Jedro

Tožnik ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in njegov pravni status zaradi izbrisa ni bil spremenjen. Tožbeni zahtevek gradi na škodi, ki mu je kot staršu nastala zaradi kršitve pravice do družinskega življenja in posega v očetovsko vlogo do vzgoje in varstva. Po Ustavi je to varstvo posamezniku ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode zagotovljeno z odškodnino na podlagi 26. člena Ustave. Sodna praksa je v več odločbah že zavzela stališče, da ZPŠOIRSP ni mogoče uporabiti za osebe, ki niso upravičenci po tem zakonu, pa čeprav so bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev. Za tožnika, ki iz registra ni bil izbrisan, kar je odločilni razlikovalni znak od položaja, ki ga ureja zakon, to še toliko bolj velja.

Glede na navedeno za odločitev o pravočasnosti tožbe ne more biti odločilno, ali je vložena v zakonskem roku, ki ga za upravičence po ZPŠOIRSP določa 10. člen tega zakona. Tudi ob upoštevanju 360. člena OZ, da zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, je treba v vsakem posamičnem primeru vendarle ugotoviti, kdaj bi posameznik lahko učinkovito uveljavil odškodninsko varstvo zoper državo. V konkretnem primeru je tožnik v tožbi sam zapisal, da je bila nepremagljiva ovira za tožbo odstranjena, ko je bila tožnikovemu sinu z dopolnilno odločbo z 10. 3. 2011 priznana pravica do stalnega prebivanja z učinkom od izbrisa dalje. Ob upoštevanju tega trenutka, ki ga je kot tipično okoliščino pri teku zastaralnega roka v več primerih upoštevala tudi sodna praksa, je njegov tožbeni zahtevek, vložen 20. 11. 2015, zastaral. Po presoji pritožbenega sodišča nadalje ni nepomembno, da je tožnik aktivno opozarjal na problematiko izbrisanih in se angažiral pri tožbi izbrisanih pred ESČP, torej se je zavedal problematike, vključno z neučinkovitimi ukrepi države. Tako je vedel za učinek pilotne sodbe ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, s katero je bilo Sloveniji naloženo, da zaradi odsotnosti domačega pravnega sredstva, ki bi izbrisanim zagotavljalo ustrezno odškodnino, vzpostavi posebno odškodninsko shemo, tožnikom pa je zaradi kršitve človekovih pravic dolžna plačati pavšalno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Najmanj od izdaje te sodbe dalje (26. 6. 2012) je bila odpravljena negotovost o odškodninski odgovornosti države za škodo, nastalo zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, s tem pa je tožnik lahko pričakoval učinkovito sodno varstvo. Tudi ob upoštevanju tega mejnika kot ključnega za prenehanje obstoja nepremagljivih ovir je tožnikov tožbeni zahtevek zastaral.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne, pritožbi toženke pa se ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka tako spremeni, da se tožbeni zahtevek za prisojeni znesek 19.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2015, z izplačilom v petih enakih letnih obrokih po 3.800 EUR, zavrne.

II. Tožnik je dolžan v roku 15 dni toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 306 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika na plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi izbrisa sina iz registra stalnih prebivalcev RS, ter toženki naložilo plačilo zneska 19.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2015 do plačila, v petih zaporednih letnih obrokih po 3.800 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločitev o stroških postopka pridržalo do izdaje posebnega sklepa.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik sodbo izpodbija v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da svoj zahtevek utemeljuje na 26. členu Ustave RS zaradi kršitve načela enakosti pred zakonom, kršitve družinskega življenja, kršitve načela prepovedi diskriminacije in pravice do učinkovitega pravnega sredstva. V kritičnem življenjskem obdobju odraščanja otroka (19 let in 12 dni) je bil oddvojen od sina in ločen od žene ter izpostavljen hudi negotovosti glede prihodnosti družine. Strinja se z ugotovitvami sodišča o pretrpljeni čustveni stiski in jih ponovno povzema. Tudi postavljena izvedenca s področja psihiatrije in klinične psihologije sta potrdila obstoj psihičnih posledic, ki utemeljujejo prisojo odškodnine zaradi duševnih bolečin. Čeprav je sodišče vse to upoštevalo, posledic ni ustrezno ovrednotilo. Ob pravilni odločitvi bi mu moralo prisoditi celotni znesek 30.000 EUR, saj je njegov položaj hujši kot pri tožnikih, ki so uspeli pred ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji ali pred slovenskimi sodišči. Napačna je odločitev o obročnem plačilu, prav tako sodišče ne bi smelo povzeti trditev toženke, ki bi morale biti izločene iz spisa. Omejitev obresti do višine glavnice je protiustavna. Ker tožnik pred vložitvijo tožbe ni imel možnosti za povračilo škode, je napačna zavrnitev obrestnega zahtevka do vložitve tožbe.

Pri premoženjski škodi zaradi izgube otroškega dodatka v višini 19.866 EUR za obdobje izbrisa do sinove polnoletnosti se je tožnik skliceval na odločitev ESČP v zadevi Kurić in ostali proti RS, kjer je bilo vsem pritožnikom iz tega naslova priznano pavšalno povračilo škode ne glede na število otrok ali na dejstvo, da so bili v reji ali v tujini. Tej praksi je sledilo višje sodišče v zadevi VSL II Cp 461/2020, ki je oškodovancu prisodilo odškodnino zaradi izgube socialnih dodatkov in denarne socialne pomoči v enakem obsegu kot ESČP. Tožnik je zaprosil za otroški dodatek, a so mu pojasnili, da do njega ni upravičen. Odškodnina, ki jo je njegov sin prejel na račun premoženjske škode pred ESČP (30.000 EUR), ne zajema škode zaradi izgube otroškega dodatka. Do njega bi bil glede na slab materialni položaj nedvomno upravičen vsaj od leta 1994 dalje, ko družina ni prejemala nobenih dohodkov.

Sodišče se nepravilno sklicuje na določilo 33. člena Zakona o družinskih prejemkih, saj je toženka zakrivila, da je tožnikov sin ostal brez dokumentov, stalnega bivanja in državljanstva. Sin je po izbrisu živel v Srbiji kot begunec in bil več let brez državljanstva in brez dokumentov. Zaradi brezpravnega položaja jih tudi ni mogel zahtevati. Srbsko izkaznico in potni list so mu organi BiH izdali šele v letu 2004. Gre za situacijo, na katero je ESČP opozorilo na 57. strani sodbe, torej ko državljanstvo osebe, rojene v Sloveniji, ni bilo sporočeno matični republiki. Neurejenost položaja izbrisanih tožnika ne more bremeniti. Ker toženka ni storila vsega, da bi preprečila brezpravni položaj tožnikovega sina, ter je povzročila, da je bil vse do leta 2004 oseba brez pravic, brez dokumentov ter brez državljanstva, je tožniku dolžna povrniti škodo. Sina je preživljal, zato je upravičen do otroškega dodatka. Tožnikovemu sinu je bilo z odločbo v letu 2011 priznano stalno prebivališče za nazaj od 26. 2. 1992 do 10. 3. 2011, česar sodišče ni upoštevalo ter je napačno ugotovilo, da je imel stalno prebivališče šele od leta 2002. Ker tožnikova družina ni prejemala dohodkov, bi bila upravičena do otroškega dodatka po Zakonu o družinskih prejemkih (ZDPre), ki ga je uvedel kot univerzalno pravico. Čeprav pred izbrisom ni bil uradno prijavljen na skupnem naslovu z ženo in sinom, so bili družina in so živeli skupaj. Za prejem dodatka bi pridobil tudi soglasje žene, ki bi se vrnila v Slovenijo, a se zaradi izbrisa ni mogla. ESČP je Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev uporabilo le kot merilo za ugotavljanje višine pravične odškodnine, ki jo je odmerilo v pavšalnem znesku. Tožniku ni uspelo pridobiti vlog, oddanih pred upravnimi in drugimi organi v RS, ker se ne hranijo več. Opravil je poizvedbe o prejemkih žene doma in v tujini. Ker transferjev ni prejemala, ni v nobeni evidenci.

4. Toženka pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga njeno spremembo, tako da višje sodišče tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da tožniku dosodi nižjo odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Tožnik s tožbenim zahtevkom ne zahteva odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker bi trpel duševne bolečine zaradi izbrisa sina in žene iz registra stalnega prebivalstva, temveč ker je toženka z izbrisom posegla v njegove lastne pravice. Zato ne gre za pravno praznino, ki bi jo bilo treba zapolniti z uporabo zakonske analogije s položajem izbrisanih oseb, temveč podlago za uveljavljanje zahtevka predstavlja 26. člen Ustave RS v zvezi z določbami Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti. Posameznik, ki ni izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, nima statusa upravičenca ali oškodovanca po ZPŠOIRSP in se njegova aktivna legitimacija ne more presojati po tem zakonu.

Ker tožnik ni bil izbrisan, zanj ni mogoče uporabiti določbe 10.člena ZPŠOIRSP, da lahko upravičenec vloži tožbo za plačilo denarne odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v treh letih od začetka uporabe zakona. Ta določba velja za izbrisane, ki so izkazali status upravičenca po tem zakonu. Za presojo zastaranja je odločilno vprašanje, od kdaj bi tožnik lahko uveljavljal svoje zahtevke. Tožnikovemu sinu je ESČP v zadevi Kurić in ostali št. 26828/06 zoper Republiko Slovenijo priznalo odškodnino. Iz listin v spisu izhaja, da je tožnik v RS bival na podlagi začasnega dovoljenja, dovoljenje za stalno prebivanje pa mu je bilo vročeno 19. 8. 2002. Tožnik je v tožbi navedel, da je bila šele od vročitve odločbe Upravne enote z 10. 3. 2011, s katero je bilo sinu izdano dovoljenje za stalno prebivanje, odstranjena nepremagljiva ovira, zaradi katere ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Kasneje je sicer zatrjeval, da nepremagljive ovire še trajajo in naj bi trajale do sklepa VSL II Cp 3446/2015 z 12. 5. 2016. Ta odločba ne more predstavljati odločilnega trenutka, glede na to, da je bila sinu že izdana odločba upravne enote. Vsaj od vročitve in seznanitve z odločbo, s katero je bil tožnikovemu sinu priznan status stalnega prebivalca tudi za nazaj, ni bilo več ovir za uveljavljanje zahtevka ter ni bilo več razlogov za zadržanje zastaranja. Ker je bila tožba vložena 20. 11. 2015, je subjektivni zastaralni rok treh let, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in storilca, že iztekel. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do listin in navedb toženke o različnih bivališčih družinskih članov, predvsem do potrdila Upravne enote Ljubljana s 25. 1. 2016, da je bila tožnikova žena na podlagi Pravilnika o vodenju in vzdrževanju registra stalnega prebivalstva izločena v posebno kartoteko občanov, ki so se odselili iz RS, pa stalnega prebivališča niso odjavili. V uradnem zaznamku uradnice je bilo navedeno, da je vodja recepcije pri Samskem domu gostinskih delavcev poslal obvestilo, da se je tožnikova žena odselila v BiH in čaka doma. Zakaj tem listinam sodišče ni sledilo, ni mogoče razbrati.

Obveznost povračila škode zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem povzročitelja škode. Vsa ravnanja toženke niso vzrok dolgotrajni ločenosti družinskih članov, temveč so za to obstajale druge okoliščine. Celotnega obdobja izbrisa zato ni mogoče upoštevati kot pravno relevantnega. Iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče upoštevalo dejstvo, da se je vojna v BiH končala v letu 1996 ali da so slovenski dokumenti veljali do 1994. Prav tako se sodišče ni opredelilo do tožnikove izpovedi, zakaj od leta 1994 do 1999 ni imel stikov. Toženka meni, da ne gre za posledico ravnanj slovenskih organov, saj tožnik ni bil oviran, da bi šel obiskat družino in bil z njo. Od leta 2002 za pot tudi ni potreboval vizuma.

Ker je bila tožba vložena po začetku uporabe ZPŠOIRSP, je potrebno uporabiti omejitev teka zakonskih zamudnih obresti do višine prisojene glavnice, kar bi moralo biti razvidno iz izreka.

5. Na pritožbo toženke je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

7. Tožnik s tožbo, vloženo 20. 11. 2015, zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi izbrisa sina iz registra stalnega prebivalstva RS. Ta je trajal od 26. 2. 1992 do 10. 3. 2011. Zaradi nezakonitega ravnanja države mu je nastala neposredna škoda, ki se je odražala v duševnih bolečinah zaradi ločenosti od družine, posega v družinsko življenje in oteženega opravljanja starševske vloge, saj se je sin z materjo v času izbrisa nahajal v tujini in mu ni bila omogočena vrnitev, pa tudi kot premoženjska škoda zaradi izgube otroškega dodatka. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnikov sin A. A. kot pritožnik uspel pred ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji ter mu je bila s pilotno sodbo velikega senata s 26. 6. 2012 priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 20.000 EUR in za premoženjsko škodo (odločba z 12. 3. 2014) v višini 30.000 EUR. Tožnik je po lastnih navedbah aktivno sodeloval v postopku pred evropskim sodiščem in pri varstvu pravic izbrisanih v okviru civilne iniciative v Sloveniji1. 8. Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da položaj tožnika kot oškodovanca zaradi izbrisa družinskih članov zakonsko ni posebej urejen, ne gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti z uporabo zakonske analogije s položajem izbrisanih oseb. O pravni praznini je mogoče govoriti, ko zakonodajalec ob izdaji formalnega pravnega vira (ali naknadno) spregleda družbena razmerja, ki bi morala biti pravno urejena, pa niso. Tožnik ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in njegov pravni status zaradi izbrisa ni bil spremenjen. Tožbeni zahtevek gradi na škodi, ki mu je kot staršu nastala zaradi kršitve pravice do družinskega življenja in posega v očetovsko vlogo do vzgoje in varstva. Po Ustavi je to varstvo posamezniku ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode zagotovljeno z odškodnino na podlagi 26. člena Ustave. Sodna praksa je v več odločbah že zavzela stališče, da ZPŠOIRSP ni mogoče uporabiti za osebe, ki niso upravičenci po tem zakonu, pa čeprav so bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev2. Za tožnika, ki iz registra ni bil izbrisan, kar je odločilni razlikovalni znak od položaja, ki ga ureja zakon, to še toliko bolj velja. Da ustrezno podlago poleg sodbe ESČP predstavlja generalno določilo 26. člena Ustave, izhaja tudi iz sklepa VSL II Cp 3446/2015, na katerega se kot njemu naklonjeno sodno prakso sklicuje tožnik.

9. Glede na navedeno za odločitev o pravočasnosti tožbe ne more biti odločilno, ali je vložena v zakonskem roku, ki ga za upravičence po ZPŠOIRSP določa 10. člen tega zakona. Tudi ob upoštevanju 360. člena Obligacijskega zakonika (OZ), da zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, je treba v vsakem posamičnem primeru vendarle ugotoviti, kdaj bi posameznik lahko učinkovito uveljavil odškodninsko varstvo zoper državo. V konkretnem primeru je tožnik v tožbi sam zapisal, da je bila nepremagljiva ovira za tožbo odstranjena, ko je bila tožnikovemu sinu z dopolnilno odločbo z 10. 3. 2011 priznana pravica do stalnega prebivanja z učinkom od izbrisa dalje. Ob upoštevanju tega trenutka, ki ga je kot tipično okoliščino pri teku zastaralnega roka v več primerih upoštevala tudi sodna praksa3, je njegov tožbeni zahtevek, vložen 20. 11. 2015, zastaral. Po presoji pritožbenega sodišča nadalje ni nepomembno, da je tožnik aktivno opozarjal na problematiko izbrisanih in se angažiral pri tožbi izbrisanih pred ESČP, torej se je zavedal problematike, vključno z neučinkovitimi ukrepi države. Tako je vedel za učinek pilotne sodbe ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, s katero je bilo Sloveniji naloženo, da zaradi odsotnosti domačega pravnega sredstva, ki bi izbrisanim zagotavljalo ustrezno odškodnino, vzpostavi posebno odškodninsko shemo4, tožnikom pa je zaradi kršitve človekovih pravic dolžna plačati pavšalno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Najmanj od izdaje te sodbe dalje (26. 6. 2012) je bila odpravljena negotovost o odškodninski odgovornosti države za škodo, nastalo zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, s tem pa je tožnik lahko pričakoval učinkovito sodno varstvo. Tudi ob upoštevanju tega mejnika kot ključnega za prenehanje obstoja nepremagljivih ovir je tožnikov tožbeni zahtevek zastaral. 10. Tožnik v vlogi s 1. 9. 20165 kot odločilen trenutek, s katerim so bile odstranjene nepremagljive ovire za učinkovito uveljavljanje sodnega varstva, neutemeljeno izpostavlja odločbo VSL II Cp 3446/2015 z 12. 5. 2016, s katero je višje sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka sina za škodo, nastalo zaradi izbrisa matere iz registra stalnega prebivalstva. Že dejstvo, da je tožbo vložil pred izdajo te odločbe, ne potrjuje prisotnosti nepremagljivih ovir za sodno varstvo. Poleg tega omenjena odločitev ni pravnomočna in zato ne more predstavljati spremenjene sodne prakse, ki bi oškodovancem omogočala učinkovito pravno varstvo. Te namreč o vprašanju odškodninskih zahtevkov sorodnikov izbrisanih za škodo, ki so jo občutili kot lastno zaradi izbrisa bližnjih, še ni in je tudi do odločitve VSL II Cp 3446/2015 ni bilo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnik v omenjeni zadevi tožbo vložil znotraj triletnega roka od izdaje dopolnilne odločbe, s katero je bilo njegovi materi priznano stalno prebivališče, tožnik v obravnavani zadevi pa je to storil po poteku tega roka.

11. Vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaral, saj je tožbo vložil po preteku triletnega subjektivnega roka, odkar je zadržanje zastaranja prenehalo. To pa je bilo najkasneje z izdajo odločbe ESČP v zadevi Kurić proti Sloveniji, k spoštovanju katere je država zavezana na podlagi 8. člena Ustave RS.

12. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu (II. točka izreka) spremenilo tako, da je tudi v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP), pritožbo tožnika pa zavrnilo. Ker je tožbeni zahtevek tožnika zastaral, se sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na presojo višine odškodninske terjatve.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik, ki je s pritožbo propadel, je dolžan toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, in sicer 500 točk za sestavo pritožbe, povečane za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 306 EUR.

1 V izpovedi na naroku 22. 3. 2017 (listovna 149 spisa) je navedel, da je sodeloval s B. B. in C. C., tudi v medijih, ter da je vložil tožbo (za sina) pred ESČP. 2 Primerjaj odločbe VSL II Cp 1216/2022, VSL 636/2020, VSL II Cp 2332/2019. 3 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 271/2013 s 17. 9. 2015 in II Ips 80/2015 z 10. 3. 2016, obe izdani po sprejetju ZPŠOIRSP, in v prejšnji opombi navedeno prakso VSL. 4 415. točka obrazložitve sodbe ESČP. 5 Listovna številka 53 spisa.