Jedro

V obravnavani zadevi je bil revident za sporno obdobje od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013 zavarovan na podlagi 22. člena ZPIZ-1 oziroma 19. člena ZPIZ-2, naknadno pa je bilo za to obdobje zavarovanja vzpostavljeno delovnopravno razmerje na podlagi sodne poravnave v delovnem sporu. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v višini 282 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi tožene stranke z dne 28. 1. 2014 in 9. 4. 2014 in ugotovilo, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja od 25. 5. 2012 do 31. 12. 2012 na podlagi 13. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) ter v obdobju od 1. 1. 2013 do 14. 11. 2013 na podlagi 14. člena ZPIZ-2 (Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji). Ugotovilo je, da je tožnik izpodbijal odločbi tožene stranke, ki mu za nazaj ni priznala lastnosti zavarovanca kljub sodni poravnavi v zadevi I Pd 530/2012 z dne 15. 11. 2013, ker je bil tožnik za sporno obdobje že zavarovan na drugi osnovi. V času od 25. 5. 2012 je namreč prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti pri Zavodu za zaposlovanje in bil zato že zavarovan iz tega naslova. S sodno poravnavo z dne 15. 11. 2013 je bilo tožniku priznano delovno razmerje za nazaj od 13. 4. 2012 do 14. 11. 2013. Ker je bil tožnik v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1 prijavljen v zavarovanje, mu pripada v skladu s 4. alinejo 49. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in naslednji) lastnost zavarovanca iz delovnega razmerja za nazaj kljub takratni prijavi v zavarovanje iz naslova prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost. 2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da je bil tožnik do 13. 4. 2012 zavarovan na podlagi delovnega razmerja pri H. P. d.o.o., od 15. 5. 2012 do 24. 5. 2012 je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja pri O. d.o.o., od 15. 5. do 24. 5. 2012 je bil zavarovan na podlagi samozaposlitve in od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013 na podlagi 22. člena ZPIZ-1 kot brezposelna oseba, ki prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Po sodni poravnavi mu je bilo priznano delovno razmerje pri H. P. d.o.o. od 13. 4. 2012 do 14. 11. 2013, s 15. 11. 2015 pa mu je delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečajnega postopka. Sodišče druge stopnje je presodilo, da za drugačno ugotavljanje lastnosti zavarovanca za čas od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013 ni pravne podlage v ZMEPIZ in ZPIZ-1. Ker je bil tožnik prijavljen v zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1, gre za pravnomočno urejeno razmerje, v katerega ni mogoče posegati.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da ima zavarovanje na podlagi delovnega razmerja po 25. členu ZPIZ-1 prednost pred drugimi oblikami obveznega zavarovanja. Pred sklenitvijo sodne poravnave je bil zavarovan kot prejemnik denarnega nadomestila za brezposelnost. V spornem obdobju je bil zavarovan po več podlagah, v takem primeru pa ima prednost zavarovanje na podlagi delovnega razmerja po določbi drugega odstavka 13. člena ZPIZ-1 in 14. člena ZPIZ-2. V drugem odstavku 83. člena ZMEPIZ-1 je izrecno določeno, da je treba lastnost zavarovanca ugotoviti tudi za obdobja, ko je bil zavarovanec upravičenec do prejemanja nadomestila. Po 1. alineji 49. člena ZMEPIZ bi se mu morala priznati lastnost zavarovanca za nazaj. Meni, da se pritožbeno sodišče nepravilno sklicuje na načelo pravnomočnosti, saj se po takem stališču zavarovanci za nazaj ne bi mogli zavarovati na podlagi delovnega razmerja, ki bi bilo pravnomočno ugotovljeno za nazaj s sodbo v delovnem sporu. Izpodbijana sodba ne upošteva sklenjene sodne poravnave, ki ima tudi učinke pravnomočnosti.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1 in drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2). Podobno določa tudi drugi odstavek 45. člena ZMEPIZ, in sicer, da nastane zavarovalno razmerje po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje. Zavarovanec po 8. členu ZPIZ-1 oziroma po 7. členu ZPIZ-2 je oseba, ki je v skladu s tem zakonom obvezno ali prostovoljno vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil revident med 25. 5. 2012 in 14. 11. 2013 vključen v obvezno zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1 (do 31. 12. 2012) oziroma 19. člena ZPIZ-2 (od 1. 1. 2013) kot prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti. V sodni poravnavi I Pd 530/2012 z dne 15. 11. 2013 je bilo revidentu za nazaj od 13. 4. 2012 do 14. 11. 2013 priznano delovno razmerje. Iz sodne poravnave izhaja, da se je revident dogovoril z delodajalcem H. P. d.o.o.- v stečaju, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2012 razveljavi in da mu ni prenehalo delovno razmerje 13. 4. 2012, temveč šele 15. 11. 2013 zaradi začetka stečajnega postopka. Delodajalec se je zavezal revidenta za čas od 13. 4. 2012 do 14. 11. 2013 prijaviti v obvezno zavarovanje.

9. V obravnavani zadevi je bil revident za sporno obdobje od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013 zavarovan na podlagi 22. člena ZPIZ-1 oziroma 19. člena ZPIZ-2, naknadno pa je bilo za to obdobje zavarovanja vzpostavljeno delovnopravno razmerje na podlagi sodne poravnave v delovnem sporu. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno zavarovalno razmerje, v katerega ni več mogoče posegati. S sodno poravnavo je bil revidentu priznan obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje, kar pomeni ugotovitev pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2). Zato ima revident pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju v skladu s prvo alinejo 47. člena ZMEPIZ (1).

10. Odločitve revizijskega sodišča, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje se nanašajo na drugačne primere, kot je obravnavani. V zadevah VIII Ips 265/2007 z dne 6. 11. 2008 in VIII Ips 209/2009 z dne 22. 2. 2011 je šlo za ugotovitev lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti na podlagi 4. alineje 49. člena ZMEPIZ. V obeh primerih je zavarovanec istočasno izpolnjeval pogoje za vključitev v zavarovanje na obeh podlagah, vendar je bil v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. 11. Glede na navedeno je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato jo je sodišče druge stopnje neutemeljeno spremenilo. Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in 165. členu ZPP. Ker je tožnik z revizijo uspel, mu mora tožena stranka povrniti tudi potrebne stroške revizijskega postopka, ki znašajo 282 EUR po tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008). V primeru zamude mora tožena stranka povrniti tudi zakonske zamudne obresti.

Op. št. (1): Primerjaj zadevo VIII Ips 218/2014 z dne 17. 2. 2015.