Jedro

V konkretnem primeru je tožnica (zavarovanka) s tem, ko je z namenom izogniti se sankcijam za prometni prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola prepustila upravljanje vozila osebi, za katero je vedela, da je pod vplivom alkohola in da nima veljavnega vozniškega dovoljenja, sama kršila zavarovalno pogodbo. V splošnih pogojih, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, je namreč določeno, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja med drugim, če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja tiste kategorije, ki ga je vozil, in tudi če je upravljal vozilo pod vplivom alkohola. Četudi v času prometne nesreče sama ni bila voznica, je s svojim ravnanjem omogočila upravljanje vozila osebi (ki je s tem pridobila status sozavarovane osebe), za katero je vedela, da ga bo upravljala prav v okoliščinah, zaradi katerih je kršitev zavarovalne pogodbe sankcionirana z izgubo zavarovalnih pravic.

Odškodninski spori so tipični spori, v katerih pride med strankama do spora tako o podlagi kot tudi o višini zahtevka. Na načelni ravni je sicer jasno, da morajo biti za sam obstoj (podlago) odškodninske terjatve kumulativno podane vse potrebne predpostavke. Pa vendarle predpostavka škode, ki je nujna za obstoj temelja, obenem nedvomno bistveno zadeva (predvsem) tudi višino, ta pa se ugotavlja šele po pravnomočnosti vmesne sodbe (o temelju). Zato ni mogoča povsem brezkompromisna zahteva, da mora biti obseg škode, ki je v vzročni zvezi z nedopustnim dejstvom, v vseh pogledih razjasnjen že ob odločitvi o temelju. To je Vrhovno sodišče obširneje obrazložilo v odločbi II Ips 166/2014. Toženka je glede na naravo poškodb tožnice trdila, da jih je tožnica utrpela zato, ker ni bila pripeta z varnostnim pasom, tožnica pa je glede tega vprašanja predlagala sodelovanje izvedencev medicinske in prometne stroke, saj bi šele obe mnenji lahko nudili zadostno dejansko podlago za odločitev. V tem položaju tudi Vrhovno sodišče sodi, da je smotrno, da se o vprašanju vpliva opustitve uporabe varnostnega pasu odloča v nadaljevanju postopka v zvezi z višino zahtevka, namreč z ugotavljanjem relevantnega obsega (velikosti) škode in (višine) odškodnine zanjo. Okoliščine, ki v tem delu tvorijo dejansko podlago odškodninske obveznosti, so namreč tako prepletene, da njihovo ločevanje in povsem izolirana obravnava niti nista mogoča. V tej fazi postopka na presojo višine tožničinega prispevka vplivajo okoliščine, da se je zavedala, da tožnica nima vozniškega izpita in vozniških izkušenj, da je vedela, da sta obe vinjeni in da je celo spodbujala toženko, naj upravlja vozilo, ker ji v primeru policijske kontrole ne bodo mogli vzeti vozniškega izpita, ker ga nima. Privolitev v vožnjo brez vozniškega izpita (dovoljenja) v vinjenem stanju sta tožničinim zrcalni okoliščini na strani toženke, ki vplivata na njen delež odgovornosti. V prikazanih okoliščinah je tožničin prispevek 65 %, toženkin pa 35 %.

Izrek

I. Reviziji druge toženke se ugodi, reviziji prve toženke pa delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi zavrneta in se potrdita sodba in vmesna sodba sodišča prve stopnje, sicer se revizija prve toženke zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti drugi toženki njene revizijske stroške v znesku 2.517,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških glede zahtevka zoper prvo toženko se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in vmesno sodbo. S prvo je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko (v nadaljevanju zavarovalnica), s katerim je tožnica od nje zahtevala plačilo odškodnine v znesku 88.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2008 do plačila, z drugo pa je odločilo o podlagi zahtevka, uveljavljenega solidarno zoper prvo toženko (v nadaljevanju toženka), in sicer, da je ta podana v 35 %, medtem ko je v preostalem delu (65 %) tožnica sama odgovorna za nastalo škodo. Odločilo je o pravdnih stroških zavarovalnice, medtem ko je odločitev o višini škode zoper toženko in pravdnih stroških tega dela postopka pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili tožnica in toženka. Sodišče druge stopnje je pritožbama delno ugodilo in sodbo ter vmesno sodbo spremenilo tako, da je izreklo, da „je odškodninska obveznost toženih strank 50 %, odškodninska obveznost tožeče stranke pa 50%“, odločitev o višini škode in stroških postopka je pridržalo za končno odločbo, v presežku pa pritožbi zavrnilo.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta revizijo vložili obe toženki iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1). Toženka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zoper njo v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavarovalnica pa predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne v delu, ki se nanaša nanjo.

**Relevantno dejansko stanje in navedbe strank**

4. Tožnica zahteva povrnitev škode, ki jo je utrpela v prometni nesreči 18. 7. 2007. Tega dne sta bili tožnica in toženka v lokalu v H., kjer sta spili več alkoholnih pijač. Obe sta kazali vidne znake vinjenosti in prisotni so jima odsvetovali, da se odpeljeta z avtom. Lastnica vozila, s katerim je prišlo do prometne nesreče, je bila tožnica, v njem je bila sopotnica, vozilo pa je v bojazni pred morebitno policijsko kontrolo prepustila v upravljanje toženki. Ta ni imela vozniškega dovoljenja, za kar je tožnica vedela, prav tako za njeno alkoholiziranost, za katero je bilo naknadno ugotovljeno, da je presegala dovoljeno stopnjo in je znašala 1,04 g/kg alkohola v krvi. Tožnica z varnostnim pasom ni bila pripeta. Do nezgode je prišlo, ko je toženka pripeljala v ovinek z neprilagojeno hitrostjo in se zaletela v tovarniško ograjo ob cesti. Obe sta bili v nesreči huje poškodovani. V kazenskem postopku je bila toženka spoznana za odgovorno za povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti.

5. Toženka je ugovarjala, da ni pasivno legitimirana, ampak je to zavarovalnica, sicer pa lahko toženka odgovarja samo v višini 12.000,00 EUR. Nadalje je ugovarjala zastaranje ter da je tožnica sama odgovorna za nastanek škode. Zavarovalnica je poleg tega trdila, da je tožnica izgubila zavarovalne pravice.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

6. Sodišče prve stopnje je o zahtevku zoper toženko odločilo z vmesno sodbo. Presodilo je, da je bila v času nesreče imetnica motornega vozila toženka, kar pomeni, da je (objektivno) odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožnica. Obstoj zavarovanja ne izključuje odgovornosti povzročitelja škode, zato je njena pasivna legitimacija podana, limit 12.000,00 EUR pa velja le v primeru, ko zavarovalnica po tretjem odstavku 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) terja povračilo izplačane odškodnine od povzročitelja (odgovorne osebe). Ugovor zastaranja ni utemeljen, saj je bila ob neprerekanem dejstvu, da je bilo zdravljenje tožnice zaključeno 15. 10. 2008, tožba vložena znotraj subjektivnega in objektivnega roka, sicer pa tudi ni potekel rok za zastaranje kazenskega pregona. Ker pa je tožnica vedela, da je toženka vinjena (pri čemer ni dokazano, da alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo prometno nezgodo) in brez vozniškega izpita, je sama odgovorna za nastanek škode v višini 65 %, dejstvo, da tožnica ni uporabljala varnostnega pasu, pa bo kot pomembno okoliščino upoštevalo pri ugotavljanju obsega (in posledično višine) škode.

7. O zahtevku zoper zavarovalnico je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je tožnica po splošnih zavarovalnih pogojih izgubila zavarovalne pravice. Presodilo je, da je v skladu s splošnimi zavarovalnimi pogoji tožnica zavarovanec (oseba, katere premoženjski interes je zavarovan), toženka pa sozavarovana oseba (oseba, na katero se razširja zavarovalno kritje). Upravljanje vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja in pod vplivom alkohola sta na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev razloga, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja. Ne gre za situacijo iz prvega odstavka 7. člena ZOZP, saj je bila tožnica ob nezgodi zavarovanka in zato ne gre za ugovor, ki ga druga toženka ne bi smela uveljavljati proti oškodovancu. Tožnica ni dokazala okoliščin, ki omogočajo plačilo odškodnine, čeprav obstajajo razlogi za izgubo zavarovalnih pravic, saj je vedela, da toženka nima vozniškega dovoljenja, pa tudi vožnja pod vplivom alkohola je bila v vzročni zvezi z nastankom škode.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

8. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede višine prispevka tožnice k nastanku škode; po njegovi oceni je odgovornost tožnice in toženke enaka, torej vsake 50 %. Tožnica je bila v konkretnem primeru zavarovalka, to je oseba, ki je sklenila zavarovanje in plačala premijo, vsakokratni voznik pa je zavarovanec, to je oseba, katere premoženjski interes je zavarovan. Lastnica kot zavarovalka je zato v položaju sopotnice po četrtem odstavku 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), njene pravice kot lastnice vozila pa so omejene po 17. členu ZOZP. Zavarovanje odgovornosti je vezano na vozilo in voznika, ne pa na lastnika. Zmotno je stališče, da je tožnica s tem, ko je svoj avto zavestno prepustila v upravljanje vinjeni voznici brez vozniškega dovoljenja, prevzela nase celoten riziko in izgubo pravic do povrnitve vsakršne škode. Je pa s tem prispevala k nastanku škode, zato je upravičena le do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

**Povzetek revizijskih navedb**

9. Toženka v reviziji navaja, da bi morali sodišči tožbeni zahtevek zoper njo zavrniti zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Tožnica bi morala svoj zahtevek uperiti le zoper zavarovalnico, ta pa bi ob izpolnjenih pogojih lahko imela regresni zahtevek zoper njo, pri čemer bi bilo treba glede na veljavne predpise upoštevati omejitev, da lahko odgovarja za škodo le v višini 12.000,00 EUR. Avtomobilsko zavarovanje ima svoj smisel prav v tem, da ima oškodovanec pravico zahtevati plačilo od zavarovalnice, pri kateri je vozilo zavarovano. Določba 20. člena ZOZP ne daje podlage za uveljavljanje zahtevka neposredno zoper toženko, saj bi s takšno razlago prišlo do neenakopravnega obravnavanja posameznih oseb in hujše kršitve načela enakosti. Pomenila bi namreč, da je povsem v rokah oškodovanca, koga bo tožil, zavarovanec pa bi bil „varovan“ z omejitvijo višine škode, ki se od njega terja, le, če bi se oškodovanec odločil škodo uveljavljati le zoper zavarovalnico. Za takšno obravnavanje oškodovancev, ki temelji izključno na arbitrarni odločitvi posameznega oškodovanca, ni nikakršne podlage in pomeni neenakopravno obravnavanje oseb, ki so v enakem položaju. Ker je avtomobilsko zavarovanje obvezno zavarovanje, zavarovalnice pa imajo iz naslova premij zagotovljen dobiček, bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti, da bi se lahko škoda terjala tudi neposredno od odgovorne osebe ne glede na sklenjeno zavarovanje, zlasti ker v takem sporu odgovorna oseba ne bi mogla uveljavljati ugovora, da odgovarja le do višine 12.000,00 EUR. Nepravilno je stališče sodišč, da terjatev ni zastarala, kar sta utemeljevali s tem, da je ostalo neprerekano dejstvo, da je bilo zdravljenje zaključeno 15. 10. 2008. Toženka je ugovarjala škodi in njenemu obsegu, torej tudi temu, da je bilo pri tožnici potrebno kakršnokoli zdravljenje. Sodišče bi moralo zahtevek zavrniti tudi zato, ker je tožnica sama kriva za nastalo škodo. Toženka ni imetnica vozila in ni objektivno odgovorna. Lastnica vozila je tožnica sama in se je ne le strinjala, da vozilo upravlja toženka, ampak jo je k temu tudi nagovorila in jo vzpodbujala. Vedela je, da toženka nima vozniškega izpita in je pod vplivom alkohola. Pri toženki ni podana kakršnakoli odgovornost, v nobenem primeru pa ne kar 50 %. Sodišče nepravilno ni upoštevalo dejstva, da tožnica poškodb (udarca v glavo) sploh ne bi utrpela, če bi bila pripeta z varnostnim pasom. Gre za okoliščino, ki je odločilno prispevala k nastanku škode in ne le za tožničin prispevek, ki se bo ugotavljal v nadaljevanju oziroma v zvezi s čimer je sodišče odločanje pridržalo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da v primeru, ko sopotnik ni pripet, pride do zelo velikih kontaktnih (trčnih) sil med glavo in notranjim delom vozila, torej do poškodb, kakršne je utrpela tožnica. Iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da lahko povprečni voznik pri hitrosti 70 km/h odsek ceste, kjer je prišlo do nesreče, prevozi brez težav. Toženka naj bi vozila s hitrostjo 70 km/h pred začetkom sledi drsenja oziroma 60 km/h ob trenutku trčenja v ograjo, kar pomeni, da je vozila s hitrostjo, ki omogoča normalno vožnjo, a je bila praktično brez vozniških izkušenj.

10. Zavarovalnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv v delu o razdelitvi odgovornosti toženk in tožnice v razmerju 50 : 50, medtem ko je v 14. točki obrazložitve navedeno, da sta tožnica in (prva) toženka odgovorni vsaka v deležu 50 %, zavarovalnica (druga toženka) pa prav tako v deležu 50 %. Sodišče je tako v izreku sodbe zapisalo skupno obveznost toženk 50 %, nato pa jo v obrazložitvi dodelilo po 50 % tako prvi kot tudi drugi toženki. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da tožnica ni izgubila zavarovalnih pravic in ni upoštevalo splošnih zavarovalnih pogojev o izgubi pravic zavarovanca in sozavarovanih oseb zaradi alkoholiziranosti in vožnje brez vozniškega dovoljenja. Pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti gre za pogodbeni odnos, njegov sestavni del pa so splošni zavarovalni pogoji. Tožnica kot lastnica in sopotnica v lastnem vozilu, ki ga je izročila v upravljanje osebi brez vozniškega dovoljenja in pod vplivom alkohola, je tudi sama izgubila zavarovalne pravice in ni mogla pridobiti statusa tretje osebe, ki bi naključno prisedla v vozilo brez vednosti o stanju in lastnostih voznice. Po 3. členu splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja: če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja; če je voznik upravljal vozilo pod vplivom alkohola. Vsaka od teh kršitev je razlog za izgubo zavarovalnih pravic zavarovane in sozavarovane osebe. Po splošnih pogojih so sozavarovane osebe vse, ki imajo po volji lastnika opravek z vozilom: uporabnik, voznik, sprevodnik, spremljevalec in podobno, kot tudi osebe, ki se prevažajo z vozilom po volji njegovega lastnika oziroma uporabnik. Višje sodišče se sklicuje na 17. člen ZOZP in 154. člen OZ, da je bila tožnica v položaju sopotnice po četrtem odstavku 154. člena OZ, njene pravice kot lastnice vozila pa so omejene po 17. členu ZOZP. To bi veljalo, če bi šlo za voznika, ki je udeležen v prometni nesreči, a ni nič kriv. V konkretnem primeru pa sta sodišči ugotovili odgovornost tožnice oziroma lastnice, zavarovalke in sozavarovane osebe v vozilu, kar pomeni, da zanjo četrti odstavek 154. člena OZ ne velja. Višje sodišče kot specialni predpis navaja le 17. in 20. člen ZOZP in da je zavarovanje vezano na vozilo in voznika, ne pa lastnika ter da voznik ni v celoti izključen iz zavarovalnega kritja, ampak le njegovi zahtevki za škodo na stvareh. To ni v skladu s 1. točko prvega odstavka 17. člena ZOZP in 3. točko prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Materialnopravno zmotno je tudi stališče, da tožnica s tem, ko je svoj avto zavestno prepustila v upravljanje vinjeni voznici brez vozniškega dovoljenja, ni prevzela nase celotnega rizika in izgube pravic do povrnitve vsakršne škode. Tožnico je namreč treba obravnavati kot sozavarovano osebo in upoštevati razliko med 2. in 3. členom splošnih pogojev. V osnovi so v 2. členu iz zavarovalnega kritja izključeni odškodninski zahtevki zavarovalca, lastnika, solastnika in skupnega lastnika vozila na stvareh, vendar pa je treba določilo gledati tudi v luči 3. člena splošnih pogojev, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo pravice iz zavarovanja. Podrejeno, če Vrhovno sodišče ne bi sprejelo navedb glede popolne izključitve zavarovalnega kritja, zavarovalnica navaja, da je tožnica prispevala k nastanku škode več kot voznica. Avto je izročila alkoholizirani nevešči voznici, znano ji je bilo, da toženka ne zna voziti, da nima vozniškega izpita in vozniških izkušenj ter da je to nevarno za nastanek prometne nesreče. Poškodbe bi bile gotovo tudi manjše, če bi uporabljala varnostni pas.

11. Reviziji sta bili po 375. členu ZPP vročeni tožeči stranki. V odgovoru nanju navaja, da ni bila voznica vozila, ampak je prometno nesrečo povzročila toženka. S kazensko sodbo je bila spoznana za odgovorno za povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti. Skladno s 14. členom ZPP ne pride v poštev izključitev pravice tožeče stranke do odškodnine po splošnih zavarovalnih pogojih. Tožnica in toženka sta bili vsaka po svoji lastni volji pod vplivom alkoholnih pijač, vsaka zase sta se odločili za vožnjo pod vplivom alkohola in ob vedenju obeh, da toženka nima vozniškega izpita, je treba obe obravnavati enakovredno odgovorni za nastali škodni dogodek. Opozarja še, da iz revizije toženke ni razvidno, da bi ji priložila novo pooblastilo. Ker tudi vse ostale navedbe revidentk ocenjuje za neutemeljene, predlaga, da Vrhovno sodišče njuni reviziji zavrne.

12. Na revizijo zavarovalnice je odgovorila tudi toženka.

13. Odgovor na revizijo (oziroma na pravno sredstvo nasploh) daje nasprotni stranki (stranki, ki ni vlagatelj pravnega sredstva) možnost uveljaviti pravico do izjave v postopku s pravnim sredstvom. Toženki sta navadni sospornici. V pravdi nastopata na isti – toženi strani. Zavarovalnica (druga toženka) ni „nasprotnica“ (prve) toženke, zato ji pravica odgovora na revizijo osebe (prve toženke), ki nastopa na isti strani kot sama, v smislu 375. člena ZPP ne pripada. Vrhovno sodišče zato njenih navedb v odgovoru na revizijo ni upoštevalo.

**Odločitev o revizijah**

14. Revizija zavarovalnice je utemeljena, revizija toženke pa delno utemeljena.

15. Po določilu drugega odstavka 95. člena ZPP mora odvetnik za vložitev izrednih pravnih sredstev predložiti novo pooblastilo. Iz zapisa na prvi strani revizije toženke „pooblastilo izkazano“, je, kot opozarja tožnica, res mogoče sklepati, da se toženka sklicuje na v postopku že predloženo in ne novo pooblastilo. Vendar pa je iz spisa razvidno (priloga B 37), da je tožnica predložila novo (izvira iz časa, ko je nastala pravica do revizije, saj nosi datum 20. 10. 2016) in posebno pooblastilo (posebej za vložitev revizije).

16. Izrek sodbe sodišča druge stopnje se glasi: „Ugotovi se, da je odškodninska obveznost toženih strank 50 %, odškodninska obveznost tožeče stranke pa 50 %.“ Tak izrek je jasen in razumljiv. Obrazložitev v 14. točki, v kateri je sodišče zapisalo, „da sta tožnica in prvotoženka za nastalo škodo odgovorni vsaka v deležu do 50 %“ ter v naslednjem stavku dodalo, da je sodbo zoper zavarovalnico spremenilo tako, „da je tudi drugotožena stranka odgovorna tožeči stranki za škodo, prav tako v višini 50 %“, z izrekom ni v nasprotju. Upoštevajoč tudi uveljavljeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo odškodnine od toženk nerazdelno, je jasno, da je ta zahtevek po podlagi (torej do obeh toženk kot solidarnih zavezank) utemeljen do 50 %.

_O stvarni pasivni legitimaciji toženke_

17. Ob izhodišču, da so izpolnjene predpostavke odškodninske terjatve, povzročitelj oškodovancu vedno odgovarja za povzročeno škodo in mu jo mora povrniti. Zaradi okoliščine, da je njegova odgovornost zavarovana, te svoje obveznosti ni prost, ampak to pomeni le, da je zavarovan pred odškodninskimi zahtevki tretjih oseb in ima v primeru, če je škodo (po pravilih odškodninskega prava) oškodovancu povrnil sam, pravico kot zavarovanec terjati od zavarovalnice povrnitev plačane odškodnine. Nikakor pa to ne pomeni, da je v razmerju do oškodovanca prost obveznosti povrnitve povzročene škode. Zato je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je podana stvarna pasivna legitimacije toženke. Zaradi pravice oškodovanca, ki lahko zahteva povrnitev škode neposredno od zavarovalnice in lahko zaradi solidarne obveznosti zavarovalnice z ostalimi odgovornimi osebami (20. člen ZOZP) toži samo zavarovalnico in/ali zavarovanca ali oba solidarno, povzročitelji, ki so obenem zavarovanci, niso v medsebojno različnih in zato neenakopravnih položajih. V pravdi bodo z ustreznimi procesnimi dejanji2 lahko dosegli tudi udeležbo zavarovalnice, v primeru povrnitve škode oškodovancu pa povrnitev plačane odškodnine od zavarovalnice v skladu z zakonom in zavarovalno pogodbo.

_O odgovornosti zavarovalnice_

18. Po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) ... (v nadaljevanju splošni pogoji) so poleg lastnika vozila zavarovane vse osebe, ki imajo po volji lastnika opravek z vozilom (uporabnik, voznik, sprevodnik, spremljevalec in podobno) kot tudi osebe, ki se prevažajo z vozilom po volji njegovega lastnika oziroma uporabnika; to so sozavarovane osebe (drugi odstavek 1. člena splošnih pogojev). Zavarovanec je sicer oseba, katere premoženjski interes je zavarovan, sozavarovane osebe pa osebe, na katere se razširja zavarovalno kritje (uvodne določbe splošnih pogojev). V skladu s tem je bila zavarovanec tožnica kot zavarovalka (skleniteljica zavarovalne pogodbe), lastnica vozila in sopotnica v njem, toženka, ki je po volji lastnice vozila njeno vozilo, pa sozavarovana oseba. Ključno vprašanje je, ali je zavarovanka (tožnica) lahko izgubila pravice iz zavarovanja, čeprav je vozilo upravljala sozavarovana oseba v okoliščinah, zaradi katerih sicer zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja.

19. Po določilu 1. in 2. točke 17. člena ZOZP (s tem skladno pa je določilo 3. in 4. točke prvega odstavka 2. člena splošnih pogojev) pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti nimata (1) voznik vozila, s katerim je bila povzročena škoda, in (2) zavarovalec, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, s katerim je bila povzročena škoda, in sicer za škodo na stvareh. Odločitev sodišča druge stopnje o odgovornosti zavarovalnice temelji na tem zakonskem določilu, saj naj bi bili izključeni le tožničini zahtevki za škodo na stvareh; zavarovančeva zavestna prepustitev upravljanja vozila vinjeni osebi brez vozniškega izpita naj ne bi imela za posledico izgube pravice do povrnitve vsakršne škode, ampak se to upošteva (le) v okviru prispevka k nastanku škode.

20. Predmet obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti je odgovornost zavarovanca za škodo povzročeno tretjim osebam. Kot tako se res nanaša na odgovornost vsakokratnega voznika. Sodišče druge stopnje je tako pravilno poudarilo, da je zavarovalna polica vezana na vozilo in ne na lastnika vozila (na katerega pa se po drugem odstavku 1. člena splošnih pogojev razširja zavarovalno kritje). Določba 2. točke 17. člena ZOZP varuje tudi zavarovalca in lastnika vozila kot oškodovanca (razen za škodo na stvareh); zato je (načeloma) upravičen do povrnitve nepremoženjske škode, ki mu nastane kot sopotniku v lastnem vozilu. Vendar pa je v konkretnem primeru tožnica (zavarovanka) s tem, ko je z namenom izogniti se sankcijam za prometni prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola prepustila upravljanje vozila osebi, za katero je vedela, da je pod vplivom alkohola in da nima veljavnega vozniškega dovoljenja, sama kršila zavarovalno pogodbo. V splošnih pogojih, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, je namreč določeno, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja med drugim, če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja tiste kategorije, ki ga je vozil, in tudi če je upravljal vozilo pod vplivom alkohola. Četudi v času prometne nesreče sama ni bila voznica, je s svojim ravnanjem omogočila upravljanje vozila osebi (ki je s tem pridobila status sozavarovane osebe), za katero je vedela, da ga bo upravljala prav v okoliščinah, zaradi katerih je kršitev zavarovalne pogodbe sankcionirana z izgubo zavarovalnih pravic. Po ugotovitvah sodišč je celo spodbujala toženko, da upravlja vozilo, ker ji v primeru policijske kontrole ne bodo mogli vzeti vozniškega izpita, ker ga nima. Tako ravnanje pomeni kršitev zavarovalne pogodbe s strani tožnice kot zavarovalke in zavarovanke, kot zavarovanka pa je izgubila zavarovalne pravice. Napačen je torej materialnopravni zaključek o njenem prispevku k nastanku škode. Višje sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ker je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper zavarovalnico uporabilo splošna pravila odškodninskega prava (četrti odstavek 154. člena OZ) in ni uporabilo določil zavarovalne pogodbe (s splošnimi pogoji), ki v skladu z ZOZP za primer kršitve zavarovalne pogodbe predvidevajo izgubo zavarovalnih pravic zavarovanca in sozavarovane osebe.

21. Sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili razlogov, zaradi katerih zavarovanka kljub obstoju okoliščin iz 2. in 4. točke prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev ne bi izgubila zavarovalnih pravic. Vrhovno sodišče se strinja z zaključki sodišč prve in druge stopnje o vplivu (in s tem vzročni zvezi) alkohola na psihofizične sposobnosti človeka nasploh in na sposobnosti voznika in njegovo koncentracijo za vožnjo še posebej.

_O odgovornosti toženke in prispevku tožnice_

22. Toženka je bila voznica vozila, s katerim je povzročila prometno nesrečo. V kazenskem postopku je bila pravnomočno spoznana za krivo, da je storila kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika. Po določilu 14. člena ZPP je pravdno sodišče tedaj, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo (samo) glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V pravdi zaradi plačila odškodnine toženka torej ne more ugovarjati, da sporno dejanje ni bilo protipravno, da ni vzročne zveze med njenim dejanjem in nastalo škodo, ter da ob storitvi kaznivega dejanja ni bila prištevna in kriva (odgovorna).3 Zaradi vezanosti na kazensko pravnomočno obsodilno sodbo ni utemeljen revizijski ugovor, da ni podana nikakršna odgovornost toženke za nastalo škodo. Ni utemeljena tudi navedba, da ni bila imetnica vozila, saj ga je ravno ona upravljala. Pravdno sodišče pa mora samostojno presojati ugovor deljene odgovornosti oziroma prispevek tožnice k nastali škode. Odškodninska odgovornost je namreč v tem pogledu strožja od kazenske.

23. Prispevek tožnice k nastanku škode se kaže v zavestni prepustitvi upravljanja vozila vinjeni osebi brez vozniškega izpita in neuporabi varnostnega pasu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da bo okoliščina, da tožnica ni bila pripeta z varnostnim pasom, pomembna pri ugotavljanju obsega in višine škode, sodišče druge stopnje pa temu pritrdilo z dostavkom, da bo vpliv tega dejstva na obseg tožničinih poškodb lahko pojasnil le izvedenec medicinke stroke. Toženka v reviziji meni, da bi moralo sodišče to dejstvo upoštevati že pri presoji podlage zahtevka.

24. Vmesna sodba je sodba samo o podlagi zahtevka, njen glavni namen pa je zasledovanje smotrnosti, torej pospešitve in pocenitve pravdnega postopka, v katerem sta sporna tako podlaga kot tudi višina tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). Sodišče se je iz razlogov procesne ekonomije odločilo za izdajo vmesne sodbe zato, ker je ob spornosti podlage predvidelo tudi zahtevnejši (z vidika časa in stroškov) postopek v zvezi z ugotavljanjem višine tožbenega zahtevka. Vmesna sodba postane pravnomočna in po pravnomočnosti ni več mogoče uveljavljati ugovorov, ki sodijo v podlago, saj pravnomočnost zajema celoten sklop dejstev, na katere se nanaša tožbeni zahtevek, čeprav nekatera izmed teh dejstev morda niso navedena.

25. Odškodninski spori so tipični spori, v katerih pride med strankama do spora tako o podlagi kot tudi o višini zahtevka. Na načelni ravni je sicer jasno, da morajo biti za sam obstoj (podlago) odškodninske terjatve kumulativno podane vse potrebne predpostavke (nedopustno dejstvo, škoda, vzročna zveza in odškodninska odgovornost). Pa vendarle predpostavka škode, ki je nujna za obstoj temelja, obenem nedvomno bistveno zadeva (predvsem) tudi višino, ta pa se ugotavlja šele po pravnomočnosti vmesne sodbe (o temelju). Zato ni mogoča povsem brezkompromisna zahteva, da mora biti obseg škode, ki je v vzročni zvezi nedopustnim dejstvom, v vseh pogledih razjasnjen že ob odločitvi o temelju. „Dejstva, ki so povezana z ugotavljanjem višine škode in lahko pokažejo, da škoda sploh ni nastala, so večkrat kompleksna. Če bi jih moralo sodišče z gotovostjo ugotavljati že ob izdaji vmesne sodbe, to ne bi bilo v skladu s temeljnim namenom tega instituta (poenostavitev in pocenitev postopka), ki zato dopušča, da se tudi vprašanje, ali je škoda sploh nastala, prepusti nadaljnjemu postopku odločanja o znesku.“4 Vrhovno sodišče je v isti odločbi nadalje poudarilo, da je presoja vezanosti na vmesno sodbo v nadaljevanju konkretne pravde nujno odvisna od okoliščin konkretnega primera; da je obseg vezanosti na vmesno sodbo odvisen od ustrezne identifikacije tožbenega zahtevka in da pestrost odškodninskih položajev zahteva, da sodišče v vsaki posamezni zadevi okoliščino, ki po pravnomočnosti vmesne sodbe meri na (delno) zavrnitev tožbenega zahtevka za povrnitev določene pojavne oblike škode, oceni, ali nasprotuje njegovemu pravnomočno ugotovljenemu obstoju (sklepanju, da z vmesno sodbo zajeta škoda izvira iz protipravnega ravnanja, za katerega odgovarja tožena stranka) ali višini.

26. Tudi v obravnavanem primeru je tožena stranka ugovarjala tako temelju kot višini. Še tudi po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke je toženka glede na naravo poškodb tožnice (poškodbe glave glave in prsnega koša) trdila, da jih je tožnica utrpela zato, ker ni bila pripeta z varnostnim pasom (vloga z dne 9. 7. 2015), zavarovalnica pa, da zgolj neuporaba varnostnega pasu pomeni njen več kot 50 % prispevek (torej za toliko večjo škodo kot bi nastala sicer, vloga z dne 9. 7. 2015), tožnica pa je glede tega vprašanja predlagala sodelovanje izvedencev medicinske in prometne stroke (vloga z dne 16. 7. 2015), saj naj bi šele obe mnenji (o silah pri trčenju, njihovem delovanju na človeško telo in utrpelih poškodbah) lahko nudili zadostno dejansko podlago za odločitev. V tem položaju tudi Vrhovno sodišče sodi, da je smotrno, da se o vprašanju vpliva opustitve uporabe varnostnega pasu odloča v nadaljevanju postopka v zvezi z višino zahtevka, namreč z ugotavljanjem relevantnega obsega (velikosti) škode in (višine) odškodnine zanjo. Okoliščine, ki v tem delu tvorijo dejansko podlago odškodninske obveznosti, so namreč tako prepletene, da njihovo ločevanje in povsem izolirana obravnava niti nista mogoča. 27. V tej fazi postopka tako na presojo tožničinega prispevka k nastanku škode vpliva (zgolj) dejstvo, da se je kot sopotnica vozila v lastnem vozilu, ki ga je prepustila v upravljanje vinjeni voznici brez vozniškega izpita. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da sodna praksa „o tem, kolikšen delež odgovornosti predstavlja dejstvo, da kot lastnik dovoliš, da avto vozi vinjena oseba brez vozniškega dovoljenja,“ ni enotna, samo pa je presodilo, da znaša 50 %. Vrhovno sodišče sodi, da ni mogoč enoznačen odgovor na presojo višine oškodovančevega prispevka iz tega razloga, ampak je ta presoja vedno odvisna od dejanskih okoliščin vsakega konkretnega življenjskega primera. Zato odgovor ne more biti vselej enak. V konkretnem primeru na višino tožničinega prispevka bistveno vplivajo okoliščine, da se je zavedala, da tožnica nima vozniškega izpita in vozniških izkušenj, da je vedela, da sta obe vinjeni, saj sta bili več ur skupaj v lokalu, kjer sta spili več alkoholnih pijač in sta kazali vidne znake vinjenosti in da je tožnica celo spodbujala toženko, da upravlja vozilo, ker ji v primeru policijske kontrole ne bodo mogli vzeti vozniškega izpita, ker ga nima. Z navedbami, da naj bi v ovinek pripeljala s primerno hitrostjo, ni pa ga zmogla normalno prevoziti zaradi pomanjkanja vozniških izkušenj, toženka očitno meri na to, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njeno alkoholiziranostjo, za kar pa je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da neutemeljeno. Privolitev v vožnjo brez vozniškega izpita (dovoljenja) v vinjenem stanju sta tako tožničinim zrcalni okoliščini na strani toženke, ki vplivata na njen delež odgovornosti. Vrhovno sodišče pa pritrjuje reviziji toženke, da je v prikazanih okoliščinah tožničin prispevek višji od toženkinega, čeprav je bila ona kot voznica neposredna povzročiteljica nesreče. Tožnica je bila namreč tista, ki je ne le prepustila vozilo toženki, ampak jo k temu celo vzpodbudila. Zato Vrhovno sodišče sodi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je poseglo v višino prispevka k nastanku škode, kot ga je (pravilno) določilo sodišče prve stopnje v razmerju 65 % (tožnica) in 35 % (toženka).

_O zastaranju_

28. Pravilna je odločitev sodišč druge in prve stopnje o zastaranju. O tem, da je bila tožnica poškodovana v prometni nesreči, ni bilo spora, dejstvo, kdaj je zaključila zdravljenje teh poškodb, pa je ostalo neprerekano. Zgolj ugovor, da škoda ni nastala, ob tem ne more pomeniti relevantnega ugovora za presojo začetka zastaranja; kakšen obseg škode je v vzročni zvezi z nesrečo pa bo, kot je bilo že obrazloženo, predmet nadaljnjega postopka. Sodišči prve in druge stopnje sta zato utemeljeno kot začetek zastaranja upoštevali s strani tožnice naveden zaključek zdravljenja, od tedaj do vložitve tožbe pa terjatev tožnice ni zastarala.

_Sklepno_

29. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji zavarovalnice ugodilo v celoti, reviziji toženke pa delno glede prispevka tožnice in toženke k nastanku škode. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbi tožnice in toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek zoper zavarovalnico zavrnjen, in vmesno sodbo, s katero je bilo odločeno, da je zoper toženko zahtevek po podlagi utemeljen 35 %. V preostalem delu je revizijo toženke zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

30. S potrditvijo sodbe in vmesne sodišča prve stopnje je postala pravnomočna tudi odločitev o stroških postopka, ki jih mora tožnica povrniti zavarovalnici. Zavarovalnica na vloženo pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila, zato pritožbenih stroškov ni imela, tožnica pa ji mora povrniti revizijske stroške, ki jih sestavljajo stroški sodne takse za revizijo, nagrada za postopek z revizijo, stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev ter DDV. Glede toženke je odločeno z vmesno sodbo. Zato je Vrhovno sodišče izreklo, da se odločitev o pritožbenih in o revizijskih stroških glede zahtevka zoper toženko pridrži za poznejšo sodbo (164. člen ZPP).

1 Ker se je postopek začel pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) in ker je odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred začetkom njegove uporabe, se pred Vrhovnim sodiščem postopek nadaljuje po določbah do novele ZPP-E veljavnega ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). 2 Na obvestitev drugega o pravdi v skladu z 204. členom ZPP se zavarovalnice v praksi pogosto odzovejo z vstopom v pravdo kot intervenient na strani svojega zavarovanca. 3 Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2005, str.142-144; v skladu s tem odločbi II Ips 72/2013, II ps 26/2015 in druge. 4 II Ips 166/2014