Jedro

Dejstvo, da podatkov o plači zavarovanca za določeno obdobje ni v matični evidenci, ne pomeni, da teh podatkov ni mogoče ugotoviti na drug način. Lahko jih priskrbi zavarovanec sam, lahko se upoštevajo znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se kot dokaz upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja.

Izrek

Reviziji tožnika se zavržeta.

Revizija tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 19. 9. 2008 in 25. 11. 2008 in odločilo, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 26. 4. 2008 dalje v znesku 599,85 EUR na mesec, višji zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo razlike med priznano in že izplačano pokojnino. Pri odločitvi je upoštevalo mnenje oziroma izračun izvedenke o plačah tožnika za leto 1985, ko so bili v matični evidenci znani le podatki za prve tri mesece tega leta. Izvedenka je plače do 6. 12. 1985 izračunala ob upoštevanju znanih podatkov, kar naj bi bila vsaj tako primerna osnova, kot primerjava z drugimi delavci, zaposlenimi pri istem delodajalcu.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je, da je višino plače mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi. Izvedenka je z veliko verjetnostjo ugotovila, koliko bi znašala tožnikova plača v letu 1985, nihče pa ni ugovarjal, da tožnik v tem letu ni prejemal plač.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložili obe stranki. Tožena stranka uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava, in sicer le glede odločitve o upoštevanju plač v obdobju od 1. 4. 1985 do 6. 12. 1985. Navaja, da je v pripombah na izvedensko mnenje navedla, da ni dokazov, da je tožnik v tem obdobju prejel plačo že zato, ker podatkov o tem ni. Ob upoštevanju določb 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) in 57. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ) bi bilo pri izračunu tožnikove pokojninske osnove za leto 1985 mogoče upoštevati le podatke o matični evidenci o dejansko prejetih plačah. Izvedenka je stališče Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 18/2010 razlagala preširoko. Tožnik sam drugih podatkov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti znesek plače, ni predložil, zato bi bilo treba upoštevati stališče Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 390/2008. 4. Tožnik je revizijo najprej vložil sam. Sodišče prve stopnje mu je s sklepom V Ps 3211/2008-47 z dne 19. 1. 2012 naložilo, da jo vloži po odvetniku ali izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit. Tožnik je nato po odvetniku vložil revizijo, ki je dejansko le kopija njegove revizije, pri kateri je zamenjana prva stran, na kateri je žig in podpis odvetnika, ter priloženo datumsko novo pooblastilo.

5. Reviziji tožnika nista dovoljeni.

6. Sodba, zoper katero je vložena revizija, je bila tožeči stranki (njenemu odvetniku) vročena 14. 12. 2011. Tožeča stranka je pri drugostopnem sodišču vložila laično revizijo 13. 1. 2012 (kot je razvidno iz podatkov dohodnega žiga na listini in potrdila pošte na kuverti pošiljke o času oddaje priporočene pošiljke). V skladu s tretjim in četrtim odstavkom 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen, če ima stranka sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Ker tožeča stranka nima pravniškega državnega izpita (tega ob vložitvi revizije ni niti navajala niti izkazala), je bila njena revizija nedovoljena, zaradi česar bi jo v skladu s prvim odstavkom 91. člena ZPP moralo zavreči že sodišče prve stopnje.

7. Tožeča stranka je dne 2. 2. 2012 s priporočeno poštno pošiljko vložila revizijo po odvetniku. V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje s tožnikovo revizijo - kot z nepopolno vlogo, smiselno po določbi 108. člena ZPP in 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004), nepravilno. Ne glede na to, da revizija, ki jo vloži stranka sama, ni nepopolna (ampak nedovoljena), je namreč potrebno izhajati iz dejstva, da je nepopolnost vloge v pritožbenem in revizijskem postopku definirana drugače, kot v prvostopenjskem postopku (tako tudi Pravno mnenje, sprejeto na občni seji VS RS dne 26. 2. 2002). Po določbi 383. člena ZPP veljajo v postopku z revizijo, če ni v členih 367 do 382 drugače določeno, smiselno določbe tega zakona o pritožbi zoper sodbo iz drugega in tretjega odstavka 334. člena, 335., 336. in 342. člena, drugega in tretjega odstavka 344. člena, drugega odstavka 345. člena, 346., 351., 356. člena in členov 359 do 362 tega zakona. Po prvem odstavku 336. člena ZPP, ki se smiselno torej uporablja tudi v revizijskem postopku, je pritožba nepopolna v primeru, če se po njenih podatkih ne more ugotoviti, katera sodba se izpodbija ali če pritožba ni podpisana. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

8. Rok za vložitev revizije je prekluzivni zakonski rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati. Ker sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za to, da je vlogo tožeče stranke (revizijo) štelo za nepopolno in ker ni zakonske podlage za podaljšanje roka za vložitev revizije, je revizija, vložena po odvetniku, prepozna, saj je vložena po izteku 30 dnevnega roka od vročitve sodbe sodišča druge stopnje. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP tudi to revizijo zavrglo.

9. Revizija tožene stranke ni utemeljena.

10. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

11. Vrhovno sodišče je že v sklepu VIII Ips 99/2007 z dne 22. 4. 2008 sprejelo stališče, da kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca, ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. V sodbi VIII Ips 18/2010 z dne 19. 4. 2010 je nato presodilo, da v primeru, ko po krivdi delodajalca ali tožene stranke v matični evidenci za posamezno obdobje teh podatkov ni, zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Tak dokaz je lahko tudi primerjalni izračun z ustrezno zajetimi podatki o višini plač sodelavcev v istem obdobju. V sodbi VIII Ips 390/2008 z dne 27. 9. 2010 pa je navedlo, da Zavod ob nastanku zavarovalnega primera, če dajalec podatkov ne posluje več, opravi odmero na podlagi prijavljenih podatkov iz matične evidence, ker podatkov od neobstoječega dajalca podatkov pač ne more več zbrati. To pa ni ovira, da podatke zbere oziroma priskrbi zavarovanec sam.

12. Iz navedenih odločitev izhaja, da dejstvo, da podatkov o plači zavarovanca za določeno obdobje ni v matični evidenci, ne pomeni, da teh podatkov ni mogoče ugotoviti na drug način. Lahko jih priskrbi zavarovanec sam, lahko se upoštevajo znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se kot dokaz upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja. Tudi v takem primeru, enako kot pri upoštevanju primerljivih plač sodelavcev, ugotovljene plače ne bodo dejanske plače, temveč le plače, ugotovljene na podlagi znanih podatkov o tožnikovi plači v prvih treh mesecih leta 1985, kar z dovolj visoko stopnjo gotovosti omogoča ugotovitev višine tožnikovih prejemkov tudi za preostalo obdobje v letu 1985. 13. Neutemeljeno je stališče tožene stranke, da dejstvo, da podatkov o plači v matični evidenci ni, kaže na to, da tožnik plače dejansko ni prejel. Po ugotovitvah sodišča je bil tožnik v spornem obdobju zaposlen pri delodajalcu v Skopju, kjer je bil tudi obvezno zavarovan. Bistveno bolj verjetno je, da je tožnik do prenehanja delovnega razmerja prejemal plačo, saj tožena stranka svojega stališča ne utemeljuje s tem, da tožnik ta čas ne bi delal. 14. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, revizijski razlog ni utemeljen in je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).