Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo v izreku izpodbijane sodbe omejiti tek zamudnih obresti v skladu z odločbami Ustavnega sodišča do višine glavnice.

Iz določbe 479. člena ZOR ne izhaja, da gre za stvarno napako samo pri konstrukcijskih napakah, ampak je napaka stvarna že, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi, izrek izpodbijane sodbe se delno s p r e m e n i in sicer tako, da se v 1. odst. piko nadomesti z vejico in doda besedilo: "pri čemer obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico".

V ostalem se pritožbi zavrneta in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6.156,16 EUR (kar je znašalo pred konverzijo po Zakonu o uvedbi eura na dan 1.1.2007 1.475.262,20 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2001 dalje do plačila, v roku 15 dni. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 654,23 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila; tožeča stranka pa je toženi stranki dolžna plačati 2.800,65 EUR pravdnih stroškov in stranskemu intervenientu še 466,94 EUR pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni.

Zoper sodbo sta se pritožila tožena stranka in stranski intervenient. Tožena stranka uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge. Navaja, da je bilo v postopku nesporno dejstvo, da je tožnica pogodbo za nakup vozila s toženo stranko razdrla in zahtevala vračilo celotne kupnine, toženi stranki pa je dala vozilo na razpolago ob pogoju, da ji istočasno vrne kupnino. Primarni zahtevek je bil na vračilo celotne kupnine, s podrejenimi zahtevki pa je uveljavljala med drugim znižanje kupnine in vračilo dela kupnine, skupaj s pripadki. V tožbi so bili zahtevki postavljeni v razmerju eventualne kumulacije. Za takšno kumulacijo niti ni bilo podlage. Ko je bil umaknjen primarni tožbeni zahtevek pa bi moralo sodišče ugotoviti, da so bili zaradi takšne kumulacije zahtevkov avtomatično umaknjeni tudi vsi podrejeni zahtevki. Podrejeni zahtevek namreč ne eksistira samostojno, ampak samo skupaj s primarnim. Zato bi po umiku tožbe v delu, s katerim je tožnica zahtevala vrnitev celotne kupnine, moralo sodišče prve stopnje zavrniti v celoti zahtevek na znižanje kupnine. Sodišče pa je sledilo ugotovitvi izvedenca o 30% manjvrednosti vozila. Tudi če bi obstajali procesni pogoji za obravnavo zahtevka, ki ni bil umaknjen, tožena stranka ne sprejema to izvedenčevo stališče, ker ni pojasnjeno. Te odločitve, ki je vprašljiva, ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka oporeka tudi ugotovitvi, da je napaka s cukanjem vozila obstajala že ob nakupu vozila. Tožena stranka je v decembru 2001 pojasnila, da je to napako odpravila. Izvedenec S., ki je preizkušal vozilo v letu 2005, ni ugotovil cukanja, zato se pojavlja dvom, ali cukanje sploh obstaja. Izvedenec Ž. je očitno s strani sodišča naročeno izvedenstvo izrabil za obračunavanje s tehnično službo koncern P. Tožena stranka mu očita pristranskost. Tudi o obrestih v sodbi ni pravilno odločeno. Sodišče bi skladno z ustavnimi odločbami moralo odločiti, da gredo tožnici samo obresti do višine glavnice. Že pred uveljavitvijo novele Obligacijskega zakonika (OZ-A) so obresti znašale 9.535,61 EUR, kar je več kot glavnica in o čemer tožena stranka prilaga dokaz, to je izračun zamudnih obresti. Sodišče bi zato moralo v izreku sodbe odločiti, da obresti od prisojenega zneska prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, ali pa preprosto prisoditi tožnici dvojno glavnico brez zamudnih obresti. Tožena stranka iz vseh teh razlogov predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno razveljavitev in novo odločanje o zadevi.

Stranski intervenient v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je tožnica postavila napačen zahtevek, saj bi pri zahtevku za znižanje kupnine morala postaviti oblikovalni zahtevek in šele, če bi s takšnim zahtevkom uspela zmanjšati kupnino, bi pridobila kondikcijski zahtevek. Med postopkom sta tožena stranka in stranski intervenient ves čas zatrjevala, da je bilo vozilo brez tehničnih napak. Posamezne nepovezane težave na vozilu so bile v skladu z garancijo in po garancijskih zahtevkih odpravljene. Navedbe o zmanjšanju vrednosti vozila niso utemeljene. Točna je samo ugotovitev, da servis svojega dela ni opravil v skladu s smernicami proizvajalca. Servis je neutemeljeno opravil nekatere storitve, ki niso bile potrebne. Z garancijo se jamči tehnična brezhibnost vozila. Za presojo ali stvar deluje brezhibno ali ne, se uporabljajo kriteriji ali gre za stvarno napako ali ne. Kupec ima pravico do sankcij iz naslova garancije, če pravilno uveljavlja zahtevek in če gre za okvaro, ki je enaka stvarni napaki. Napaka, ko naj bi vozilo pod določenimi pogoji prišlo v resonanco in cukalo, pa ne more predstavljati stvarne napake iz 479. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče bi v tem sporu moralo ugotoviti samo ali gre za stvarno napako na vozilu. Pri tem se ne bi smelo zadovoljiti z ugotovitvijo izvedenca, da cukanje vozila ne pomeni niti za običajnega uporabnika brezhibno delovanje vozila. O tehnični brezhibnosti bi moralo odločati v skladu z določbo 479. čl. ZOR in ne z nekim nepravnim testom primernosti, ki se sklicuje na običajnega uporabnika. Stranski intervenient ne sprejema niti ugotovitve o cukanju, vsekakor pa meni, da tudi če bi vozilo "cukalo", ne gre za tehnično napako, ki bi imela lastnost stvarne napake po 479. čl. ZOR. Rahlo cukanje pri dizelskem motorju se lahko vedno pojavi in ga izredno občutljiv voznik lahko zazna. Pri tem pa še ne gre za tehnično napako. Vsaka nevšečnost ali nezadovoljstvo z izdelkom ne more predstavljati stvarne napake, za katero se prizna vračilo dela kupnine. Proizvodnja in prodaja tehnično zahtevnih stvari ne bi bila več možna, če bi vsak lastnik vozila katerekoli znamke lahko uveljavljal podobne zahtevke. Tudi višina prisojenega zneska je vprašljiva. Sankcija zmanjšanja kupnine predstavlja uresničitev enake vrednosti dajatev. V konkretnem primeru je zaradi rahlega cukanja ocenjena 30% manjvrednost vsekakor neustrezna, saj ne predstavlja uresničitve enake vrednosti dajatev. Sodišče niti ne pove, kako je prišlo do tega zneska, ampak se opre samo na mnenje izvedenca, ki pa tudi v tem delu ni obrazloženo. Glede obresti pa stranski intervenient nasprotuje predvsem temu, da bi te tekle že od dneva nakupa vozila, sicer pa so prisojene tudi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča o teku zamudnih obresti. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podrejeno razveljavitev in novo odločanje o zadevi.

Pritožbi sta utemeljeni v delu, kjer izpodbijata odločitev o zamudnih obrestih, v ostalem delu nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Tožnica je v tožbi uveljavljala več zahtevkov tako, da jih je postavila v razmerju primarnega in podrejenih, kot določa 3. odst. 182. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot je pojasnila že v tožbi, je podrejene zahtevke postavila za primer, če bi bil primarni zahtevek zavrnjen. Gre za posebno vrsto kumulacije (ti. eventualno kumulacijo), ki se v praksi uporablja prav v primerih, kot je bil konkreten, ko tožnica ni znala z gotovostjo oceniti, do česa je po materialnem pravu upravičena (ali do razveze kupoprodajne pogodbe in vračila celotne kupnine, ali do vračila dela kupnine zaradi manjvrednosti vozila, ki ima napake, ki niso bile odpravljene niti po popravilu). Tožnica je zatrjevala, da je zaradi neodpravljenih napak na vozilu razdrla pogodbo s toženo stranko, tožena stranka pa je temu, da bi bila tožnica upravičena razdreti pogodbo, ves čas nasprotovala, zato je protispisna trditev tožene stranke v pritožbi, da je nesporno dejstvo v tem sporu bilo, da je prišlo do razdrtja pogodbe za nakup vozila s toženo stranko in da bi imela lahko tožnica le zahtevek na vračilo kupnine. O tem, ali je primarni tožbeni zahtevek bil utemeljen, bi zato moralo sodišče prve stopnje šele odločiti, če bi tožnica vztrajala pri tem zahtevku. Ker je tožbo s primarnim zahtevkom umaknila, je v tem delu bil postopek končan. Zmotne pa so pritožbene navedbe, da se štejejo za umaknjeni tudi vsi podrejeni zahtevki. Na glavni obravnavi 28.9.2007, na kateri sta bila tako pooblaščenec tožene stranke, kot pooblaščenec stranskega intervenienta je tožnica jasno povedala, da umika vse zahtevke razen zahtevka, s katerim je zahtevala plačilo 6.156,16 EUR z obrestmi. Tožena stranka ni nasprotovala temu umiku (188. čl. ZPP), sodišče prve stopnje je zato moralo vsebinsko odločiti o zahtevku, ki ni bil umaknjen.

Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da izvedenec I.Ž. ni obrazložil, zakaj je tožničino vozilo zardi napak, ki jih niti s popravili tožena stranka ni odpravila, za 30% manj vredno. Izvedenec je pojasnil, da so vozilo preizkušali pri vožnji po klancu navzdol, po klancu navzgor, v križišču, v koloni, pri počasni in pri hitri vožnji, torej pri vseh normalnih vožnjah in ob vseh teh vožnjah se je zaznalo rahlo cukanje pri cca. 1600 - 1700 o/m in pri minimalnem dodajanju plina. Teh težav ni bilo možno odpraviti kljub številnim zamenjavam delov, zato je prepričljivo izvedenčevo mnenje, da bi imela tožnica lahko s prodajo tega vozila probleme. Vprašanje je, ali bi bilo sploh možno najti kupca za takšno vozilo. Ta ugotovitev pa utemeljuje njegov sklep, da je vozilo manj vredno cca. 30% ali celo več. Tudi pritožbene navedbe, da ne obstaja dokumentacija o tem, da bi ta napaka obstajal že ob nakupu vozila, niso točne. Iz opisa napak in posegov v času garancije in kasneje (l. št. 99 in 100 spisa) je razvidno, da je že v zapisu 7.9.2001 navedeno tudi cukanje vozila pri 1800 o/m in pri zmernem pospeševanju. Cukanje je navedeno pri vseh naslednjih opisih napak. Zato ima podlago v dokumentaciji tudi izvedenčeva ugotovitev, da ta napaka obstaja vse od nakupa vozila dalje, vsekakor pa je tožnica to napako začela uveljavljati že znatno preden je potekel garancijski rok in napaka kljub popravilom ni bila odpravljena. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na ugotovitve S., saj ta ni bil izvedenec v tem pravdne4m postopku. Neutemeljen je tudi očitek pristranskosti izvedenca Ž. Izvedenec je izvedeniško mnenje podal na podlagi analize vse dokumentacije in preizkusa vozila. Izvedeniško mnenje je argumentiral in na obravnavi odgovoril tudi na vsa zastavljena vprašanje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke v delu, kjer izpodbija odločitev o glavni stvari, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo v izreku izpodbijane sodbe omejiti tek zamudnih obresti v skladu z odločbami Ustavnega sodišča do višine glavnice. Ustavno sodišče je zavzelo že tudi jasno stališče, da v primeru, ko so obresti dosegle glavnico pred uveljavitvijo novele OZ-A, ne začnejo ponovno teči po uveljavitvi te novele. Pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu izračuna zamudnih obresti na računalniškem programu sodišča ugotovilo, da je izračun, ki ga pritožbi prilaga tožena stranka, pravilen. Ta izračun pa je pokazal, da so pred uveljavitvijo OZ-A obresti že presegle glavnico, zato je pritožbeno sodišče v tem delu v skladu z določbo 4. odst. 358. čl. ZPP izrek izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je v izreku dodalo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico.

K pritožbi stranskega intervenienta: Tožnica je po umiku primarnega zahtevka vztrajala na plačilu manjvrednosti vozila zaradi napak, ki jih tožena stranka kljub popravilom v garancijskem roku ni odpravila. Pritožbene navedbe, da bi morala postaviti oblikovalni zahtevek, s katerim bi zahtevala, naj se zmanjša kupnina in bi šele za tem pridobila kondikcijski zahtevek, niso utemeljene. Zahtevek je bil pravilno oblikovan kot dajatveni. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da je tožničino vozilo bilo tehnično brezhibno. Izvedenec je pojasnil kakšne napake na vozilu tožnice obstajajo. Tožničino vozilo pri določenih obratih oziroma pri minimalnem dodajanju plina "cuka". Takšna napaka pa vsekakor pomeni stvarno napako. Pri tem ni pomembno, ali gre za konstrukcijsko napako ali ne, saj iz določbe 479. člena ZOR, na katerega se sklicuje pritožnik, ne izhaja da gre za stvarno napako samo pri konstrukcijskih napakah, ampak je napaka stvarna že, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo. Za delovanje avtomobila ni običajno, da bi v takih pogojih, kot so bili ugotovljeni v tem primeru, cukal. Zato se ni mogoče strinjati s pritožnikom, da v tem primeru ne gre za stvarno napako v smislu 479. čl. ZOR.

Stranski intervenient očita še, da višine prisojenega zneska ni mogoče preizkusiti. Kot je pojasnjeno že v odgovoru na pritožbo tožene stranke, se je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno oprlo na izvedeniško mnenje, ki je prepričljivo, zato tudi tem navedbam ni mogoče pritrditi.

Tudi o končnem teku zamudnih obresti je na enake očitke, kot jih v pritožbi zatrjuje stranski intervenient bilo že pojasnjeno ob pritožbi tožene stranke, ko je v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in omejilo zamudne obresti do višine glavnice glede na veljavno zakonodajo. Ni pa utemeljena trditev pritožbe, da obresti ne tečejo od dneva nakupa vozila, saj je vozilo od vsega začetka imelo ugotovljeno napako, zato je od vsega začetka bilo manj vredno. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče tudi pritožbo stranskega intervenienta, razen kolikor uveljavlja omejitev teka zamudnih obresti, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Ker tožena stranka in stranski intervenient s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari nista uspela, s spremembo odločbe glede stranske terjatve pa niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta sama svoje stroške postopka s pritožbo.