Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Vsebina tožbenega zahtevka ne spada na področje materialnega procesnega vodstva iz prvega odstavka 285. člena Zakona o pravdnem postopku.
Materialno procesno vodstvo se torej nanaša na pridobitev pojasnil v zvezi z dejanskim stanjem in pravnim razmerjem, ki sta sporna med strankama, ne pa na oblikovanje zahtevkov oziroma predloga v upravnem sporu, kako naj sodišče odloči v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper Odločbo Ministrstva za zdravje, št. 187-16/2021/6 z dne 14. 4. 2021, s katero je toženka zaradi ugotovljene kršitve prepovedi prodaje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov osebam, mlajšim od 18 let, določene s prvim odstavkom 30. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTPI), tožnici (gospodarski družbi) prepovedala prodajo navedenih izdelkov v konkretni poslovni enoti za obdobje šestih mesecev.
2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica zoper odločbo vložila izpodbojno tožbo, za katero pa nima več pravnega interesa. Ukrep prepovedi prodaje je namreč prenehal veljati, zato si tožnica z odpravo izpodbijanega akta ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Upravno sodišče je ob sklicevanju na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 159/2015 pojasnilo, da tožnice ni pozvalo na spremembo, tako da bi zahtevala ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), saj ni šlo za formalno nepopolnost tožbe.
3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje Upravnemu sodišču. Zahtevala je tudi povračilo stroškov postopka.
4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.
**K I. točki izreka**
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Na obstoj predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).
7. Pritožnica je 23. 4. 2021 vložila tožbo zoper odločbo, ki je bila izdana 14. 4. 2021. Ni sporno, da ji je bila odločba vročena 20. 4. 2021 in da je šestmesečno trajanje prepovedi poteklo 21. 10. 2021, tj. pred odločitvijo o tožbi oziramo o v njej postavljenemu zahtevku, naj sodišče odločbo odpravi (vendar po izdaji sklepa z dne 4. 5. 2021, na katerega se sklicuje pritožnica in s katerim je Upravno sodišče odločilo o zahtevi za začasno zadržanje izpodbijanega upravnega akta). Ker so s potekom navedenega obdobja prenehali učinki izpodbijane odločbe o prepovedi prodaje tobačnih izdelkov, je to imelo za posledico njihovo nadaljnjo dopustno prodajo v pritožničini poslovni enoti. Že s tem pa je nastopilo stanje, za katero si je pritožnica prizadevala z zahtevkom za odpravo odločbe s prepovedjo prodaje, kar pomeni, da si zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, svojega pravnega položaja z vloženo tožbo ne bi mogla več izboljšati.
8. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat presodilo v primerljivih primerih,1 je glede na navedeno pravilno stališče izpodbijanega sklepa o pomanjkanju pritožničinega pravnega interesa za izpodbojno tožbo. Svojega pravnega položaja si pritožnica namreč z njo ne more izboljšati, saj glede na dejanske in pravne okoliščine primera odprava izpodbijane odločbe ne bi mogla voditi do izboljšanja njenega pravnega položaja, saj prepoved, ki je že prenehala, nanj ne vpliva več. Pritožnica nenazadnje tudi sama priznava, da ji po naravi stvari ni mogoče povrniti pravice do prodaje tobačnih izdelkov v obdobju, ki je že preteklo. Neutemeljeno pa navaja, da je bila odprava izpodbijanega akta kljub temu potrebna zaradi uveljavljanja morebitnega odškodninskega zahtevka in morebitnih posledic (po 37. in 38. členu ZOUTPI strožjemu sankcioniranju ali celo trajni prepovedi prodaje tobačnih izdelkov ob morebitni vnovični ugotovitvi kršitve), ki bi jih lahko imel neodpravljeni upravni akt. V obravnavanem primeru bi namreč navedeno lahko dosegla z ugotovitvijo nezakonitosti odločbe, če bi tak tožbeni zahtevek postavila.
9. Neutemeljen je očitek, da bi moralo Upravno sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti pritožnico, da tožba ni primerna za obravnavo in da jo je treba spremeniti ali dopolniti. Vsebina tožbenega zahtevka namreč ne spada na področje materialnega procesnega vodstva iz prvega odstavka 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki pomeni dolžnost sodišča, da poskrbi, da stranke pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Materialno procesno vodstvo se torej nanaša na pridobitev pojasnil v zvezi z dejanskim stanjem in pravnim razmerjem, ki sta sporna med strankama, ne pa na oblikovanje zahtevkov oziroma predloga v upravnem sporu, kako naj sodišče odloči v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom.2 Pritožnica pa je bila v konkretnem primeru tudi seznanjena z okoliščinami, ki so vplivale na njen pravni interes oziroma njegovo prenehanje, tj. s potekom šestmesečnega obdobja trajanja prepovedi.
10. Ker pritožnica po lastni volji ugotovitvenega zahtevka ni postavila, pa bi ga lahko, sodišče pa je, kot obrazloženo zgoraj, tudi ni bilo dolžno pozvati, da tak zahtevek postavi,3 so neutemeljeni (tudi sicer dokaj nekonkretizirani) pritožbeni očitki v smeri, da ji je bila z izpodbijano odločitvijo (zavrženjem tožbe) kršena ustavna pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave in zahteva po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave. Prva namreč ne preprečuje določitve procesnih predpostavk za (vsebinsko) obravnavo,4 kot je določena v 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kršitev druge pa pritožnica zgolj pavšalno zatrjuje. Glede na vse navedeno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede opustitve izvedbe glavne obravnave, na kateri bi Upravno sodišče pritožnico v sklopu materialnega procesnega vodstva pozvalo na spremembo tožbe.
11. Glede na vse navedeno in ker ostale pritožbene trditve niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).
**K II. točki izreka**
12. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
1 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 138/2023 z dne 6. 9. 2023, I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023 in I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 138/2023 z dne 6. 9. 2023. 3 Prim. še sklepe Vrhovnega sodišča I Up 138/2023 z dne 6. 9. 2023, I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023, I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023, I Up 36/2020 z dne 7. 1. 2020, I Up 33/2019 z dne 22. 5. 2019 in I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016. 4 Prim. E. Kerševan v M. Dobravec Jalen idr., Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 240, 241.