Jedro

Vsebina odločitve v tem socialnem sporu je torej pravica do invalidske pokojnine, glede katere je ob razveljavitvi prvotne sodbe sodišče prve stopnje vprašanje, ali je tožnik do nje upravičen, ostalo odprto vse do pravnomočnosti odločitve v ponovljenem postopku (ki je predmet te revizijske presoje). V tem sporu sodišče ni odločalo o kategoriji tožnikove invalidnosti, ampak o tem, ali je upravičen do pravice iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 8. 9. 2010 in 4. 3. 2009 in tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. 4. 2009 na podlagi invalidnosti I. kategorije. Toženi stranki je naložilo izdajo novega upravnega akta o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. V ponovljenem postopku je sodišče po delni razveljavitvi prvostopenjske sodbe z dne 11. 12. 2013 zaradi sklepa drugostopenjskega sodišča z dne 12. 6. 2014 postavilo izvedenko psihiatrične stroke, ki je podala mnenje, da tožnik ni več zmožen opravljati pridobitnega dela od 13. 3. 2009 dalje. Zato je sodišče ugotovilo, da je tožnik kot invalid I. kategorije upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. 4. 2009 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine (in ne le do sorazmernega dela). V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obrazložilo je, da je prvostopenjsko sodišče v prvotnem postopku pravnomočno zavrnilo zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine od 3. 12. 2008 dalje na podlagi invalidnosti I. kategorije, razveljavljena pa je bila odločitev o odpravi izpodbijanih odločb tožene stranke in priznanju pravice do invalidske pokojnine od 1. 1. 2009 dalje na podlagi invalidnosti II. kategorije. V takem procesnem položaju prvostopenjsko sodišče z odločitvijo v ponovljenem postopku ni kršilo načela pravnomočnosti. Tožnik je upravičen do invalidske pokojnine po domačih predpisih in ne le do sorazmernega dela zaradi zavarovanja v BiH.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v prvotnem postopku v sodbi z dne 11. 12. 2013 pravnomočno odločilo o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev invalidnosti I. kategorije in priznanju pravice do invalidske pokojnine od 3. 12. 2008 dalje. Razveljavljen del sodbe (tj. odprava odločb tožene stranke in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 1. 1. 2009 dalje na podlagi invalidnosti II. kategorije) po njenem mnenju ne omogoča ugotovitve invalidnosti I. kategorije in priznanja pravice do invalidske pokojnine od 1. 4. 2009 dalje. Kršeno naj bi bilo s tem načelo pravnomočnosti, saj je sodišče o invalidnosti I. kategorije že pravnomočno odločilo. V izpodbijani sodbi ni ugotovljenih dejstev o potrebnosti poklicne rehabilitacije, ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je s sodbo XI Ps 2262/2010 z dne 11. 12. 2013 v zadevi že enkrat odločalo in je odpravilo izpodbijani odločbi (I. točka izreka), tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 1. 2009 dalje (II. točka izreka), toženi stranki naložilo izdajo odločbe o odmeri in izplačilu pokojnine (III. točka izreka) in obenem zavrnilo zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti z dnem 3. 12. 2008 in za priznanje invalidske pokojnine na tej podlagi od tega dne dalje (IV. točka izreka). Zoper sodbo se je pritožila le tožena stranka. Tožnik se zoper zavrnilni del ni pritožil, saj je z zahtevkom za priznanje pravice do invalidske pokojnine (na drugi podlagi in s kasnejšim datumom), uspel. 7. Sodišče druge stopnje je v prvotnem postopku pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo I., II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ter sodišču naložilo, naj preveri, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje invalidske pokojnine, ki je ob ugotovljeni invalidnosti II. kategorije zgolj ob starosti 50 let ni mogoče kar avtomatično priznati. Pogoj za priznanje je namreč nezmožnost za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ki pa zavarovancu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. V ponovljenem postopku je nato prišlo do situacije, da je bilo na podlagi izvedenskega mnenja ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot v prvotnem postopku, in sicer, da tožnik od 13. 3. 2009 sploh ni zmožen za nobeno delo več. Ugotovljeno je bilo torej, da so od 1. 4. 2009 izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi invalidnosti I. kategorije.

8. V okviru revizijskega preizkusa se rešuje vprašanje, ali je sodišče druge stopnje (in pred njim sodišče prve stopnje) s priznanjem pravice do invalidske pokojnine na podlagi invalidnosti I. kategorije od 1. 4. 2009 dalje, razsodilo o že pravnomočno razsojeni stvari.

9. Pravica do invalidske pokojnine je ena od pravic, ki jo je mogoče priznati na podlagi invalidnosti (ki se glede na preostalo delovno zmožnost razvršča v tri kategorije). V socialnih sporih se odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča (prvi odstavek 58. člena ZDSS-1). Vsebina odločitve v tem socialnem sporu je torej pravica do invalidske pokojnine, glede katere je ob razveljavitvi prvotne sodbe sodišče prve stopnje vprašanje, ali je tožnik do nje upravičen, ostalo odprto vse do pravnomočnosti odločitve v ponovljenem postopku (ki je predmet te revizijske presoje). Primarno je torej sodišče moralo odločiti in je odločalo o pravilnosti in zakonitosti odločb tožene stranke ter o pravici do invalidske pokojnine ne glede na podlago. V tem sporu sodišče ni odločalo o kategoriji tožnikove invalidnosti, ampak o tem, ali je upravičen do pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je zahteval priznanje pravice od 3. 12. 2008 dalje (sicer na podlagi invalidnosti I. kategorije). Sodišče je zahtevek za priznanje pravice od 3. 12. 2008 zavrnilo, ugodilo pa mu je za čas od 1. 1. 2009 dalje. Glede na to, da je bila predmet socialnega spora pravica, je odločitev sodišča prve stopnje v IV. točki izreka postala pravnomočna za čas od 3. 12. 2008 do 1. 1. 2009. Samo za ta čas je bilo priznanje pravice pravnomočno zavrnjeno(1). Odločitev sodišča prve stopnje je bila na pritožbo tožene stranke razveljavljena v delu, ki se nanaša na obdobje od 1. 1. 2009 dalje. Zato je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, ne da bi mu bilo mogoče očitati poseg v pravnomočno že odločeno stvar, odločilo ponovno o tožnikovi pravici do invalidske pokojnine tudi na podlagi invalidnosti I. kategorije. V ponovljenem postopku je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine s kasnejšim datumom glede na odločitev v razveljavljeni sodbi, saj je sodišče tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine s 1. 4. 2009 na podlagi invalidnosti I. kategorije, nastale 13. 3. 2009. 10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): Če bi sledili revizijskemu stališču, da je bil zahtevek za priznanje pravice (na podlagi I. kategorije) pravnomočno zavrnjen tudi za čas po 1. 1. 2009, bi prišlo do neskladja v izreku sodbe (ki ga tožena stranka s pritožbo ni uveljavljala), in sicer do tega, da bi bila za isto obdobje pravica hkrati priznana in zavrnjena (res da na različnih podlagah, kar pa same odločitve o pravici ne bi spremenilo).