Jedro

V obravnavanem primeru je bila za sporno obdobje vložena prijava v zavarovanje, prav tako je bila potem vložena odjava iz zavarovanja. Pristojni organ ni odklonil prijave v zavarovanje, prav tako tožnik ni bil prijavljen v zavarovanje v nasprotju s 25. členom ZPIZ-1. Ko je bil pri toženi stranki sprožen postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca, delovno razmerje pri družbi v stečaju ni obstajalo. Zato ni izpolnjen noben od taksativno naštetih pogojev za ugotavljanje lastnosti zavarovanca po 49. členu ZMEPIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 28. 1. 2014 in št. ... z dne 9. 4. 2014 ter priznanje lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja v obdobju od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013 in povračilo stroškov postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 4. 2014 in št. ... z dne 28. 1. 2014 (I. tč. izreka). Odločilo je, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja v obdobju od 25. 5. 2012 do 31. 12. 2012 na podlagi 13. člena ZPIZ-1 in v obdobju od 1. 1. 2013 do 14. 11. 2013 na podlagi 14. člena ZPIZ-2 (II. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 454,45 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. tč. izreka).

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev in vrnitev prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Poudarja, da v konkretni zadevi ne gre za vprašanje (ne)upoštevanja pravnomočne sodne poravnave, temveč za vprašanje, ali so za sporno obdobje izpolnjeni pogoji iz 49. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 82/2000) za ugotavljanje lastnosti zavarovanca. Meni, da ni izpolnjen noben od taksativno naštetih pogojev iz citiranega člena. V spornem obdobju tožnik ni bil prijavljen v obvezno zavarovanje v nasprotju s 25. členom ZPIZ-1. Ko je bil pri toženi stranki začet postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca, pravno razmerje (delovno razmerje pri družbi A. d.o.o.- v stečaju) ni več obstajalo oziroma je glede na sklenjeno sodno poravnavo prenehalo 14. 11. 2013. Lastnost zavarovanca bi se lahko ugotavljala le v primeru, če v spornem obdobju ne bi bil prijavljen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Ker sta za sporno obdobje že bili vloženi prijava in odjava v obvezno zavarovanje je potrebno to obdobje obravnavati kot pravnomočno urejeno pravno razmerje z vsemi pravnimi učinki iz tega zavarovanja. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, kjer je bilo zavzeto stališče, da pomeni status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in ki uživa varstvo v smislu 158. člena Ustave RS. V upravnem postopku je mogoče pravna razmerja spreminjati le za naprej, poseg vanje za nazaj pa je možen le z izrednimi pravnimi sredstvi. Pri odločanju o spremembi lastnosti zavarovanca zaradi spremenjene podlage za zavarovanje v smislu 4. alineje 49. člena ZMEPIZ se ni mogoče sklicevati na 2. odstavek 45. člena ZMEPIZ o veljavnosti spremembe za nazaj, vse do vzpostavitve (novega) pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, saj ta določba opredeljuje zgolj nastanek zavarovalnega primera, ne ureja pa situacije, ko gre le za spremembo njegove podlage. Pri odločanju o spremembi lastnosti zavarovanca tudi ni mogoče upoštevati 48. člena ZMEPIZ, saj ureja pridobitev lastnosti zavarovanca osebe, ki te lastnosti še nima, pri čemer prijava v zavarovanje ni bila vložena v zakonitem roku. Navedenemu stališču je sledila tudi sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča v vseh primerih odločanja o spremembah podlag zavarovanja, tudi na podlagi pravnomočnih odločitev v delovnopravnih sporih, s katerimi je bilo za zavarovance vzpostavljeno delovno razmerje za nazaj (Psp 201/2007 in Psp 344/2007). Vključenost v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013, pa pomeni tudi, da ima za to obdobje poravnane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter sporočeno zavarovalno osnovo. V kolikor bi bil za isto obdobje vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova delovnega razmerja, bi njegova zavarovalna osnova za to obdobje znašala 0, ker delodajalec za to obdobje ni plačal prispevkov ter posledično posredoval podatka o višini osnove, saj se je v sodni poravnavi odpovedal vsem denarnim zahtevkom iz naslova delovnega razmerja. Glede na vse navedeno mu ni mogoče za nazaj priznati lastnosti zavarovanca, saj je bil tedaj že vključen v obvezno zavarovanje, podlage zavarovanja pa v teh primerih ni mogoče spreminjati. Odločitev sodišča prve stopnje pomeni precejšen odmik od sodne prakse za primere odločanja o lastnosti zavarovanca pri spreminjanju zavarovalnih podlag za nazaj. Ker odločitev prvostopenjskega sodišča ni pravilna, tožniku ni dolžna povrniti stroškov postopka po 154. členu ZPP glede na načelo uspeha v sporu.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

V tej zadevi je spor v tem ali so izpolnjeni pogoji za priznanje lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja v obdobju od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013. Gre za situacijo, ko je bil tožnik v navedenem obdobju obvezno zavarovan kot brezposelna oseba, ki prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, s sodno poravnavo pa je bilo naknadno vzpostavljeno delovno razmerje za nazaj.

Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 28. 1. 2014, potrjeno z dokončno odločbo št. ... z dne 9. 4. 2014 odločila, da se zahteva za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri družbi A. d.o.o., B., na podlagi 13. člena ZPIZ-1 v obdobju od 13. 4. 2012 do 31. 12. 2012 in na podlagi 14. člena ZPIZ-2 v obdobju od 1. 1. 2013 do 14. 11. 2013, zavrne.

Kot izhaja iz dokumentacije, je bil tožnik v obdobju od 1. 5. 2008 do 13. 4. 2012 zavarovan iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A. d.o.o., od 14. 4. 2012 do 14. 5. 2012 je bil zavarovan iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu C. d.o.o., od 15. 5. 2012 do 24. 5. 2012 iz naslova samozaposlitve kot samostojni podjetnik in od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013 je bil vključen v obvezno zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1, kot brezposelna oseba, ki prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti pri Zavodu RS za zaposlovanje. Iz dokumentacije je nadalje razvidno, da je bilo tožniku naknadno s sodno poravnavo opr. št. I Pd 530/2012 z dne 15. 11. 2013 za nazaj, tj. za obdobje od 13. 4. 2012 do 14. 11. 2013 priznano delovno razmerje. Iz sodne poravnave namreč izhaja, da se je tožnik z delodajalcem A. d.o.o. v stečaju, sporazumel, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2012 razveljavi, in da tožniku 13. 4. 2012 ni prenehalo delovno razmerje. Prenehalo mu je šele 15. 11. 2013 zaradi uvedbe stečajnega postopka. Delodajalec pa se je zavezal tožnika za obdobje od 13. 4. 2012 do 14. 11. 2013 prijaviti v obvezno zavarovanje.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000; v nadaljevanju: ZMEPIZ). Lastnost zavarovanca ima po 46. členu ZMEPIZ vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ-1 in je prijavljena v zavarovanje. Na podlagi 47. člena ZMEPIZ se ob pogoju vložene prijave v zavarovanje pridobi lastnost zavarovanca, oseba iz 22. člena ZPIZ-1, z dnem pridobitve pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Skladno z 49. členom ZMEPIZ se obstoj zavarovanega razmerja oz. lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje; če ni vložena odjava iz zavarovanja, pa se ugotovi, da je prenehalo pravno razmerje, ki je bila podlaga za zavarovalno razmerje; če pristojni organ odkloni sprejem prijave v zavarovanje in če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. čl. ZPIZ-1. V obravnavanem primeru je bila za sporno obdobje, tj. od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013 vložena prijava v zavarovanje, prav tako pa je potem bila vložena odjava iz zavarovanja. Pristojni organ ni odklonil prijave v zavarovanje, prav tako tožnik ni bil prijavljen v zavarovanje v nasprotju s 25. členom ZPIZ-1. Ko je bil pri toženi stranki sprožen postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca, delovno razmerje pri družbi A. d.o.o. v stečaju ni obstajalo. Tako ni izpolnjen noben od taksativno naštetih pogojev za ugotavljanje lastnosti zavarovanca po 49. členu ZMEPIZ.

Na podlagi sodne poravnave opr. št. I Pd 530/2012 z dne 15. 11. 2013, bi se za obdobje od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013 ugotavljala lastnost zavarovanca, če tožnik ne bi bil že v tem obdobju prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1. Gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je imelo za tožnika ves čas takšnega zavarovanja tudi vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja pa je glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP), ki se je uporabljal v skladu z 249. členom ZPIZ-1, dopustno posegati le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. Takšno stališče je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča v podobnih primerih doslej že večkrat zavzeto, zavzelo pa ga je tudi Vrhovno sodišče RS(1), ki je poudarilo, da Ustava RS v svojem 158. členu zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. Po tej določbi je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom.

Vrhovno sodišče RS(2) je zavzelo tudi stališče, da se v primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki ga je mogoče enačiti s pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno odločbo državnega organa. Bistvo pravnomočnega akta je namreč v tem, da je na pravno zavezujoč način odločeno o pravicah in obveznostih strank iz pravnega razmerja. Že samo dejstvo plačevanja prispevka zavodu kaže na to, da stranki priznavata obstoj medsebojno pravno učinkujočega razmerja zavarovanja in ga tudi izvršujeta. V tako urejeno razmerje bi lahko toženec z odločbo z učinkom za nazaj posegel le primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, to pa je tudi bistvo določila 158. člena Ustave RS.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in v skladu z določbo 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 28. 1. 2014 in št. ... z dne 9. 4. 2014 ter priznanje lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja v obdobju od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013 in povračilo stroškov postopka, zavrnilo.

(1) Sodba VSRS opr. št. VIII Ips 265/2007 z dne 6. 11. 2008. (2) Sodba VSRS opr. št. VIII Ips 209/2009 z dne 22. 2. 2011.