Jedro

Zmotno je stališče, da je tožnica s tem, ko je svoj avto zavestno prepustila v upravljanje vinjeni voznici brez vozniškega dovoljenja, prevzela nase celoten riziko in izgubo pravic do povrnitve vsakršne škode, ki je nastala v obravnavanem dogodku. Je pa s tem soprispevala k nastanku škode, zato je upravičena le do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

O tem, kolikšen del soodgovornosti predstavlja dejstvo, da kot lastnik dovoliš, da avto vozi vinjena oseba brez vozniškega izpita, sodna praksa sicer ni enotna, a po oceni pritožbenega sodišča (skladno z večinsko sodno prakso v zadnjem obdobju) je odgovornost tožnice in prvotoženke enaka, torej vsake do 50 %.

Izrek

Pritožbama tožnice in prvotoženke se delno ugodi in se vmesna sodba in sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se sedaj glasi:

I. Ugotovi se, da je odškodninska obveznost toženih strank 50 %, odškodninska obveznost tožeče stranke pa 50 %.

II. Odločitev o višini škode in stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

III. Kar zahtevata pravdni stranki drugače ali več, se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je temelj tožbenega zahtevka tožnice glede prvotoženke podan v višini 35 %, v preostanku, to je v višini 65 %, pa je tožeča stranka sama odgovorna za nastalo škodo (točka I izreka sodbe). Odločitev o višini škode in stroških postopka glede prvotožene stranke je pridržalo za končno odločbo (točka II izreka sodbe), tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja plačilo odškodnine v višini 88.000,00 EUR skupaj z obrestmi od drugotožene stranke, Zavarovalnice d.d., je zavrnilo v celoti (točka III izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti drugotoženi stranki pravdne stroške v znesku 270,50 EUR.

2. Zoper sodbo in vmesno sodbo sta se pritožili tožnica in prvotoženka. Tožnica se pritožuje iz vseh možnih pritožbenih vzrokov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da so ugotovitve in zaključki sodišča zmotni in nepopolni, sodba pa nepravilna. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožnica vedela, da prvotoženka nima izpita. Sklicuje se na navedbe tožnice na zaslišanju. Ni v navadi in bi bilo neobičajno, da bi sopotnik pred vožnjo zahteval od voznika vozniško dovoljenje. Običajno ima vozniško dovoljenje vsak povprečen polnoletni posameznik. Tožnica je prvotoženko poznala le kot stranko lokala. Nista imeli skupnih pogovorov, tožnica je ni nagovarjala, naj vozi avto. Zmotno je ugotovljeno dejstvo, da je tožnica vedela, da je toženka vinjena. Zgolj dejstvo, da naj bi ta večer bili skupaj v lokalu tega še ne dokazuje. Sodišče ni popolno upoštevalo dejstev, da je tožnica prisedla v svoj avto v naglici, zato se tudi ni pripela z varnostnim pasom. Sodišče ni obrazložilo ugovora prvotoženke, da odsotnost vozniškega dovoljenja in alkoholiziranost nista v vzročni zvezi z nastalo nesrečo. Navedlo je, da bo dejstvo, da tožnica ni bila pripeta z varnostnim pasom upoštevalo pri določanju višine škode. Ni jasno, kolikšen delež soodgovornosti tožeče stranke prispeva dejstvo, da tožnica ni bila pripeta. Vztraja, da je vzrok za nezgodo neprilagojena hitrost in ne dejstvo, da toženka nima vozniškega dovoljenja in da je bila pod vplivom alkohola. Sodišče v sodbi tudi ni pojasnilo višine deleža vsakega posameznega ugovora o soodgovornosti tožnice. Sploh pa je napačen zaključek o soodgovornosti. Za vse je odgovorna prvotoženka, saj se je sama odločila za vožnjo z avtomobilom. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vmesno sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne temu sodišču v novo sojenje.

3. Prvotoženka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožnice in se sklicuje na svojo pritožbo.

4. Prvotoženka se pritožuje zoper točko I., v kolikor je sodišče ugotovilo, da je temelj tožbenega zahtevka zoper njo podana v višini 35 % ter v celoti zoper III. in IV. točko izreka sodbe. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da zoper njo zahtevek ni utemeljen, ker ni podana njena pasivna legitimacija. Zahtevek je tudi zastaran. Sicer pa je odgovornost za škodo v celoti pripisati tožnici. Ni mogoče reči, da je prvotoženka imetnica vozila in da je kot taka objektivno odgovorna za nastalo škodo. Tožnica je vedela, da prvotoženka nima vozniškega izpita in tudi, da je predhodno pila alkoholne pijače. Še več, celo pili sta skupaj in jo je nato tožnica silila, da pelje avto. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, češ da tožnica ni privolila v nastanek škode. Tožnica bi se morala zavedati, kakšno tveganje predstavlja toženkina vožnja. Tožnica se tudi ni pripela z varnostnim pasom in je celotna odgovornost za škodo na njej. Po vsem povedanem bi sodišče moralo zahtevek tožnice zavrniti. Napačna in nesprejemljiva je tudi odločitev, da zavarovalnica ne odgovarja za nastalo škodo. Tudi če bi bila podana kakršnakoli odgovornost prvotoženke za nastalo škodo, bi morala v tem obsegu odgovarjati drugotoženka. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni in ugotovi, da zahtevek zoper njo po temelju ni utemeljen, podrejeno pa, da odločitev prvega sodišča razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi tožnice

6. Pritožbeno sodišče sprejema zaključke prvega sodišča, da je tožnica dobro vedela, da prvotoženka nima vozniškega dovoljenja in da je bila v času nesreče pod vplivom alkohola. Razen tožnice so tako izpovedali prvotoženka in zaslišane priče. Ni razloga, da bi sodišče podvomilo v izpovedi slednjih. Priče in pravdni stranki so se srečevale v lokalu v manjšem kraju, kjer se ljudje med seboj dobro poznajo. Ali ima kdo vozniško dovoljenje ali ne je prav gotovo ena od stvari, ki je v takšnem okolju znana vsem. Zaslišane priče so izpovedale, da sta bili tako tožnica kot prvotoženka na dan nezgode vinjeni, kar je bilo tudi na zunaj jasno vidno. Zaslišani so jima celo odsvetovali, da se odpeljeta z avtom, a jih nista poslušali.

7. Tudi ne vzdrži pritožbena navedba, da je bil vzrok nesreče neprilagojena hitrost in ne dejstvo, da prvotoženka ni imela vozniškega dovoljenja in je bila pod vplivom alkohola. Izvedenec je povedal, da bi povprečen voznik del poti, kjer je prišlo do nezgode, lahko prevozil brez kakršnihkoli težav pri hitrosti 70 km/uro. Toženka tega ni bila sposobna, saj ni znala voziti (sama je povedala, da pred nezgodo ni vozila avta po cesti), poleg tega pa je na njeno vožnjo vplivala tudi alkoholiziranost. Prisotnost alkohola v krvi pa vpliva na reakcijski čas voznika, sposobnost globinskega opazovanja in prilagajanja hitrosti svetlobnim spremembam, zoža zorni kot, povzroči motnje ravnotežja. V posledici vsega povedanega je prišlo do trčenja in škode, ki je nastala tožnici.

8. Nesporno tožnica v času nezgode ni bila pripeta z varnostnim pasom. To dejstvo je lahko vplivalo na obseg poškodb, ki jih je utrpela tožnica. Kolikšen je bil vpliv pa bo lahko pojasnil le izvedenec medicinske stroke. Na splošno gledano lahko dejstvo, da nekdo v avtu v času nezgode ni privezan, sploh ne vpliva na poškodbe, ki jih ponesrečenec utrpi, zato je sodišče pravilno, odločanje o vplivu neprivezanosti z varnostnim pasom, pridržalo.

K pritožbi prvotoženke

9. Sodišče je pravilno ugotovilo, da prvotoženka v tej pravdi je pasivno legitimirana. Kot je že zapisalo prvo sodišče, daje prvotoženki pasivno legitimacijo določilo 20 člen ZOZP. Oškodovanec lahko toži samo zavarovalnico in (ali) zavarovanca ali oba solidarno. V procesnem pomenu sta zavarovalnica in zavarovanec navadna sospornika, saj temeljijo njune obveznosti nasproti oškodovancu na različnih pravnih izhodiščih (ZOZP s komentarjem sta 138, Ljubljana, april 2008).

10. Prav tako je sodišče utemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja. Glede na neprerekano dejstvo, da je bilo tožničino zdravljenje zaključeno 15. 10. 2008 (takrat je bila znana vsa škoda) do vložitve tožbe 14. 9. 2011 še ni potekel subjektivni rok treh let in tudi ne objektivni rok petih let (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Navedbe, na katere se sklicuje pritožba – da je toženka ugovarjala nastanku škode in obsegu, ne pomeni ugovora, da zdravljenje ni bilo zaključeno 15. 10. 2008, kot trdi prvotoženka.

11. Nesporno med strankama je, da je prvotoženka vozila avto v lasti tožnice, slednja pa je bila sopotnica. Nesrečo, v kateri je bila tožnica poškodovana, je povzročila prav prvotoženka. Tožnica je dovolila prvotoženki, da vozi avto kljub temu, da je vedela, da ta nima vozniškega izpita in da je vinjena. Zato, da je vozila avto prvotoženka je delno odgovorna tudi tožnica. Prvo sodišče je prispevek – soodgovornost tožnice za nastalo škodo, upoštevaje zgoraj navedena dejstva, ocenilo na 65 %. Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča napačno uporabilo materialno pravo. Sodna praksa o tem, kolikšen del soodgovornosti predstavlja dejstvo, da kot lastnik dovoliš, da avto vozi vinjena oseba brez vozniškega izpita sicer ni enotna, a po oceni pritožbenega sodišča (skladno z večinsko sodno prakso v zadnjem obdobju) je odgovornost tožnice in prvotoženke enaka, torej vsake do 50 %.

12. Utemeljeno pa pritožba prvotoženke opozarja na napačno uporabo materialnega prava v delu sodbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka zoper drugotoženo stranko – zavarovalnico. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) v 3. členu določajo primere, ko zavarovanec in sozavarovana oseba izgubi svojo pravico iz zavarovanja (voznik, ki nima vozniškega dovoljenja in tudi voznik, ki je vozil pod vplivom alkohola – 2. in 4. točka 3. člena Splošnih pogojev), a je poudariti, da je bila tožnica v konkretnem primeru zavarovalka, to je oseba, ki je sklenila zavarovanje in plačala premijo, vsakokratni voznik pa je zavarovanec, to je oseba, čigar premoženjski interes je zavarovan. Lastnica kot zavarovalka je zato v položaju sopotnice po četrtem odstavku 154. člena OZ. Njene pravice kot lastnice vozila pa so omejene po 17. členu ZOSP.

13. Iz določb ZOZP (17. in 20. člen), ki je specialni predpis izhaja, da je zavarovanje odgovornosti vezano na vozilo in voznika, ne pa na lastnika in da voznik vozila ni v celoti izključen iz zavarovalnega kritja. Izključeni so le njegovi zahtevki za škodo na stvareh. Zmotno je stališče sodišča, da je tožnica s tem, ko je svoj avto zavestno prepustila v upravljanje vinjeni voznici brez vozniškega dovoljenja prevzela nase celoten riziko in izgubo pravic do povrnitve vsakršne škode, ki je nastala v obravnavanem dogodku. Je pa s tem soprispevala k nastanku škode, kar je obrazloženo že zgoraj, zato je upravičena le do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

14. Po zgoraj povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama tožnice in prvotoženke delno ugodilo tako, da je vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in odločilo, da sta tožnica in prvotoženka za nastalo škodo odgovorni vsaka v deležu do 50 %. Sodbo sodišče prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnice zoper drugotoženo stranko zavrnjen pa je spremenilo tako, da je tudi drugotožena stranka odgovorna tožeči stranki za škodo, prav tako v višini 50 %. Posledično je razveljavilo odločitev glede stroškov – točka IV izreka sodbe.

15. Zadeva se vrača prvemu sodišču, da bo odločilo še o višini škode in o stroških postopka.