Jedro

Čeprav dolžnosti vzdrževalca ceste res ni mogoče razlagati tako, da je dolžan odstraniti vse ovire, mora poskrbeti za ustrezno stanje cest. Redno vzdrževanje javnih cest je obvezna gospodarska javna služba, ki obsega vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v stanju, ki zagotavlja varnost in prevoznost javnih cest ter nadzor nad stanjem javnih cest. Skrbnost dobrega strokovnjaka je v konkretnem primeru od zavarovanca kot poklicnega vzdrževalca ceste terjala preprečitev nastale situacije (to je poškodovanega, nevarnega vozišča), ki ni nastala hipno, temveč vnaprej postopoma, predvidljivo (kot pogosta posledica zimskih razmer in dotrajanosti ceste) in tudi odvrnljivo (z rednimi pregledi in pravočasnimi popravili).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati nobene protipravnosti in da tožnik ni izkazal, da bi njen zavarovanec opustil kakršnakoli ravnanja, ki bi vplivala na nastanek obravnavanega škodnega dogodka. Navaja, da je sodišče v nasprotju z listinsko dokumentacijo in ostalimi izvedenimi dokazi ugotovilo, da so se na cestišču nahajale udarne jame, ki niso bile pravočasno sanirane oziroma ustrezno označene. Opozarja, da vsaka poškodba vozišča ne predstavlja udarne jame. Meni, da je sodišče povsem nekritično verodostojnost poklonilo tožniku. Navaja, da je tekom postopka ugovarjala, da predmetno cestišče kljub poškodbam predstavlja normalno vozno površino in omogoča varen promet, pa se sodišče do navedenega ni opredelilo. Poudarja, da dolžnosti vzdrževalca ceste ni mogoče razlagati tako, da je dolžan odstraniti vse ovire, saj bi bila takšna zahteva neživljenjska in pretirano stroga; v vsakem primeru bi bilo treba presoditi, ali cesta kljub morebitni opustitvi dolžnega vzdrževanja še ustreza standardom normalne vozne površine. Meni, da je vzrok za nastanek škodnega dogodka mogoče pripisati naključju ali tožnikovemu ravnanju, ki po koncu zimske sezone ni prilagodil svoje vožnje razmeram na cesti. Končno pa naj bi sodišče kršilo postopek tudi s tem, ko ni odločilo o toženkinem predlogu za postavitev novega izvedenca.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Do obravnavanega škodnega dogodka je prišlo 14. 4. 2013, ko je tožnik s kolesom padel na kolesarski poti v naselju K. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do padca prišlo, ko je tožnik vozil po desnem prometnem pasu in zapeljal na kamen razpadajočega dela asfalta kot posledici poškodovanega desnega smernega vozišča v obliki manjših in večjih poškodb (udarnih jam), iz katerih je bil odkrušen asfalt. Spodneslo mu je sprednje kolo, padel je in se pri tem poškodoval. 6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je do škodnega dogodka (padca in poškodb) prišlo in da ima vzdrževalec sporne ceste pri toženki zavarovano odgovornost. Sporno je, ali so se na cesti nahajale udarne jame, ali je toženkin zavarovanec opustil dolžno ravnanje vzdrževanja cest in ali je prav to vzrok nastalega škodnega dogodka.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Glede na trditve pravdnih strank je pravilno ugotavljalo, ali je do prometne nesreče prišlo iz razloga, ker je toženkin zavarovanec opustil svojo dolžnost, da vzdržuje in čisti sporni odsek ceste, kot mu je to nalagal Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest, ki je veljal v času škodnega dogodka (Uradni list RS št. 62/1998, v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi tožnikove izpovedi in priloženih fotografij je pravilno ugotovilo, da se je v času nesreče na cestišču (ki je označeno tudi kot kolesarska pot) nahajal odkrušen asfalt oziroma udarne jame. Da so to udarne jame, je na podlagi vpogleda v fotografije spornega odseka ceste povedal tudi R. R., zaposlen pri toženkinemu zavarovancu kot vodja vzdrževanja. To dodatno potrjuje dejstvo, da je zavarovanec dne 16. 4. 2013, to je dva dni po škodnem dogodku, na sporni cesti saniral udarne jame (poročilo sicer točno ne navaja, na katerem delu ceste, a toženka ni izkazala, da bi šlo za udarne jame na drugem delu ceste). Sodišče prve stopnje pri ugotovitvah o stanju cestišča pravilno ni sledilo izpovedbam policistov A., B. in C., saj je bilo v postopku ugotovljeno, da so ogled kraja opravili brez prisotnosti tožnika in še preden so z njim opravili razgovor ter so tako o kraju nastanka nesreče zgolj ugibali na podlagi (napačne) zavorne sledi.

8. Upoštevajoč mnenje izvedenca za raziskave prometnih nezgod, promet, motorna vozila in avtomobilsko stroko je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je bil vzrok za škodni dogodek poškodovano cestišče in ne tožnikov način vožnje. Da je tožnik vozil počasi, izhaja iz odsotnosti zavorne sledi, ki bi ustrezala tožnikovemu (cestnemu) kolesu, in iz vrst njegovih poškodb. Izvedenec je na podlagi navedenega ugotovil (6. stran dopolnitve izvedenskega mnenja), da je bila tožnikova hitrost vožnje ob padcu relativno nizka. Kaj več od tega, kot da prilagodi hitrost razmeram na cesti, pa od tožnika ni mogoče zahtevati (nasprotno s pritožbenimi navajanji od tožnika ni mogoče zahtevati, da se po koncu zimske sezone s cestnim kolesom, ki ima ozke gume, sploh ne bi vozil). Iz tožnikovih navedb kot tudi izvedenskega mnenja in priloženih fotografij namreč izhaja, da je pri zavijanju v desno preglednost sporne ceste ovirana z drevjem in rastjem ob robu cestišča. Tožnik tako ob pomanjkanju opozorilnega znaka ni mogel pravočasno zaznati poškodb na cesti in se jim izogniti ter s tem preprečiti škodnega dogodka.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedb prič, zaposlenih pri toženkinemu zavarovancu, in listinskih dokazov (dnevnik pregleda cest, dnevna poročila) pravilno zaključilo, da zavarovanec ni poskrbel za pravočasno popravilo poškodb na vozišču, kot mu to nalaga prvi odstavek 15. člena Pravilnika. Čeprav dolžnosti vzdrževalca ceste res ni mogoče razlagati tako, da je dolžan odstraniti vse ovire, mora poskrbeti za ustrezno stanje cest. Redno vzdrževanje javnih cest je namreč obvezna gospodarska javna služba, ki obsega vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v stanju, ki zagotavlja varnost in prevoznost javnih cest ter nadzor nad stanjem javnih cest (prvi odstavek 16. člena Zakona o cestah, v nadaljevanju ZCes-1). Po 23. členu Pravilnika se vsi sestavni deli ceste čistijo tako, da se odstrani vse, kar lahko negativno vpliva na varnost prometa, funkcionalnost in urejen videz ceste ter varovanje okolja. Skladno s 24. členom Pravilnika pa obsega redno vzdrževanje cestnih objektov pravočasno ugotavljanje in odpravljanje vzrokov, ki lahko negativno vplivajo na stabilnost, funkcionalnost in trajnost objekta ter varnost prometa. Na podlagi te določbe sodijo med dela rednega vzdrževanja cestnih objektov med drugim tudi manjša popravila, kot so poškodbe prometnih površin (krpanje udarnih jam, zalivanje razpok, rezkanje neravnin). Tudi po petem odstavku 5. člena ZCes-1 mora izvajalec rednega vzdrževanja ceste brez odlašanja s ceste odstraniti vse ovire ali druge posledice ravnanj, ki bi lahko škodovale cesti ali ogrožale, ovirale ali zmanjšale varnost prometa na njej.

10. Tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve (163. člen Obligacijskega zakonika). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženkin zavarovanec svoje storitve opravljal neredno. Izvedeni dokazi (tožnikovo zaslišanje, fotografije in mnenje izvedenca) namreč potrjujejo, da je bilo stanje ceste slabo, na njej so bile razpoke in udarne jame. Ker poškodbe niso bile popravljene, so se na cesti nahajali deli odkrušenega asfalta. Zavarovanec tudi ni postavil prometne signalizacije, ki bi udeležence v prometu pred kritičnim mestom ustrezno opozorila na poškodbe cestišča in potrebo po prilagoditvi vožnje oziroma dodatni previdnosti. Iz izpovedb prič, zaposlenih pri toženkinemu zavarovancu, izhaja, da so najhujše udarne jame pokrpali (šele) v roku 14 dni do enega meseca (manjše torej še kasneje). Tudi po presoji pritožbenega sodišča to ne predstavlja pravočasnega ugotavljanja in odpravljanja vzrokov, ki lahko negativno vplivajo na stabilnost, funkcionalnost in trajnost objekta ter varnost prometa. Skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ) je v konkretnem primeru od zavarovanca kot poklicnega vzdrževalca ceste terjala preprečitev nastale situacije (to je poškodovanega, nevarnega vozišča), ki ni nastala hipno, temveč vnaprej postopoma, predvidljivo (kot pogosta posledica zimskih razmer in dotrajanosti ceste) in tudi odvrnljivo (z rednimi pregledi in pravočasnimi popravili). Da takšno cestišče ne ustreza standardom normalne vozne površine, izhaja že iz dejstva, da predpisi vzdrževalcu ceste nalagajo odpravo tovrstnih poškodb (tudi R. R. je v zaslišanju navedel, da mora preglednik takšne udarne jame in druge večje luknje pokrpati). Ker je toženkin zavarovanec z opustitvijo svoje dolžnosti ravnal protipravno in krivdno, tožniku pa je zaradi tega nastala škoda, so podani vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti.

11. Pritožbeno uveljavljanje kršitve postopka, ker prvostopenjsko sodišče ni odločilo o toženkinemu predlogu za postavitev novega izvedenca, ni utemeljeno. Čeprav sodišče o tem ni odločilo s posebnim sklepom, je v sodbi (zadnji odstavek na 5. strani sodbe) utemeljilo, zakaj njenemu predlogu ni sledilo. Po presoji pritožbenega sodišča je pri tem ravnalo pravilno in zatrjevana kršitev ni vplivala ter ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato ne gre za bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

12. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane vmesne sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP pridržalo za končno odločbo.