Jedro

Res je, da glede procesnih pooblastil prokurista v postopkih pred sodišči sodna praksa VSRS v preteklosti ni bila enotna, vendar pa je s sprejetjem in uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1I) zakonodajalec dvome glede prokuristovih upravičenj za opravljanje procesnih dejanj odpravil z novim tretjim odstavkom dodanim v 35. člen ZGD-1. Na podlagi slednjega lahko prokurist v mejah upravičenj iz prvega odstavka 35. člena ZGD-1 (prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen) zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka do 1/4 lastnica nepremičnine z ID znakom X/3-0 (točka 1. pod I. izreka) ter ji je tožena stranka dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe izstaviti za vknjižbo lastninske pravice sposobno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo v njeno korist vknjižila lastninska pravica na 1/4 njej solastni nepremičnini (točka 2. pod točka I. izreka) in ji povrniti pravdne stroške (točka 3. pod I. izreka).

Nadalje je odločilo, da je tožeča stranka v 15 dneh od prejema te odločbe dolžna povrniti toženi stranki 58,88 EUR pravdnih stroškov (točka II. izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo v smislu izdaje zamudne sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno na njeno razveljavitev in vrnitev v novo odločanje. V pritožbi navaja, da sicer sodna praksa pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi (na podlagi sklepa o izročitvi, torej odločbe državnega organa) enotno obravnava kot originaren način pridobitve lastninske pravice, vendar ker gre za prodajo v izvršbi za pravni promet, ne izključuje možnosti, da se pri obravnavi te zadeve sodna praksa glede tega vprašanja ne bi spremenila in sprejela stališče, da gre pri pridobitvi lastninske pravice z nakupom v izvršbi za izvedeni (pravno poslovni) način pridobitve lastninske pravice, kar je glede na zakonsko ureditev nakupa nepremičnine v izvršilnem postopku po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) tudi bolj logično in življenjsko bolj sprejemljivo. Primarno je tožnica v tožbi zatrjevala pridobitev derivativne oziroma pravno poslovne pridobitve lastninske pravice, o čemer se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V tem primeru ima s strani tožnice zatrjevani originarni način pridobitve lastninske pravice prednost pred izvedenim v izvršbi. Nadalje se tožnica v pritožbi sklicuje na dogovorno ravnanje dražiteljev oziroma vsaj nekaterih izmed njih na dražbi, kjer je bila izklicna cena za nepremičnino 61.500,00 EUR, za katero je bila nepremičnina prodana. Kljub temu, da so pravočasno plačali varščino tudi I. S., družba S. d.o.o., družba N. d.o.o., M. K. in S. F., do ponudbe višje cene po petminutnem premoru ni prišlo. Nelogično in življenjsko nesprejemljivo je, da bi vsi navedeni dražitelji plačali zahtevano varščino kot pogoj za nakup nepremičnine v izvršilnem postopku na javni dražbi, ki se je prodajala za polovično ceno, nato pa bi po odrejenem odmoru, ko je tožena stranka podala ponudbo po izklicni ceni, od nakupa odstopili. Po prepričanju tožnice bi sodišče lahko odmor odredilo po tem, ko bi se cena toliko zvišala, da bi bila vprašljiva odločitev o sprejemu ponudbe med ponudnikoma, ki sta postavila veliko višji ceni od izklicne, zato je izvršilno sodišče v postopku izvršbe, posebej v postopku druge javne dražbe, ravnalo v nasprotju z določbami ZIZ in posledično vsaj pripomoglo k zlorabi materialnih pravic s strani tožene stranke, ko je dražiteljem omogočilo odmor, ki ga ZIZ ne predvideva. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, je storilo bistveno kršitev določb postopka ter zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnici so bile kršene temeljne pravice pravdnega postopka ter ustavne pravice do zakonitega in pravičnega postopka. Šele na prvem naroku za glavno obravnavo 3. 3. 2020 je bil pooblaščencu tožnice vročen odgovor na tožbo toženke, na katerega je moral nato odgovoriti takoj, kljub dejstvu, da na naroku tožnica ni bila prisotna.

Odgovora na tožbo ni podala upravičena oseba, saj ga je podal prokurist toženke A. A., prokura pa ne opravičuje zastopanja pred sodiščem, za slednje bi moral biti prokurist posebej pooblaščen s strani zakonitega zastopnika družbe (35. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). Zaradi tega bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo.

Pritožbeno sodišče naj podrobno pregleda zapisnik naroka z dne 9. 6. 2020, saj so s strani sodišča tožnici postavljena vprašanja ne samo v nasprotju z določbami ZPP, temveč tudi v nasprotju z njenimi ustavnopravnimi pravicami po poštenem in zakonitem sodnem postopku. Opozoriti je na opombo sodišča prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnica kot dokaza ni predlagala zaslišanja toženke, saj so dokazni predlogi, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoje trditve, v celoti v njeni sferi in se lahko sama odloča o tem, kateri dokaz bo za dokazovanje določenega dejstva predlagala in katerega ne. Priglaša stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe kot neutemeljene. Navaja, da toženka ni pasivno legitimirana, da tožnica in njen odvetnik grobo zlorabljata institut brezplačne pravne pomoči, ter da toženka zaradi ravnanja tožnice doživlja pravne krivice. Stroškov ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na v točki 1. te sodbe citirani nepremičnini (v nadaljevanju sporna nepremičnina), pridobitev katere so zatrjevana vlaganja tožnice vanjo, toženka pa jo je pridobila na javni dražbi s kaznivim dejanjem zlorabe izvršbe, ko bi naj po s strani izvršilnega sodišča odobrenim 5 minutnim odmorom bila prodana za izklicno ceno, ker so se dražitelji (ponudniki) oziroma vsaj nekateri izmed njih kot zatrjuje tožnica, dogovorili o tem, da nobeden od njih ni ponudil višje cene od izklicne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica svojih trditev o domnevnem dogovarjanju med ponudniki v odmoru med dražbo, ki bi vzbujale dvom v pravilnost in zakonitost vodenja javne dražbe, to je izvršilnega postopka prodaje sporne nepremičnine, ni dokazala. Toženka je pridobila lastninsko pravico originarno v izvršilnem postopku s pravnomočnim sklepom o izročitvi ji sporne nepremičnine.

6. Ob uradnem preizkusu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožnica (kar bo predmet nadaljnje obrazložitve). Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ki zajema vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva ter sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Opravilo je celovito dokazno oceno, ki jo je obširno in argumentirano povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe, h kateri ni več kaj dodati. Nanjo se zato v celoti sklicuje sodišče druge stopnje. Zgolj v odgovor pritožbenim trditvam dodaja naslednje:

7. Pritožbena graja, da je toženko v postopku zastopal prokurist brez ustreznega pooblastila, saj mu sama prokura tega ne daje, ni utemeljena. Res je, da glede procesnih pooblastil prokurista v postopkih pred sodišči sodna praksa VSRS v preteklosti ni bila enotna, vendar pa je s sprejetjem in uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1I) zakonodajalec dvome glede prokuristovih upravičenj za opravljanje procesnih dejanj odpravil z novim tretjim odstavkom dodanim v 35. člen ZGD-1. Na podlagi slednjega lahko prokurist v mejah upravičenj iz prvega odstavka 35. člena ZGD-1 (prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen) zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi. Ker je zakon na ta način izrecno opredelil materialno in procesno pravno sposobnost prokurista, ki vključuje zastopanje družbe pred sodišči in drugimi organi, pomeni, da prokurist ne rabi posebnega procesnega pooblastila, zato je bil prokurist upravičen vložiti odgovor na tožbo v predmetni pravdni zadevi. Ker je bil odgovor na tožbo vložen pravočasno1, hkrati pa je bil obrazložen, pritožbena graja, da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo, ni utemeljena.

8. Nadalje ni utemeljena pritožbena graja, da so bile tožnici kršene temeljne pravice pravdnega postopka ter hkrati ustavne pravice do zakonitega in pravičnega postopka, ker je pooblaščenec tožnice prejel odgovor na tožbo šele na prvem naroku za glavno obravnavo in je moral nanj odgovoriti takoj, kljub temu, da tožnica na naroku ni bila prisotna. S temi navedbami pritožba smiselno graja, da ji je bila odvzeta pravica do izjave oziroma kršeno načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter ustavna pravica enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Res je, kot zatrjuje pritožba, da je bil pooblaščencu tožnice odgovor na tožbo vročen na prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa je iz zapisnika razvidno, da je sodišče pooblaščencu ugodilo, ko je prosil za 15 minutno prekinitev postopka, da izročeno vlogo prebere ter je zatem pooblaščenec na odgovor na tožbo odgovoril, pri čemer ni nasprotoval nadaljevanju naroka, niti si ni izprosil roka za pisni odgovor, niti ni izjavil, da na odgovor ne more odgovoriti, ker tožnica ni prisotna. Pomeni torej, da tožeči stranki s postopanjem sodišča ni bila kršena njena pravica do izjave, s tem pa tudi ne ustavna pravica enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

9. Tožnica zatrjuje, da je prišlo v postopku izvršbe s prodajo sporne nepremičnine do njene zlorabe v smislu drugega v zvezi s prvim odstavkom 216. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1)2. 10. Tožnica zatrjuje, da je do zlorabe izvršbe prišlo iz razloga, ker je sodišče v izvršilnem postopku dovolilo odmor, v katerem je prišlo do dogovora med ponudniki, ki po zaključku odmora niso ponudili višje cene od izklicne. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre zgolj za tožničino domnevanje o dogovarjanju med ponudniki, pri čemer, razen domneve o dogovoru, tožnica ne zatrjuje kakšen naj bi bil ta dogovor in kaj bi se naj ponudniki sploh dogovorili, kar posledično pomeni, da je predlagani dokaz z zaslišanjem ponudnikov zgolj nesubstanciran dokazni predlog, ki ga je posledično sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Poleg tega je neutemeljena tudi pritožbena graja, da je izvršilno sodišče z odreditvijo odmora ravnalo v nasprotju z določbami ZIZ, saj, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, določba 189. člena ZIZ o prodajnem naroku (dražbi) tega ne prepoveduje. Nenazadnje je bila dražba javna, dražbe bi se lahko udeležila tudi tožnica, kot je razvidno iz samega zapisnika o prodajnem naroku pa sta bila na njem navzoča tožničina starša kot dolžnika v izvršilnem postopku, ki nista imela nikakršnih pripomb na zapisnik. Nenazadnje o dogajanju na prodajnem naroku v postopku izvršbe tožnica ob priliki svojega zaslišanja ni vedela izpovedati ničesar, razen tega, da v tem postopku zgolj zasleduje cilj dokazati, da je v sporno nepremičnino vlagala, pri čemer ni znala niti pojasniti svojih trditev v tožbi. Tožnica torej v postopku ni zmogla niti trditvenega, posledično tudi ne dokaznega bremena o zlorabi izvršbe.

11. Kar pa se tiče pritožbene graje o tem, da gre v obravnavanem primeru za pravno poslovni prenos lastninske pravice, kljub temu, da se nepremičnina prodaja v izvršilnem postopku, ker je v 197. členu določeno, da se iz zneska, dobljenega s prodajo, plača davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnin, kar bi lahko pomenilo, da je prodaja v izvršbi pravni promet, sodišče druge stopnje poudarja, da sta tako teorija kot sodna praksa enotni v tem, da je pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi (na podlagi sklepa o izročitvi, z odločbo državnega organa) originaren način pridobitve lastninske pravice. Takšna pridobitev ni pravni promet, z določitvijo davčne obveznosti zakonodajalec ni spremenil pravne narave pridobitve lastninske pravice, pač pa je zasledoval druge (fiskalne) pravno politične cilje3. V tožbi zatrjevana pravno poslovna pridobitev lastninske pravice (z vlaganji v nepremičnino) zaradi tega ne more konkurirati na originaren način pridobljeni lastninski pravici, ki jo je pridobila toženka v pravnomočno končanem izvršilnem postopku4, do česar se je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe in je tožničin zahtevek že iz tega razloga neutemeljen.

12. V posledici navedenega je odpadla potreba po odgovarjanju na še izpostavljene a v tem postopku povsem nerelevantne pritožbene trditve.

13. V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

14. Tožnica, ki je s pritožbo v celoti propadla, je dolžna sama kriti vse nastale ji stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), medtem ko toženka v odgovoru na pritožbo stroškov ni priglasila. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Odgovor je bil vložen v 30 dneh od prejema tožbe, saj je bila tožba prejeta 19. 8. 2019, odgovor pa vložen 31. 8. 2019. 2 1) Kdor v izvršbi protipravno izterja več, kot je kdo dolžan plačati, ali si prilasti zmotno preplačilo dolga, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let. 2) Enako se kaznuje, kdor v izvršbi izigra upnika za njegovo terjatev z dogovorom z udeleženci dražbe. 3 Glej VSRS sklep II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015 ter opombo 4 te odločbe. 4 Sklep o izročitvi nepremičnine z dne 23. 6. 2015 je postal pravnomočen 11. 12. 2015, predmetna tožba je bila vložena 16. 7. 2019.