Jedro

Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožnik namreč izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine, kar pomeni, da v tem primeru ni potrebno uporabiti določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino glede seštevanja zavarovalnih dob. Za odločitev je odločilen 21. člen Sporazuma, v katerem je določeno, da v primeru, če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. V sporni zadevi so pogoji za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine izpolnjeni. Tožnik je invalid I. kategorije invalidnosti, izpolnjuje pa tudi pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe po 2. alineji 68. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in II. točko izreka spremenilo tako, da je tožniku upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se besedna zveza „sorazmernega dela invalidske pokojnine“ nadomesti z besedno zvezo „invalidske pokojnine“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 9. 2010 in št. ... z dne 4. 3. 2009 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 13. 3. 2009 dalje zaradi bolezni in mu priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. 4. 2009 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da s posebnim aktom odloči o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bila predmetna sodba izdana v ponovljenem sodnem postopku, ki se je predhodno končal s sodbo opr. št. XI 2262/2010 z dne 11. 12. 2013. Z omenjeno sodbo je sodišče odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 3. 12. 2008 dalje zaradi bolezni in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 1. 2009 dalje. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 3. 12. 2008 dalje in da se mu od tedaj dalje prizna pravica do invalidske pokojnine. Glede na pritožbo tožene stranke je bila s sklepom opr. št. Psp 67/2014 z dne 12. 6. 2014 razveljavljena zgolj odločitev, ki se nanaša na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti in na priznanje pravice do invalidske pokojnine od 1. 1. 2009 dalje. Odločitev v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, torej na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti od 3. 12. 2008 dalje in glede nepriznane pravice do invalidske pokojnine na podlagi I. kategorije invalidnosti, pa je postala pravnomočna. To pa pomeni, da sodišče v ponovljenem sodnem postopku ne bi smelo ponovno razčiščevati vprašanja, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, saj je bilo o tem že pravnomočno razsojeno. Zgolj kasnejši datum nastanka I. kategorije invalidnosti tega v ničemer ne more spremeniti, saj gre še vedno za odločanje o isti zadevi v okviru istega sodnega postopka. Na omenjeno je tožena stranka opozorila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Sodišče bi moralo v ponovljenem postopku razčistiti zgolj vprašanje, kakšna je tožnikova preostala delovna zmožnost v okviru II. kategorije invalidnosti. Takšni napotki izhajajo tudi iz sodbe (pravilno: sklepa) pritožbenega sodišča. Sodišče pa je v ponovljenem postopku postavilo zgolj sodno izvedenko specialistko psihiatrinjo in ji postavilo tudi vprašanja v smeri ugotavljanja I. kategorije invalidnosti. Po mnenju tožene stranke je tako ostala nerazjasnjena tožnikova preostala delovna zmožnost, torej ali je v okviru ugotovljene II. kategorije invalidnosti potrebna poklicna rehabilitacija ali ne. Sodna izvedenka je namreč pri zaslišanju na naroku izhajala zgolj iz dejstva, da je tožnik popolnoma nezmožen za delo in tako ni sposoben vključitve v pridobitno delo in s tem tudi ne v proces poklicne rehabilitacije. Glede na tako mnenje pa je ostalo odprto vprašanje, ali je pri tožniku poklicna rehabilitacija sploh potrebna ali ne. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka je, ker sodišče ni izvedlo potrebnih dokazov, uveljavljala tudi bistveno kršitev določb postopka po 286.a členu ZPP. Nadalje tožena stranka še opozarja, da tožnik že z upoštevanjem samo slovenske pokojninske dobe izpolnjuje minimalne pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine (torej samostojne invalidske pokojnine in ne sorazmernega dela, kot je to navedeno v izreku izpodbijane sodbe). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ko je glede na ugotovljeno dejansko stanje, namesto samostojne invalidske pokojnine, tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 9. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 3. 2009. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Sodišče je v prvem sojenju odpravilo omenjeni odločbi ter tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 3. 12. 2008 dalje zaradi bolezni in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1.1. 2009 dalje. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 3. 12. 2008 dalje zaradi bolezni in da se mu od tedaj dalje prizna pravica do invalidske pokojnine.

6. S sklepom opr. št. Psp 67/2014 z dne 12. 6. 2014 je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da z izvedbo potrebnih dokazov razčisti, ali je pri tožniku glede na določbo 61. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) podana preostala delovna zmožnost. Preostala delovna zmožnost se namreč skladno z 2. odstavkom 61. člena ugotavlja pri invalidnosti II. in III. kategorije.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo sodne izvedenke specialistke psihiatrinje. Iz pisno podanega mnenja izhaja, da je pri tožniku do 8. 9. 2010 zanesljivo prišlo do izgube delovne zmožnosti. Že od 13. 3. 2009 dalje tožnik ni bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, pretežno zaradi posledic posttravmatske stresne motnje. Na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo je izvedenka izpovedala, da tudi če ne bi bilo drugih zdravstvenih težav ocenjuje, da ima tožnik v celoti izgubljeno delovno zmožnost za pridobitno delo. Tudi glede ocenjevanja njegove delovne zmožnosti v okviru II. kategorije invalidnosti izvedenka ugotavlja, da tožnik nima preostale delovne zmožnosti.

8. Iz prepričljivega mnenja sodne izvedenke nedvomno izhaja, da tožnik kot invalid II. kategorije invalidnosti nima več preostale delovne zmožnosti oziroma celo več, da tožnik ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Glede na 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 pa se zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost (II. kategorija invalidnosti) in nima več preostale delovne zmožnosti, razvrsti v I. kategorijo invalidnosti.

9. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožnika utemeljeno razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 13. 3. 2009 dalje zaradi posledic bolezni. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo napotkom pritožbenega sodišča ter razčistilo vprašanje, ali pri tožniku obstaja preostala delovna zmožnost. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da ni več podane preostale delovne zmožnosti oziroma, da tožnik sploh ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela.

10. Glede izpolnjevanja pogojev za priznanja pravice do invalidske pokojnine pa je potrebno uporabiti določbo 67. člena ZPIZ-1. V 1. alineji omenjenega člena je določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Pri tožniku je glede na ugotovitev sodišča prve stopnje nastala I. kategorija invalidnosti 13. 3. 2009 in sicer zaradi posledic bolezni. Upoštevaje določbo 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1, ki se nanaša na spremembo že priznanih pravic, je tako tožnik upravičen do invalidske pokojnine od 1. 4. 2009 dalje.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravnomočno odločitev, torej, da gre za res judicata. Pravnomočna je namreč odločitev, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 3. 12. 2008 dalje zaradi bolezni in da se mu od tedaj dalje prizna pravica do invalidske pokojnine. Sodišče pa je v novem sojenju ugotovilo, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti od 13. 3. 2009 dalje in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 4. 2009 dalje. S tako odločitvijo pa ni kršilo načela pravnomočnosti in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Utemeljeno pa pritožba opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava glede priznanja pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je namreč priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Kot to pravilno poudarja že tožena stranka, tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine, kar pomeni, da v tem primeru ni potrebno uporabiti določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (BBHSZ, Ur. l. RS-MP, št. 10/2008, 3/2011) glede seštevanja zavarovalnih dob. Za odločitev je namreč odločilen že 21. člen BBHSZ, kjer je določeno, da če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. V sporni zadevi so pogoji za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine izpolnjeni. Tožnik je namreč invalid I. kategorije invalidnosti, izpolnjuje pa tudi pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe po 2. alineji 68. člena ZPIZ-1, kar med strankama tudi ni sporno.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineja 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in II. točko izreka spremenilo tako, da je besedno zvezo „sorazmernega dela invalidske pokojnine“ nadomestilo z besedno zvezo „invalidske pokojnine“. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.