Jedro

Po drugem odstavku 110. člena ZDR je bistveno, kdaj je za kršitev in storilca izvedel delodajalec. V primeru, ko je delodajalec pravna oseba, po določbi prvega odstavka 18. člena ZDR v njegovem imenu nastopa njegov (zakoniti ali statutarni) zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku 7. 6. 2005 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi naklepne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je imelo dejanje tudi vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa tudi reinegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je tožnik na nedovoljen način izdajal račun oziroma poslovno listino strankam tako, da je 4. 5. 2005 v dva računa vpisal lažne podatke. Zaradi njegovega ravnanja je delodajalec upravičeno izgubil zaupanje vanj, saj je ogrozil tudi ugled podjetja.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede meritorne odločitve. Ker pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovega ugovora, da je bila odpoved podana po poteku 15 dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR), je opravilo pritožbeno obravnavo in v zvezi s tem dodatno zaslišalo pričo J. S.. Ugotovilo je, da noben od izvedenih dokazov ne kaže, da je direktor tožene stranke za kršitev in storilca izvedel že pred 23. 5. 2005, zanesljivo pa se to ni zgodilo že 17. 5. 2005 (kot je zatrjeval tožnik). J. S. je obvestilo o sumu kršitve prejel 18. 5. 2005 in če ga je v istem tednu posredoval direktorju, obstaja velika verjetnost, da je direktor obvestilo prejel 23. 5. 2005, ko je podal pisno obdolžitev. Ni pa sprejelo stališča tožene stranke, da se je z razlogom za odpoved seznanil šele ob zagovoru. Ugotovilo je tudi, da je v času, ko se je zvedelo za kršitev in storilca, v imenu delodajalca nastopal zakoniti zastopnik I. M., zaradi njegove odsotnosti pa je imel v času podajanja odpovedi pooblastila za zastopanje J. S..

4. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pravnomočni sodbi glede odločitve po vsebini ne oporeka, revizijske razloge uveljavlja le v zvezi z odločitvijo sodišča druge stopnje, da odpoved ni bila dana prepozno. Navaja, da iz izpovedi inštruktorja A. M. izhaja, da je bila izjava tožnika z dne 17. 5. 2005 istega dne odnesena na sedež podjetja. Zato je to datum, od katerega je potrebno šteti rok za podajo izredne odpovedi in je odpoved z dne 7. 6. 2005 prepozna. Sodišče druge stopnje je samo opravilo pritožbeno obravnavo in dejansko stanje samo ugotavljalo, saj se sodišče prve stopnje z vprašanjem pravočasnosti odpovedi ni ukvarjalo. S tem je bila kršena tožnikova pravica do pravnega sredstva. Izpodbijana sodba ima takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se niti ne more preizkusiti. V nadaljevanju revizije navaja razloge, zakaj je sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede tega, kdo je bil v spornem času zakoniti zastopnik tožene stranke ter kdo in kdaj se je seznanil z razlogi za izredno odpoved. Sodišče druge stopnje naj bi si o tem dejansko stanje izmislilo. Ugotovilo je dejansko stanje in potek dogodkov, ki ga nobena od strank ni niti zatrjevala, še manj dokazovala.

5. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Odločitev je sodišče druge stopnje sprejelo po opravljeni obravnavi, na kateri je prebralo zapisnike dotedanjih obravnav in listine v spisu ter dodatno zaslišalo pričo J. S.. Odločilni razlog za odločitev o zakonitosti odpovedi je bila dejanska ugotovitev sodišča, da odpoved ni bila dana prepozno. Ker je v 110. členu ZDR predpisani rok za izredno odpoved prekluziven (taka je enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča od zadeve VIII Ips 33/2006 dalje), je bila pomembna ugotovitev, kdaj je tožena stranka izvedela za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerje (ki ima znake kaznivega dejanja) in za storilca. Glede tega dejstva izpodbijana sodba ima razloge in ti razlogi niso v nasprotju z listinami in zapisniki o zaslišanju prič v spisu. Nestrinjanje z dokazno ceno sodišča, torej z ugotovljenim dejanskim stanjem, pa ni dovoljen revizijski razlog. Zato je revizija tožene stranke v tem delu neutemeljena oziroma nedovoljena.

8. Po določbi 30. člena ZDSS-1 (ki je v času sojenja na drugi stopnji še veljal) sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne sme razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Sodišče druge stopnje je ravnalo s tako obveznostjo, ki mu jo nalaga zakon in dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem priče J. S. o tistih dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev o pravočasnosti odpovedi. O teh dejstvih priča na obravnavi pred sodiščem prve stopnje ni izpovedala ničesar.

9. Neutemeljena je tožnikova trditev, da mu je bila z izpodbijano sodbo kršena pravica do pravnega sredstva zoper dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje. Ustava v 25. členu zagotavlja pravico do pritožbe, torej v vsaki zadevi pravico do dostopa do inštančno višjega sodišča. Ne izhaja pa iz te ustavne določbe zahteva, da bi morala biti tudi zoper odločitve višjega sodišča zagotovljena pritožba tudi v primeru, ko višje sodišče iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava ali na podlagi na obravnavi ugotovljenega drugačnega dejanskega stanja, spreminja odločitev sodišča prve stopnje.

10. Neutemeljena je tožnikova trditev, da si je sodišče „izmislilo“ dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je na podlagi dokazov, izvedenih na pritožbeni obravnavi obravnavi, sprejelo dokazno oceno dejstvu, ki je bilo za odločitev pomembno. kdaj je tožena stranka zvedela za kršitev in storilca. Tako ugotovljeno dejansko stanje je sicer lahko zmotno ali nepopolno, gotovo pa ni izmišljeno.

11. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je bila odpoved pravočasna. Res ni vezala začetka teka roka za odpoved na datum 23. 5. 2005, temveč na datum zagovora tožnika. Zato ni utemeljen ugovor tožnika, da je sodišče o pravočasnosti odpovedi odločilo brez trditvene podlage tožene stranke. Pa tudi če je ne bi bilo, bi sodišče o tem moralo odločiti že zaradi trditev tožnika samega, da je odpoved podana prepozno.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožene stranke, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

14. Sodišče druge stopnje pravilno navaja, da je po drugem odstavku 110. člena ZDR bistveno, kdaj je za kršitev in storilca izvedel delodajalec. V primeru, ko je delodajalec pravna oseba pa po določbi prvega odstavka 18. člena ZDR v njegovem imenu nastopa njegov (zakoniti ali statutarni) zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba. Zato niso utemeljene navedbe tožnika, da bi zadoščala že seznanitev osebe, ki je pooblaščena za izvajanje nadzora. Kdo je v času podaje odpovedi tožniku nastopal v imenu tožene stranke, pa jasno izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča. Te ugotovitve tudi niso neskladne. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je bil J. S. pooblaščen za zastopanje tožene stranke v času podaje odpovedi, torej 7. 6. 2005, pred tem pa je bil to direktor I. M.. Za odločitev o pravočasnosti odpovedi je zato bistveno, kdaj je direktor izvedel za kršitev in storilca.

15. Ker na odločitev ne more vplivati okoliščina, kdaj sta za kršitev in storilca izvedela nadzornik (A. M.) in J. S., je pravilna presoja sodišča, da direktor za to ni mogel izvedeti že 17. 5. 2005. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da je obvestilo o sumu kršitve (z dne 17. 5. 2005), J. S. prejel šele 18. 5. in ga še v istem tednu posredoval (naprej) direktorju. Ker sodišče iz nobenega od izvedenih dokazov ni ugotovilo, da bi direktor za kršitev in storilca izvedel med 18. in 23. 5. 2005, je povsem utemeljeno kot ta trenutek upoštevalo datum izdaje pisne obdolžitve. Glede na tako dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano, pa je odpoved, podana 7. 6. 2005, pravočasna.

16. Ker drugih revizijskih razlogov, razen glede odločitve o pravočasnosti odpovedi, tožnik ne navaja, je revizijsko sodišče ob dejanski ugotovitvi, da je podan utemeljen odpovedni razlog, v okviru presoje izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, lahko le ugotovilo, da je odločitev sodišč materialno pravno pravilna in zakonita. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).