Jedro

V primeru razloga po 1. al. 1. odst. 111. člena ZDR teče rok za podajo odpovedi od dneva, ko se je izvedelo za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca, in ne od dneva, ko je delodajalec izvedel za odpovedni razlog. Tožena stranka je v konkretnem primeru za kršitev in za storilca izvedela, ko je bil zakoniti zastopnik seznanjen z obvestilom o sumu kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v nadaljnjih petnajstih dneh, je odpoved pravočasna.

Tožnik je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker dvema strankama ni izdal in vročil računa, ampak je račun po plačilu obdržal v maloprodajni aplikaciji in naj naknadno vnesel tujo davčno številko. Opisano ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Tožena stranka mu je utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je izgubila zaupanje vanj in ker je s svojim ravnanjem ogrozil ugled podjetja, ki svoj poslovni uspeh gradi na zaupanju strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija glede odločitve o zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2005 in pogodbene kazni se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2005, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in mu še traja, za vrnitev nazaj na delo s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja, za vpis delovne dobe v delovno knjižico in za obračun in izplačilo pripadajočih plač, pogodbene kazni in odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2005, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v plačilo do plačila. Zavrnilo je tudi "zahtevek" za povrnitev stroškov postopka (pravilno: odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožena stranka že 17. 5. 2005, ko je bila natipkana izjava o kršitvah s strani inštruktorja A.M., izvedela za kršitev, torej se je tega dne seznanila z odpovednim razlogom. Izredna odpoved je bila podana po poteku 15 dni od seznanitve z odpovednim razlogom. Sodna praksa je sicer res v nekaterih primerih zavzela stališče, da je datum zagovora lahko tisti skrajni rok, ko se delodajalec seznani z odpovednim razlogom, vendar v spornem primeru ni bilo tako. Sodišče prve stopnje je bilo na potek roka opozorjeno, vendar do tega ni zavzelo stališča. Nadalje tožnik tudi meni, da očitana kršitev delovnih obveznosti ni dokazana. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sledilo in verjelo le direktorju Maloprodajnega območja ... in A.M., pa še to le v delu, ki je ugoden za toženo stranko. V Navodilih ni določeno, kako naj ravna prodajalec, kadar kupec zapusti bencinski servis pred izdajo računa. Ne strinja se tudi, da so podani znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje se je potrudilo povzeti, kaj glede kaznivega dejanja ponareditve in uničenja poslovnih listin določa komentar KZ, ne zapiše pa, katere lažne podatke naj bi tožnik vpisal v računa. Predmet kaznivega dejanja naj bi bila dva nepravočasno izpisana računa, s tem pa znaki kaznivega dejanja niso izpolnjeni. Bistvo tega kaznivega dejanja je vpisovanje lažnih podatkov ali nevpisovanje katerega od pomembnih podatkov. Glede zapisa davčne številke na računih pa iz izpovedi F.L., katerega davčna številka se je vpisala, izhaja, da so bili računi izdani in izročeni njegovim zaposlenim. Računi so bili izdani za F.L., kar je ta potrdil, ko je bil zaslišan. Ni dokazano, da računa nista bila izročena osebi, na katere sta se glasila. Prodajalec mora na račun napisati podatke, ki mu jih da stranka. Tožena stranka bi morala tožniku dokazati obstoj vseh elementov kaznivega dejanja. Ker tega ni storila, je odpoved nezakonita. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je odpoved podana pravočasno. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa in se opredelilo do obstoja znakov kaznivega dejanja kot tudi do okoliščin, zaradi katerih ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Zlasti glede znakov kaznivega dejanja je obrazložitev jasna, zato je pritožbeni očitek v zvezi s tem neutemeljen. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka. Zaradi delno pomanjkljive ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, odpravilo pomanjkljivosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo. Prvo sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja (zaradi računalniškega vzorca je pri pisanju sklepa z dne 22. 11. 2007 prišlo do napake v 4. odstavku na strani 2, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do znakov kaznivega dejanja ponareditve in uničenja poslovnih listin in do okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. V ponovljenem postopku je to napako odpravilo.

Po 1. odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora po 2. odstavku 110. člena ZDR delodajalec podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, pri čemer se je opredelilo tako do obstoja odpovednega razloga, kot tudi do drugega pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, namreč do okoliščin in interesov, zaradi katerih po oceni tožene stranke nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo možno niti do izteka odpovednega roka. Ni pa se opredelilo do tožnikovega ugovora, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po preteku 15 dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Zaradi te pomanjkljivosti je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je zaslišalo pričo J.S. Po dopolnjenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v zakonsko predpisanem roku. Zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki vključuje tudi pravočasnost podaje, mora dokazati delodajalec. Ta je zatrjeval, da 15 dnevnega roka ni prekoračil. Svojo trditev je sicer utemeljeval z dejstvom, da se je z odpovednim razlogom dokončno seznanil šele ob delavčevem zagovoru oziroma po tem, ko je ocenil videoposnetke. Vendar pa se pritožbeno sodišče s tem ne strinja. Rok za podajo izredne odpovedi je začel teči že prej. Iz listin v spisu namreč izhaja, da je rok začel teči najkasneje 23. 5. 2005, ko je zakoniti zastopnik (delodajalec) podal pisno obdolžitev in delavca povabil na zagovor. Trditveno breme, da je rok pričel teči pred tem datumom, pa je na tožniku. Ta je zatrjeval le, da je delodajalec že 17. 5. 2005 izvedel za odpovedni razlog, kar pa tudi ne drži. ZDR določa tek roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru razloga iz 1. alineje 1. odstavka 111. člena nekoliko drugače, kot v primeru drugih odpovednih razlogov (2. do 6. alineja). V tem primeru rok za odpoved teče od dneva, ko se je izvedelo za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca (ves čas, ko je možen kazenski pregon) in ne od dneva, ko je delodajalec izvedel za odpovedni razlog. Tako, kot je datum seznanitve z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko vprašanje, je dejansko vprašanje tudi to, kdaj se je izvedelo za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca. Datum zagovora je sicer lahko skrajni rok, na katerem tožena stranka izve za kršitev in storilca, vendar pa je v konkretnem primeru za to izvedela pred zagovorom. Zagovor je potreben, ker mora biti delavcu omogočeno, da pojasni svoja stališča o očitani kršitvi pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in navede okoliščine, ki ga morebiti opravičujejo. Na zagovoru bi se npr. lahko izkazalo, da delavčevo ravnanje nima znakov kaznivega dejanja in da tudi ne gre za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V tem primeru delodajalec pogodbe o zaposlitvi ne bi odpovedal. Lahko pa bi se izkazalo, da je kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja storjena naklepno ali iz hude malomarnosti, nima pa znakov kaznivega dejanja. V tem primeru bi se delodajalec šele ob zagovoru seznanil z razlogom, ki dejansko utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi (in spoznal, da gre za razlog iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR in ne za razlog iz 1. alineje). V navedenih primerih bi bil datum zagovora odločilen za tek roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V spornem primeru pa ni bilo tako. Tožena stranka je za kršitev in storilca izvedela takrat, ko je bil zakoniti zastopnik seznanjen z obvestilom o sumu kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (priloga B3).

V imenu delodajalca, ki je pravna oseba, namreč nastopa zakoniti zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi (v spornem primeru je bil to I.M.) ali od njega pisno pooblaščena oseba (in ne katerakoli druga oseba). Tako je določeno v 1. odstavku 18. člena ZDR. Od trenutka, ko je ta oseba izvedela za kršitev in storilca, teče 15 dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot je izpovedal priča J.S., je imel zaradi direktorjeve odsotnosti v času podajanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno pooblastilo za zastopanje tožene stranke v vseh zadevah in je torej on nastopal v imenu delodajalca. V času, ko se je izvedelo za kršitev in storilca, pa je v imenu delodajalca nastopal zakoniti zastopnik I.M. Priča J.S. je nadalje izpovedal, da je za sum kršitve po telefonu izvedel že 17. 5. 2005. Tega dne so inštruktorji opravili kontrolo na bencinskem servisu, na katerem je delal tožnik. Počakal je na pisno obvestilo, ki se izdela na obrazcu. Priča se ni več natančno spomnil, kako so si dogodki sledili, izpovedal pa je, da običajno dobi pisno obvestilo en dan po odkritju suma kršitve, še v istem tednu pa ga posreduje direktorju. Na podlagi te izpovedi je mogoče zaključiti, da je J.S. prejel pisno obvestilo o sumu kršitve dne 18. 5. 2005, ko je bila sreda. Če ga je še v istem tednu – v četrtek ali petek – posredoval direktorju, obstaja velika verjetnost, da je direktor obvestilo prejel 23. 5. 2005, ko je podal pisno obdolžitev (zaslišanja direktorja ni predlagala nobena od strank). Tega dne je direktor zanesljivo že vedel za kršitev in storilca in od tega dne je najkasneje začel teči 15 dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Noben od izvedenih dokazov ne kaže, da je direktor za kršitev in storilca izvedel že pred 23. 5. 2005, zanesljivo pa se to ni zgodilo že 17. 5. 2005. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana 7. 6. 2005, torej pravočasno v 15 dnevnem roku.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je odpovedni razlog podan. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, kaj je tožnik storil in s katerim tožnikovim ravnanjem je izpolnjen posamezen znak kaznivega dejanja ponareditve in uničenja poslovnih listin iz 1. odstavka 240. člena Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 – 40/2004). To kaznivo dejanje stori, kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona in so pomembni za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka, ali s svojim podpisom potrdi takšno knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino. Tožena stranka ima izdelana navodila, v katerih je natančno predpisan način poslovanja, med drugim tudi zahteve pri evidentiranju prodaje goriv na bencinskem servisu (priloga B6). V tem delu navodil je določeno, da mora za vsak nakup na bencinskem servisu prodajalec obvezno izdati in kupcu izročiti račun oziroma dobavnico. Navodila tudi določajo, da je treba vsako prodajo gotovinskega blaga in storitve posebej evidentirati ter zanjo izdati račun. Na vseh bencinskih servisih je obvezno sprotno izdajanje računov, prodajalec pa se je dolžan pred zaključkom računa prepričati, s kakšnim plačilnim sredstvom bo stranka plačala kupljeno blago (kartica, tuja gotovina) in vprašati, ali morda potrebuje račun z davčno številko.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik dne 4. 5. 2005 dvema strankama ni izdal in vročil ustreznega gotovinskega računa in računa za tujo gotovino, temveč je račun, namesto da bi ga natisnil in izročil kupcu blaga, po plačilu in njegovem odhodu obdržal v maloprodajni aplikaciji in ko je stranka zapustila prodajni prostor bencinskega servisa, nanj v računalniški aplikaciji vnesel davčno številko ..., ga nato natisnil in shranil. Enako je ravnal v primeru drugega računa. V tem primeru plačila s tujo gotovino ni evidentiral ter računa ni izdal in izročil stranki, temveč ga je obdržal v maloprodajni aplikaciji in ko je stranka zapustila prodajni prostor, nanj vnesel davčno številko ... Vse to izhaja iz izvedenih dokazov, tudi iz tožnikove izpovedi, da računov strankama, ki sta ju plačala, ni izročil in da sta iz prodajalne odšli, preden je poiskal oziroma odtipkal davčno številko. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ta davčna številka pripada F.L. s.p., ki dne 4. 5. 2005 niti sam osebno niti po svojih delavcih nakupa ni opravil. Zagovoru, ki ga je podal tožnik, namreč da sta bila kupca delavca pri F.L. s.p., sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo. F.L., zaslišan kot priča, tega ni potrdil. Izpovedal je le, da mu delavci, ki jim da denar za gorivo, izročijo račun, le v redkih primerih pa se zgodi, da nimajo denarja in ga v tem primeru pokličejo, naj poravna dolg na bencinskem servisu. Da bi bilo tudi v spornem primeru tako, ni izpovedal. Situacija je bila dejansko drugačna, saj sta stranki, ki jima tožnik ni izročil računa, le tega plačali. Tožnik je svoj zagovor spreminjal, kar zbuja dvom v njegovo verodostojnost, pa tudi sicer njegova izpoved ni verjetna, saj ni logično, da bi voznika, zaposlena pri F.L. (katera dva naj bi to bila, iz spisa ne izhaja), natočila gorivo in ga plačala, ne da bi vzela račun. Če bi bilo v resnici tako, kot zatrjuje tožnik, tudi ni razloga, da bi davčno številko F.L. vpisoval na račun naknadno. Pritožbeno sodišče se zato strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da navedeno ravnanje pomeni kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je v nasprotju z navodili delodajalca (1. odstavek 32. člena ZDR).

V navedenem ravnanju pa so podani tudi vsi znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz 1. odstavka 240. člena KZ. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot prodajalec v bencinskem servisu. V njegov delokrog sodi tudi izdajanje in vročanje računov za opravljene storitve. Tožnik je neizdana računa naknadno opremil z davčno številko zavezanca, ki v nobenem od navedenih dveh primerov ni bil kupec. Predmet kaznivega dejanja sta torej dva računa in sicer št. 1122788 in 11232789. Pritožbeno sodišče se strinja, da račun predstavlja pomembno poslovno listino. Pomembnost poslovne listine je izkazana prvič s tem, da predstavlja hudo davčno kršitev ravnanje prodajalca, ki kupcu ne izroči računa, drugič pa s tem, da je račun pomemben za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, saj dokazuje pravno pomembna dejstva (o opravljenem prometu) in je njegova izdaja predpisana z zakonom. Tožena stranka kot pravna oseba mora poslovanje voditi v skladu s predpisi; v konkretnem primeru gre za spoštovanje določb Zakona o davku na dodano vrednost, ki v 33. členu določa obveznost izdajanja računov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v dva računa kot poslovni listini vpisal lažne podatke, in sicer davčno številko zavezanca, ki nakupa ni opravil. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni navedlo, katere lažne podatke naj bi v listino vpisal. S tem, ko je tožnik v poslovno listino, ki jo mora voditi po zakonu in je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami v dveh primerih vpisal lažne podatke, je izpolnil znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz 1. odstavka 240. člena KZ. To pomeni, da je podan odpovedni razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi obstoj drugega pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, namreč okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Te okoliščine je tožena stranka v izredni odpovedi obrazložila, sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da so bile za toženo stranko upravičeno odločilne. Tudi pritožbeno sodišče soglaša, da delodajalec ne more dopustiti - že z vidika zagotavljanja korektnega poslovanja na svojih bencinskih servisih - da v stalnem stiku s strankami posluje nekdo, ki stori več hujših kršitev delovnih obveznosti, pri čemer ima storjena kršitev celo znake kaznivega dejanja. Delodajalčeva izguba zaupanja v tožnika je utemeljena, saj je tožnik s svojim ravnanjem ogrozil ugled podjetja, ki svoj poslovni uspeh gradi tudi na zaupanju strank.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je zakonita, zato je njegov zahtevek za njeno razveljavitev, reintegracijo, priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi ter za plačilo odškodnine za neizrabljen dopust za leto 2005 in pogodbene kazni, neutemeljen. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

Ker gre v primeru zahtevka za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2005 in pogodbene kazni za spor, ki ni v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, vrednost zahtevka pa ni določena oziroma ni izkazano, da dosega revizijski prag, revizija glede tega dela odločitve po določbah ZDSS-1 in ZPP ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 dopusti. To lahko stori v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije ni dopustilo.