Jedro

Navedene dejanske ugotovitve so bile podlaga za zaključek, da je toženec otrokov oče. Tožena stranka zatrjuje, da tak zaključek ni prepričljiv in da ne dokazuje zadostne stopnje "gotovosti", da je oče otroka ravno toženec. Obstajala naj bi le verjetnost, ki pa glede na naravo spora ni zadostna. Še vedno naj bi po mnenju tožene stranke obstajala možnost, da je otrokov oče P.. Tem revizijskim trditvam ni mogoče pritrditi. V postopku pred nižjima sodiščema je bilo namreč ugotovljeno, da se je P. z otrokovo materjo spoznal šele 15.12.1983 (zaradi česar z njo v kritičnem obdobju od 2.11. do 14.11.1983 spolnih odnosov ni mogel imeti), poleg tega pa je bilo tudi s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da Z. P. ni oče ml. tožnika. Vztrajanje tožene stranke, da je otrokov oče vendarle P., tako v dejanskih ugotovitvah sodišč nima prav nobene opore.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec oče ml. tožnika, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožene stranke proti prvostopni sodbi zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da jih trpi tožena stranka sama.

Proti pravnomočni drugostopni sodbi je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo štirikrat, kljub temu pa v postopku ni opravilo vseh pravdnih dejanj, ki bi jih na podlagi razveljavitvenih sklepov pritožbenega sodišča moralo opraviti. Zato je podana bistvena kršitev postopka iz 377. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpovedbe otrokove matere in v postopku zaslišanih prič, ki pa jih ni ponovno zaslišalo. Izpovedbi otrokove matere je sodišče sledilo, čeprav je v njej vrsta nasprotij. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je otrokova mati očetovstvo najprej pripisala drugemu očetu, po nekaj letih pa si je premislila in vložila tožbo proti tožencu. Vprašanje, kdaj je Z. P. zvedel, da ni oče ml. tožnika, je ostalo odprto. V premajhni meri je bila upoštevana izpovedba priče D. P., ki je potrdila, da je bilo v kritičnem obdobju toženčevo zdravstveno stanje slabo. Kljub temu, da se dejansko stanje ob zadnjem sojenju ni nič spremenilo, je pritožbeno sodišče tokrat sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, prej pa je pritožbi trikrat ugodilo. Stališča, ki jih je zavzelo v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče, so pavšalna in drugačna od stališč v prejšnjih razveljavitvenih sklepih. O nameravani izvedbi dokaza s tipizacijo tkiva bi moralo sodišče toženo stranko obvestiti nekaj mesecev vnaprej. Očitek, da se toženec ni udeleževal obravnav, ni korekten, saj na zadnje obravnave tudi otrokova mati ni več prišla. Sodišče druge stopnje bi moralo preizkusiti vse pritožbene navedbe tožene stranke, v razlogih svoje odločitve pa navesti tudi razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. S pavšalnimi razlogi, ki so celo v nasprotju s prejšnjimi stališči pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče postopalo v nasprotju z določbama 365. in 375. člena ZPP. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z revizijskimi trditvami, da je sodišče v preveliki meri sledilo izpovedbi matere ml. otroka in izpovedbam z njene strani predlaganih prič, v premajhni meri pa izpovedbi priče D. P., da je v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je otrokova mati očetovstvo najprej pripisala drugemu moškemu in da ni ugotovilo, kdaj naj bi Z. P. zvedel, da ni oče otroka, izpodbija tožena stranka v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno obeh sodišč, kar pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Vse ostale revizijske trditve pa zatrjujejo obstoj bistvenih kršitev postopka, vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da te kršitve niso podane.

Po določbi 1. odstavka 377. člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. V kar nekajkrat ponovljenih sojenjih sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju z navedeno določbo ZPP. V več kot deset let trajajočem postopku je sodišče izvedlo prav vse dokaze, ki sta jih pravdni stranki predlagali, razen dokaza s tipizacijo tkiva, ki pa je bil s strani sodišča kar nekajkrat odrejen. Tožeča stranka je za izvedbo tega dokaza založila denarna sredstva, na vabila zagrebškega Centra za tipizacijo tkiva se je odzivala, toženec pa, ki je vabila prejel, se odvzema krvi in tipizacije tkiva ni nikoli udeležil. Dokaza z odvzemom krvi in tipizacijo tkiva tedaj sploh ni bilo mogoče izvesti, razlog za neizvedbo tega dokaza pa je izključno v toženčevi pasivnosti in nesodelovanju. Očitek tožene stranke, da sodišče ni izvedlo dokaza, ki pa ga brez toženčevega sodelovanja sploh ne more izvesti, zato ni korekten, neizvedba dokaza, ki ga ni bilo mogoče izvesti, pa tudi ne predstavlja bistvene kršitve ZPP, kot v reviziji zmotno zatrjuje tožena stranka.

Z revizijsko trditvijo, da sodišče ob zadnjem sojenju ni ponovno zaslišalo vseh prič, uveljavlja tožena stranka (ne izrecno, vendar pa vsebinsko) kršitev načela neposrednosti obravnavanja pred sodiščem (4. člen ZPP). Pri tem pa prezre, da je bil pooblaščenec tožene stranke na zadnji obravnavi dne 10.9.1996 navzoč in da se je izrecno strinjal, da se že izvedeni dokazi lahko izvedejo na način, ki je predviden v 3. odstavku 315. člena ZPP (v soglasju s strankama se priče in izvedenci niso zaslišali znova, temveč so se prebrali zapisniki o izvedbi teh dokazov).

Po izvedbi dokazov, ki sta jih pravdni stranki predlagali, in ki jih je bilo glede na pripravljenost strank za sodelovanje sploh mogoče izvesti, je sodišče vse izvedene dokaze (izpovedbe strank in zaslišanih prič, ter izvedeniško mnenje ginekologa) ocenilo tako, kot to določa 8. člen ZPP in prišlo do naslednjih pravnoodločilnih ugotovitev: - da je otrokova mati kot zadnji dan menstruacije navedla 31.10.1983, dne 14.8.1994 pa rodila dečka s porodno težo 4250 gramov in dolžine 50 cm; - da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je otrokova mati zanosila v obdobju od 2.11.1983 do 14.11.1983; - da toženec v času, ki ga je izvedenec ugotovil kot čas zanositve, ni bil v bolnišnici in da se je v tem času z otrokovo materjo videval; - da sta se otrokova mati in Z. P. spoznala 15.12.1983 in imela tega dne (tedaj mesec dni po obdobju, ki ga je izvedenec ugotovil kot čas zanositve) tudi spolne odnose; - da je imela otrokova mati v času od 2.11.1983 do 14.11.1983 spolne odnose le s tožencem ne pa tudi s P. ali celo še s kom drugim; - da sta otrokova mati in Z. P. dne 23.6.1984 sklenila zakonsko zvezo, ki je bila razvezana dne 20.11.1986; - da je bil ml. S. Š. rojen v času trajanja zakonske zveze z Z. P., ki pa je v pravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št. II P ..., domnevo, da je zakonski oče ml. tožnika, pravnomočno izpodbil; Navedene dejanske ugotovitve so bile podlaga za zaključek, da je toženec otrokov oče. Tožena stranka zatrjuje, da tak zaključek ni prepričljiv in da ne dokazuje zadostne stopnje "gotovosti", da je oče otroka ravno toženec. Obstajala naj bi le verjetnost, ki pa glede na naravo spora ni zadostna. Še vedno naj bi po mnenju tožene stranke obstajala možnost, da je otrokov oče P.. Tem revizijskim trditvam ni mogoče pritrditi. V postopku pred nižjima sodiščema je bilo namreč ugotovljeno, da se je P. z otrokovo materjo spoznal šele 15.12.1983 (zaradi česar z njo v kritičnem obdobju od 2.11. do 14.11.1983 spolnih odnosov ni mogel imeti), poleg tega pa je bilo tudi s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da Z. P. ni oče ml. tožnika. Vztrajanje tožene stranke, da je otrokov oče vendarle P., tako v dejanskih ugotovitvah sodišč nima prav nobene opore.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).