Jedro

Posledica izpolnitve vseh pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni avtomatična pridobitev pravice, pač pa je ta pogojena s predhodno vloženo zahtevo za pridobitev pravice. Do dneva prenehanja zavarovanja se ugotavljajo tožnikova pokojninska doba in vsi ostali pogoji, določeni v 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Datum uveljavljanja pravice do pokojnine pa je relevanten pri ugotavljanju, katero najugodnejše povprečje plač se upošteva pri izračunu pokojninske osnove.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 25. 11. 2008 in odločbo št. ... z dne 19. 9. 2008 in odločilo, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 599,85 EUR na mesec od 26. 4. 2008 dalje in naložilo tožencu, da je tožniku v roku 8 dni dolžan izplačati razliko med že izplačanimi zneski sorazmerne starostne pokojnine in zneski, ki mu pripadajo po tej sodbi, vključno z vsemi povečanji pokojnin, ki so bila izvedena v skladu z zakonodajo, pod izvršbo. V roku 60 dni po plačilu teh razlik pa mora toženec tožniku izplačati še zakonske zamudne obresti od vsakokratnega mesečnega zneska razlike sorazmernega dela starostne pokojnine od prvega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, pod izvršbo. Obenem je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje 174,00 EUR višjega zneska sorazmernega dela starostne pokojnine z uskladitvami od 26. 4. 2008 dalje in sklenilo, da je toženec dolžan tožniku plačati stroške postopka v višini 122,99 EUR v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnik in toženec in sicer tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, toženec pa iz razloga zmotne uporabe materialnega prava.

V pritožbi, vloženi po pooblaščencu, tožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil zaposlen pri Društvu ... v obdobju od 1. 7. 1973 do 28. 2. 1975. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da se je sodišče v celoti naslonilo na mnenje izvedenke, da za čas zaposlitve pri Društvu ... ni nikakršnih podatkov, ki bi bili lahko podlaga za ugotovitev višine plače tožnika, niti podatkov o plačah drugih delavcev, ki so bili v istem času kot tožnik zaposleni pri tem delodajalcu. Prepričan je, da bi mu moralo prvostopno sodišče določiti pokojninsko osnovo za čas od 1. 7. 1973 do 28. 2. 1975 na podlagi 4. odstavka 40. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in 2. odstavka 192. člena zakona. Priglaša stroške pritožbe.

Zoper sodbo pa je pritožbo v pritožbenem roku vložil tudi sam tožnik. Navaja, da je zahtevo za uveljavitev starostne upokojitve vložil šele 21. 4. 2008. Do tega je prišlo zaradi manipulacije uslužbencev, ki jih je ves čas opozarjal, da ima izpolnjene pogoje že 2. 6. 2007. Zaradi neupoštevanja določb iz 14. dela prehodnih in končnih določb ZPIZ-1, mu je bilo kršeno materialno pravo. V 413. členu ZPIZ-1 je določeno postopno dviganje polne starosti za zavarovanca, ki je 62 let za leto 2007. Člen 399 pa določa znižanje starosti zaradi otrok in sicer za dva otroka 10 mesecev in ob upoštevanju 403. člena, se upošteva znižanje še na drugih podlagah. V zavarovanju je ostal do 25. 4. 2008, v kar ga je prisilil toženec s svojim načinom obravnavanja in vodenja njegove zadeve. Pogoje za starostno upokojitev in polno starost po 52. členu je dosegel 2. 6. 2007, v zavarovanju pa je ostal še dodatnih 10 mesecev in 25 dni po izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino. Zato meni, da mu pripada povečanje pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 za 3,30 % ali povrnitev preplačanih prispevkov in razliko od obračunanih 18 namesto 17 najugodnejših let za pokojninsko osnovo po 406. členu ZPIZ-1. V spisu je opomin o neplačanih prispevkih od junija 2007 in potrdilo o njegovem kasnejšem plačilu prispevkov za nazaj z dnem 25. 4. 2008. Šele z dnem 21. 4. 2008 je strokovni sodelavec toženca zahteval, da napiše svoj zahtevek za upokojitev. V sodni spis je predložil tudi kopijo svojega dopisa, da se ga odjavi za nazaj, ker že izpolnjuje pogoje za upokojitev. V predzadnjem informativnem izračunu je bila izračunana njegova skupna delovna doba do 25. 4. 2008 v trajanju 38 let, 8 mesecev in 4 dni. Takrat je opozoril strokovno delavko, da niso upoštevali v celoti zakona, predvsem v delu prehodnih in končnih določb. V zadnjem informativnem izračunu pa je toženec zmanjšal njegovo delovno dobo na 37 let, 7 mesecev in 24 dni, v dokončni odločbi z dne 19. 9. 2008 pa so mu delovno dobo zmanjšali še za 1 leto, 1 mesec in 18 dni v skupnem trajanju 36 let, 6 mesecev in 6 dni. Nadalje navaja, da je iz dokumenta, predloženega v spisu, razvidno, da so bili plačani tudi prispevki od 16. 9. 1963 do 26. 6. 1965, ko se je šolal na poklicni šoli ... v Ljubljani. Prispevke in mesečna nadomestila, ki so jih prejemali, je plačevala tovarna ..., ker je bila to tovarniška šola, ne pa državna vajeniška. Citira 1. alinejo 1. odstavka 187. člena ZPIZ-1 in uveljavlja priznanje navedene dobe po 129. členu tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Nadalje navaja, da toženec v odločbi za izračun pokojninske osnove ni upošteval nikakršnih plač za obdobje od 1. 7. 1973 do 28. 2. 1975, ko je bil zaposlen pri Društvu ... kot vodja komerciale z razlago, da nimajo nikakršnih podatkov iz matične evidence o plačilu prispevkov za to obdobje. So pa ti podatki o plačanih prispevkih razvidni in evidentirani iz kopije potrdila, ki ga je predložil v sodni spis. Sodišču je predlagal, da zasliši vsaj dve priči, s katerima je delal v tem obdobju, da potrdijo, da so vsi zaposleni redno prejemali plače, izplačane preko takratnega SDK. Oporeka izpisu v delu slovenske pokojninske dobe, kjer ni upoštevana zavarovalna doba za čas šolanja od 10. 9. 1963 do 26. 6. 1965, zavarovalna doba pri Zavodu za zaposlovanje od 5. 6. 1966 do 10. 10. 1966 in od 19. 4. 1973 do 30. 6. 1973 ter za čas služenja v JNA od 30. 3. 1969 do 30. 8. 1971. Prav tako mu ni priznana zavarovalna doba po 1. odstavku 189. člena ZPIZ-1 za čas od 27. 8. 1969 do 30. 3.. Navedena doba, ki se šteje v pokojninsko dobo po 187. členu in 3. ter 4. odstavka 194. člena zakona znaša 4 leta, 8 mesecev in 3 dni. Oporeka tudi podatkom o plačah za leto 1983. Iz predložene plačilne liste – potrdila o plačah in nadomestilih za to obdobje, izdanega 6. 1. 1984 od ... izhaja, da je prejel v tem letu 437.225,95 DIN in iz potrdila ... 150.000,00 DIN, kar znese skupaj 587.225,95 DIN, preračunano v EUR 2.252,32 EUR, ne pa 1.711,39 EUR, kot navaja toženec. Ta uradna listina je bila izdana na njegovo zahtevo v zvezi s sporom z delodajalcem zaradi neporavnanih izplačanih plač in nadomestil za leto 1982/83, po njegovem odhodu decembra 1983 iz podjetja. Ker sploh niso upoštevane njegove plače za čas zaposlitve pri Društvu ... za obdobje od 1. 7. 1973 do 28. 2. 1975 tudi ti podatki o plačah za leto 1973, 1974 in delno 1975, niso točni. Po njegovih izračunih znaša skupna delovna doba do 25. 4. 2008 v Sloveniji, Hrvaški in Nemčiji 41 let, 6 mesecev in 17 dni, od tega je slovenska doba 32 let, 8 mesecev in 15 dni, hrvaške dobe od 1. 3. 1972 do 18. 4. 1973, 1 leto 1 mesec in 18 dni ter s prekinitvami od 2. 4. 1963 do 6. 6. 1990 6 let, 10 mesecev in 14 dni nemške dobe. Zaradi prikrivanja mu nemški zavod priznava 103 mesec nemške pokojninske dobe, ne pa 98 mesecev, kot navaja ZPIZ. Ker slovenski pokojninski zavod ni sporočil nemškemu pravilnih podatkov, jo je tudi ta zato upošteval manj. Meni, da je ugodnejši izračun pokojninske osnove v tem primeru odmera na skupno delovno dobo. Pokojninska osnova najugodnejših 18 let v obdobju 1973 do 1997 znaša 1.164,50 EUR . Z uskladitvami na dan 26. 4. 2008 pokojninska osnova v sorazmernem delu 392/498 znaša 864,79 EUR. Pri tem niso upoštevane plače za čas od 1. 3. 1972 do 18. 4. 1973, ko je bil zaposlen pri ... – Ljubljana.

Toženec v pritožbi meni, da sodba sodišča ni pravilna, saj je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotavljalo višino manjkajočih tožnikovih plač za leto 1985 na podlagi podatkov o višini plače za prve tri mesece leta 1985 in to upoštevalo za izračun pokojninske osnove. Zmotno je uporabilo predpise o matični evidenci in določbe ZPIZ-1. Citira določbo 39. člena in 1. odstavek 203. člena ZPIZ-1in navaja, da je iz navedenih določb razvidno, da se za izračun pokojninske osnove lahko upoštevajo le plače oziroma osebni dohodki, ki jih je tožnik dejansko prejel, podatki o plačah pa morajo biti v istem koledarskem letu znani za najmanj šest mesecev. Pri izračunu tožnikove pokojninske osnove plače za leto 1985 ni mogoče upoštevati, saj so v tistem letu znani le podatki o plači za prve tri mesece in manjkajočih podatkov o plači, ni dopustno ugotavljati na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje s pomočjo sodne izvedenke. Meni, da si je izvedenka stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije razlagala preširoko. Za sporno obdobje namreč ni izkazano, ali je tožnik plačo dejansko prejel, v kakšni višini in ali so bili od te plače plačani prispevki. Lahko se ugotovi le to, da je bil tožnik pri navedenem delodajalcu, v navedenem obdobju v obveznem zavarovanju in da je prejel plačo za prve tri mesece, kar tudi izhaja iz podatkov matične evidence in iz potrdila št. ... z dne 11. 3. 2008. Toženec navaja, da se pri uveljavljanju pravic oziroma odmeri pokojnine, upoštevajo podatki iz matične evidence, ki imajo značaj javne listine, pri čemer je možno dokazovati, da ti podatki niso pravilni oziroma, dokazovati manjkajoče podatke, ki niso vneseni v matično evidenco. Tožnik sam drugih dokazov oziroma podatkov, na podlagi katerih se oblikuje pokojninska osnova in iz katerih bi bilo z gotovostjo mogoče ugotoviti zneske plač, ni predložil. Ker izračun tožnikove pokojninske osnove ne temelji na njegovih dejansko prejetih plačah za leto 1985 oziroma za tak način izračuna, kot ga je pri tožniku upoštevalo sodišče, ni pravne podlage, višina pokojnine pa je odvisna od pokojninske osnove, toženec izpodbija tudi znesek sorazmernega dela starostne pokojnine v višini 599,85 EUR na mesec. Zaradi vsega navedenega toženec tudi nasprotuje izplačilu zakonskih zamudnih obresti (3. točka izreka izpodbijane sodbe), saj ni v zamudi z izplačili in tako ni pravne podlage za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Ker odločitev sodišča ni pravilna, prav tako meni, da po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), glede na načelo uspeha v sporu tožniku ni dolžen povrniti stroškov postopka v višini 122,99 EUR v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnika: Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, postopek pa je po citirani določbi uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice.

Zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je prenehanje obveznega zavarovanja, razen za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena tega zakona (1. in 2. odstavek 156. člena ZPIZ-1). Kot je določeno v 157. členu pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Pravice iz obveznega zavarovanja so neodtujljive osebne pravice. Ker so osebne pravice, jih tudi ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca. Pravice iz obveznega zavarovanja, ki jih upravičenec ni uveljavljal takoj, ko je zanje izpolnil pogoje, ne zastarajo. Vendar se pokojnina izplačuje največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ 6 mesecev za nazaj.

Kot navaja tožnik in izhaja tudi iz dokumentacije, mu je zavarovanje prenehalo 25. 4. 2008, pravico do starostne pokojnine pa je pridobil od 26. 4. 2008 dalje, torej skladno z določbo 157. člena ZPIZ-1 od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Tožnik je ostal v zavarovanju do 25. 4. 2008 in s tem dnem je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine iz 156. člena ZPIZ-1. Posledica izpolnitve vseh v tej določbi navedenih pogojev, ni avtomatična pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja, pač pa je ta pogojena s predhodno vloženo zahtevo za pridobitev pravice. Kot je razvidno iz listinske dokumentacije in glede na pritožbene navedbe, to očitno med strankama ni sporno, je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pri tožencu vložil 21. 4. 2008. Pokojnina mu je nato bila priznana od 26. 8. 2008 dalje, ker kot je že rečeno, je izplačilo pokojnine praviloma pogojeno s prenehanjem zavarovanja, kar pomeni, da zavarovanec ne more pridobiti pravice do pokojnine, če mu ne preneha zavarovanje. Tožnikove pritožbene navedbe, da ga je toženec s svojim načinom obravnavanja in vodenja postopka, prisilil, da je ostal v zavarovanju do 25. 4. 2008, za pritožbeno rešitev zadeve ne morejo biti upoštevne, niti niso relevantne. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na informativne izračune pokojnine, v katerih naj bi prihajalo do različnih upoštevanj pokojninske dobe. Takšen izračun ima naravo informacije o višini pokojnine, pri samem izračunu pa so upoštevani vsi podatki, ki jih zavarovanec predloži tožencu, ne glede na to, ali so sicer vsi podatki pravilni in upoštevni pri samem izračunu. Informativni izračun pokojnine glede na takšno naravo, nima nobenih pravnih posledic, ne v breme toženca, niti v korist zavarovanca. V konkretnem primeru je ne glede, v kolikor je bila v posameznem informativnem izračunu upoštevana različna pokojninska doba, za odločitev edino pomembno, koliko ima tožnik takšne pokojninske dobe, ki je pravno formalno upoštevna pri izračunu pokojninske osnove, oziroma so za vštevanje le-te izpolnjeni vsi pogoji, določeni v zakonu.

Do dneva zavarovanja oziroma prenehanja zavarovanja, kot enega izmed pogojev iz 156. člena Zakona za pridobitev pravice do pokojnine, se ugotavljajo tožnikova pokojninska doba in še vsi ostali pogoji, določeni v 36. členu za priznanje pravice do starostne pokojnine. Datum uveljavljanja pravice do pokojnine, je relevanten tudi pri ugotavljanju, katero najugodnejše povprečje plač se upošteva pri izračunu pokojninske osnove. Skladno z določbo 39. člena ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša oziroma se v skladu s prehodno določbo 406. člena ZPIZ-1, uveljavitev določb 39. člena zakona zagotovi postopoma in sicer se zavarovancu, ki se upokoji v letu uveljavitve tega zakona (leto 2000), pokojninsko osnovo določi na podlagi plač oziroma zavarovalnih osnov iz najugodnejših zaporednih 10 letih zavarovanja pred uveljavitvijo tega zakona. V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta se obračunsko obdobje podaljša za eno leto, vse dokler ne doseže 18 let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, ki so za zavarovanca najbolj ugodna. Glede na takšno postopno uveljavitev določb 1. odstavka 39. člena zakona, se je 18 zaporednih let zavarovanja doseglo v letu 2008, tako, da je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno upošteval 18-letno povprečje plač, ki so zanj najugodnejša in ne 17 let, kot zmotno vztraja pritožba in to ne glede na to, da je tožnik po njegovih navedbah že v letu 2007 izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, ni pa še tedaj vložil zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pravico do starostne pokojnine je tožnik, kar je že navedeno, uveljavljal oziroma je vložil zahteve 21. 4. 2008, torej v letu 2008, ko je že nedvomno veljalo 18-letno najugodnejše povprečje plač.

Ne glede na to, da je tožnik v zavarovanju ostal še po letu 2007, ko je izpolnil pogoje starosti in pokojninske dobe, določene v 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do pokojnine, neutemeljeno uveljavlja povečanja pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 za 3,30 %, neutemeljeno pa tožnik zahteva tudi vračilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 62 let starosti. Za 3,30 % se tožniku starostna pokojnina ne more povečati, ker po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 povečanje starostne pokojnine pripada le zavarovancu, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in ostane v zavarovanju po dopolnitvi starosti 63 let. Te starosti pa tožnik leta 2007 (niti leta 2008) še ni dopolnil. Prav tako za vračilo prispevkov za obdobje 10 mesecev in 23 dni ni pravne podlage. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti ter dokladnemu modelu financiranja. Pomeni, da sistemska ureditev že načeloma ne omogoča vračanja prispevkov, ne glede na to, ali je na tej podlagi kasneje mogoče realizirati pravico ali ne. V konkretnem primeru pa je tožniku pri odmeri pokojnine bila tudi vsa pokojninska doba, dosežena do 25. 4. 2008, vključno 10 mesecev in 23 dni, bila upoštevana pri odmeri pokojnine. Tako, da tudi iz teh razlogov ni nobene podlage za vračilo prispevkov za to obdobje, ne glede na to, če je dosegel daljšo pokojninsko dobo od predpisane.

Neutemeljeno nadalje pritožba vztraja, da se mu na podlagi dejstva, da so bili plačani prispevki od 16. 9. 1963 do 26. 6. 1965, ko se je šolal na poklicni šoli ... v Ljubljani, ki je bila tovarniška strokovna šola, ne pa državna vajeniška šola, prizna v pokojninsko dobo. Evidenca o zavarovanju se nanaša na zdravstveno zavarovanje in ne na zavarovanje o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V navedenem obdobju se je tožnik poklicno izobraževal na poklicni šoli elektrotehnične stroke, kar je razvidno iz vpisa v delovni knjižici, v rubriki podatki o šolski in strokovni izobrazbi pa je navedeno, da je na tej šoli opravil tri razrede in zaključni izpit. Ne glede na to, kakšen status je imela šola oziroma da ni imela statusa državne vajeniške šole, je odločilno, da se je tožnik v tem obdobju šolal in da je imel status učenca oziroma vajenca (3 leta) do zaključnega izpita. Čas takšnega šolanja po po nobenem predpisu ni vštevno v pokojninsko dobo.

Za presojo predmetne zadeve je glede na določbo 187. člena ZPIZ-1, ki glede vštevanja v pokojninsko dobo napotuje na uporabo določb Temeljnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64, v nadaljevanju TZPZ), uporabiti določbo 125. člena, ki določa, da obsega pokojninska doba po tem zakonu čas, prebit v zavarovanju pred začetkom in po začetku uporabe tega zakona (zavarovalna doba) in obdobja, prebita izven zavarovanja do začetka njegove uporabe, ki se vštevajo v pokojninsko dobo po tem zakonu. TZPZ se je začel uporabljati 1. 1. 1965, do takrat pa je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/57 s spremembami), ki je v 49. členu izrecno opredeljeval čas, ki se ne šteje v pokojninsko dobo in sicer je bil to čas, ko je bil zavarovanec vajenec, ali ko se je redno šolal, ne glede na starost, razen primera iz 27. člena tega zakona, ko gre za specifičen primer šolanja v času delovnega razmerja, za kakršen primer v obravnavani zadevi nedvomno ne gre.

TZPZ pa je v 1. odstavku 126. člena določal, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona. V teh dveh določbah je zakon določil primere zavarovanja za starostno pokojnino ter med njimi v 3. odstavku 21. člena kot zavarovanca za starostno pokojnino, določil tudi osebe, ki so po dokončanem šolanju na obveznem praktičnem delu ali na prostovoljni praksi pod pogojem, da delajo polni delovni čas. Za čas šolanja pa so bili vajenci zavarovani samo za primer invalidnosti kot posledice nesreče na delu ali poklicne bolezni (1. odstavek točka 1, člen 22 TZPZ), ne pa za starostno pokojnino. Iz navedenih razlogov in takšno pravno ureditev, torej ni nobene podlage, da bi se tožniku čas šolanja od 16. 9. 1963 do 26. 6. 1965 vštel v pokojninsko dobo. Določba 3. odstavka 129. člena TZPZ, na katero se sklicuje pritožba, se nanaša na obvezno praktično delo kot delo, ki je bilo opravljeno po končanem šolanju, ne pa na obvezno delo med rednim šolanjem oziroma trajanjem vajeniškega razmerja.

Nadalje tožnik neutemeljeno uveljavlja, da se mu pri odmeri starostne pokojnine kot pokojninska doba upošteva tudi čas prijave pri Zavodu za zaposlovanje in čas služenja vojaškega roka. Veljavni zakon (193. člena) sicer določa, da se za pridobitev pravice do pokojnine upoštevajo tudi obdobja takoimenovane dodane dobe, med katero sodijo med drugim obdobje časa prijave pri Zavodu za zaposlovanje in čas služenja vojaškega roka, vendar se ta obdobja vštevajo le za izpolnitev pogojev, ne vplivajo pa na odmero pokojnine, v kolikor za to obdobje niso bili plačani prispevki, skladno z določbo 198. člena ZPIZ-1. Po tej določbi se v pokojninsko dobo pod pogojem, da plača prispevke, zavarovancu všteva v pokojninsko dobo tudi obdobje, ki ga je prebil zunaj zavarovanja zaradi nege in varstva svojega otroka, mlajšega od treh let. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik za čas prijave pri Zavodu za zaposlovanje, časa služenja vojaškega roka, plačal prispevke, je pravilno tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu pri odmeri starostne pokojnine, upošteva čas služenja vojaškega roka in prijave pri Zavodu za zaposlovanje, zavrnilo. Enako pa je pravilno zavrnilo tudi zahtevek, da se mu upošteva čas skrbi za otroka do enega leta starosti, saj ni razvidno, da bi o takšni zahtevi toženec že odločal, oziroma da bi tožnik pri tožencu uveljavljal priznanje te dobe v pokojninsko dobo, skladno z določbo 189. člena ZPIZ-1, da bi se mu lahko upoštevala pri odmeri starostne pokojnine.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dohodke za leto 1983 tako, kot jih je ugotovila izvedenka, saj tožnik na izvedensko mnenje v tej smeri ni dal nobenih pripomb (pripravljalni spis list. št. 44) in tudi v pritožbi ne navaja, na kaj se nepravilnosti pri dohodkih iz leta 1983, nanašajo oziroma zakaj po njegovem dohodki za leto 1983 niso pravilni.

Za obdobje od 1. 7. 1973 do 28. 2. 1975, ko je bil tožnik zaposlen pri Društvu ..., ni bilo mogoče ugotoviti, kakšna je bila v tem obdobju tožnikova plača, niti primerljiva plača njegovih sodelavcev, ker ni bilo nobenih podatkov o plačah, ne za tožnika in ne o plačah drugih delavcev. Primerjalna metoda s prejšnjimi in kasnejšimi dohodki, za katero se zavzema pritožba, pri tem pa ne pove, kateri so ti dohodki in ali se nanašajo na istega delodajalca in ali gre vsaj za primerljivo delovno mesto, ne daje podlage, da bi se lahko z veliko verjetnostjo ugotovilo, kakšen dohodek oziroma plačo je imel tožnik v obdobju od 1. 7. 1973 do 28. 2. 1975. Prav tako plač na takšen način, kot je predlagal tožnik in sicer z zaslišanjem prič, ni mogoče ugotavljati niti primerljivih podatkov o plačah, da bi se lahko upoštevali pri izračunu pokojninske osnove. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na primer VIII Ips 18/2010 z dne 19. 4. 2010, ker ne gre za identičen primer.

Sodišče prve stopnje utemeljeno pri izračunu pokojninske osnove ni upoštevalo hrvaške pokojninske dobe, prebite v obdobju od 1. 3. 1973 do 18. 4. 1973. Gre za dobo, ki jo je tožnik dosegel z zaposlitvijo pri ... d.d., sicer v Filiali v Ljubljani, pokojninsko in invalidsko pa je bil zavarovan na Hrvaškem. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in na to se sklicuje tudi pritožba, je bil tožniku z odločbo Hrvaškega zavoda za mirovinsko osiguranje područne službe v D. št. ... z dne 22. 12. 2009 zavrnjen zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ker še ni dopolnil starosti 65 let, ne pa, da mu ni bila priznana omenjena hrvaška pokojninska doba. Tudi sicer gre za dobo v trajanju nad 1 leta in ne gre za primer, da se po zakonodaji ene pogodbenice (v tem primeru hrvaške) ne prizna nobena dajatev in da bi jo nosilec druge pogodbenice (v tem primeru toženec) upošteval, kot če bi bila dopolnjena po njegovi zakonodaji.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost odločb toženca št. ... z dne 19. 9. 2008 in št. ... z dne 25. 11. 2008, s katero je toženec v reviziji spremenil odločbo z dne 19. 9. 2008 tako, da je tožniku priznal pravico do sorazmernega dela pokojnine od 26. 4. 2008 v višini 571,52 EUR, sporna pa je višina starostne pokojnine zaradi nevštevanja pokojninske dobe in nepravilnih podatkov o plačah.

Na podlagi dokaza z izvedenko za ekonomijo – davke je sodišče prve stopnje na podlagi spremenjene valorizirane povprečne mesečne plače za leto 1976 in dodane valorizirane povprečne mesečne plače za leto 1985, tožniku pravilno priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 26. 4. 2008 v višini 599,85 EUR ob upoštevanju določbe 409. člena ZPIZ-1 ter odmernim odstotkom v višini 73,75 % od pokojninske osnove 711,72 EUR, z upoštevanjem uskladitve za 3,8 % in za 4,6 %.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbo tožnika pravilno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je glede na izid pritožbe v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

K pritožbi toženca Na podlagi 39. člena ZPZI-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo, oziroma nadomestilo plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki. Pokojninska doba, plača, vplačilo prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, pa se v skladu s 1. odstavkom 203. člena ZPIZ-1 upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V 2. odstavku citirane določbe pa je določeno, da podatke iz 1. odstavka, zagotavljajo v skladu z zakonom delodajalci, samozaposleni, kmetje, vrhunski športniki in šahisti ter osebe, ki so prostovoljno vključene v zavarovanje, Zavod za zaposlovanje, ministrstvo, pristojno za pravosodje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Davčna uprava Republike Slovenije. Podatki o plačah se po 8. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ) sicer morajo vpisati v matično evidenco. Podatki, vpisani v matično evidenco so glede na 1. odstavek 5. člena uporabijo pri odmeri posamezne dajatve. S 57. členom ZMEPIZ pa je postopanje določeno tako, da v primerih, da dajalec podatkov ni posredoval podatkov v predpisanih rokih, da se le-ti zberejo ob nastanku zavarovalnega primera oziroma če dajalec podatkov ne posluje več, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki.

Ne glede na takšno ureditev pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča, višino plače za določeno obdobje mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi. V konkretnem primeru je izvedenka na podlagi dejstva, da je bil tožnik v letu 1985 pri istem delodajalcu zaposlen do 6. 12. 1985 in da so znani podatki o tožnikovi plači za prve tri mesece v tem letu, ocenila, da je tožnik enako plačo kot v prvih treh mesecih leta 1985, prejemal tudi v ostalih mesecih tega leta ter hkrati, da je malo verjetno, da bi se mu plača za naslednje mesece do vključno novembra 1985, znižala. Hkrati je menila, da je tako ugotovljena plača primerna osnova za ugotovitev plače v preostalih mesecih leta, v primerjavi z drugimi delavci, zaposlenimi pri istem delodajalcu. Na ta način sicer izvedenka ni ugotovila natančno, koliko bi za preostale mesece znašala tožnikova plača v letu 1985, je pa to ugotovila z veliko verjetnostjo, koliko bi znašala tožnikova plača v letu 1985, na edino primeren način, na podlagi podatkov o tožnikovi plači za tri mesece in dejstvu, da nihče ni ugovarjal, da tožnik v letu 1985 ni prejemal plač. Zato se toženec na te razloge v pritožbi neutemeljeno sklicuje, neutemeljeno pa izpodbija tudi ugotovljen dohodek v letu 1985. Sodišče prve stopnje je dohodek, ki ga je izvedenka ugotovila za leto 1985 na opisan način, za tožnika pri odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 upoštevalo kot dohodek, ki da je tožnik prejel v letu 1985, ne glede na to, da ta podatek ni bil upoštevan iz podatkov v matični evidenci, pač pa dokazan oziroma ugotovljen v sodnem postopku.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje, skladno z določbo 276. člena ZPIZ-1, odločilo tudi o odškodnini v višini zamudnih obresti ter tožencu, glede na tožnikov uspeh v pravdi, naložilo v plačilo sorazmerni del stroškov postopka (154. člen ZPP).

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.