Jedro

V paternitetnih pravdah je dopuščeno sklepanje na podlagi verjetnosti, ker bi sicer v določenih primerih razsoja utegnila biti v celoti onemogočena.Seveda drži, da je načelo materialne resnice v očetovskih pravdah še posebej v ospredju, ne more pa biti izpeljano do skrajnih mej in je med drugim omejeno ne le iz razlogov pravne varnosti, potrebe koncentracije in hitrosti ter cenenosti postopka, ampak tudi s procesnimi pravili dokazovanja in pravili sklepanja o skladnosti zatrjevanih dejstev z resničnostjo.

Izrek

Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče že četrtič ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je toženec oče ml. tožnika.

Zoper tako odločitev se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu in tudi osebno. Obe pritožbi uveljavljata pritožbena razloga iz točke 1 in 2 člena 353/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Bistveno kršitev postopka vidita v ravnanju prvega sodišča, ki v ponovljenem sojenju ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča, napadata pa tudi dejanske prvostopne zaključke in opozarjata na pomen materialne resnice v paternitetnih sporih. Obe pritožbi se zavzemata za razveljavitev napadene sodbe, toženec pa ob tem še predlaga, da v ponovljenem postopku prvostopnemu senatu predseduje sodnik, ne pa sodnica.

Tožeča stranka se je v odgovoru na pritožbi tožene stranke smiselno zavzela za njuno zavrnitev in hkrati preklicala odpoved preživninskemu zahtevku.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določb (člen 365/II ZPP), po oceni pritožbenega sodišča pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam o v prvem postopku zagrešeni relativni procesni kršitvi, ker da prvo sodišče ni sledilo napotkom pritožbenega iz razveljavitvenih sklepov v smislu člena 377/I ZPP. Citirano določilo zavezuje prvostopno sodišče k ravnanju po napotkih višjega, neupoštevanje teh napotkov pa predstavlja bistveno kršitev postopka iz člena 354/I ZPP takrat, ko je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, pri čemer prvo sodišče ni vezano na pravno mnenje pritožbenega, izraženo v razveljavitvenem sklepu. Sodišče se pri odločanju opre le na dokaze, ki so odločilni (člen 220 ZPP) in jih oceni po svojem prepričanju v smislu člena 8 ZPP, kar je bilo storjeno tudi v tem konkretnem deset let trajajočem postopku potem, ko sta obe pravdni stranki imeli vse možnosti za predlaganje in izvedbo dokazov pred sodiščem. Slednje je izvedlo tiste odločilne dokaze, ki jih je bilo glede na okoliščine mogoče izvesti in nanje oprlo svojo odločitev, tako da po prepričanju pritožbenega sodišča očitana opustitev ni imela učinkov iz člena 354/I ZPP. Pritožbeni razlog iz točke 1 člena 353/I citiranega zakona tako ni podan.

Obe pritožbi se obsežno ukvarjata s prikazovanjem nezanesljivosti izpovedb posameznih v postopku zaslišanih prič in same zakonite zastopnice oziroma s pomanjkljivostmi teh izpovedb. Vendar je treba upoštevati, da je večina prič zanesljivo izpovedala o odločilni okoliščini, da je razmerje zakonite zastopnice in toženca v času, kritičnem za zanositev, še trajalo, medtem ko očetu toženca in priči P. sploh ni bilo znano, da bi bila zakonita zastopnica in toženec imela kakšno razmerje, čeprav ga toženec sam za določeno razdobje, vključno s spolnimi odnosi, priznava. Nadalje so izpovedbe večine prič glede odločilnih okoliščin smiselno skladne z izpovedbo zakonite zastopnice kot stranke, da sta namreč v obdobju, kritičnem za zanositev, s tožencem še bila partnerja. Glede tega je dovolj jasna tudi izpovedba priče P. Vsi omenjeni dokazi skupaj z listinskimi so v odločilnih okoliščinah do te mere skladni, da je treba pritrditi razlogom izpodbijane sodbe o utemeljenosti uveljavljanega zahtevka in jih pritožbeno sodišče tudi povzema. Ob tem pristavlja, da se končna presoja dokazov opira na tisti uspeh, ki ga kažejo izvedeni dokazi v celoti in da v skladu s pravili o ugotavljanju skladnosti zatrjevanega z resničnimi dejstvi za presojo zadostuje, da so razlogi za resničnost zatrjevanega močnejši in številnejši kot pa razlogi, ki govorijo za neresničnost. Dopuščeno je torej sklepanje na podlagi verjetnosti, kar je uporabiti tudi v paternitetnih pravdah, ker bi sicer v določenih primerih razsoja utegnila biti v celoti onemogočena.

Seveda drži, da je načelo materialne resnice v očetovskih pravdah še posebej v ospredju, ne more pa biti izpeljano do skrajnih mej in je med drugim omejeno ne le iz razlogov pravne varnosti, potrebe koncentracije in hitrosti ter cenenosti postopka, ampak, kakor je bilo že zgoraj obrazloženo, tudi s procesnimi pravili dokazovanja in pravili sklepanja o skladnosti zatrjevanih dejstev z resničnostjo. V tem delu pregled zadeve pokaže, da je tožeča stranka storila vse potrebno za izvedbo v smislu načela materialne resnice najbolj objektivnega dokaza, namreč analize krvi ml. tožnika, zakonite zastopnice in toženca po metodi tipizacije tkiva, kar pa ni bilo izvedeno zaradi okoliščin na strani toženca. Vabili slednjemu za odvzem krvi dne 17/11-1987 sta bili vrnjeni s pripisom, da je odpotoval oziroma ni prišel po pošiljko, medtem ko je bilo vabilo za odvzem krvi dne 10/12-1987 tožencu vročeno, pa se odvzema krvi kljub temu ni udeležil, svojega izostanka ni opravičil in tudi ne izkazal razlogov zanj. Je pa nato na naroku za glavno obravnavo dne 22/2-1988, na katerem je bil navzoč, predlagal določitev izvedenca - ginekologa, češ da bo šele po prejemu njegovega izvedenskega mnenja sodeloval pri analizi krvi po metodi tipizacije tkiva v Zagrebu in je nato dne 15/8-1988 takšno svojo pripravljenost pisno sporočil sodišču prve stopnje, temu pa je dne 13/10-1988 sledilo obvestilo delodajalca toženca, da je slednji službeno v ZDA do 31/8-1989. Po izteku tega časa je bilo sporočeno, da je tožencu delovno razmerje z dotedanjim delodajalcem prenehalo in končno še obvestilo pooblaščenca toženca z dne 16/10-1989, da je naslov toženca neznan. Pri tem je kljub večkratnim poizvedbam prvega sodišča ostalo do izdaje sedaj izpodbijane sodbe (torej sedem let), ne da bi pooblaščenec toženca obvestil sodišče, da neke vrste stike s tožencem vendarle ima (kakor sedaj pove v pritožbi) in kar ni bila ovira, da bi se toženec zoper dve izdani prvostopni sodbi tudi sam osebno pravočasno ne pritožil. Ni mogoče verjeti, da bi toženec ves ta čas ne imel začasnega bivališča ali stanovanja (člen 145/I ZPP) in pritožbeno sodišče ne more mimo sklepa, da se je tožena stranka pravdala v nasprotju z načeli iz člena 9 ZPP (kar je po členu 10 istega zakona sodišče dolžno preprečiti), vse povedano pa nujno pripelje do zaključka, da tipizacija tkiva v tem deset let trajajočem sporu ni bila izvedena zaradi ravnanja toženca oziroma, ker je slednji izvedbo le-tega onemogočil, česar seveda ni tolmačiti v škodo tožeče stranke. Končno pa nobena od obravnavanih pritožb ne predlaga nobenega novega dokaza, tudi ne s področja medicinskega izvedenstva (čeprav toženec v svoji sedaj obravnavani pritožbi sporoča naslov svojega bivališča).

Vse povedano, ko obe pritožbi ne navajata in ne predlagata ničesar novega, je pritožbenemu sodišču narekovalo ugotovitev, da so dejanski zaključki izpodbijane sodbe pravilni, pravilna pa tudi materialnopravna odločitev (člen 87 in 92 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), zato je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi člena 368 ZPP.

Umika tožbe v preživninskem delu tožeča stranka v pritožbenem postopku ne more preklicati. Tak zahtevek je lahko le predmet nove tožbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka glede na neuspeh pritožb temelji na členu 166/I ZPP.