Jedro

Ni jasen zaključek pritožbenega sodišča glede na izvedenčevo izpoved, da drugi toženec tožnika sploh ni mogel videti (saj se je tožnik po ugotovitvah obeh sodišč gibal iz leve proti desni), prav tako bi se pritožbeno sodišče moralo opredeliti do alkoholiziranosti drugega toženca in tega, da je vedel, da se tožnik večkrat nezanesljivo giba na spornem delu ceste, saj je navedeno po presoji Vrhovnega sodišča pomembno za pravilno presojo objektivne odgovornosti drugega toženca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo uveljavljal zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 130.000,00 EUR in za plačilo mesečne rente v višini 300,00 EUR od vložitve tožbe dalje, in sicer za škodo, ki jo je utrpel zaradi prometne nezgode.

2. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta toženki dokazali okoliščine o delni oprostitvi objektivne odškodninske odgovornosti in tožnikov soprispevek k nastanku škode ocenilo na 40 %, zato je glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo odločilo, da sta toženki dolžni tožniku plačati znesek 61.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2009 dalje do plačila, v presežku do vtoževanih 130.000,00 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožbeni zahtevek za plačilo rente je zavrnilo v celoti in odločilo, da sta toženca dolžna nerazdelno povrniti tožniku njegove pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je po opravljeni glavni obravnavi pritožbi tožencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremenilo tako, da sta toženca dolžna tožniku plačati namesto 61.200,00 EUR sedaj 5.100,00 EUR, v izreku o pravdnih stroških pa tako, da je sedaj tožnik dolžan povrniti tožencema njune pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je pritožbi tožencev in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je o pritožbenih in revizijskih stroških. Drugače kot sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnikov soprispevek k prometni nezgodi 95 %, saj je ugotovilo, da drugi toženec tožnika ni mogel videti. Na razdalji 30 m bi drugi toženec tožnika lahko videl, če bi ta hodil ob levem robu njegovega prometnega pasu, ne pa tudi, če bi hodil, kakor je bilo ugotovljeno, po vozišču od leve proti desni.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je zaključek pritožbenega sodišča, da toženec tožnika na razdalji 30 m ni mogel videti, v nasprotju z izvedenskim mnenjem dr. C. Izvedenec je jasno zapisal, da bi voznik osebnega vozila ob običajni pozornosti lahko zaznal pešca na razdalji 30 m ali manj. Izvedenec je tudi izračunal, da bi voznik osebnega vozila pri taki razdalji, v danih pogojih vozilo ustavil z zaviranjem, če bi vozil svoje vozilo s hitrostjo 46,9 km/h. Ker je drugi toženec vozil s hitrostjo 40 km/h, očitno na svojo levo stran ni bil pozoren, saj je začel z zaviranjem šele, ko je trčil v tožnika. V nasprotju z izvedenimi dokazi je tudi ugotovitev pritožbenega sodišča, da je drugi toženec tožnika zadel na sredini avtomobila, saj je izvedenec pojasnil, da je bil tožnik ob trčenju že na voznem pasu, kjer se je peljal drugi toženec. Drugi toženec ga je zadel bolj z desne strani svojega avtomobila in je tožnik že skoraj prečkal cesto. Uveljavlja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), ker glede na navedeno ni jasna odločitev pritožbenega sodišča, da bi drugi toženec tožnika videl na razdalji 30 m, če bi ta hodil po levem robu njegovega prometnega pasu, ne pa tudi, če bi hodil po vozišču od leve proti desni. Pritožbeno sodišče je prezrlo, da je drugi toženec vozil pod vplivom alkohola in tega ni upoštevalo pri oceni vzroka za nastalo škodo. Tudi ni upoštevalo dejstva, da je drugi toženec vedel, da je tožnik večkrat „kolovratil“ na kraju trčenja in „je hodil malo po bankini, malo po cesti, malo se je spotikal“, ter je napačno ocenilo njegov soprispevek na 95 %. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 32/2009, kjer je šlo za primerljiv škodni dogodek. Sodišči sta prenizko odmerili odškodnino za nepremoženjsko škodo, saj tožnik trpi trajne duševne bolečine. Vse ugotovljene telesne okvare so trajne in ni pričakovati nobenega izboljšanja. V zvezi s tem se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča z evidenčnima številkama VS 00185 in VS 001978. Sodišči bi mu morali prisoditi zahtevano mesečno rento, saj se je pred nezgodo sam preživljal in je bil nekaj časa zaposlen. Kljub svoji starosti bi tožnik še vedno lahko opravljal pridobitno delo, dokler ne bo upravičen do pokojnine. Sedaj tega več ne more in je v celoti odvisen od drugih. Ni res, da tožniku s tem, ko mu država plačuje stroške, ne nastaja škoda, saj bo te stroške moral vrniti oziroma lahko država ali občina svojo terjatev prijavi v zapuščinskem postopku. Graja odločitev pritožbenega sodišča o stroških.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki. Prva toženka na revizijo ni odgovorila, drugi toženec pa v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne in tožniku naloži povrnitev njegovih stroškov revizijskega postopka. Navaja, da je tožnik stopil pred avto drugega toženca. Res je bil takrat drugi toženec pod rahlim vplivom alkohola, vendar to ni vplivalo na nesrečo, saj je tudi povsem trezen udeleženec v prometu ne bi mogel niti predvideti niti preprečiti. Tožnik je bil močno vinjen, prečkal je cesto v temnih oblačilih ponoči, brez svetlobnih teles, stran od označenega prehoda za pešce, ne da bi se prepričal, ali lahko to varno stori. Drugi toženec je imel ob nesreči manj alkohola v krvi kot tožnik. Kazenski postopek zoper drugega toženca je bil ustavljen, saj je bilo iz izvedenskega mnenja izvedenca dr. Č. razvidno, da drugi toženec nesreče ni mogel preprečiti. Njegova alkoholiziranost z nesrečo nima zveze. Drugi toženec tožnika pred trkom ni videl. Videla ga ni tudi priča M., ki je bila trezna. Ni res, da je zaključek pritožbenega sodišča glede tega, kdaj bi drugi toženec lahko opazil tožnika, v nasprotju z izvedenskim mnenjem, saj je sodišče jasno zapisalo, da je ta zaključek vezan na ustno izpoved izvedenca. Nerazumljivo je, zakaj nihče po nezgodi za potrebe uradnih evidenc ni izmeril vsebnosti alkohola v tožnikovi krvi in še danes ni znano, kakšna je bila ta količina. Tožnik je redno prekomerno užival alkohol. Glede višine odškodnine se sklicuje na navedbe iz svojega predloga za dopustitev revizije z dne 12. 6. 2015, ki ga je vložila skupaj s prvo toženko (Vrhovno sodišče je predlog s sklepom II DoR 200/2015 z dne 14. 8. 2015 zavrnilo - opomba Vrhovnega sodišča) in vztraja, da je odškodnina odmerjena previsoko. Revizijske navedbe o tožnikovih posledicah so močno pretirane. Tožnik pred nezgodo ni delal, saj živi v domu za ostarele, zanj je ustrezno poskrbljeno. Razlogi za prisojo rente niso podani. Drugi toženec je umrl. Čeprav ni povzročil prometne nesreče, bo sedaj morala trpeti njene posledice njegova vdova.

6. Revizija je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet presoje utemeljenost zahtevka za odškodnino zaradi škode, ki izhaja iz objektivne odgovornosti drugega toženca, ker je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

8. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi enkrat že odločilo, in sicer je s sklepom II Ips 207/2012 z dne 19. 2. 2015 ugodilo reviziji, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo. Zaključilo je, da je po enotni in ustaljeni sodni praksi za oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila po drugem odstavku 153. člena OZ potrebno dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), da je bilo dejanje oškodovanca nepričakovano in da se posledicam tega dejanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti ali jih odstraniti. Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjeme. Izhodišče za presojo, ali je dejanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)preprečljivo, je objektivno in abstraktno. Merilo za presojo je posebej skrben človek. Če toženec nepričakovanosti in neprepričljivosti ne dokaže, pa se svoje odgovornosti lahko delno oprosti po tretjem odstavku 153. člena OZ.

9. Ne drži pritožbeni očitek, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je drugi toženec tožnika zadel na sredini avtomobila, saj je ugotovilo (enako kot sodišče prve stopnje), da je do nesreče prišlo približno na polovici prometnega pasu, po katerem je vozil drugi toženec.

10. Je pa utemeljen revizijski očitek o podani kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav ima revident, da je pritožbeno sodišče prezrlo, da je drugi toženec vozil pod vplivom alkohola in tega ni upoštevalo pri oceni vzroka za nastalo škodo. Prav tako držijo revizijske navedbe, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo dejstva, da je drugi toženec vedel, da je tožnik večkrat „kolovratil“ na kraju trčenja in „je hodil malo po bankini, malo po cesti, malo se je spotikal“, ter da ni jasna odločitev pritožbenega sodišča, da bi drugi toženec tožnika videl na razdalji 30 m, če bi ta hodil po levem robu njegovega prometnega pasu, ne pa tudi, če bi hodil po vozišču od leve proti desni.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca namreč zaključilo, da bi drugi toženec, če bi bil povprečno pozoren, lahko preprečil prometno nezgodo, če bi pravočasno opazil tožnika. Opazil bi ga na razdalji 30 m, to je na razdalji, ki jo zelo dobro razsvetljujejo zasenčene luči, s katerimi je vozil v koloni. Ugotovilo je tudi, da je bilo drugemu tožencu splošno znano, da se na tem delu ceste večkrat giblje tožnik z nezanesljivo hojo in da je bil drugi toženec premalo pozoren na dogajanje na cestišču. Na njegovo pozornost je bistveno vplivala alkoholiziranost, reakcijske sposobnosti je imel bistveno zmanjšane, saj je imel v času prometne nezgode 1,377 g/kg alkohola v krvi (srednja vrednost) in je imel v krvi skoraj enkrat več alkohola kot tožnik. Njegov soprispevek je ocenilo na 60 %, saj je bila glede na njegove sposobnosti vožnje hitrost 40 km/h prevelika.

12. Pritožbeno sodišče pa je v ponovljenem sojenju drugače od sodišča prve stopnje presodilo, da je tožnikov soprispevek k prometni nezgodi 95 %, saj je nasprotno od sodišča prve stopnje ugotovilo, da drugi toženec tožnika ni mogel videti. To je pojasnilo s tem, da je izvedenec na glavni obravnavi dne 6. 7. 2011 povedal, da je na razdalji 30 m na cesti, kot je obravnavana, mogoče zaznati pešca tudi na levi strani vozišča v območju levega roba prometnega pasu, ne pa na vozišču. To pomeni, da bi drugi toženec tožnika na razdalji 30 m lahko opazil, če bi se nahajal na območju levega roba prometnega pasu, to je pasu, po katerem je vozil toženec. Vendar pa se je tožnik, kot sta ugotovili obe sodišči, gibal preko levega dela vozišča po nasprotnem prometnem pasu glede na vožnjo toženca, kjer ga glede na povedano drugi toženec še ni mogel videti, vsaj dokler je bil na levem delu vozišča. Drugi toženec ga je lahko videl šele, ko je tožnik prišel do levega roba prometnega pasu, po katerem je vozil drugi toženec, to pa je bilo tik pred trčenjem. Pritožbeno sodišče dejstev o alkoholiziranosti drugega toženca in njegovem vedenju o tožnikovem gibanju, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo.

13. Res je, da je izvedenec povedal, da je na razdalji 30 m na takšni cesti, kot je obravnavana, mogoče zaznati pešca tudi na levi strani vozila v območju levega roba prometnega pasu, ne pa vozišča. Vendar pa je izvedenec povedal tudi, da je na levi strani možno opaziti pešca, vendar od sredine proti robi vedno manj ter da se pešec zagotovo lahko opazi na sredini cestišča, potem pa so možnosti vedno manjše, vendar se kljub temu še vedno lahko opazi pešec na razdalji do 1m od levega roba prometnega pasu. Pri vožnji v koloni vozil pa je možnost zaznave pešca slabša. Glede na navedeno ni jasen zaključek pritožbenega sodišča, da drugi toženec tožnika sploh ni mogel videti (saj se je tožnik po ugotovitvah obeh sodišč gibal iz leve proti desni), prav tako bi se pritožbeno sodišče moralo opredeliti do alkoholiziranosti drugega toženca in tega, da je vedel, da se tožnik večkrat nezanesljivo giba na spornem delu ceste, saj je navedeno po presoji Vrhovnega sodišča pomembno za pravilno presojo objektivne odgovornosti drugega toženca.

14. Ker je pritožbeno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, da opisano kršitev odpravi (prvi odstavek 379. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).