Jedro

Umik tožbe je lahko tudi delen, saj lahko stranka tožbo umakne le v določenem delu, o ostalem delu tožbe, ki ni bil zajet z delnim umikom, pa mora sodišče odločati (prim. drugi odstavek 2. člena ZPP). Enako velja za primer, ko stranka v tožbi objektivno kumulira več tožbenih zahtevkov na način, ki ga omogoča tretji odstavek 182. člena ZPP (eventualna kumulacija zahtevkov), med postopkom pa tožbo umakne v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek in katerega (katere) od več podrejenih tožbenih zahtevkov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tožbi: primarno (izhajajoč iz prepričanja, da je utemeljeno razdrla pogodbo, iz naslova vrnitve celotne kupnine) zahtevala plačilo 4,917.543 SIT; podrejeno (za primer če bi sodišče menilo, da razdrtje pogodbe ni utemeljeno, je iz naslova znižanja kupnine) zahtevala vračilo 2,917.543 SIT; podrejeno (za primer če bi sodišče menilo, da razdrtje pogodbe ni utemeljeno in ne pride v poštev znižanje kupnine) zahtevala zamenjavo vozila z drugim.

Na naroku je umaknila tožbo v celoti glede primarnega in drugega podrejenega zahtevka, glede prvega podrejenega zahtevka pa nad zneskom 6.156,16 EUR.

2. Sodišče je zaradi delnega umika tožbe postopek v tem delu ustavilo. Glede vtoževanega zahtevka je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 6.156,16 EUR (prej 1,475.262,20 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2001 dalje do plačila (prvi odstavek) ter ji plačati 654,23 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, tožnica pa toženi 2.800,65 EUR pravdnih stroškov in 466,94 EUR stranskemu intervenientu (drugi odstavek).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbama toženca in stranskega intervenienta delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je v prvem odstavku sodbe piko nadomestilo z vejico in dodalo besedilo „pri čemer obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico“. Sicer je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Toženec je zoper navedeno odločitev vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Ne strinja se z zaključkom sodišča druge stopnje, da dejstvo, da je tožnica pogodbo za nakup vozila razdrla, ni nesporno. Izjava kupca, da razdira pogodbo, predstavlja enostransko izjavo stranke, da od pogodbe odstopa. Njena posledica je razveljavitev pogodbe z učinkom ex tunc. Pogodba je zato razdrta ne glede na (ne)strinjanje prodajalca, sicer pa je že tak zaključek napravilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa ga ni grajalo. Ker je potemtakem tožnica upravičena do vračila celotne kupnine in bi lahko postavila le tak zahtevek, njen zahtevek na znižanje kupnine ni utemeljen. Kupec se mora odločiti, ali pri pogodbi vztraja in zahteva znižanje kupnine ali pa pogodbo razdre in zahteva vrnitev celotne kupnine. Nadalje vztraja pri pritožbenem očitku, da so z umikom primarnega zahtevka avtomatično umaknjeni tudi vsi podrejeni zahtevki, saj ne morejo eksistirati samostojno. Institut eventualne kumulacije zahtevkov stranke ne opravičuje nepoznavanja materialnega prava.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, stranskemu intervenientu in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Umik tožbe spada med t.i. „čiste procesne dispozicije“ tožeče stranke in po vsebini pomeni preklic zahteve za pravno varstvo v konkretni pravdi, zaradi česar povzroči konec pravdnega postopka (prim. 188. člen ZPP). Lahko je tudi delen, saj lahko stranka tožbo umakne le v določenem delu, o ostalem delu tožbe, ki ni bil zajet z delnim umikom, pa mora sodišče odločati (prim. drugi odstavek 2. člena ZPP). Enako velja za primer, ko stranka v tožbi objektivno kumulira več tožbenih zahtevkov na način, ki ga omogoča tretji odstavek 182. člena ZPP (eventualna kumulacija zahtevkov), med postopkom pa tožbo umakne v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek in katerega (katere) od več podrejenih tožbenih zahtevkov. Delni umik tožbe, ki se nanaša na primarni zahtevek, zato ne povzroči avtomatičnega umika ostalega dela tožbe, ki se nanaša na podrejene zahtevke, o katerem je sodišče dolžno odločati, sicer bi tožeči stranki neutemeljeno odreklo pravico do sodnega varstva.

8. Pri objektivni kumulaciji mora vsak zahtevek izpolnjevati enake procesne pogoje, kot če bi bil uveljavljan v posebni tožbi, zato mora tožnik za vsak zahtevek posebej navesti dejstva in dokaze, ki ga utemeljujejo. Tožnica je sodno varstvo zaradi napake na vozilu uveljavljala s tremi tožbenimi zahtevki, ki temeljijo na različni dejanski in pravni podlagi: primarni zahtevek za vrnitev celotne kupnine je utemeljevala s prenehanjem prodajne pogodbe (predpravdni razdor pogodbe na podlagi obvestila tožnice z dne 6. 2. 2002), podrejena zahtevka za znižanje kupnine oziroma zamenjavo vozila pa na predpostavki o veljavno sklenjeni prodajni pogodbi. Z vložitvijo tako oblikovane tožbe, v kateri je v glavnem zahtevku uveljavljala vračilo celotne kupnine, je konkludentno izjavila, da vztraja pri prenehanju pogodbe oziroma da uresničuje pravico odstopiti od pogodbe, s čimer je uresničila tudi pravico do izbire med jamčevalnimi zahtevki(1).

9. Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas nasprotoval prenehanju prodajne pogodbe, z argumentom, da niso podani zakonski pogoji za njeno razdrtje, svoje zavzemanje za veljavnost razdora in prenehanje pogodbe pa prvič navedel šele v pritožbi. Zato ne drži, da ta okoliščina v postopku ni bila nikoli sporna, kar je revidentu pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje. Tudi ne drži, da naj bi bilo pred sodišči nižjih stopenj ugotovljeno, da je tožnica veljavno razdrla pogodbo, saj v postopku ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP), takšne ugotovitve ne zajema. Na toženčevo stališče je tožnica odreagirala s soglasjem, da pogojev za razdrtje ni in torej ne uresničuje pravice do odstopiti od pogodbe, zato je tožbo umaknila v delu, ki se nanaša na primarni zahtevek, s čimer se je toženec strinjal. Zaradi navedenega, upoštevaje tudi, da je tožnica z umikom umaknila trditveno in dokazno podlago, ki se nanaša na okoliščine o prenehanju prodajne pogodbe, ta sklop trditev za odločanje o podrejenem zahtevku ni bil pravno relevanten in sodišče teh dejstev ni bilo dolžno (niti jih ni smelo) raziskovati. Toženčevo zavzemanje za prenehanje pogodbe, ki ga je pričel zatrjevati šele v pritožbi, pa je glede na določilo 337. člena ZPP prepozno.

10. Ker revizija ni utemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi zahtevek toženca za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k členu 179, točka 11.