Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede zastaranja zahtevka za povrnitev neposredne škode, ki naj bi nastala tožniku zaradi izbrisa bližnjih sorodnikov iz registra stalnega prebivalstva?"

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede zastaranja zahtevka za povrnitev neposredne škode, ki naj bi nastala tožniku zaradi izbrisa bližnjih sorodnikov iz registra stalnega prebivalstva?"

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo, vloženo 20. 11. 2015, zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi izbrisa žene in sina iz registra stalnega prebivalstva RS. Sinu je bilo z dopolnilno odločbo z dne 10. 3. 2011 priznano dovoljenje za stalno prebivanje za obdobje od 26. 2. 1992 do 10. 3. 2011. Tožnik je zatrjeval, da mu je zaradi nezakonitega ravnanja države nastala neposredna škoda, ki se je odražala v duševnih bolečinah zaradi ločenosti od družine, posega v družinsko življenje in oteženega opravljanja starševske vloge, saj se je sin z materjo v času izbrisa nahajal v tujini in mu ni bila omogočena vrnitev, pa tudi kot premoženjska škoda zaradi izgube otroškega dodatka. Tožnik je po vpisu v register tujcev dne 26. 2. 1992 v Sloveniji bival na podlagi začasnega dovoljenja, nato pa je leta 2002 pridobil dovoljenje za stalno bivanje v RS, njegova prošnja za pridobitev slovenskega državljanstva pa je bila zavrnjena, ker ni predložil ustreznih dokazil. 2. Sodišče prve stopnje je tožniku delno ugodilo in toženki naložilo plačilo zneska 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2015 do plačila v petih zaporednih letnih obrokih po 3.800,00 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V zvezi z ugovorom zastaranja je sodišče zavzelo stališče, da se pravice tožnika tesno prepletajo s kršitvami pravic izbrisanih, s tem, da so pravice slednjih sedaj urejene v Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). Izbrisanim so sicer bila na voljo formalnopravna sredstva za priznanje škode, vendar jim pravne, sodne, politične in osebne okoliščine niso omogočale, da bi te pravice realno lahko uveljavili. Razlog za zadržanje zastaranja je po oceni sodišča zato objektivna nemožnost tožnika, da bi uspešno uveljavil odškodninski zahtevek glede na takrat veljavno sodno prakso.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, pritožbo tožnika je sodišče zavrnilo, pritožbi toženke pa je ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče je zavzelo stališče, da položaj tožnika kot oškodovanca zaradi izbrisa družinskih članov res ni zakonsko posebej urejen, a ne gre za pravno praznino, ki bi jo bilo treba zapolniti z uporabo zakonske analogije s položajem izbrisanih oseb. Tožnik je v tožbi sam zapisal, da je bila nepremagljiva ovira za tožbo odstranjena, ko je bila tožnikovemu sinu z dopolnilno odločbo z dne 10. 3. 2011 priznana pravica do stalnega prebivanja z učinkom od izbrisa dalje. Ta trenutek je kot odločilnega za presojo zastaralnega roka v več primerih upoštevala tudi sodna praksa. Pritožbeno sodišče je nato ocenilo, da je tožnik vedel tudi za učinek pilotne sodbe ESČP v zadevi Kurić in je zato najmanj od izdaje te sodbe dalje (26. 6. 2012) bila odpravljena negotovost o odškodninski odgovornosti države za škodo, nastalo zaradi nezakonitega izbrisa, s tem pa je tožnik lahko pričakoval učinkovito sodno varstvo. Zaradi zastaranja je zato zavrnilo tožbeni zahtevek.

4. Tožnik predlaga dopustitev revizije glede sledečih vprašanj: - Ali je zastaranje zahtevka tožnika, ki sam sicer ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, a je zaradi izbrisa utrpel katastrofalno škodo, upoštevajoč 26. člen Ustave ter 360. člena OZ začelo teči s pilotno sodbo ESČP v zadevi Kurić in ostali proti RS z dne 26. 6. 2012 in se izteklo 26. 6. 2015, kot to ugotavlja višje sodišče, ali pa so nepremagljive ovire za vložitev navedenega zahtevka trajale še ob odločanju ESČP dne 12. 3. 2014 (glede na ugotovitev ESČP, da notranje pravo RS v tem času pogodbenicam dovoljuje kvečjemu le delno zadoščenje, zaradi česar tudi je pritožnikom ESČP naklonilo pravično zadoščenje) ter nadalje, vse do spremenjene sodne prakse sprejete v zadevi opr. št. II Cp 3446/2015 z dne 12. 5. 2016 oz. ali glede na še vedno neobstoječo sodno prakso, ki bi tožniku omogočala učinkovito sodno varstvo za uspeh njegovega zahtevka, zastaranje niti še ni moglo začeti teči? - Ali je pravilna odločitev v obrestnem delu ter glede omejitve odškodnine do višine glavnice do višine glavnice in v zvezi z obročnim odplačilom, glede na to, da tožnik ni bil izbrisan, utrpel pa je škodo zaradi izbrisa in glede na to, da s to določbo zakon posega v pridobljene pravice in je v neskladju s 155. členom Ustave RS? - Ali je pravilna odmera odškodnine za nematerialno škodo po višini zgolj v višini 20.000 EUR, čeprav je bil tožnik 19 let ločen od sina, ali ne bi bilo v skladu z načelom individiualizacije škode pravilneje in pravičneje, da bi mu bila odmerjena odškodnina v celotnem vtoževanem obsegu 30.000 EUR? - Ali je zavrnitev odškodnine zaradi izgube otroškega dodatka pravilna glede na drugačno odločitev ESČP v zadevi Kurić in ostali (99., 111. in 113. točka sodbe ESČP v zadevi Kurić in ostali z dne 12. 3. 2014) in glede na to, da je potrebno podobne pravne položaje obravnavati podobno?

5. Predlog je delno utemeljen.

6. Na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če je sodna praksa višjih sodišč neenotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP podani glede vprašanja, navedenega v izreku, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).