Jedro

Sporna javna dražba ni potekala povsem običajno: sodišče je odredilo odmor (na predlog enega izmed dražiteljev) neposredno po tem, ko je toženka po začetku javne dražbe ob 11.28 ponudila izklicno (najnižjo) ceno, torej že pred tem, ko bi drugi dražitelji oddali svojo ponudbo. Potek dražbe, ko je eden od več dražiteljev ponudil najnižjo (izklicno) ceno, je bil pričakovan in ni mogel biti presenečenje za nikogar. Izhajajoč iz namena odmora med javno dražbo, katerega namen je razmislek, zlasti o ponudbi višje cene (pooblaščenec dražitelja na primer lahko v tem času pridobi navodila dražitelja), je odmor logičen, ko je cena že pomembneje zvišana - tedaj ponudnik v resnici potrebuje nekaj minut za odločitev, ali naj ponudi (še) višjo ceno.

Sporno dogajanje v povezavi z dejstvom, da po odmoru nihče od dražiteljev ni ponudil višje cene, sicer ni neposredni dokaz o nezakonitem dogovarjanju med (vsaj nekaterimi) dražitelji v času odmora, lahko je le indic, na podlagi katerega bi sodišče v povezavi z neposrednimi dokazi ali z drugimi indici sklepalo o resničnosti tožničinih trditev o dogovoru med ponudniki. Edini neposreden dokaz za dokazovanje tega pravno pomembnega dejstva bi bilo zaslišanje tistih, ki so pri tem dogovarjanju sodelovali, torej ponudnikov na sporni dražbi. Prav njihovo zaslišanje (razen zaslišanje osebe, ki je dražila za toženko) pa je predlagala tožnica. To je od sodišča prve stopnje zahtevalo previdnost in posebno preudarnost pri odločanju, katere dokaze bo izvedlo oziroma izvedbo katerih dokazov bo zavrnilo.

Nižji sodišči sta tožničine trditve o domnevnem dogovarjanju med dražitelji prestrogo ocenili kot pavšalne. Nepravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje o nesubstanciranosti dokaznega predloga z utemeljitvijo, da tožnica ni zatrjevala, kakšen naj bi bil dogovor med dražitelji. Tožnica je namreč navedla, na podlagi katerih okoliščin sklepa, da je med dražitelji prišlo do dogovora in posledično usklajenega ravnanja, zato je bila sporna nepremičnina kupljena za veliko nižjo ceno, kot bi bila sicer, če bi se dražba nadaljevala brez odmora. To logično predpostavlja, da so se dražitelji dogovorili, da bo nepremičnino kupila toženka po najnižji (izklicni) ceni. Ker tožnica na dražbi ni bila prisotna, ji bolj natančna vsebina morebitnega dogovora med dražitelji ni mogla biti znana.

Zahteva po substanciranosti mora biti v sorazmerju z možnostjo stranke do dostopa informacij. S tem ko je sodišče prestrogo razlagalo tožničino dolžnost glede trditvenega bremena, ji je naložilo nesorazmerno breme, ki ga objektivno gledano in kljub dolžni skrbnosti sploh ni mogla izpolniti. Postavljena je bila v položaj, ko je bilo na njej dokazno breme, a ji je bila hkrati odvzeta realna možnost, da svoje trditve dokaže.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da je lastnica do 1/4 nepremičnine z ID znakom ... (ID ...) - v nadaljevanju sporna nepremičnina, ki jo je toženka kupila na dražbi. Zahtevala je tudi izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine in povrnitev pravdnih stroškov. Toženka je ugovarjala, da so prodajo sporne nepremičnine na dražbi zahtevali upniki, kar je sodišče dovolilo in izpeljalo, zato toženka ni pasivno legitimirana v obravnavani zadevi.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke uveljavljala: ugotovitev, da je do 1/4 lastnica sporne nepremičnine (točka I.1 izreka); v roku 15 dni izstavitev za vknjižbo lastninske pravice sposobno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo v njeno korist vknjižila pravica na 1/4 njej solastni sporni nepremičnini (točka I.2 izreka) in povrnitev pravdnih stroškov (točka I.3 izreka). Odločilo je, da mora tožnica v roku 15 dni toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 58,88 EUR.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

4. S sklepom II DoR 136/2021 z dne 2. 6. 2021 je Vrhovno sodišče na tožničin predlog dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni bil izveden dokaz z zaslišanjem prič glede tožničinih trditev, da je šlo za zlorabo pridobitve lastninske pravice z nakupom nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku zaradi dogovora med dražitelji? **Dejanski okvir spora**

5. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje v zadevi, na katere je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano, so naslednje: – Pred Okrajnim sodiščem v Mariboru je zoper tožničina starša A. in B. A. zaradi prisilne realizacije več terjatev tekel izvršilni postopek In 1015/2009. V okviru tega izvršilnega postopka je prišlo do prodaje sporne nepremičnine. Toženka je na dražbi ponudila najvišjo ceno, v izvršilnem postopku sicer ni bila upnica.

– Iz zapisnika v zadevi In 1015/2009 o naroku za drugo javno dražbo z dne 6. 5. 2015 (priloga A11) je razvidno, da je po začetku javne dražbe toženka ob 11.28 uri za sporno nepremičnino ponudila izklicno ceno 61.500 EUR. Takoj za tem je bil na prošnjo dražitelja B. B. odobren petminutni odmor. Javna dražba se je nadaljevala po zaključku odmora ob 11.34 uri. Po odmoru noben od dražiteljev ni ponudil višje cene.

– Po izdaji sklepa o domiku in položitvi kupnine s strani toženke kot najboljše ponudnice je izvršilno sodišče 23. 6. 2015 izdalo sklep o izročitvi sporne nepremičnine toženki kot kupki. Ta sklep je postal pravnomočen 11. 12. 2015 in toženka se je vpisala kot lastnica sporne nepremičnine z učinkom od 11. 12. 2015. – Izvršilno sodišče je v sklepu o izročitvi nepremičnine toženki tožničina starša zavezalo, da v roku 60 dni po pravnomočnosti tega sklepa prepustita sporno nepremičnino prosto oseb in stvari toženki, čemur pa nista sledila. Toženka je zato kot upnica zoper tožničina starša predlagala izvršbo za izpraznitev in izročitev sporne nepremičnine. Postopek I 356/2016 se vodi pri Okrajnem sodišču Maribor. Tožnica je 7. 9. 2016 vložila ugovor tretjega in bila po sklepu izvršilnega sodišča z dne 9. 3. 2018 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Ip 554/2018 z dne 10. 10. 2018 napotena na vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe.

– Tožnica je 12. 12. 2018 vložila tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe. Zatrjevala je, da je izvršba z izpraznitvijo in izročitvijo nepremičnine nedopustna, ker je na njej, zaradi vlaganj na originarni način pridobila lastninsko pravico do 1/4 celote, še preden je bila prodana v izvršilnem postopku. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 3. 2019 tožničin zahtevek zavrnilo, Višje sodišče v Mariboru pa je s sodbo I Cp 669/2019 z dne 3. 12. 2019 tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da zgolj tožničine domneve o dogovarjanju med dražitelji ne vzbujajo dvoma o zakonito vodenem postopku javne dražbe, saj javnost postopka, ki ga vodi sodišče, omogoča vsem, da pravočasno uveljavijo svoje ugovore, določba drugega odstavka 189. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pa izrecno ne predpisuje, da ponudniki v času krajšega odmora, ki ga je na predlog enega ali več ponudnikov dovolilo sodišče, ne bi smeli zapustiti prostora, kjer se opravlja narok. Citirana določba tudi ne določa, da bi bilo treba v zapisniku navesti, zakaj je dražitelj prosil za odmor in čemu je bilo temu ugodeno. Sodni zapisnik javne dražbe je bil v celoti sestavljen tako, da omogoča nadzor in oceno nad pravilnostjo postopka. Tožničine trditve o toženkini nezakoniti pridobitvi lastninske pravice na sporni nepremičnini zaradi zlorabe izvršilnega postopka so pavšalne. Zato je sodišče zavrnilo tožničin dokazni predlog o zaslišanju sodelujočih dražiteljev na dražbi. Navedlo je še, da je tožnica zaslišana kot stranka na vprašanje, kdo od dražiteljev se je dogovarjal in na podlagi česa sklepa, da je bilo tako, povedala: "Ne vem, kako poteka dražba in si razlagam, da se dražitelji med seboj dogovarjajo, jaz na dražbi nisem bila prisotna, v tem postopku zasledujem cilj, da se dokaže, da sem v nepremičnino, ki je bila na dražbi prodana, vlagala; jaz ne vem, zakaj se gre tu danes, jaz sem odvetniku razložila svojo zgodbo, on pa je kot pravnik vključil v to tožbo vse, kar je potrebno s strokovnega stališča."

7. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga. Predlagani dokaz z zaslišanjem ponudnikov je nesubstanciran, saj gre le za domnevo o dogovarjanju med ponudniki, tožnica pa ni zatrjevala, kakšen naj bi ta dogovor bil. Zavrnilo je tudi pritožbeni očitek, da je izvršilno sodišče z odreditvijo odmora ravnalo v nasprotju z določbami ZIZ, saj določba 189. člena ZIZ tega ne prepoveduje. Dražba je bila javna in sta se jo udeležila tožničina starša, ki pa na zapisnik nista imela pripomb. Pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi je originaren način pridobitve lastninske pravice, zato v tožbi zatrjevana pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice (z vlaganji v nepremičnino) ne more konkurirati na originaren način pridobljeni toženkini lastninski pravici.

**Navedbe strank v reviziji**

8. Tožnica vlaga zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi oziroma razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje oziroma sodišču druge stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži plačilo tožničinih revizijskih stroškov. Zatrjuje, da ravnanja toženke in drugih dražiteljev na naroku za javno dražbo vsebujejo znake kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po drugem odstavku 216. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Toženka je na naroku 6. 5. 2015 ob 12.28 uri za sporno nepremičnino ponudila izklicno ceno (61.500 EUR). Takoj za tem je bil na prošnjo dražitelja B. B. odobren petminutni odmor in se je javna dražba nadaljevala ob 11.34 uri. Po odmoru noben od dražiteljev ni ponudil višje cene, kar kaže na dogovorno ravnanje dražiteljev oziroma vsaj nekaterih izmed njih in izpolnjuje znake navedenega kaznivega dejanja. Iz zapisnika ne izhaja, zakaj je dražitelj prosil za odmor in zakaj je bilo njegovi prošnji ugodeno. Nelogično je, da bi vsi dražitelji (tožnica je predlagala zaslišanje petih dražiteljev) plačali zahtevano varščino za nakup nepremičnine v javni dražbi, ki se je prodajala po polovični ceni, nato pa bi po odrejenem odmoru po tem, ko je toženka ponudila izklicno ceno, vsi odstopili od nakupa. Napačno je stališče sodišč, da izvršilno sodišče z odreditvijo odmora ni ravnalo v nasprotju z določbami ZIZ. Sodišče bi namreč odmor lahko odredilo šele potem, ko bi se cena toliko zvišala, da bi bila vprašljiva odločitev o sprejemu ponudbe med ponudnikoma, ki sta postavila veliko višji ceni od izklicne. Odmor pa je bil odrejen takoj potem, ko je prvi dražitelj (toženka) ponudil izklicno ceno; takšnega odmora ZIZ ne predvideva. Tožnica je navedla zadostno trditveno podlago o zlorabi pravice zaradi nedovoljenega in nezakonitega dogovora toženke z drugimi dražitelji. Izvedba predlaganih dokazov z zaslišanjem dražiteljev, ki na naroku po odobrenem odmoru niso več višali izklicne cene, ki jo je ponudila toženka, bi to zatrjevano zlorabo potrdila ali ovrgla. Z zavrnitvijo tega predlaganega in substanciranega dokaznega predloga je bila tožnici odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje predlagani in substancirani dokazni predlog zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, čeprav ni bil izpolnjen pogoj za zavrnitev predlaganega dokaza (nepotrebnost ali neprimernost). Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014. Uveljavlja tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zavrnitev dokaznega predloga ni ustrezno obrazložena. Zaslišanje predlaganih prič je v obravnavani zadevi ključnega pomena za pravilno in popolno ugotovitev dejstva zlorabe pridobitve lastninske pravice z nakupom nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku zaradi dogovora med dražitelji. Pravic, pridobljenih z zlorabo, ni mogoče pravno varovati. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015. 9. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija je utemeljena.

11. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP), zato se ni ukvarjalo z revizijskimi navedbami, s katerimi tožnica uveljavlja, da zavrnitev dokaznega predloga ni bila obrazložena.

12. Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost zavrnitve tožničinega dokaznega predloga o zaslišanju drugih dražiteljev, ki so poleg toženke sodelovali na drugem naroku za javno dražbo 6. 5. 2015.1

13. Tožnica v pravdi ni uspela, ker ni uspela dokazati, da je pri prodajni sporne nepremičnine na drugem naroku za javno dražbo prišlo do zlorabe zaradi dogovarjanja med dražitelji. Že v tožbi je predlagala zaslišanje dražiteljev (razen toženke), ki so sodelovali na tej javni dražbi in v zvezi s tem zatrjevala, da ravnanje toženke in drugih dražiteljev na tem naroku izpolnjuje znake kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po drugem odstavku 216. člena KZ-1.2 Šlo naj bi za njihovo dogovorno ravnanje oziroma dogovor vsaj nekaterih izmed njih, saj nihče od dražiteljev po petminutnem odmoru, ki ga je na prošnjo dražitelja B. B. odredilo sodišče neposredno po tem, ko je toženka za sporno nepremičnino ponudila izklicno ceno, ni zvišal ponujene izklicne cene. Zaradi tega je bila sporna nepremičnina po njenem mnenju kupljena za veliko nižjo ceno, kot bi bila sicer.

14. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje glede zavrnitve navedenega dokaznega predloga, da gre le za tožničino domnevo o dogovoru med ponudniki. Pojasnilo je, da tožnica ni zatrjevala, kakšna naj bi bila vsebina tega dogovora, zato je njen predlagani dokaz z zaslišanjem ponudnikov nesubstanciran in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

**Normativno izhodišče presoje**

15. V postopku izvršbe na nepremičnino, ki se po 167. člena veljavnega ZIZ3 opravi z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, z ugotovitvijo vrednosti nepremičnine, s prodajo nepremičnine in s poplačilom upnikov iz zneska, dobljenega s prodajo, se nepremičnina proda na javni dražbi (prvi odstavek 183. člena ZIZ). Po določbah ZIZ, veljavnih v času sporne javne dražbe,4 prodaja nepremičnine na spletni javni dražbi še ni bila mogoča, ampak se je narok za prodajo nepremičnine na javni dražbi opravil v sodnem poslopju, če sodišče ni odločilo drugače (drugi odstavek 183. člena takrat veljavnega ZIZ). Javne dražbe se smejo udeležiti le tisti, ki najpozneje tri delovne dni pred dražbo ali pred iztekom roka za zavezujoče zbiranje ponudb položijo varščino (prvi odstavek 185. člena ZIZ). Varščina znaša desetino ugotovljene vrednosti nepremičnine (četrti odstavek 185. člena ZIZ). Na prvem prodajnem naroku nepremičnina ne sme biti prodana za manj kot 70 % ugotovljene vrednosti (prvi odstavek 188. člena ZIZ). Če nepremičnine na prvem naroku ni bilo mogoče prodati, sodišče razpiše na predlog upnika drugi narok, na katerem nepremičnina ne sme biti prodana za manj kot polovico ugotovljene vrednosti (drugi odstavek 188. člena ZIZ). Ko sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za narok, razglasi, da se začenja dražba (prvi odstavek 189. člena ZIZ). Dražba traja, dokler ponudniki višajo ponudbe. Ponudnik je na svojo ponudbo vezan, dokler ni dana višja ponudba. Na prošnjo enega ali več ponudnikov lahko sodišče dovoli _krajši premor za premislek_. Dražba se konča, ko ponudniki kljub dvakratnemu pozivu sodnika ne ponudijo višje cene (drugi odstavek 189. člena ZIZ). Ko je dražba končana, sodišče ugotovi, kateri ponudnik je ponudil najvišjo ceno, in razglasi, da je temu ponudniku domaknjena nepremičnina (tretji odstavek 189. člena ZIZ).

_Posebej o pravici do izvedbe dokazov_

16. Temeljno načelo, ki sodišče zavezuje glede delovne metode, ki jo mora uporabiti v spoznavnem procesu ugotavljanja dejanskega stanja, je načelo proste presoje. Po 8. členu ZPP sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prosta presoja dokazov se nanaša na odločitev, katere dokaze bo izvedlo, na metodo njihove izvedbe in oceno njihove dokazne vrednosti. Čeprav o tem, katere dokaze bo izvedlo, odloča sodišče (213. člen ZPP), prosta presoja dokazov ni sinonim za diskrecijo sodišča pri izboru dokaznih sredstev, ampak ima, prav nasprotno, za sodišče zavezujočo vsebino. Stranka ima ob hkratnem upoštevanju zahtev po učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in v odvisnosti od okoliščin primera načelno pravico do izvedbe dokazov. Če stranka te pravice v dokaznem postopku v opisanem in omejenem obsegu ne bi imela, bi bila njena pravica, da predlaga dokaze, le mrtva črka na papirju, od katere ne bi imela nobene koristi.5

17. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, ki je eden od elementov pravice do izjave v postopku, vsebovane v 22. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS), torej ne pomeni le, da ima pravico predlagati dokaze in se izreči o dokaznih predlogih nasprotne stranke, ampak ima v zgoraj opisanem obsegu tudi pravico do izvedbe dokazov. Ta pravica ni absolutna. Sodišče lahko dokazni predlog obrazloženo zavrne, a le, če za to obstajajo utemeljeni in ustavno sprejemljivi razlogi; med drugim to lahko stori, če je predlagani dokaz pavšalen oziroma nesubstanciran.

_Posebej o dolžnosti stranke, da dokazni predlog substancira_

18. V skladu z razpravnim načelom in povezanostjo trditvenega in dokaznega bremena morajo stranke navesti ustrezna dejstva ter v dokaz zatrjevanih dejstev predlagati dokaze z označitvijo dokazne teme - opredeliti morajo torej, katero dejstvo naj se ugotovi s predlaganim dokazom (dolžnost substanciranja dokaznega predloga) (primerjaj 7. in 212. člen ZPP). To velja tudi za dokaz z zaslišanjem priče: kadar stranka predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora med drugim natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi (236. člen ZPP).6

19. V sodni praksi se niso izoblikovala splošna merila za presojo strogosti v zvezi s trditvenim bremenom niti o obsegu bremena substanciranja.7 Kako natančno in konkretno mora stranka opredeliti dejstva, ki naj se ugotovijo s predlaganim dokazom, je namreč odvisno predvsem od okoliščin posameznega primera: denimo ali gre za negativna ali pozitivna dejstva, ali in v kakšnem obsegu jih je nasprotna stranka prerekala in v čigavo spoznavno sfero spadajo.8 **Presoja substanciranosti tožničinega dokaznega predloga v konkretnem primeru**

20. Uvodoma Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da izvršilno sodišče z odreditvijo odmora ni ravnalo v nasprotju z določbami ZIZ. Po drugem odstavku 189. člena ZIZ je namreč krajši premor za premislek dovoljen, v določbah ZIZ pa tudi ni podrobneje določeno, v kateri fazi dražbe lahko sodišče dovoli odmor niti ni predpisano, da bi moralo sodišče v zapisnik navesti, zakaj je eden od dražiteljev prosil za odmor in čemu mu je bilo ugodeno, ter da dražitelji v času krajšega odmora, ki ga je na predlog enega izmed njih dovolilo sodišče, ne bi smeli zapustiti prostora, kjer se opravlja narok. Vrhovno sodišče pa, drugače kot nižji sodišči, ocenjuje, da je toženka v obravnavani zadevi svoj dokazni predlog v zadostni meri substancirala. Kot pojasnjeno, je odgovor na vprašanje, ali je dokazni predlog (ne)substanciran, odvisen predvsem od okoliščin konkretnega primera; te pa so, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, narekovale ugoditev dokaznemu predlogu.

21. Pravno okolje, v katerem so se odvijale javne dražbe v izvršilnem postopku pred novelo ZIZ-L,9 sistemsko gledano ni učinkovito onemogočalo zlorab. Znano je, da so se v praksi pojavljali indici o dogovarjanju pred in med javnimi dražbami.10 Preprečitev tovrstnih zlorab je bila nenazadnje eden izmed ciljev uvedbe spletnih javnih dražb z omenjeno novelo. Z njeno uveljavitvijo so se zaradi prekinitve stika med dražitelji zmanjšala tveganja medsebojnih dogovarjanj in izsiljevanj med ponudniki, ki so prisotna pri izvršbi na nepremičnine, ter povečala verjetnost oprave uspešne javne dražbe.11

22. V tem kontekstu se zdi pomemben časovni vidik, na katerega v reviziji ponovno opozarja tožnica. Sporna javna dražba ni potekala povsem običajno: sodišče je odredilo odmor (na predlog enega izmed dražiteljev) neposredno po tem, ko je toženka po začetku javne dražbe ob 11.28 ponudila izklicno (najnižjo) ceno, torej že pred tem, ko bi drugi dražitelji oddali svojo ponudbo. Potek dražbe, ko je eden od več dražiteljev ponudil najnižjo (izklicno) ceno, je bil pričakovan in ni mogel biti presenečenje za nikogar. Izhajajoč iz namena odmora med javno dražbo, katerega namen je razmislek, zlasti o ponudbi višje cene (pooblaščenec dražitelja na primer lahko v tem času pridobi navodila dražitelja), je odmor logičen, ko je cena že pomembneje zvišana – tedaj ponudnik v resnici potrebuje nekaj minut za odločitev, ali naj ponudi (še) višjo ceno.

23. Sporno dogajanje v povezavi z dejstvom, da po odmoru12 nihče od dražiteljev ni ponudil višje cene, sicer ni neposredni dokaz o nezakonitem dogovarjanju med (vsaj nekaterimi) dražitelji v času odmora, lahko je le indic, na podlagi katerega bi sodišče v povezavi z neposrednimi dokazi ali z drugimi indici sklepalo o resničnosti tožničinih trditev o dogovoru med ponudniki. Edini neposreden dokaz za dokazovanje tega pravno pomembnega dejstva bi bilo zaslišanje tistih, ki so pri tem dogovarjanju sodelovali, torej ponudnikov na sporni dražbi. Prav njihovo zaslišanje (razen zaslišanje osebe, ki je dražila za toženko) pa je predlagala tožnica. To je od sodišča prve stopnje zahtevalo previdnost in posebno preudarnost pri odločanju, katere dokaze bo izvedlo oziroma izvedbo katerih dokazov bo zavrnilo.

24. Nižji sodišči sta tožničine trditve o domnevnem dogovarjanju med dražitelji prestrogo ocenili kot pavšalne. Nepravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje o nesubstanciranosti dokaznega predloga z utemeljitvijo, da tožnica ni zatrjevala, kakšen naj bi bil dogovor med dražitelji. Tožnica je namreč navedla, na podlagi katerih okoliščin sklepa, da je med dražitelji prišlo do dogovora in posledično usklajenega ravnanja, zaradi česar je bila sporna nepremičnina kupljena za veliko nižjo ceno, kot bi bila, če bi se dražba nadaljevala brez odmora. To logično predpostavlja, da so se dražitelji dogovorili, da bo nepremičnino kupila toženka po najnižji (izklicni) ceni.

25. Ker tožnica na dražbi ni bila prisotna, ji bolj natančna vsebina morebitnega dogovora med dražitelji ni mogla biti znana.13 Popolnejše in podrobnejše trditve o dogajanju na naroku je bilo od nje nerazumno pričakovati. Pri zahtevi po substanciranosti dokaznega predloga je mogoče vztrajati, kadar stranka pozna ali bi lahko spoznala dejstva, ki jih mora zatrjevati v okviru trditvenega bremena. Drugače pa je v primerih, kot je obravnavani, ko bi morala tožnica zatrjevati dejstva, ki so zunaj njene spoznavne sfere. Bolj kot je stranka oddaljena od informacijskega vira, nosi pa trditveno breme, manj možnosti ima, da zadosti zahtevam po substanciranju dokaznega predloga.14 Zahteva po substanciranosti mora torej biti v sorazmerju z možnostjo stranke do dostopa informacij. S tem ko je sodišče prestrogo razlagalo tožničino dolžnost glede trditvenega bremena, ji je naložilo nesorazmerno breme, ki ga objektivno gledano in kljub dolžni skrbnosti sploh ni mogla izpolniti. Postavljena je bila v položaj, ko je bilo na njej dokazno breme, a ji je bila hkrati odvzeta realna možnost, da svoje trditve dokaže. 26. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je pritrdilen - z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga sta sodišči nižjih stopenj kršili tožničino pravico do sodelovanja v (dokaznem) postopku, kar pomeni absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem sta posegli tudi v tožničino pravico do izvedbe predlaganega dokaza iz 22. člena URS.

**Odločitev o reviziji**

27. Vrhovno sodišče je zaradi ugotovljene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ob ugoditvi reviziji sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju odpraviti omenjeno procesno kršitev.

**Odločitev o stroških postopka**

28. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

**Sestava senata in glasovanje**

29. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Tožnica je predlagala zaslišanje takratnih direktorjev družbe C., d. o. o., in družbe D., d. o. o., ter zaslišanje E. E., F. F. in B. B.. 2 Po prvem odstavku 216. člena KZ-1 se tisti, ki protipravno izterja več, kot je kdo dolžan plačati, ali si prilasti zmotno preplačilo dolga, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let. Po drugem odstavku 216. člena KZ-1 se enako kaznuje, kdor v izvršbi izigra upnika za njegovo terjatev z dogovorom z udeleženci dražbe. 3 Zdaj veljavni ZIZ je v tem delu enak ZIZ, veljavnem v času javne dražbe z dne 6. 5. 2015. 4 Uradni list RS, št. 51/98, 11/99 - odl. US, 89/99 - ZPPLPS, 11/01 - ZRacS-1, 75/02, 87/02 - SPZ, 70/03 - odl. US, 16/04, 132/04 - odl. US, 46/05 - odl. US, 96/05 - odl. US, 17/06, 30/06 - odl. US, 69/06, 115/06, 67/07 - ZS-G, 93/07, 37/08 - ZST-1, 45/08 - ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 14/12, 17/13 - odl. US, 45/14 - odl. US, 53/14, 58/14 - odl. US. Določba 167. člena je sicer enaka določbi 167. člena sedaj veljavnega ZIZ. 5 Primerjaj sklep II Ips 70/2021 z dne 17. 11. 2021, tč. 18. 6 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 889/2006, tč. 9. 7 Sklep II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017 in sklep II Ips 82/2021 z dne 20. 10. 2021. 8 Primerjaj sklep II Ips 82/2021 z dne 20. 10. 2021, tč. 7 in sodba II Ips 815/2009 z dne 21. 3. 2013, tč. 7. 9 Po drugem odstavku 183. člena sedaj veljavnega ZIZ se javna dražba opravi kot spletna javna dražba, razen če sodnik oceni, da je primerneje, da se izvede narok za prodajo nepremičnine na javni dražbi. Sodnik lahko odloči, da se izvede narok za prodajo nepremičnine na javni dražbi tudi, če na prvi spletni javni dražbi ni bil prijavljen noben dražitelj. Narok za prodajo nepremičnine na javni dražbi se opravi v sodnem poslopju, če sodišče ne odloči drugače. 10 Glej npr. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-J), Poročevalec DZ št. 826 z dne 8. 5.2014, str. 11. Glej tudi M. Šuc, Javna dražba v luči tehnološkega napredka in izboljšanja stanja gospodarstva, Pravna praksa, št. 28, 2016, str. 2-3, in J. Kranjčevič, Javne dražbe nepremičnin po novem - pogled izvršilnega sodnika, mag. Jake Kranjčeviča, na spletne dražbe, Sodnikov informator, št. 4, Vrhovno sodišče RS, 2021, str. 10-11. 11 Glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-L), Poročevalec DZ št. 1472 z dne 27. 10. 2017, str. 16, 28 in 129. 12 Javna dražba se je nadaljevala po zaključku odmora ob 11.34 uri. 13 Nič drugače ne bi bilo, če bi bila tožnica na javni dražbi navzoča (primerjaj tč. 10 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). 14 Glej M. Dolenc, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6-7, 2011, str. 1467 in M. Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, št. 31-32, 2010, str. 8.