Jedro

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno odločilo, saj je že iz obrazložitve s tožničino tožbo izpodbijane sodbe z dne 10. 1. 2007 razvidno, da ne gre za nobeno od navedenih situacij, v katerih je po določbah ZUS-1 (prvi odstavek 73. člena in 66. člen) dovoljena pritožba. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ter na podlagi drugega in četrtega odstavka 13. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo tožničino pritožbo zoper navedeno sodbo z dne 10. 1. 2007 (1. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Ker v postopku, končanem z navedeno sodbo z dne 10. 1. 2007, sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotavljalo, saj je zakonitost s tožbo izpodbijanega sklepa presojalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, tožnica kot predlagateljica s predlogom za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo, vloženega po 1. točki 96. člena ZUS-1, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogla uspeti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožničin predlog za obnovo postopka (2. točka izreka izpodbijanega sklepa), kar je v skladu z določbo prvega odstavka 100. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (1. točka izreka sklepa) je sodišče prve stopnje po predsednici senata na podlagi določbe prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP-UPB3 (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) primerno uporablja v upravnem sporu za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, zavrglo tožničino pritožbo zoper svojo sodbo U 638/2006-8 z dne 10. 1. 2007. Sodišče prve stopnje je s sklepom (2. točka izreka sklepa) zavrglo tožničin predlog za obnovo postopka, vloženega dne 6. 3. 2007 v zvezi z navedeno sodbo z dne 10. 1. 2007. Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 11. 2005. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 17. 6. 2004. S tem sklepom je navedeni prvostopni organ zavrgel tožničino pritožbo, vloženo dne 28. 2. 2004 zoper odločbo istega organa z dne 22. 12. 2003, ki jo je prvostopni organ v smislu določbe petega odstavka 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) štel za predlog za obnovo postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je tožnica dne 5. 2. 2007 zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje z dne 10. 1. 2007 vložila pritožbo. Sodišče prve stopnje je nato tožnico pozvalo, da sodišču sporoči, ali vztraja pri vloženi pritožbi ali zoper navedeno sodbo vlaga revizijo. Glede na določbe ZUS-1 je namreč pritožba zoper sodbo, ki jo izda sodišče prve stopnje, dovoljena le, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka ter na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt (73. člen ZUS-1). Ob pogojih, določenih v 83. členu ZUS-1, pa je zoper pravnomočno sodbo dovoljena revizija. V zvezi s tem je tožnica nato sodišču prve stopnje poslala vlogo, v kateri navaja, da vztraja pri vloženi pritožbi zoper navedeno sodbo. Navedla pa je še, da predlaga tudi obnovo postopka po določbi 96. člena ZUS-1. V vlogi je (med drugim) navedla, da je s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, št. ES 14852/2003 z dne 21. 12. 2006, prejela potrditev, da je stranka v obravnavanem postopku.

3. Sodišče prve stopnje navaja, da je v konkretnem primeru že iz izreka izpodbijane sodbe z dne 10. 1. 2007 (tožničino tožbo je namreč sodišče prve stopnje zavrnilo) razvidno, da ne gre za nobeno od situacij, v katerih je po določbi prvega odstavka 73. člena in na podlagi 66. člena ZUS-1 dovoljena pritožba. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo tožničino pritožbo zoper navedeno sodbo z dne 10. 1. 2007 kot nedovoljeno (1. točka izreka izpodbijanega sklepa).

4. Ker sodišče prve stopnje v postopku, končanem z navedeno sodbo z dne 10. 1. 2007, dejanskega stanja ni ugotavljalo, saj je zakonitost s tožbo izpodbijanega sklepa presojalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, tožnica kot predlagateljica predloga za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo, vloženega po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1, ni mogla uspeti. Zato je sodišče prve stopnje zavrglo tožničin predlog za obnovo postopka (2. točka izreka izpodbijanega sklepa).

5. Zoper izpodbijani sklep tožnica vlaga pritožbo. V pritožbi obširno navaja dosedanji potek upravnega postopka in upravnega spora do izdaje navedene sodbe z dne 10. 1. 2007 in ponavlja tožbene navedbe v navedenem upravnem sporu. Ponavlja tudi navedbo v predlogu za obnovo postopka o sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, št. ES 14852/2003 z dne 21. 12. 2006, s katero je dobila potrditev, da je stranka v obravnavanem postopku. Zato je prepričana, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo tudi predlog za obnovo postopka in zmotno odločilo, da se njen predlog zavrže. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijani sklep razveljavi ter vzame v reševanje zavrženo pritožbo zoper sodbo ter ji ugodi, odločitev o predlogu za obnovo postopka pa naj vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ali pa naj predlogu le ugodi, glede na to, kako bo odločilo o pritožbi zoper sodbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V tem primeru je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji iz 73. člena ZUS-1, da bi bila tožničina pritožba zoper prvostopno sodbo z dne 10. 1. 2007 dovoljena. Pri tem ni sporno, da je v skladu z določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1 (ki ga je v obravnavanem primeru pravilno uporabilo sodišče prve stopnje; ZUS-1 se za ta primer uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 107. člena istega zakona) zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena pritožba, če je to sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Navedena določba pa se nanaša na upravne spore v zvezi s kršitvami ustavnih pravic iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno odločilo, saj je že iz obrazložitve s tožničino tožbo izpodbijane sodbe z dne 10. 1. 2007 razvidno, da ne gre za nobeno od navedenih situacij, v katerih je po določbah ZUS-1 (prvi odstavek 73. člena in 66. člen) dovoljena pritožba. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ter na podlagi drugega in četrtega odstavka 13. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo tožničino pritožbo zoper navedeno sodbo z dne 10. 1. 2007 (1. točka izreka izpodbijanega sklepa).

8. Glede na določbe 96. člena ZUS-1 se postopek, ki je pravnomočno končan s sodno odločbo, na predlog stranke obnovi, če za to obstojajo obnovitveni razlogi. Obnovitveni razlogi so v osmih točkah prvega odstavka 96. člena ZUS-1 taksativno našteti. V predlogu za obnovo postopka mora predlagatelj navesti zlasti sodno odločbo, s katero je končan postopek, glede katerega zahteva obnovo, razloge za obnovo in dokaze oziroma okoliščine, ki razloge verjetno izkazujejo, kakor tudi okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku, ter dokaze za to (99. člen ZUS-1). Tožničin predlog za obnovo postopka se nanaša na navedeno sodbo sodišča prve stopnje z dne 10. 1. 2007. Tožnica se v predlogu za obnovo postopka in v pritožbi zoper izpodbijani sklep sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, št. ES 14852/2003 z dne 21. 12. 2006, s katero je, kot navaja, dobila potrditev, da je stranka v obravnavanem postopku. S tem, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, tožnica vsebinsko uveljavlja obnovitveni razlog po določbi 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1, po kateri se postopek, ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo, na predlog stranke obnovi, če stranka zve za nova dejstva, ali če najde nove dokaze, ali dobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodneje rešen, če bi se bila nanje sklicevala ali če bi jih bila uporabila v prejšnjem postopku. Iz tega razloga pa se obnova sodnega postopka lahko dovoli le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje (drugi odstavek 96. člena ZUS-1). Ker v postopku, končanem z navedeno sodbo z dne 10. 1. 2007, sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotavljalo, saj je zakonitost s tožbo izpodbijanega sklepa presojalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, tožnica kot predlagateljica s predlogom za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo, vloženega po 1. točki 96. člena ZUS-1, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogla uspeti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožničin predlog za obnovo postopka (2. točka izreka izpodbijanega sklepa), kar je v skladu z določbo prvega odstavka 100. člena ZUS-1. 9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.