Jedro

Sodišče prve stopnje ne bi smelo izvedbo dokazov, ki mu jih je naložilo Ustavno sodišče RS, prenesti na toženo stranko, ampak bi jih moralo samo izvesti po napotilu Ustavnega sodišča RS v njegovi odločbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje, po opravljeni glavni obravnavi dne 3.3.2006, na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 8.7.2005, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter odločila, da mora v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje s sodbo, opr. št. U 1769/2005 z dne 31.8.2005, zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.7.2005, pritožbeno sodišče pa je s sodbo, opr. št. I Up 1186/2005 z dne 19.10.2005, zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, št. Up 1055/05-12 z dne 19.1.2006, razveljavilo sodbi pritožbenega sodišča z dne 19.10.2005 in sodišča prve stopnje z dne 31.8.2005 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik je predlagal, da sodišče na glavni obravnavi zasliši pričo, ki naj bi potrdila, da ga je vojska nasilno odpeljala iz Novega Sada ter pogleda v Poročilo Amnesty International o dogodkih na Kosovu, s čimer je želel dokazati verodostojnost izjav, danih pred upravnim organom. Po oceni Ustavnega sodišča Republike Slovenije je tožnik utemeljil obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti. Zato bi moralo po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze. Če pa tega ni storilo, je kršilo tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in je zato Ustavno sodišče Republike Slovenije zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Na glavni obravnavi, ki je bila na sodišču prve stopnje dne 3.3.2006, je tožnik podal dokazni predlog, da ga pregleda izvedenec psihiater, ki naj poda mnenje, ali ima tožnik duševno bolezen ali motnjo in ali je sposoben kronološko reproducirati dogodke, ki so se zgodili v preteklosti in jih razumeti ter ali je sposoben biti zaslišan in izpovedati o razlogih, zaradi katerih je zapustil Srbijo in Črno goro. Skliceval se je na zdravniški poročili Psihiatrične bolnišnice Ormož z dne 19.9.2005 in Zasebne psihiatrične ambulante I.H., dr. medicine, specialista psihiatra iz R. z dne 8.11.2005. Iz navedenih poročil izhaja, da gre pri tožniku predvsem za reaktivno anksiozno depresivno simptomatiko in po vsej verjetnosti za posttravmatsko stresno motnjo. Ker je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 3.3.2006 ugotovilo, da obstaja dvom, ali je tožnik sposoben podati verodostojno izpoved (ta dvom vzbujata predloženi zdravstveni poročili), sodišče tožnika ni zaslišalo, prav tako pa na obravnavi sodišče ni zaslišalo priče S.B., saj glede na navedeno njegove izjave, kot tudi poročil Amnesty International in UNHCR, ne bi moglo predočiti tožniku, da bi se o navedbah priče oziroma dejstvih, ki izhajajo iz navedenih poročil, lahko izjavil. Po mnenju sodišče prve stopnje namreč oceno tožnikovega zdravstvenega stanja lahko poda samo izvedenec psihiatrične stroke. Za razrešitev zadeve je po mnenju sodišča prve stopnje tako potrebno postaviti izvedenca psihiatrične stroke, ki bo ocenil, ali je tožnik zmožen sodelovati v postopku in podati izjavo o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo oziroma ali je njegovo zdravstveno stanje takšno, da je sposoben razumeti pomen svoje izjave v povezavi s preteklimi dogodki. Prav tako bo, kot v svoji odločbi navaja Ustavno sodišče Republike Slovenije, potrebno zaslišati pričo S.B., ki trdi, da mu je znano, da je vojska Srbije in Črne gore odpeljala tožnika in še 20 Romov iz Novega Sada na Kosovo, po potrebi pa je v postopku potrebno pridobiti še morebitna druga poročila, morebiti tudi s strani pristojnih državnih organov Republike Slovenije za zunanje in obrambne zadeve, ki jih je sicer poskušalo tudi sodišče prve stopnje, vendar neuspešno.

Ker bo ta dejstva in morebitna poročila, ki se nanašajo na mobilizacijo v Srbiji in Črni gori lažje kot sodišče prve stopnje pridobila tožena stranka, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb procesnih in materialnih predpisov, niti ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Meni, da je postavitev izvedenca v konkretnem primeru neutemeljena. Iz medicinske dokumentacije z dne 19.9. in 8.11.2005 je namreč razvidno, da je tožnik že po prvem kontrolnem pregledu v psihiatrični bolnišnici ravnal v nasprotju z napotili in ni opravil kontrolnega pregleda pravočasno ter na podlagi napotnice. Tudi po drugem kontrolnem pregledu v Zasebni psihiatrični ambulanti v R. ni dostavil nikakršnih izvidov iz kontrolnega pregleda, ki naj bi bil po dveh mesecih od dne 8.11.2005, torej dne 8.1.2006. V zvezi z navedenim je dne 3.3.2006 tožnikov pooblaščenec na glavni obravnavi povedal, da naj bi tožnik in njegov stric, S.B., ki je hkrati bil vabljen kot priča v tem postopku, izgubila listek z datumom, ki naj bi bil nalepljen na dokumentu, in v zmedenosti, ki traja že ves čas, zaradi neurejenega položaja nista bila na to pozorna. Na podlagi ugotovljenega utemeljeno sklepa, da tožnik nima takšnih zdravstvenih oziroma psihičnih težav, kot to predstavljata njegova pooblaščenca. Tudi iz zadnjega psihiatričnega pregleda z dne 8.11.2005, saj kasnejših izvidov, kljub temu, da bi se moral zglasiti na kontrolnem pregledu, tožnik ni predložil, je med drugim moč razbrati, da je tožnik sposoben urejeno, vsebinsko, krajevno in časovno razmišljati, psihopatoloških znakov ni videti, frustracijska toleranca je znižana. Zato pristojni organ utemeljeno sklepa, da je tožnik sposoben sodelovati v azilnem postopku. Ker gre v konkretnem primeru zgolj za posttravmatsko stresno motnjo, je psihiater predlagal ukinitev dosedanje terapije. Glede na navedeno zdravniško diagnozo in glede na to, da je bil tožnik že pri dveh zdravniških strokovnjakih z nazivom dr. med. spec. psihiater, utemeljeno sklepa, da postavitev psihiatričnega izvedenca v konkretnem primeru ni potrebna. Poleg tega bi se moral tožnik, če bi se dejansko čutil psihično ali kakorkoli drugače zdravstveno prizadetega, vestno držati vseh predpisanih napotil s strani navedenih psihiatrov in redno opravljati kontrolne preglede. Zgolj navedba, da zaradi neurejenega položaja ni bil pozoren na datume v tako občutljivi situaciji, kot je osebno psihično stanje ali počutje, po mnenju tožene stranke ne more služiti kot izgovor ali kakorkoli drugače utemeljevati tožnikovega odnosa do osebnega zdravljenja, saj prosilec za azil svoj položaj v konkretnem primeru utemeljuje prav s svojim psihičnim stanjem in nesposobnostjo trenutnega sodelovanja v postopku. Poleg tega tožnik od podaje prošnje za azil z dne 15.4.2005 pa vse do glavne obravnave dne 3.3.2006 na sodišču prve stopnje ni nikoli navajal, da bi imel kakršnekoli zdravstvene, predvsem pa psihične težave in v ta namen tudi ni zahteval odloga sprejema prošnje za azil ali glavnega zaslišanja, kakor tudi ne prisotnosti kakršnihkoli zastopnikov oziroma pooblaščencev, čeprav je bil seznanjen z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki mu gredo po Zakonu o azilu. Vsa dejstva oziroma kontrolni pregledi in izvidi so tako nastali šele po izdaji odločbe tožene stranke z dne 8.7.2005. Prav tako tožnik od pričetka azilnega postopka pa vse do tožbe z dne 12.8.2005 ni nikoli omenjal S.B. kot pričo, ki bi lahko potrdila, da ga je vojska v času marčnih nemirov 2004 na Kosovu nasilno odpeljala iz Novega Sada.

Sklicevanja na poročila Amnesty International oziroma UNHCR so neutemeljena, saj navedena poročila, tako kot že poročila o nemirih na Kosovu v marcu 2004 ter o delovanju mednarodnih varnostnih sil in njihovem položaju na Kosovu, ki so bila uporabljena že v odločbi tožene stranke z dne 8.7.2005, navajajo zgolj spopade med srbskim in albanskim prebivalstvom ter drugimi manjšinami, nikakor pa ne navajajo vpletanja srbske vojske oziroma policije, ampak zgolj posredovanje mednarodnih varnostnih sil, ki so pod okriljem Organizacije Združenih Narodov oziroma UNMIK-a na Kosovu.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožnikovo tožbo.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri pa ne pove, zakaj se pritožuje. Ne opredeli razlogov, ki jih ZUS našteva v 72. členu. Meni, da je pritožba tožene stranke povsem laična in smiselno nasprotuje izvedbi dokaza, ki ji ga je naložilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zgolj ugotovilo, da odločba, ki jo je izpodbijal tožnik, ni zakonita. Zato jo je odpravilo in naložilo toženi stranki, katere dokaze mora izvesti, da bi se ugotovilo dejansko stanje. Ugotovitev obstoja razumeti pomen dejanj in njihovo zavedanje je bistvenega pomena za odločanje v azilnem postopku, saj mora tožena stranka ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je prosilec za azil zmožen biti stranka v postopku. Če toženo stranko zanima resnica (in po 33. členu Zakona o azilu jo je dolžna ugotoviti), naj torej izvede oboje, kar ji je sodišče prve stopnje naložilo, torej naj postavi izvedenca in potem v skladu z njegovimi ugotovitvami zasliši tudi pričo S.B., ki lahko pripomore k boljšemu razumevanju njegovih izjav ter okoliščin njegovega življenja na Kosovu in sedaj v Sloveniji.

Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odločilo pravilno in zakonito.

Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 3.3.2006 ni izvedlo tega, kar mu je naročilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v njegovi odločbi z dne 19.1.2006, in sicer, da "je po oceni ustavnega sodišča pritožnik v tožbi obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov (zaslišanje priče S.B. ter Poročilo Amnesty International o dogodkih v marcu leta 2004 na Kosovu) utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti, zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze oziroma glavno obravnavo in ne bi smelo že v naprej zavrniti pritožnikovih dokazov kot neutemeljenih".

Iz sodnih spisov sodišča prve stopnje ne izhaja, da je navedene dokaze sodišče prve stopnje izvedlo na glavni obravnavi dne 3.3.2006. To pomeni, da v tem primeru sodišče prve stopnje ne bi smelo izvedbo dokazov, kot je to storilo z odločitvijo v izpodbijani sodbi: z ugoditvijo tožnikovi tožbi in odpravo s tožbo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve toženi stranki v ponoven postopek, prenesti na toženo stranko, ampak bi jih moralo samo izvesti po napotilu Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi z dne 19.1.2006. Ker sodišče prve stopnje tega napotila dejansko ni upoštevalo in je glavno obravnavo sklenilo, ne da bi izvedlo po Ustavnem sodišču Republike Slovenije naročenega napotila, je po presoji pritožbenega sodišča kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 36/2004 in 69/2005 - odločba US) v povezavi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, in sicer določbe 281. do vključno 305. člena tega zakona. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje kršilo tudi določbo 1. odstavka 362. člena ZPP, ki mu nalaga spoštovanje navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 19.1.2006 o izvedbi s to odločbo po ustavnem sodišču naloženih dokazov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem bo na glavni obravnavi izvedlo vse po Ustavnem sodišču Republike Slovenije naložene dokaze.