Jedro

Tožnik od 20. 8. 2019 ni bil več v delovnem razmerju z drugim delodajalcem B., d. o. o., saj mu je delovno razmerje prenehalo 19. 8. 2019. Tako je pravilna ugotovitev, da je bila toženka v tem obdobju njegov tako dejanski kot formalni delodajalec, zato mu je dolžna tudi povrniti reparacijo od julija 2019 do decembra 2023, pa tudi plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust. Prisojene razlike v plači se tako nanašajo na obdobje ugotovitve delovnega razmerja pri toženki, kar velja tudi za plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust.

Neutemeljeni so tudi ponovni ugovori glede tega, da tožnik ni navajal elementov odškodninskega delikta, prekoračitve tožbenega zahtevka, pomanjkljivih trditev in tega, da ni predložil ustreznih dokazov. Vse to je bilo že obrazloženo. Tožnik je višine reparacijskega zahtevka uskladil z zneski iz izvedenskega mnenja, v predhodnem postopku pa je zneske opredelil po višini (tožba in njena sprememba 28. 8. 2020). Podal je ustrezne navedbe, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, predlagal je izvedbo dokazov (evidenčni karton, iz katerega je razviden obseg opravljenega dela, dokaz z sodnim izvedencem finančne stroke, ki ga je sodišče izvedlo in odločilo na podlagi prepričljivega in argumentiranega mnenja izvedenke, ki ga je sodišče prejelo 14. 2. 2024). Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

Toženka izračunom višine razlike v plači tekom postopka ni nasprotovala in tudi v pritožbi le pavšalno ponavlja argumente, ki jih je tekom postopka uveljavljala. Enako velja tudi za dosojene zneske regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnice, za katere je bil tožnik kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi prikrajšan. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo in se pravilno oprlo na izračune v izvedenskem mnenju, ki jim toženka ni nasprotovala.

Izrek

I. Pritožba toženke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženko od 20. 8. 2019 dalje (točka I izreka), toženki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od vključno 20. 8. 2019 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, ga prijaviti v obvezno in dodatno poklicno pokojninsko zavarovanje pri Kapitalski družbi d. d., zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti, vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ v roku 15 dni, zavrnilo pa je zahtevek po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja med 19. 7. 2019 in 19. 8. 2019 (točka II izreka); da je dolžna tožniku v 15 dneh iz naslova razlike med plačo, ki bi jo pri toženki prejel, če bi delal in njegovimi dejanskimi prejemki od 19. 7. 2019, za leta 2019, 2020, 2021, 2022 in 2023, v mesečnih zneskih, ki izhajajo iz izreka, obračunati predpisane davke in prispevke, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka); da je v roku 15 dni dolžna tožniku iz naslova 13. plače za leta 2019, 2020, 2021, 2022 in 2023 izplačati zneske navedene v tej točki izreka, obračunati predpisane davke in prispevke, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. vsakega leta za obveznost preteklega leta, višji obrestni zahtevek je zavrnilo (točka IV izreka); da je dolžna tožniku v roku 15 dni iz naslova regresa za letni dopust za leta 2019, 2020, 2021, 2022 in 2023 od zneskov navedenih v tej točki obračunati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. 7. v letu za znesek tega leta (točka V izreka). Zavrnilo je tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, prijavo v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti, vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ ter plačilo mesečnih razlik v plači za obdobje od 1. 9. 2000 do 15. 8. 2014 (točka VI izreka). S sklepom je toženki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini izvedenine in zavrglo njegov zahtevek po plačilu prikrajšanja v višini povprečne plače LTD od vključno januarja 2024 dalje.

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba ni ustrezno obrazložena, ker iz nje ne izhaja, na katera pravno relevantna dejstva je sodišče oprlo svojo odločitev. V nadaljevanju izraža nezadovoljstvo nad stališčem VS RS, da zaradi ugotovljenih nezakonitosti, zlorab in prikritega delovnega razmerja naj odgovornost toženke ne bi bila zgolj subsidiarna, kot to določa šesti odstavek 62. člena ZDR-1, temveč je odgovornost toženke enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki in tega stališča ne sprejema. To je tudi v nasprotju z odločitvijo VS RS VIII SM 2/2021, vendar ta odstop ni bil argumentiran in obrazložen, kar je kršitev 22. člena Ustave RS. Nadalje navaja, da dejstva in okoliščine, ki jih je upoštevalo VS RS v podobnih zadevah, v obravnavanem primeru niso bile podane in v izpodbijani sodbi tudi ne ugotovljene. Izpostavljeni sta bili le dve dejstvi, in sicer da družba A. ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti in ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. V zvezi s tožbenimi zahtevki po višini navaja, da je sodišče obstoj delovnega razmerja ugotovilo šele od 20. 8. 2019 dalje, zato ni podlage za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pred tem datumom. Opozarja, da tožnik ni navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti, na podlagi katerih bi od toženke lahko prejel izračune, sicer pa je tožnik z vsemi podatki razpolagal. Glede tožbenega zahtevka po višini je bila trditvena podlaga tožnika pomanjkljiva, zato tožnik svoje upravičenosti ni dokazal. Nadalje ni pravilna odločitev o tožbenem zahtevku po višini, ker je ta osnovan na povprečni vrednosti izplačila na delovnem mestu LTD, tožnik namreč ni z ničemer dokazal, da bi ga toženka dejansko štela za povprečnega delavca. Iz sodne prakse (VS RS VIII Ips 430/2006 ter VDSS Pdp 284/2020) izhaja, da v tem primeru ne velja obrnjeno dokazno breme. Dvoma tudi ni, da se dodatki niso izplačevali kar vsem delavcem, ampak le tistim, ki so izpolnjevali vnaprej predpisane pogoje, teh pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Ker je toženka prerekala kakršnokoli upravičenost tožnika do kateregakoli dodatka, bi tako moral tožnik dokazovati vsa dejstva v zvezi s tem. VDSS je v več zadevah zavzelo stališče, da povprečna bruto plača ni primerno izhodišče za izračun razlike v plači. Enako velja tudi glede regresov za letni dopust, poslovno uspešnost in božičnice, saj se tudi v tem delu odločitev ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi v zvezi s temi zahtevki je bilo poseženo v pravico toženke do enakega varstva pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS. Nadalje tudi ni pravilna odločitev sodišča, da ne ugodi predlogu za odločitev po 118. členu ZDR-1, saj je toženka zanjo navedla vsa relevantna dejstva in predlagala tudi številne dokaze. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo le na tožnikove navedbe o njegovi situaciji, ker naj bi zaradi upokojitve imel majhna sredstva za preživljanje, kar pa nikakor ne more predstavljati utemeljenega razloga za ugoditev tožbenemu zahtevku glede poziva na delo. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Ni dolžna kriti stroškov sodnega izvedenca, ker za odločitev niso bili potrebni, saj bi glede na stopnjo izobrazbe to lahko izračunal sodnik sam, in sicer na podlagi podatkov v spisu, zato jih toženka ni dolžna nositi. Nadalje navaja, da ker gre za stroške, ki so ji nastali zaradi nepravilnega postopanja sodišča, ki ni spoštovalo določbe 11. člena ZPP, torej zaradi naključja, ki se je primerilo njej, ni dolžna sama nositi te stroške. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, prav tako pa toženki ni bilo poseženo v njene ustavne pravice. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, ki jo je pravilno in tudi zadostno obrazložilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče v zadevi odloča že tretjič. O pritožbah tožnika in toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje Pd 159/2019 z dne 5. 10. 2020 je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo in sklepom Pdp 625/2020 z dne 21. 4. 2021. Tožnik je vložil revizijo, ki ji je VS RS s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 11/2022 z dne 20. 12. 2022 delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje, delno pa je revizijo zavrnilo. Pritožbeno sodišče je nato s sodbo in sklepom Pdp 815/2022 z dne 24. 8. 2023 ponovno odločilo o pritožbah strank zoper sodbo in sklep Pd 159/2019 z dne 5. 10. 2020 ter pritožbi toženke delno ugodilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, delno pa jo je zavrnilo, pritožbo tožnika pa štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče prve stopnje je v tem postopku skladno z navodili pritožbenega sodišča v sodbi in sklepu Pdp 815/2022 z izpodbijano sodbo moralo odločiti še o obstoju delovnega razmerja od 19. 7. 2019 dalje ter o ostalih pravicah od tega datuma, o priznanju pravic in plačilu mesečnih razlik v plači in regresih za letni dopust za obdobje od 1. 9. 2000 do 15. 8. 2014.

V zadevi je bila že pravnomočno ugotovljena ničnost pogodb o zaposlitvi med tožnikom in B., d. o. o. in ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je B., d. o. o dne 18. 7. 2019 podala tožniku, obstoj delovnega razmerja med tožnikom in C., d. d., za obdobje od 1. 9. 2000 do 19. 7. 2019, poziv nazaj na delo, prijavo v obvezno in dodatno pokojninsko in zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ do 19. 7. 2019, o zahtevku za plačilo razlik v plači do 19. 7. 2019 in zahtevku za plačilo regresa do leta 2019, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.Neutemeljena je pritožbena navedba o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS, ker sodba naj ne bi bila ustrezno obrazložena. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče je sodba obrazložena ustrezno in se jo da preizkusiti. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, s katero se pritožnica očitno ne strinja, kar pa ni kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje se je že v sodbi Pd 159/2019 z dne 5. 10. 2020, s katero se je v tem delu v celoti strinjalo pritožbeno sodišče v sodbi in sklepu Pdp 815/2022 z dne 24. 8. 2023, opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je bilo pravilno ugotovljeno, da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec, kar je v tej zadevi potrdilo tudi VS RS v sodbi in sklepu VIII Ips 11/2022 z dne 20. 12. 2022. Iz na VS RS obravnavanih zadev (VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 18/2022, VIII Ips 19/2022) je bil v poslovanju in opravljanju dela delavcev kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, prepoznan specifični poslovni model toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni pokrival le posredovanja delavcev uporabniku, ampak tudi delovno razmerje, zato se toženkina odgovornost za to prikrajšanje utemeljeno obravnava v okviru postavljenih reparacijskih tožbenih zahtevkov, glede na to, da delavec ne more biti zaposlen istočasno pri dveh delodajalcih.

8.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločalo na podlagi pravnomočnih odločitev o posameznih zahtevkih, ki so navedeni v točki 6 obrazložitve. Prav tako toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je materialnopravno zmotna odločitev, po kateri se šteje za tožnikovo dejansko delodajalko, kar naj bi bil odstop od ustaljene sodne prakse, in sicer od svetovalnega mnenja VS RS VIII SM 2/2021, pa tudi poseg v ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo. Glede na to, da je bilo v obravnavani zadevi (enako kot v prejšnji točki navedenih istovrstnih zadevah) že pojasnjeno, zakaj je bil toženkin poslovni model nezakonit, toženka to znova ponavlja. Pritožbeno sodišče tako še enkrat poudarja, da materialnopravno nestrinjanje z navedenimi stališči sodišča prve stopnje ni kršitev niti 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP prav tako pa tudi ne pritožbeni razlog kršitve ustavnih določb. Nadalje pritožbeno sodišče toženki še pojasnjuje, da odstop od stališča v svetovalnem mnenju ni odstop od sodne prakse, saj pri njegovem sprejemu niso bila upoštevana vsa ugotovljena mnenja, kot so bila upoštevana v zadevah navedenih v točki 7 obrazložitve, skladno z določbo četrtega odstavka 206. člena ZPP, pa svetovalna mnenja niso zavezujoča.

9.Tožnik od 20. 8. 2019 ni bil več v delovnem razmerju z drugim delodajalcem B., d. o. o., saj mu je delovno razmerje prenehalo 19. 8. 2019. Tako je pravilna ugotovitev, da je bila toženka v tem obdobju njegov tako dejanski kot formalni delodajalec, zato mu je dolžna tudi povrniti reparacijo od julija 2019 do decembra 2023, pa tudi plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust. Prisojene razlike v plači se tako nanašajo na obdobje ugotovitve delovnega razmerja pri toženki, kar velja tudi za plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust.

10.Neutemeljeni so tudi ponovni ugovori glede tega, da tožnik ni navajal elementov odškodninskega delikta, prekoračitve tožbenega zahtevka, pomanjkljivih trditev in tega, da ni predložil ustreznih dokazov. Vse to je bilo že obrazloženo. Tožnik je višine reparacijskega zahtevka uskladil z zneski iz izvedenskega mnenja, v predhodnem postopku pa je zneske opredelil po višini (tožba in njena sprememba 28. 8. 2020). Podal je ustrezne navedbe, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, predlagal je izvedbo dokazov (evidenčni karton, iz katerega je razviden obseg opravljenega dela, dokaz z sodnim izvedencem finančne stroke, ki ga je sodišče izvedlo in odločilo na podlagi prepričljivega in argumentiranega mnenja izvedenke, ki ga je sodišče prejelo 14. 2. 2024). Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

11.Toženka izračunom višine razlike v plači tekom postopka ni nasprotovala in tudi v pritožbi le pavšalno ponavlja argumente, ki jih je tekom postopka uveljavljala. Enako velja tudi za dosojene zneske regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnice, za katere je bil tožnik kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi prikrajšan. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo in se pravilno oprlo na izračune v izvedenskem mnenju, ki jim toženka ni nasprotovala.

12.Pri odločitvi o stroških postopka, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da gre za spor po petem odstavku 41. člena ZDSS-1, ker je reparacijski zahtevek del spora o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, zato mora toženka kriti stroške izdelave izvedenskega mnenja.

13.Ker niso podani niti uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišče prve stopnje (353. člena ZPP).

14.Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 165, 206, 206/4, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1, Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 41, 41/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.