Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov - izpovedi oškodovanca in njegovega pooblaščenca ter listinske dokumentacije - elektronske korespondence med pooblaščencem oškodovanca in strokovnim sodelavcem Okrajnega sodišča v Radovljici, pravilno zaključilo, da je oškodovanec predlog za pregon podal po svojem pooblaščencu pravočasno, znotraj zakonskega roka šestih mesecev od dneva, ko je zvedel za kaznivo dejanje in storilca.

Z vidika presoje pravočasnosti predloga za pregon je pomembno, kdaj je o dejstvu, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in za storilca, zvedel upravičenec oziroma oškodovanec, in ne njegov pooblaščenec.

S tem, ko je sodišče pooblaščenca oškodovanca zaslišalo pred koncem dokaznega postopka, čeprav je bil pred tem navzoč pri izvedbi drugih dokazov, je podana kršitev drugega odstavka 331. člena ZKP (priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov), vendar ta kršitev pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če vpliva (ali bi mogla vplivati) na zakonitost sodbe, kar mora stranka utemeljiti. Le posplošena trditev, da bi se zaslišanje pooblaščenca moralo opraviti takoj za obdolženko (procesni položaj pooblaščenca je primerljiv s procesnim položajem oškodovanca samega) in pred tem ne bi smel biti navzoč pri sprejemanju dokazov, ne zadostuje.

Dejstvo, da je obdolženka vedela, da zoper njo teče izvršilni postopek za poplačilo zapadle, a neporavnane oškodovančeve terjatve, med drugim tudi izvršba na obdolženkine premičnine, torej tudi na osebni avtomobil, kar izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 11. 9. 2012, ki je postal pravnomočen 10. 4. 2013, kar sprejemajo tudi pritožniki, ob upoštevanju obdolženkine izobrazbe - ekonomistka, s končano ekonomsko fakulteto, tudi po oceni pritožbenega sodišča vodi v razumen zaključek, da je obdolženka vedela, da je dolžna in da bi moral biti prodani avtomobil oziroma izkupiček od prodaje avtomobila predmet poplačila oškodovanca kot upnika v izvršilnem postopku.

Glede pritožbene navedbe, da je imel oškodovanec v trenutku odločanja sodišča o njegovem premoženjskopravnem zahtevku že pravnomočen izvršilni naslov, posledično pa bi ga moralo sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo, se je s pravilnimi razlogi opredelilo že sodišče prve stopnje. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je terjatev, ki jo oškodovanec uveljavljal v kazenskem - adhezijskem postopku kot premoženjskopravni zahtevek posredno sicer povezana s terjatvijo, ki je predmet izvršilnega postopka, kar pa pomeni, da bo obdolženka v primeru, da bo oškodovancu plačala njegov prisojeni premoženjskopravni zahtevek lahko uveljavljala tako imenovani opozicijski ugovor v izvršilnem postopku iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožbe obdolžene A. A. in njenih zagovornikov se zavrnejo kot neutemeljene.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 6 (šest) mesecev zapora, s preizkusno dobo 3 (treh) let ter posebni pogoj, da v roku 2 (dveh) let po pravnomočnosti sodbe oškodovancu B. B. povrne znesek 13.500,00 EUR.

2.Odločilo je še, da je obdolženka po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oškodovancu B. B. dolžna plačati premoženjskopravni zahtek v višini 13.500,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2019 dalje. Skladno z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obdolženka pa je dolžna plačati stroške ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanca, odvetnika C. C.

3.Zoper sodbo so se pritožili obdolženka ter njena zagovornika, odvetnik D. D. in E. E. Obdolženka in zagovornik, odvetnik E. E. sta se pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter ustavnih pravic in svoboščin določenih v 22., 25., 27., 28. in 29. členu Ustave RS, kršitve člena 6. in 7. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli ter odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču sta predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novo sestavo sodišča oz. drugega sodnika, s tem, da se v novem sojenju zasliši odvetnika F. F., višjo strokovno sodelavko pri AJPES-u G. G. ter zunajzakonskega partnerja obdolženke H. H. Zagovornik, odvetnik D. D. pa se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Na pritožbo obdolžene A. A. je odgovoril pooblaščenec oškodovanca B. B. in smiselno predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

5.Pritožbe niso utemeljene.

6.Ker sta pritožbi obdolženke in njenega zagovornika, odvetnika E. E. po vsebini identični, sicer pa so posamezne navedbe v vseh treh pritožbah smiselno enake, sodišče druge stopnje v nadaljevanju nanje tudi enotno odgovarja.

7.Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženke in njenih zagovornikov ter preučitvi spisovnega gradiva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne in pravne zaključke ter jih prepričljivo obrazložilo, pri tem pa ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Obdolženki je izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo.

8.Kazenski pregon za kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 se začne na predlog. Pri kaznivih dejanjih, za katera se storilec preganja na predlog oškodovanca, je takšen predlog procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne ali nadaljuje kazenski pregon. Predlog za pregon je procesna izjava oškodovanca, s katero izrazi svojo procesno voljo, da se zoper obdolženca sproži kazenski pregon. Po prvem odstavku 52. člena ZKP je potrebno predlog za pregon vložiti v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec - oškodovanec zvedel za kaznivo dejanje in storilca.

Drugače kot obramba pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov - izpovedi oškodovanca in njegovega pooblaščenca, odvetnika C. C. ter listinske dokumentacije - elektronske korespondence med pooblaščencem oškodovanca in strokovnim sodelavcem Okrajnega sodišča v Radovljici I. I., pravilno zaključilo, da je oškodovanec predlog za pregon podal po svojem pooblaščencu pravočasno, znotraj zakonskega roka šestih mesecev od dneva, ko je zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Oškodovančevo izpovedbo, da je predlog vložil po posvetu s pooblaščencem nekaj dni po tem, ko ga je slednji obvestil, da je avto izginil, je pooblaščenec potrdil. Že v predlogu za pregon z dne 18. 1. 2021, pisno podanem premoženjskopravnem zahtevku z dne 12. 9. 2022, nato pa še, zaslišan kot priča, pa je pooblaščenec tudi natanko pojasnil kdaj in kako oziroma od koga je izvedel, da je avto prodan, njegova pojasnila pa so podprta tudi s predhodno navedeno listinsko dokumentacijo. Da je verjeti pooblaščencu, da je bil z dejstvom prodaje obdolženkinega vozila seznanjen šele 13. 1. 2021 s strani imenovanega strokovnega delavca, izhaja ne le iz elektronske korespondence med pooblaščencem in strokovnim sodelavcem I. I., temveč tudi drugih listin iz spisa izvršilne zadeve Okrajnega sodišča v Radovljici I 000/2005, ki ga je sodišče prve stopnje tudi vpogledalo. Pooblaščenec je namreč po tem, ko je bil seznanjen z rubežnim in cenilnim zapisnikom z dne 18. 11. 2012, potrdilom o opravljenem vpisu rubeža z dne 19. 11. 2019 in poročilom izvršitelja o rubežu premičnin - avtomobila z dne 26. 11. 2019, dne 3. 1. 2020 podal predlog za prodajo zarubljenega avtomobila, dne 29. 1. 2020 zahtevo za presojo višine varščine in predlog za plačilo varščine v treh obrokih ter oprostitev plačila stroškov izvršnega postopka, in dne 11. 1. 2021 predlog, da se izvršba s prodajo osebnega avtomobila nadaljuje ter da naj sodišče odloči o varščini. Glede slednjega predloga pooblaščenca z dne 11. 1. 2021 je sodišče izvršitelja obvestilo, da se trenutni lastnik vozila ne ujema z dolžnico. Šele takrat, in sicer dne 14. 1. oziroma 15. 1. 2021 je izvršitelj sodišču poslal zahtevo upnika (pooblaščenca oškodovanca) za presojo višine varščine in predlog za oprostitev plačila stroškov izvršilnega postopka ter obročno plačilo varščine z dne 29. 1. 2020, torej po enem letu, s pojasnilom, da je bil avto dejansko prodan pred vpisom zastavne pravice (le-to izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici I 000/2005 z dne 21. 1. 2021 in vmesnega poročila izvršitelja z dne 14. 1. 2021). Navedeno ravnanje pooblaščenca oškodovanca ter dejstvo, da razen dražbe zarubljenega vozila ni predlagal rubeža na ostale stvari, po oceni pritožbenega sodišča izkazuje, da pooblaščenca do obvestila strokovnega sodelavca o prodaji zarubljenega obdolženčevega vozila ni bil seznanjen. Navedenega zaključka ne more omajati dejstvo, da je v potrdilu o opravljenem vpisu rubeža navedena druga registrska oznaka oziroma številka X in ne Y. Izvršitelj je bil na to sicer opozorjen s strani višje svetovalke AJPES-a G. G., vendar to še ne pomeni, da je bilo takrat jasno, da je bilo vozilo prodano, kot poenostavljeno razloguje obramba. Pomočnica izvršitelja J. J., ki je opravljala posamezna izvršilna dejanja v zvezi z rubežem predmetnega vozila, je namreč razumno pojasnila, da lastništvu avtomobila sledijo po VIN številki - identifikacija številka oziroma številka šasije avtomobila in ne po registrski označbi vozila, saj je slednja lahko spremenljiva. Glede tega dejstva pa je tudi pooblaščenec oškodovanca prepričljivo pojasnil, da sta bili listini - potrdilo o opravljenem vpisu rubeža ter rubežni in cenilni zapisnik, na katerih je sicer navedena različna registrska oznaka predmetnega vozila, zgolj prilogi k poročilu izvršitelja in jih ni podrobno pregledoval ter je zaupal v resničnost vsebine poročila izvršitelja z dne 26. 11. 2019, iz katerega pa nedvomno izhaja, da je bilo predmetno vozilo dne 18. 11. 2019 zarubljeno ter tudi to, da so še isti dan v pisarno izvršitelja prejeli klic zastopnika dolžnice - obdolženke, da obljubljajo poravnavo dela dolga do 28. 11. 2019.

9.Sodišče druge stopnje tudi ne sprejema pritožbene razlage, da tožba zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, učinkov izbrisnega dovoljenja SV 964/2019 z dne 16. 12. 2019 in začasne odredbe o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki jo je oškodovanec po pooblaščencu vložil dne 27. 3. 2020 negira izpovedbo pooblaščenca, da je bil o prodaji vozila seznanjen šele s strani strokovnega sodelavca. Razumljivo je namreč, da si upnik prizadeva za uspešno izvršbo z različnimi izvršilnimi sredstvi. Iz vsebine poročila z dne 6. 3. 2020, podpisanega s strani L. L. - pisarne izvršitelja K. K., na katerega se v nadaljevanju sklicuje obramba, sicer izhaja, da je bilo vozilo v vmesnem času že prodano ter da so tudi že kontaktirali novega lastnika M. M., vendar je bilo to sporočilo namenjeno sodišču ("vsled tega sami predlagamo zavrnitev stroškov za uspešen rubež ter da se izvršitelju priznajo stroški za neuspešen rubež..."). Pritožbeno sodišče sledi prvostopenjskemu sodišču, da tudi iz nadzorstvene pritožbe, ki jo je pri predsednici Okrožnega sodišča v Kranju zoper delo izvršitelja v obravnavani zadevi dne 29. 1. 2021 vložil oškodovanec oziroma njegov pooblaščenec, kar je razvidno iz odredbe Okrožnega sodišča v Kranju z dne 3. 2. 2021, s katero je bil odrejen pregled poslovanja izvršitelja K. K. v konkretni izvršilni zadevi, posredno izhaja, da je za kaznivo dejanje oziroma dejstvo, da je bil zarubljeni avtomobil prodan, pooblaščenec oškodovanca izvedel šele januarja 2021. Upoštevaje zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dejansko stanje v zvezi s procesno predpostavko - pravočasen predlog oškodovanca za pregon, v zadostni meri razjasnjeno.

10.Ustava RS v tretjem odstavku 29. člena kot pravno jamstvo ob popolni enakopravnosti zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, izvajanje dokazov v njegovo korist. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, pač pa le tiste, ki so materialnopravno relevantni. Obstoj in pravno relevantnost takega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V dvomu je potrebno šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), v okviru te dolžnosti pa mora pod zgoraj navedenimi pogoji poskrbeti, da se omogoči izvedba dokazov, ki bi lahko bili v korist obdolženca. Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in za katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Zgolj neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga še ne pomeni odstopa od ustaljene sodne prakse pri odločanju o dokaznem predlogu stranke, temveč napačno presojo o materialnopravni relevantnosti dokaza. Tudi (večje) število zavrnjenih dokaznih predlogov samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do obrambe oziroma poštenosti postopka, saj je, kot je že večkrat poudarjeno, bistvena pravilna presoja o materialnopravni relevantnosti dokaza.

11.Glede na predstavljena izhodišča se sodišče druge stopnje pridružuje presoji prvostopenjskega sodišča, da obramba za izvedbo dokaznih predlogov z zaslišanjem odvetnika F. F., ki je obdolženkin pooblaščenec v izvršilnem postopku, višje svetovalke AJPES-a G. G. in obdolženkinega partnerja H. H. ni izkazala potrebne materialnopravne relevantnosti. Po navedbah obrambe bi se šele z zaslišanjem odvetnika F. F. razčistilo, ali je bil predlog za pregon podan pravočasno, saj je bil slednji prisoten ob obravnavanih dogodkih in je komuniciral tako s pomočnico izvršitelja kot s pooblaščencem oškodovanca. Obramba torej niti ne zatrjuje, da bi odvetnik F. F. pooblaščenca oškodovanca obvestil (kdaj in v kakšnih okoliščinah), da je bilo predmetno vozilo prodano, v zvezi z zatrjevano komunikacijo med odvetnikom F. F. in pooblaščencem pa ni predložila nobenega dokazila. Nasprotno, da je komunikacija med odvetnikom F. F. in pooblaščencem oškodovanca potekala preko pomočnice izvršitelja J. J., pa izhaja s strani pooblaščenca predložene komunikacije med njima (torej med pomočnico izvršitelja in pooblaščencem) z dne 29. 11. 2019 (list. št. 221-224), ki jo je sodišče prve stopnje tudi vpogledalo. Iz izpovedi J. J. pa tudi izhaja, da je bila sprva v telefonskem kontaktu z odvetnikom F. F., ko pa je bila razpisana dražba, se odvetnik na telefon ni več oglašal, kar je v sozvočju z okoliščino, da je pooblaščenec oškodovanca skušal navezati telefonski kontakt z odvetnikom F. F., do katerega ni prišlo, kar posredno izhaja iz navedene dokumentacije med pooblaščencem oškodovanca in pomočnico izvršitelja. Zaslišanje višje svetovalke AJPES-a G. G. je bilo predlagano glede na vsebino sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. I 000/2005, v katerem je na strani 2 navedeno, da je opozarjala izvršitelja, da se lastništvo predmetnega vozila ne ujema, pa je vseeno vztrajal pri vpisu. Do te okoliščine se je sodišče druge stopnje opredelilo v predhodnem delu obrazložitve, na katerega se na tem mestu v izogib ponavljanju sklicuje. Sprejema pa tudi navedbo izpodbijane sodbe, da je formalno lastništvo obravnavane premičnine - predmetnega vozila v uradnih evidencah za odločitev nepomembno. Sodišče prve stopnje je zavzelo tudi pravilno stališče, da medsebojna razmerja med obdolženko in njenim partnerjem, za katerega slednja navaja, da je dejanski lastnik predmetnega osebnega vozila, za odločitev o zadevi niso relevantna. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, je bila leasingojemalka predmetnega vozila obdolženka, kar izhaja tudi iz njenega zagovora, obdolženka pa je tudi ves čas postopka prodaje in prepisa vozila postopala samostojno, kar je potrdil tudi kupec vozila M. M., z odplačilom leasinga pa je obdolženka postala lastnica predmetnega vozila. Po vsem navedenem je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo navedene dokazne predloge, saj obramba ni izkazala, da bi njihova izvedba vzpostavila dvom v dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno z izvedenimi dokazi. Posledično zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

12.Sodišče druge stopnje v nadaljevanju zavrača pritožbeno razlogovanje, da je že iz izpovedi sodnega izvršitelja K. K. in njegove tedanje pomočnice J. J. sklepati, da je bil oškodovanec oziroma njegov pooblaščenec obveščen o prodaji vozila že pred 18. 1. 2021. K. K. je namreč, zaslišan kot priča, povedal, da je bil o problematiki zarubljenega vozila seznanjen zgolj okvirno (spornega vozila nikoli ni videl niti ni vodil postopka rubeža tega vozila), tako, da je le na splošno pojasnil postopek rubeža vozila ter kako naj bi potekalo obveščanje strank postopka o opravljenih izvršilnih dejanjih. Po drugi strani pa priča J. J., ki je sicer izpovedovala o okoliščinah konkretnega rubeža motornega vozila znamke Land Rover in povedala, da so pooblaščenca oškodovanca po telefonu obvestili o dejstvu, da je bilo vozilo prodano, ni vedela povedati točno kdaj so ga obvestili, pri čemer pa je tudi ves čas govorila v množini in ne da bi ga ona osebno obvestila. Njeno izjavo, da je preteklo kar nekaj časa, da so pooblaščenca oškodovanca obvestili o prodaji predmetnega vozila, ter da je to bilo od začetka enega leta na začetek drugega leta, vmes pa je bila korona, ni mogoče razlagati tako kot pritožniki, da naj bi to bilo do 12. 3. 2020, saj je bila takrat šele razglašena epidemija v Sloveniji, posledično pa je tudi bolj verjetna razlaga, da je to bilo v začetku leta 2021. Okoliščino, da je J. J. meseca februarja oziroma marca 2020 prenehala z delom v pisarni izvršitelja K. K., pa je potrebno presojati v luči izpovedbe K. K., da se je tekom poslovanja zgodilo tudi to, da je do obveščanja strank prišlo bistveno kasneje, tudi z zamikom več mesecev, več let, do tega pa prihaja "v primerih, ko pomočnik ali pomočnica odide na drugo delovno mesto, če primer peljem in odidem v bolniškem staležu, po bolniškem staležu pa zapustim službo izvršitelja...", kar utemeljeno izpostavlja pooblaščenec oškodovanca v odgovoru na pritožbo obdolženke. Sodišče prve stopnje je sledilo izvršitelju in njegovi pomočnici, saj ni imelo nobenih pomislekov glede resničnosti in verodostojnosti njunih izpovedb. Ocenilo je, da sta z okoliščinami rubeža predmetnega osebnega vozila seznanjena zgolj po poklicni poti kot izvršitelj in pomočnica izvršitelja in da v zadevi očitno nimata lastnega interesa, njuni izpovedbi pa sta tudi podkrepljeni z listinskimi dokazi. Pravilno pa je ocenilo, da njuni izpovedi glede na predhodno podano oceno ne izpodbijata zaključka o pravočasnosti podanega predloga za pregon.

13.Pritožniki problematizirajo tudi odločitev sodišča, da je na koncu dokaznega postopka po uradni dolžnosti kot pričo zaslišalo pooblaščenca oškodovanca, ki je bil pred tem ves čas izvedbe dokazov prisoten na glavni obravnavi. S tem je prekršilo določbo tretjega odstavka 329. člena in drugega odstavka 331. člena ZKP, vprašljiva pa je tudi verodostojnost oziroma dokazna vrednost izpovedbe pooblaščenca, ki je tudi sicer pravno zainteresiran za izid postopka. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče zavezuje načelo iskanja resnice, izraženo v 17. členu ZKP. Iz tega načela izhaja tako imenovana instrukcijska ali inkvizicijska maksima, po kateri je sodišče upravičeno in dolžno izvajati dokaze tudi po uradni dolžnosti in ne samo na predlog strank. Določba drugega odstavka 17. člena ZKP (sodišče mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist), pomeni dosledno izpeljavo načela iskanja resnice. Če se namreč pomembna dejstva samo enostransko preizkušajo in ugotavljajo, ne morejo biti ugotovljena niti po resnici niti popolnoma. Ugotavljanje vseh odločilnih dejstev po resnici in popolnoma sodišče zavezuje, da jih ugotavlja tudi po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali so obdolžencu v korist ali škodo (tako mag. Štefan Horvat, ZKP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 45). V zvezi s pomisleki obrambe, da naj bi bila instrukcijska maksima v nasprotju z ustavnim jamstvom nepristranskega sojenja, saj sili sodnika, da postavi interese obtožbe pred interese obrambe, pa pritožbeno sodišče ugotavlja. Z izvedbo dokaza z zaslišanjem pooblaščenca oškodovanca, ob dejstvu, da je že sam oškodovanec povedal, da je podal predlog za pregon po pooblaščencu nekaj dni po tem, ko ga je slednji obvestil, da je vozilo izginilo oziroma, da je prodano, ter da je pri vprašanju pravočasnosti podanega predloga za pregon, kar je bilo že poudarjeno, bistveno kdaj je o dejstvih, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in za storilca izvedel upravičenec - oškodovanec in ne njegov pooblaščenec, sodišče ni prevzelo funkcije kazenskega pregona, kar smiselno zatrjuje obramba. Slednja pa tudi ni izkazala, da bi se z izvedbo tega dokaza položaj obdolženke v kazenskem postopku poslabšal.

14.ZKP nima določbe, da pooblaščenec oškodovanca ne sme biti zaslišan kot priča. Po določbi 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP pa je oproščen pričevanja o dejstvih, za katera je izvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju svojega poklica, razen, če so izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu, pod katerimi je odvezan dolžnosti čuvanja tajnosti oziroma je dolžan posredovati zaupne podatke pristojnim organom. Opozorjen tako na pravni pouk iz drugega odstavka 240. člena ZKP in navedene 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP je pooblaščenec oškodovanca izjavil, da je pravni pouk razumel in da bo pričal o teh dejstvih. S tem, ko je sodišče pooblaščenca oškodovanca zaslišalo pred koncem dokaznega postopka, čeprav je bil pred tem navzoč pri izvedbi drugih dokazov, je podana kršitev drugega odstavka 331. člena ZKP (priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov), vendar ta kršitev pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če vpliva (ali bi mogla vplivati) na zakonitost sodbe, kar mora stranka utemeljiti. Le posplošena trditev, da bi se zaslišanje pooblaščenca moralo opraviti takoj za obdolženko (procesni položaj pooblaščenca je primerljiv s procesnim položajem oškodovanca samega) in pred tem ne bi smel biti navzoč pri sprejemanju dokazov, ne zadostuje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pooblaščenec oškodovanca, zaslišan kot priča, izpovedoval o okoliščinah, ki jih je predhodno izpostavil že v predlogu za pregon z dne 18. 1. 2021, pisno podanem premoženjskopravnem zahtevku z dne 12. 9. 2022 in pisnih pripombah z dne 16. 9. 2022, sicer pa te okoliščine izhajajo tudi iz listinske dokumentacije v spisu izvršilnega postopka I 000/2005 Okrajnega sodišča v Radovljici, s katerim se je sodišče seznanilo na podlagi drugega odstavka 339. člena ZKP. V tej luči se po oceni pritožbenega sodišča izkaže, da tudi verodostojnost izpovedbe pooblaščenca kot oškodovanca ni vprašljiva.

15.Pritožbeno izvajanje obdolženke in njenega zagovornika, odvetnika E. E., da ima upnik - oškodovanec v izvršilnem postopku dva procesna pooblaščenca, odvetnika C. C. in sodnega izvršitelja K. K., da je treba razlikovati med procesnim in poslovnim zastopanjem ter da na podlagi 92. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) velja neizpodbojna domneva, da je oškodovanec izvedel, da je vozilo prodano istočasno, kot sta za to izvedla njegova pooblaščenca, izvršitelj K. K. in odvetnik C. C., so v konkretni zadevi neupoštevna. Kot je bilo že večkrat poudarjeno, ZKP ima jasno določbo (prvi odstavek 52. člena), da za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na predlog ali na zasebno tožbo, je treba predlog podati oziroma zasebno tožbo vložiti v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec - oškodovanec in ne njegov pooblaščenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca.

16.Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje spregledalo 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki v prvem odstavku določa, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok, je neutemeljena. Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, kar je primer v konkretni zadevi, ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom (judikatne terjatve) dejansko zastarajo v desetih letih, in tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok (prvi odstavek 356. člena OZ), vendar zastaranje, ki začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti - prvi odstavek 336. člena OZ, se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (prvi odstavek 369. člena OZ). Če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan (tretji odstavek 369. člena OZ). V konkretni zadevi namreč ni nobenega dvoma, da je Okrožno sodišče v Kranju s pravnomočno sodbo P 390/2002 iz leta 2004 odločilo, da je obdolženka dolžna plačati oškodovancu odškodnino v višini 2.541.512,00 SIT oziroma 10.605,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 23. 5. 2002 do dneva plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe ter da na podlagi te sodbe poteka izvršba, kot izhaja iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. I 2005/00000 z dne 10. 9. 2005, s katerim je sodišče dovolilo predlagano izvršbo na podlagi predloga za izvršbo denarne terjatve. Izvršilni postopek se je doslej neuspešno odvijal, predvsem z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, izvršba pa je bila uspešna na premičnino - predmetni avtomobil Land Rover. Glede na navedeno je ugotoviti, da predmetna judikatna terjatev ni zastarala, sicer pa je dolžnik tisti, ki mora podati ugovor zoper tak sklep o izvršbi in se sklicevati na zastaranje. Če tega ne stori, se izvršba opravi, kot da terjatev ne bi zastarala.

17.Presoja prvostopenjskega sodišča, da je obdolženka ravnala z direktnim naklepom, po oceni pritožnikov ni v zadostni meri argumentirana, saj temelji zgolj na objektivnih okoliščinah v zvezi z izvršilnim postopkom. Navajajo, da je obdolženka prava neuka stranka tako, da ni vedela, da avta, ki ga je najela za svojega tedanjega partnerja in z njegovimi sredstvi, zaradi izvršilnega postopka ne bi smela prodati oziroma, da sploh ni vedela, da je bilo predmetno vozilo ob zaključku leasing pogodbe formalno v njeni lasti in da ga zato ne bi smela prodati. Sicer pa je bila obdolženka prepričana, da je postopek izvršbe zoper njo že zastaral in se je tudi zanesla na okoliščino, da se je oškodovanec v istem časovnem obdobju preusmeril na nepremičnine, katerega je žal zaradi napake svojega pooblaščenca izgubil. Glede na vse navedeno po oceni obrambe obdolženkina zavest o protipravnosti dejanja ni podana. Zagovornik, odvetnik D. D. pa še izpostavlja, da obdolženka kupnine ni zadržala zase in za to ne obstoji noben dokaz ter da bi moralo sodišče zaradi razčiščevanja okoliščin v zvezi s kazensko odgovornostjo oziroma očitanim naklepom zaslišati obdolženkinega tedanjega partnerja H. H.

18.Navedenemu razlogovanju pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Dejstvo, da je obdolženka vedela, da zoper njo teče izvršilni postopek za poplačilo zapadle, a neporavnane oškodovančeve terjatve, med drugim tudi izvršba na obdolženkine premičnine, torej tudi na osebni avtomobil znamke Land Rover, kar izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. I 000/2005 z dne 11. 9. 2012, ki je postal pravnomočen 10. 4. 2013, kar sprejemajo tudi pritožniki, ob upoštevanju obdolženkine izobrazbe - ekonomistka, s končano ekonomsko fakulteto, namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča vodi v razumen zaključek, da je obdolženka vedela, da je dolžna in da bi moral biti prodani avtomobil oziroma izkupiček od prodaje avtomobila predmet poplačila oškodovanca kot upnika v izvršilnem postopku. Ta zaključek pa nedvomno podpira tudi navedba v predlogu upnika - oškodovanca za rubež premičnin z dne 20. 8. 2012 (na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Radovljici izdalo omenjeni sklep z dne 11. 9. 2012, ki je postal pravnomočen 10. 4. 2013, s katerim je odločilo, da se izvršba nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom (prodajo dolžnikovih premičnin) na tretji strani "po pravnomočnosti sklepa o izročitvi na javni dražbi prodanih premičnin kupcu - s poplačilom upnika iz kupnine oziroma z nakazilom zneska, ki ob upoštevanju zakonitega vrstnega reda drugih terjatev pripada upniku do višine njegove terjatve, na fiduciarni račun upnikovega pooblaščenca odvetnika C. C., številka SI ..., odprtem pri Banki N. d. d., brez odbitka stroškov nakazila". Sodišče druge stopnje tako zavrača pritožbeno navajanje, da obdolženka ni vedela, da predmetnega avta zaradi izvršilnega postopka ne bi smela prodati. Glede na ugotovljene okoliščine prodaje predmetnega vozila, o katerih sta izpovedovala tako obdolženka kot kupec vozila M. M., pa tudi ni nobenega dvoma, da je obdolženka vedela, da vozilo lahko proda šele, ko bo v celoti odplačala dolg do leasingodajalca in s tem postala lastnica vozila, saj je kupcu vozila M. M. predlagala, da lahko ta dolg poplača bodisi ona sama ali pa ga poplača on, pri čemer bi se poplačilo štelo kot del kupnine. Do obdolženkinega zagovora in pritožbenega zatrjevanja, da je bil v resnici najemnik in plačnik leasing obrokov za predmetno osebno vozilo njen takratni zunajzakonski partner H. H., kar bi moralo sodišče dodatno razjasniti z zaslišanjem imenovanega obdolženkinega partnerja, se je opredelilo že sodišče prve stopnje v točki 10 izpodbijane sodbe, in sicer, da zatrjevano "prikrito" notranje razmerje med obdolženko in njenim takratnim zunajzakonskim partnerjem ni bistvenega pomena za odločitev v zadevi. Te razloge sodišče druge stopnje kot razumne in prepričljive sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pritožbeno sodišče pa se je že v predhodnem delu obrazložitve opredelilo do pritožbenega uveljavljanja zastaranja predmetne terjatve ter okoliščine, da se je oškodovanec v istem časovnem obdobju preusmeril na nepremičnine tako, da se tudi v tem delu v izogib ponavljanju na ta pojasnila sklicuje. Iz izpovedi kupca M. M. nedvomno izhaja, da je obdolženki preostanek do celotne kupnine v znesku 7.000,00 izročil v gotovini, skladno z njeno željo. Kako pa je obdolženka razpolagala s tem delom izplačane kupnine pa je za obravnavano zadevo povsem irelevantno tako, da obramba z navajanjem, da ni dokazov, da je obdolženka kupnino zadržala zase, ne more uspeti. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je obdolženka ravnala z direktnim naklepom ter da se je pri tem tudi zavedala, da ravna v nasprotju s pravom, in sicer da, predmetnega vozila, ki je bil predmet izvršbe, ne bi smela odtujiti oziroma, da bi moral biti prodani avtomobil oz. izkupiček od prodaje avtomobila predmet poplačila oškodovanca kot upnika v izvršilnem postopku.

19.Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obdolženki izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo. Navedlo je tehtne okoliščine, predvsem obdolženkino dosedanjo nekaznovanost, ki jo izpostavlja zagovornik, odvetnik E. E., na podlagi katerih se je utemeljeno odločilo za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave - pogojno obsodbo. V nadaljevanju pa je navedlo relevantne olajševalne in obteževalne okoliščine na strani obdolženke, ki so prišle do izraza pri določitvi kazni v okviru izrečene pogojne obsodbe. Navedene utemeljitve izrečene kazenske sankcije pa ne more omajati zgolj pavšalna, posplošena pritožbena navedba, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana zaporna kazen do enega leta, kar pomeni da je določitev šestmesečne kazni prestroga.

20.Glede pritožbene navedbe, da je imel oškodovanec v trenutku odločanja sodišča o njegovem premoženjskopravnem zahtevku že pravnomočen izvršilni naslov, posledično pa bi ga moralo sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo, se je s pravilnimi razlogi v točki 15 izpodbijane sodbe opredelilo že sodišče prve stopnje. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je terjatev, ki jo oškodovanec uveljavljal v kazenskem - adhezijskem postopku kot premoženjskopravni zahtevek posredno sicer povezana s terjatvijo, ki je predmet izvršilnega postopka, kar pa pomeni, da bo obdolženka v primeru, da bo oškodovancu plačala njegov prisojeni premoženjskopravni zahtevek lahko uveljavljala tako imenovani opozicijski ugovor v izvršilnem postopku iz 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

21.Nenazadnje pa sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeni očitek, da je sodišče nesorazmerno previsoko obremenilo obdolženko s stroški postopka, saj ji je prisodilo, da mora poravnati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca. Pri tem pa pojasnjuje, da tudi, če bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, ne more sodišče obdolženca oprostiti povrnitve tistih stroškov, ki niso nastali sodišču, temveč osebam, navedenim v 7. in 8. točki (potrebni izdatki oškodovanca in njegove zakonskega zastopnika ter nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca) drugega odstavka 92. člena ZKP. Stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca se zato v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu.

22.Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbe obdolženke in njenih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in ker tudi ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 338. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

23.Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29, 29-3 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 223, 223/2, 223/3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 17, 17/1, 18, 18/1, 52, 52/1, 105, 105/2, 236, 236/1, 236/1-5, 240, 240/2, 329, 329/3, 331, 331/2, 339, 339/2, 371, 371/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 336, 336/1, 356, 365, 369, 369/1, 369/3 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 55, 55/1, 55/1-8 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 92

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.