 2009 dalje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo celoten tožbeni zahtevek. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Na podlagi 6. odstavka 11. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in spremembe; v nadaljevanju: Uredba) se v letu 2009 za leto 2008 ocenijo v skladu z Uredbo vsi javni uslužbenci, razen tistih, ki so napredovali s 1. 10. 2008. Ker tožnik s 1. 10. 2008 ni napredoval, neutemeljeno navaja, da je tožena stranka pri odločanju o napredovanju v letu 2009 nepravilno upoštevala oceno za leto 2008 po novih predpisih. Tožena stranka je tako v konkretnem primeru pravilno ugotavljala pogoje za napredovanje tožnika po postopku iz določbe 5. člena Uredbe in ne na način, kot se zmotno zavzema pritožba, da bi glede tega morala izhajati iz določb Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/1994 in spremembe; v nadaljevanju: Pravilnik), ki je veljal pred prevedbo. Tožena stranka je tožnika na podlagi dosežene ocene 14 točk iz zadnjega triletnega obdobja napredovala za 1 plačni razred. Pritožbeno zavzemanje, da bi morala v tožnikovem primeru upoštevati delovno uspešnost že od 2005 dalje, to je po predpisih, ki so veljali do uvedbe novega plačnega sistema v javnem sektorju, ne more biti sprejemljivo.

Izhodiščni razred tožnikovega delovnega mesta je 24. plačni razred, ob prehodu v nov plačni razred pa je bil tožnik preveden v 29. plačni razred, zato se v skladu s 6. odstavkom 5. člena Uredbe šteje, da je napredoval že petkrat, oziroma je šlo pri napredovanju z dne 1. 4. 2009 za njegovo šesto napredovanje. Ocene javnih uslužbencev se točkujejo in sicer z ocenami odlično s petimi točkami, oceno zelo dobro s štirimi točkami, oceno dobro s tremi točkami in oceno zadovoljivo z dvema točkama, kot to določa 1. odstavek 5. člena Uredbe. Ker je v napredovalnem obdobju tožnik zbral 14 točk, je izpolnil pogoje za napredovanje za en plačni razred, tako ga je tožena stranka z izpodbijanim sklepom z dne 17. 6. 2009 pravilno umestila v 30. plačni razred. Če bi hotel napredovati za 2 plačna razreda (v 31. plačni razred), bi moral skladno z določbo 3. odstavka 5. člena Uredbe v navedenem napredovalnem obdobju doseči 15 točk, kar pa v njegovem primeru ni bilo izkazano.

Temeljni princip prehoda v nov plačni sistem v letu 2008 predstavlja prevedba nominalnega zneska osnovne plače delovnega mesta in naziva ter osnovne plače javnega uslužbenca, dosežene v prejšnjem plačnem sistemu, na podlagi katere se je prevedla nominalna plača ter izvedla uvrstitev javnega uslužbenca v plačni razred v ustrezni lestvici novega plačnega sistema (49.a. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju - Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe; ZSPJS). V primeru tožnika se je opravila takšna prevedba na delovnem mestu policist vodja izmene I. Tožena stranka je ob upoštevanju doseženih napredovanj uvrstila tožnika v 24. plačni razred, ter mu v skladu s pripadajočimi dodatki določila osnovno plačo javnega uslužbenca. Tožnik zoper takšno prevedbo osnovne plače delovnega mesta in naziva ni izpodbijal v postopku pri sodišču. Kot je že navedeno, tožnik uveljavlja v tem sporu varstvo pravic zoper odločitev delodajalca o napredovanju, ki ga je bil deležen v letu 2009, ko je napredoval zgolj za 1 plačni razred od 1. 4. 2009 dalje.

V konkretnem primeru je za presojo tožnikovega napredovanja potrebno izhajati iz določb ZSPJS in Uredbe. Po določbi 1. odstavka 16. člena ZSPJS lahko javni uslužbenec napreduje na delovnem mestu oziroma nazivu v višji plačni razred, pri čemer skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZSPJS lahko napreduje vsaka tri leta za 1 ali 2 plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Za napredovalno obdobje se tako upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katera je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. V tej zvezi pristojni organ oziroma predstojnik najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje. Javni uslužbenec tudi na podlagi 3. odstavka 1. člena Uredbe lahko napreduje v plačni razred vsaka tri leta, če izpolnjuje predpisane pogoje. V tej zvezi se po določbi 2. odstavka 2. člena Uredbe šteje za napredovalno obdobje čas od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve v javnem sektorju, v katerem je javni uslužbenec pridobil tri letne ocene, ki mu omogočajo napredovanje. Po določbi 5. odstavka 5. člena Uredbe napreduje javni uslužbenec za 1 plačni razred, ne glede na določbe 2., 3. in 4. odstavka tega člena, če je v času od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve preteklo najmanj 6 let in je v tem obdobju dosegel povprečno oceno najmanj 3. V skladu s prehodno določbo 3. odstavka 11. člena Uredbe lahko javni uslužbenci, ki so pridobili pravico do napredovanja na podlagi določb ZSPJS in je niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred začetkom izplačila plač po ZSPJS, prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz Uredbe. Prvo oceno po Uredbi pridobijo za leto 2008 v letu 2009. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je za presojo v konkretnem primeru pomembno, da je tožnik ob prevedbi plač v novem plačnem razredu v letu 2008 že dosegel najvišji plačni razred v nazivu policist vodja izmene I in takrat ni mogel biti uvrščen v višji plačni razred. Dejansko je pridobil možnost napredovanja skladno z določbo 2. odstavka 16. člena ZSPJS šele po spremembi Akta o sistemizaciji z dne 13. 11. 2008. Zato je za presojo sporne zadeve potrebno izhajati iz določbe 3. odstavka 11. člena Uredbe, po kateri javni uslužbenci, ki so pridobili pravico do napredovanja na podlagi določb ZSPJS, in je niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred prevedbo plač, to je pred 1. 8. 2008, lahko prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz Uredbe.

Neskladnost splošnih aktov delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami se lahko uveljavlja v kolektivnem sporu. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila zakonitost akta o sistemizaciji z dne 28. 7. 2008 izpodbijana v sodnem postopku, tako je navedeni akt o sistemizaciji veljal in bil zakonita podlaga za prevedbo delavcev v nov plačni sistem, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sistemiziranost delovnega mesta policist vodja izmene iz akta o sistemizaciji je veljala vse do sprejetja novega akta o sistemizaciji, ki se je začel uporabljati z dnem 1. 1. 2009. Glede dogovora o izvajanju novega plačnega sistema v Policiji z dne 17. 9. 2008, ki ga tožnik tudi uveljavlja v pritožbi, pritožbeno sodišče navaja, da spremembe novega akta nepravilnosti za nazaj niso sanirale, pri čemer navedeni dogovor predstavlja le zavezo podpisnikov, da se bodo določeni problemi glede možnih napredovanj rešili s spremembo Akta o sistemizaciji. Tako je za rešitev v predmetni zadevi bistveno le to, da je na dan 1. 10. 2008, ko so se preverjali pogoji za napredovanje, obstajal le star akt o sistemizaciji, ki je bil veljaven. Tožena stranka je dokazala, da je pri sprejemu takšne sistemizacije izhajala iz določb Uredbe ter nenazadnje s spremembo sistemizacije z dne 13. 11. 2008 upoštevala tudi dogovor med Vlado RS in A. sindikatom Slovenije glede ustreznih sprememb nazivov ter razpona plačnih razredov, v katerih lahko napredujejo javni uslužbenci.

Pritožbeno sodišče je enaka pravna stališča zavzelo že v primerljivih zadevah Pdp 1187/2010 z dne 11. 3. 2011, Pdp 957/2013 z dne 9. 10. 2013 in Pdp 1009/2013 z dne 12. 2. 2014. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).