Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSRS Sodba I Ips 41616/2021

ECLI:SI:VSRS:2025:I.IPS.41616.2021 Kazenski oddelek

kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic kršitev kazenskega zakona pooblaščenec oškodovanca zaslišanje pooblaščenca funkcija prič
Vrhovno sodišče
27. februar 2025
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP je med drugim podana, ko sodišče ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah iz drugega odstavka 29. člena, drugega odstavka 30. člena, drugega odstavka 31. člena (ko se storilec ni mogel ali moral seznaniti s pravnimi pravili) ali drugega odstavka 32. člena KZ-1, obsojenca spozna za krivega po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, namesto da bi ga oprostilo obtožbe po 2. točki 358. člena ZKP.

Funkcija priče zaradi njene nenadomestljivosti v posameznem kazenskem postopku ni združljiva s funkcijami drugih procesnih udeležencev v tem-istem postopku. Zakonsko določene izjeme veljajo po drugem odstavku 234. člena ZKP le za oškodovanca, oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca ter po 2. točki 235. člena ZKP še za obdolženčevega zagovornika o tem, kar mu je obdolženec zaupal kot njegovemu zagovorniku in ko je to obdolženec sam zahteval. V ostalih primerih mora biti konkurenca med navedenimi funkcijami odpravljena na način, da je dana prednost pričini funkciji, pred funkcijami drugih procesnih udeležencev, ki se morajo temu dejstvu v kateri koli fazi kazenskega postopka prilagoditi.

Izrek

Zahtevam za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 41616/2021 z dne 19. 1. 2023 obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenki je po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi 3. let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, po katerem mora v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe oškodovancu vrniti znesek 13.500,00 EUR. Po četrtem odstavku Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila obsojenka oproščena vrnitve oz. plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačati pa mora nagrado in potrebne izdatke oškodovančevega pooblaščenca. Oškodovancu je bil po drugem odstavku 105. člena ZKP prisojen premoženjsko pravni zahteve v višini 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2019 dalje.

2.Obsojenka in njena zagovornika so se zoper prvostopenjsko sodbo pritožili, vendar je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo VII Kp 41616/2021 z dne 8. 11. 2023 pritožbe zavrnilo kot neutemeljene, napadeno sodbo potrdilo, obsojenko pa oprostilo dolžnosti plačila sodne takse.

3.Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenka in zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenka jo je vložila zaradi kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka ter s temi kršitvami povezanih kršitev 22., 25., in 29. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter kršitev 6. in 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da jo oprosti obtožbe po 1. in 3. točki 358. člena ZKP ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugo sodnico posameznico. Enako je predlagal obsojenkin zagovornik, ki je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil iz istih razlogov, kot je to pred njim storila obsojenka.

4.Na vloženi zahtevi je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante, ki meni, da je obsojenkina zahteva za varstvo zakonitosti prepozna, zagovornikova pa neutemeljena. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da obsojenkino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže in zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenkin zagovornik.

5.Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojenki in zagovorniku, ki po prejetih izjavah pri vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti vztrajata.

B.

6.Vrhovno sodišče je uvodoma ugotovilo, da obsojenkina zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena prepozno, kot to izhaja iz odgovora vrhovne državne tožilke. Obsojenka je v izjavi na odgovor pravilno opozorila na tretji odstavek 421. člena ZKP, po katerem teče rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti od zadnje vročitve pravnomočne sodbe. Ta je bila nazadnje vročena obsojenkinemu zagovorniku dne 14. 12. 2023, obsojenka pa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila 14. 3. 2024, kar je pravočasno in jo je Vrhovno sodišče v nadaljevanju preizkusilo po uveljavljanih izpodbojnih razlogih.

7.V obsojenkini zahtevi za varstvo zakonitosti je najprej navedeno, da je bila vložena zaradi napačne uporabe materialnega zakona. Navedba napeljuje na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, vendar je Vrhovno sodišče po obrazložitvi v zahtevi ugotovilo, da je njen predmet dejansko kršitev kazenskega zakona iz 2. točke tega člena. Vložnica se namreč sklicuje na pravno zmoto, ki po prvem odstavku 31. člena KZ-1 izključuje krivdo, saj ni imela nobenega povoda za razmišljanje o morebitni protipravnosti svojega ravnanja. Vozilo ni bilo zaseženo v času prodaje dne 7. 11. 2019, dolžnost obveščanja upnika in dolžnika o procesnih dejanjih v izvršilnih postopkih je na strani sodnega izvršitelja, vložnica pa je nezaposlena oseba, ki se je mnoga leta preživljala z materino pokojnino, s katero živita v skromni kmečki hišici na obrobju ... Razen tega sama ni bila nikoli lastnica nobenega avtomobila, ki ga končno zaradi bolezni osrednjega živčevja niti ne more upravljati. Vozilo, ki je predmet obravnavane zadeve je imel v uporabi njen angleški partner B. B., ki se je po prodaji vozila odselil v Anglijo.

8.Kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP je med drugim podana, ko sodišče ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah iz drugega odstavka 29. člena, drugega odstavka 30. člena, drugega odstavka 31. člena (ko se storilec ni mogel ali moral seznaniti s pravnimi pravili) ali drugega odstavka 32. člena KZ-1, obsojenca spozna za krivega po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, namesto da bi ga oprostilo obtožbe po 2. točki 358. člena ZKP. Bistvo kršitve je torej v neuporabljenem prvem odstavku 29. člena, prvem odstavku 30. člena, prvem odstavku 31. člena ali prvem odstavku 32. člena KZ-1, po katerih je storilčeva krivda v takšnih primerih izključena in ne v prezrtih dejanskih okoliščinah oz. v okoliščinah kot bi po vložničini oceni v povzetku obrazložitve zahteve morale biti ugotovljene. Tedaj je po vsebini uveljavljana nepopolna oz. zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče po izrecni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne preizkuša, nižji sodišči pa sta se o ugotovljenih dejanskih okoliščinah v zvezi z vložničino zavestjo o protipravnosti dejanja neposredno izjavili v 11. in 13. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe ter v 18. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe.

9.Vložnica uveljavlja uveljavne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ni opredelila, niti jih je bilo mogoče ugotoviti po obrazložitvi v zahtevi, v kateri so opisani deli zaslišanja priče C. C.. To je po vložničini oceni potekalo nepravilno, kajti priči so bila pri zaslišanju zastavljana sugestivna vprašanja, oškodovankin pooblaščenec je pod krinko pripomb podal lastno izpovedbo, sodnica pa je takšno obnašanje dovolila. Ker se je priča podvrgla željam oškodovančevega pooblaščenca, državne tožilke in sodnice, je njihovemu pritisku popustila ter spremenila izpovedbo, ki jo je podala pri odgovoru na vprašanja vložničinega zagovornika.

10.S povzeto obrazložitvijo vložnica po vsebini uveljavlja druge kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega 420. člena ZKP, ki morajo obenem vplivati na zakonitost pravnomočne sodbe. Slednje v obrazložitvi zahteve neposredno ni zatrjevano, medtem ko je Vrhovno sodišče v zvezi z zaslišanjem priče C. C. ugotovilo, da nobeden od vložničinih zagovornikov, niti sama vložnica v postopku s pritožbo niso navajali kršitve prepovedi postavljanja sugestivnih vprašanj priči iz drugega odstavka 334. člena v zvezi s prvim odstavkom 228. člena ZKP. Navajali so protispisno povzemanje pričine izpovedbe in pomanjkljivost razlogov prvostopenjske sodbe o vsebini te izpovedbe, kar vse je predmet bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je sodišče druge stopnje preizkusilo, sicer pa so znotraj izpodbojnega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP nasprotovali njeni dokazni oceni. Glede na to, in ker vložnica ni obrazložila, zakaj navedene kršitve prepovedi postavljanja sugestivnih vprašanj priči iz drugega odstavka 334. člena v zvezi s prvim odstavkom 228. člena ZKP, ni zatrjevala že v postopku s pritožbo, te kršitve po izrecni prepovedi iz petega odstavka 420. člena ZKP, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Enako velja za navedbo v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenkinega zagovornika, po kateri je oškodovančev pooblaščenec, le-temu postavljal vprašanja na način, da je sam nanje odgovarjal, s čimer je bil v nasprotju z tretjim odstavkom 241. člena in 332. člena ZKP dejansko zaslišan kot priča. Tudi ta navedba ni bila predmet graje po nobeni od navedenih pritožb in niti v tem primeru vložnik ni obrazložil, čemu navedenih dveh kršitev ZKP ni zatrjeval že v postopku s pritožbo.

11.Drugače je glede navajane dejanske narave pripomb oškodovančevega pooblaščenca na izpovedbo priče C. C. in njegovega neposrednega zaslišanja, ki sta bili predmet pritožbene graje po obsojenkini pritožbi, kakor tudi po pritožbah njenih zagovornikov. Razlika je, ker sta bili v tej zvezi v vložničini in vložnikovi pritožbi zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in iz drugega odstavka tega člena, po pritožbi drugega vložničinega zagovornika (odvetnika Marka Puša) pa le bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Ne glede na razliko v uvrstitvi kršitve, je ta po zavrnitvi pritožb materialno izčrpana in jo je Vrhovno sodišče moralo preizkusiti.

12.Sodišče druge stopnje se o prvi navedbi neposredno ni izjavilo, glede dovoljenosti in pravilnosti zaslišanja oškodovančevega pooblaščenca pa se je opredelilo v 13. in 14. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe. Pri tem je ugotovilo, i) da prvostopenjsko sodišče pri izvajanju dokazov ni bilo vezano s predlogi strank, ii) da ZKP nima določbe, po kateri oškodovančev pooblaščenec ne bi smel biti zaslišan kot priča, iii) da je pri izpovedovanju omejen z zapovedjo iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, iiii) da je bil v konkretnem primeru oškodovančev pooblaščenec zaslišan v nasprotju z drugim odstavkom 331. člena ZKP in da je tedaj podana zgolj bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki bi jo pritožniki morali obrazložiti še vidika njenega vpliva na zakonitost prvostopenjske sodbe ter iiiii) da je zaslišani pooblaščenec izpovedoval zgolj o okoliščinah v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi, kot nenazadnje izhajajo iz priloženih listin, s katerimi se je prvostopenjsko sodišče seznanilo, potem ko jih je po drugem odstavku 339. člena ZKP povzelo oziroma prebralo.

13.Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po prvem odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ker vložnica v obrazložitvi zahteve glede dejanske narave pripomb oškodovančevega pooblaščenca na izpovedbo priče C. C., ni navajala, da je sodišče druge stopnje v nasprotju s prvim odstavkom 395. člena ZKP ni presodilo, Vrhovno sodišče njene zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ni preizkusilo. Prav tako ni preizkusilo delov vložnikove zahteve za varstvo zakonitosti, v katerih je ta sicer neposredno zatrjeval kršitev navedenega prvega odstavka 395. člena ZKP, vendar nikoli s trditvijo, da se sodišče druge stopnje o dejanski naravi pripomb oškodovančevega pooblaščenca na izpovedbo priče C. C. ni izjavilo. Sta pa zato bili obe zahtevi preizkušeni v delu, v katerem vložnika smiselno enotno opozarjata na razliko med dajanjem pripomb in izpovedovanjem v kazenskem postopku, ki po njunem v danem primeru ni bila spoštovana ter v delu, v katerem nasprotujeta neposrednemu zaslišanju oškodovančevega pooblaščenca.

14.Po drugem odstavku 59. člena ZKP ima oškodovanec na glavni obravnavi pravico predlagati dokaze, postavljati obdolžencu, pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb ter dajati druge izjave in postavljati druge predloge. Oškodovanec sme naštete pravice izvrševati sam ali po prvem odstavku 65. člena ZKP tudi po pooblaščencu. Pripombe v ZKP niso podrobneje določene, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pa so opredeljene kot izražene misli, ki kažejo navadno kritičen odnos do česa ali kar je kdo dodatno oz. zraven povedal (eSSKJ, druga dopolnjena in deloma prenovljena izdaja: tiskana izdaja 2014, spletna izdaja 2014, Fran/SSKJ2). V okvirjih povzetega so pripombe, bodisi vrednostna ocena nečesa ali dodatek k nečemu oz. dopolnitev nečesa. Ugotovljeno je pomembno, kajti vložnik v obrazložitvi zahteve citira del prepisa zvočnega posnetka z glavne obravnave dne 22. 11. 2022, po katerem oškodovančev pooblaščenec v pripombi ni podal zgolj vrednostne ocene izpovedbe priče C. C., temveč je k njeni izpovedbi dodal dejstva, kot so mu bila osebno znana v zvezi z obvestilom o odtujitvi vozila. Ker je bila vsebina dodanih dejstev, povezana s pravočasnostjo predloga za pregon iz prvega odstavka 52. člena ZKP, od katerega je po tretjem odstavku 223. člena KZ-1 odvisna obsojenkina kaznivost, in ker oškodovančev pooblaščenec tedaj, različno od oškodovanca, še ni bil zaslišan kot priča, se Vrhovno sodišče strinja z vložnikom, da je bila njegova pripomba s tem prekoračena, dolžnosti sodnice posameznice iz 332. člena ZKP pa obidene.

15.Čeprav je res, da je bil oškodovančev pooblaščenec kasneje neposredno zaslišan kot priča, da glede tega sodišče prve stopnje po pooblastilu iz drugega odstavka 329. člena ZKP ni bilo vezano s predlogi strank, da pooblaščenčevo zaslišanje ni nikjer določeno kot procesno nedovoljeno dejanje, kot je to denimo pri pričah iz 1. točke 235. člena ZKP oz. je to z zapovedjo iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP zgolj omejeno, Vrhovno sodišče po drugi strani opozarja, da funkcija priče zaradi njene nenadomestljivosti v posameznem kazenskem postopku ni združljiva s funkcijami drugih procesnih udeležencev v tem-istem postopku (gl. Horvat Š, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 541). Zakonsko določene izjeme veljajo po drugem odstavku 234. člena ZKP le za oškodovanca, oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca ter po 2. točki 235. člena ZKP še za obdolženčevega zagovornika o tem kar mu je obdolženec zaupal kot njegovemu zagovorniku in ko je to obdolženec sam zahteval. V ostalih primerih mora biti konkurenca med navedenimi funkcijami odpravljena na način, da je dana prednost pričini funkciji, pred funkcijami drugih procesnih udeležencev, ki se morajo temu dejstvu v kateri koli fazi kazenskega postopka prilagoditi. Sodniki, državni tožilci idr. z zahtevo po izločitvi iz prvega odstavka 40. člena oz. prvega odstavka 44. člena ZKP, zagovorniki in pooblaščenci pa z zahtevo za razrešitev iz drugega odstavka 72. člena ZKP ali s preklicem sprejetega pooblastila. Ker do slednjega v obravnavanem primeru ni prišlo, Vrhovno sodišče ne pritrjuje sodišču druge stopnje v ugotovitvi, da je šlo pri pooblaščenčevem zaslišanju zgolj za kršitev drugega odstavka 331. člena ZKP, ki zaradi skladnosti njegove izpovedbe z vsebino listin, ki jih je sam sestavil, ni vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe, ampak se strinja z vložnikom, da je bila obsojenka ob predhodno prekoračeni pooblaščenčevi pripombi, in po njegovem zaslišanju na koncu dokaznega postopka, postavljena v položaj, ko njene pravice v nasprotju z 22. členom Ustave niso bile varovane na enak način, kot so bile varovane oškodovančeve pravice. Ta je bil namreč na glavni obravnavi neposredno zaslišan, procesna upravičenja je uresničeval po strokovnem pomočniku, ki je upravičenja v delu prekoračil in ki je bil na koncu glavne obravnave, različno od obsojenkinih strokovnih pomočnikov tudi sam neposredno zaslišan.

16.Ugotovljena neenakost v položajih je pereča še zlasti, ker je bila obsojenka pred neposrednim zaslišanjem oškodovančevega pooblaščenca, zavrnjena v prizadevanjih po izvajanju dokazov v smeri zatrjevane nepravočasnosti predloga za pregon, kar je bilo po razlogih v 6. točki prvostopenjske sodbe ovrženo tudi z naknadno pridobljeno pooblaščenčevo izpovedbo. Predhodna zavrnitev dokaznih predlogov se je tako po utemeljenih vložnikovih opozorilih izkazala za ravnanje, po katerem obsojenki ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njeno korist ob popolni enakopravnosti kot je to sicer določeno v 29. členu Ustave. Glede na to, in ker je kršitev zagotovila povezana s pravočasnostjo predloga za pregon, kot je določena v prvem odstavku 52. člena ZKP, od predloga za pregon pa je po že obrazloženem odvisna obsojenkina kaznivost, v vložnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanega vpliva kršitev drugega odstavka 59. člena in 332. člena ZKP ter 22. in 29. člena Ustave na zakonitost pravnomočne sodbe niti po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče zanikati. Pomeni, da so bile druge kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v preizkušenem obsegu utemeljeno uveljavljane in obenem, da se Vrhovno sodišče v nadaljevanju s preostalimi navedbami v smeri kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, pravice do obrazložene sodbe iz 22. člena Ustave in kršitve zagotovljene zakonitosti po 7. členu EKČP iz zahteve za varstvo zakonitosti obsojenkinega zagovornika ni bilo dolžno ukvarjati.

C.

11.Vrhovno sodišče je po utemeljenih zahtevah za varstvo zakonitosti, pravnomočno sodbo prvem odstavku 426. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To bo potekalo pred isto sodnico posameznico, brez prehajanja funkcij med procesnimi udeleženci, ob enakem varstvu njihovih pravic ter ob zagotovljeni popolni enakopravnosti pri izvajanju dokazov.

12.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 59, 59/2, 65, 65/1, 234, 235-2, 372, 372/2; Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia