Jedro

Ob ugotovitvi, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane in da je o tem predvideno odločanje v posebnem davčno – upravnem postopku, tako pridemo do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku (v sporu med delavcem in zavarovalnico) z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini taka, da bo oškodovancu skladno z merilom popolne odškodnine omogočila uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo pred škodnim dogodkom, za katerega je zaradi škodnega dogodka prikrajšan oziroma ki nadomešča zaradi škodnega dogodka izgubljeni del plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.

Ker v sistemu bruto prejemkov delavca razliko v premoženjskem položaju konkretnega oškodovanca opredeljuje ravno razlika med bruto plačo pred škodnim dogodkom in bruto prejemkov (nadomestilom) po škodnem dogodku, kot v času odločanja o odškodnini edinega znanega kriterija premoženjske razlike, ki jo je generiral škodni dogodek, je bilo v konkretni zadevi uporabljeno ustrezno merilo za določanje višine odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnik je bil kot zaposleni pri toženkinem zavarovancu 19. 3. 2015 udeležen v delovni nesreči. Pri mazanju žage je padel v globino in se pri tem hudo telesno poškodoval. Toženka mu je zaradi objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca za nastali škodni dogodek plačala nesporni del odškodnine, tožnik pa je s tožbo zahteval še dodatno plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala v opisani delovni nesreči. 2. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo postopek za znesek 9.269,20 EUR z obrestmi (I. točka izreka). Toženki je za tožnikovo nepremoženjsko in premoženjsko škodo naložilo plačilo 20.456,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2019 do plačila ter 1.935,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2021 do plačila (II. točka izreka), za (pretekli) izgubljeni zaslužek plačilo zneska 16.648,81 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2019 do plačila (III. točka izreka), za do zaključka glavne obravnave že zapadle obroke rente plačilo zneska 11.300,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.821,06 EUR od 27. 3. 2020 ter od zneska 8.479,13 EUR od dospetja opredeljenih mesečnih obrokov rente v višini 446,67 EUR v času od aprila 2020 do oktobra 2021 od vsakega 15. dne v mesecu (IV. točka izreka) ter za bodoče mesečno rento v višini 446,27 EUR od 1. 11. 2021 do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev, najkasneje do 15. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pritožila toženka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je nadomestilo znesek 16.648,81 EUR iz III. točke izreka z zneskom 16.562,44 EUR ter znesek 446,67 EUR iz vseh alinej v IV. točki izreka z zneskom 446,27 EUR1 (I. točka izreka). V ostalem delu je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (II. točka izreka).

4. S sklepom II DoR 333/2022 z dne 3. 11. 2022 je Vrhovno sodišče na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali je tožnik v primeru odškodnine iz naslova izgube na osebnem dohodku aktivno legitimiran za vtoževanje (in nato izplačilo) socialnih prispevkov iz bruto izgube?_

5. Med pravdnima strankama je v revizijskem postopku sporna le še odškodnina zaradi izgube na dohodku2 oziroma vprašanje, ali je tožnik upravičen do tistega dela izgube na dohodku, ki bi bil, če bi bil zaposlen, odveden za socialne prispevke. Sodišče prve stopnje je višino zneska izgubljenega dohodka, do katerega je upravičen tožnik, določilo tako, da je od njegove bruto plače, ki jo je prejemal pred škodnim dogodkom, odštelo znesek bruto nadomestila plače, ki ga je prejemal po škodnem dogodku (tožnik je bil v tem času v bolniškem staležu) – sodišče prve stopnje od ugotovljenega bruto zneska izgubljenega dohodka ni odštelo zneska, ki naj bi šel za prispevke za socialno varnost. Ob tem je navedlo, da se po Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoH-2) odškodnina za izgubljeni zaslužek obravnava enako, kot bi se obravnaval izgubljeni zaslužek, zato je treba tožniku priznati odškodnino v bruto znesku, obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov pa bo kot izplačevalec obdavčljivega dohodka morala izvesti toženka. Dodatno je ob sklicevanju na pojasnilo DURS št. 4210-150/2008 z dne 6. 6. 2008 (dopolnjeno 12. 9. 2008) navedlo še, da zavarovalnica ni delodajalec, da je podlaga za plačilo zavarovalna pogodba in da zato od tako izplačanega prejemka, skladno z veljavnimi določbami Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), ne nastane obveznost obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost. Sodišče druge stopnje je glede izpostavljenega dela odločitve sodišča prve stopnje navedlo, da je treba pri izračunu višine izgube na zaslužku izhajati iz dejstva, da je tožnikov zaslužek bruto plača, zaradi česar ni utemeljen očitek, da ni aktivno legitimiran za uveljavljanje socialnih prispevkov, ki se izplačujejo iz bruto plače (in da toženka ni zavezana za plačilo). Meni, da drugačna odločitev ne bi spoštovala načela popolne odškodnine iz 169. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženka je dolžna odvesti akontacijo dohodnine od višine odškodnine, prisojene zaradi izgubljenega dohodka.

**Revizija in odgovor nanjo**

6. Na podlagi navedenega sklepa toženka vlaga revizijo, v kateri zastopa stališče, da je presoja pritožbenega sodišča o tožnikovi upravičenosti zahtevati in prejeti bruto znesek oziroma o upravičenosti zahtevati izplačilo socialnih prispevkov, materialnopravno zmotna. Pojasnjuje, da je ves postopek ugovarjala, da tožnik ne more biti upravičen do bruto zneska, saj na račun nikoli ne prejme bruto zneska. Izpostavlja, da je izplačevalec odškodnine zavarovalnica, ne delodajalec, ki mora odvajati prispevke od plače. Pravna narava vtoževanega zneska je odškodnina, ne plača. Tožnik je lahko aktivno legitimiran le za izplačilo neto zneska, od katerega skladno z določili 127. člena ZDoH-2 toženka kot zavarovalnica plača še 25 % akontacijo, njeno izplačilo pa izvede FURS-u. Pravna podlaga za izplačilo je zavarovalna pogodba prostovoljnega zavarovanja, ne pogodba o zaposlitvi. V Sloveniji uveljavljen sistem bruto dohodkov pomeni, da je ta sestavljen iz dohodka, davčnega odtegljaja in socialnih prispevkov. Ti glede na določila ZPSV trenutno znašajo 22,10 %. Zaposleni teh prispevkov nikoli ne prejme izplačanih. Tudi sicer pravilno stališče sodišča druge stopnje glede načela popolne odškodnine ne pomeni, da je tožnik aktivno legitimiran za izplačilo socialnih prispevkov. Takšno izplačilo bi pomenilo njegovo neupravičeno obogatitev, saj za neposredni prejem plačila socialnih prispevkov, ki se odvajajo ustreznim institucijam, ni pravne podlage. Ko tožnik zaradi poškodbe pri delu prejme nižji mesečni prihodek ter delodajalec posledično odvede nižje socialne prispevke, to ne pomeni, da je košarica njegovih socialnih pravic kakor koli zmanjšana. Edina morebitna škoda, ki jo lahko tak zaposleni utrpi v bodoče, pa še ta ni gotova, niti ni znan njen obseg, bi bila morebitna nižja starostna pokojnina. Vse navedeno razkriva zmotnost materialnega stališča nižjega sodišča. To posredno potrjuje tudi določilo ZDoH-2, po katerem je v primeru, ko je izplačevalec odškodnine zavarovalnica, ta dolžna plačati FURS-u akontacijo v fiksni višini 25 %, ne glede na to, ali bi bil oškodovalec v resnici dolžan zaradi davčne lestvice plačati višji ali nižji znesek. Sprejeto stališče je tudi v nasprotju s pojasnilom DURS št. 4210-150/2008 z dne 6. 6. 2008 in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS iz odločb II Ips 39/2021, II Ips 361/2010 in II Ips 337/2014. Ni moč niti mimo dejstva, da aktivno legitimacijo za izterjavo prispevkov določajo področni zakoni, ki določajo tudi obseg in pogoje izterjave. Določila OZ, na katera se sklicuje pritožbeno sodišče, ne nudijo materialnopravne podlage za zaključek o obstoju tožnikove aktivne legitimacije in za zaključek o tem, da socialni prispevki predstavljajo tožnikovo škodo in da jih je zavarovalnica dolžna izplačati tožniku neposredno. Sodišču druge stopnje očita procesno kršitev, ker se ni opredelilo do pritožbenih ugovorov o procesni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi je namreč navajala, da je nasprotje med obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da socialni prispevki niso del škode ter da zanje ni podane aktivne in pasivne legitimacije pravdnih strank ter izrekom sodbe, ki vsebuje izrecen zapis o plačilu bruto zneskov, torej tudi socialnih prispevkov. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in odločbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da odloči, da je tožnik upravičen do neto zneskov, v katerih ne bodo upoštevani prispevki, s stroškovno posledico.

7. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, a ta nanjo ni odgovoril. 8. Revizija ni utemeljena.

**Obseg revizijskega preizkusa**

9. Revizijsko sodišče po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je revizija dopuščena. Izven tega okvirja revizija ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Predmet presoje v tem postopku je le materialnopravni preizkus tožnikove aktivne legitimacije za vtoževanje in izplačilo socialnih prispevkov pri odškodnini za izgubljeni zaslužek oziroma preizkus odločitve o tožnikovem upravičenju do povračila odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka v znesku, ki kot razlika med (bruto) plačo pred škodnim dogodkom in (bruto) nadomestilom po škodnem dogodku upošteva oziroma vključuje tudi obračun prispevkov. Vrhovno sodišče se upoštevaje opisane meje dovoljenega preizkusa revizije ne bo opredeljevalo do revizijskih navedb, ki se nanašajo na procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

**Izhodišča odločanja**

10. Predmet odločanja je plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki se je izrazila v obliki izgubljenega zaslužka. Izhajajoč iz tega dejstva je osnovno merilo za presojo oziroma odločanje pravdnega sodišča o višini odškodnine načelo popolne odškodnine (169. člen OZ). To načelo pomeni, da je oškodovanec pri določanju višine odškodnine upravičen do takega zneska, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. Primarna funkcija odškodninskega prava je predvsem v odstranitvi nepravičnega položaja, v katerem se je znašel oškodovanec, tj. v odpravi njegovega prikrajšanja (izravnalna funkcija).

11. Izgubljeni zaslužek je odškodnina za premoženjsko škodo, ki je nastala zaradi telesne poškodbe, katere posledice se odražajo na način, da oškodovanec z (enakim) pridobitnim delom kot pred nesrečo ni več zmožen ustvariti enakega prihodka (174. člen OZ). Izgubljeni zaslužek tako pomeni (finančno) kompenzacijo za pridobitno delo, ki ga je oškodovanec opravljal pred škodnim dogodkom. Zahtevani denarni znesek je namenjen vzpostavitvi takšnega premoženjskega stanja oškodovanca, kakršno bi bilo brez škodnega dogodka.

12. Izhodiščni položaj za ugotavljanje prikrajšanja je oškodovančeva pridobitna sposobnost pred škodnim dogodkom. Tožnik je bil pred škodnim dogodkom zaposlen pri družbi A. d. o. o., in je prejemal plačo. Nezmožnost za delo se tako v konkretnem primeru odraža v prikrajšanju pri plači. Finančna kompenzacija za opravljeno delo delavca je v bruto sistemu prejemkov izražena v obliki bruto plače (kot taka je določena tudi v pogodbi o zaposlitvi) in predstavlja zaslužek delavca. Premoženje delavca prestavlja celotna bruto plača, ki je sestavljena iz dela, ki se v obliki neto plače izplača delavcu, in dela, ki ga delodajalec obračuna in plača pristojnim organom iz naslova davkov in prispevkov3. Pri določanju višine odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka mora tako načelo popolne odškodnine pomeniti zagotavljanje položaja, v katerem je oškodovancu omogočeno (vsaj) izenačenje tako glede finančne kompenzacije v obliki neto prihodka kot glede dela, ki je namenjen plačevanju davkov in prispevkov. Plačilo prispevkov je pogoj4, da se trajanje delovnega razmerja šteje v zavarovalno dobo, od (višine) plačanih prispevkov pa so odvisni nekateri prejemki iz naslova zavarovanja, npr. (višina) pokojnine.5

13. Izhajajoč iz vsebine dopuščenega vprašanja opredeljuje pomembno prvino odločanja tudi ureditev na področju prispevkov. ZPSV v 15. členu določa, da se glede obračunavanja, odmere in plačevanja prispevkov za socialno varnost, zamudnih obresti, prisilne izterjave, zastaranja, poroštva in drugih vprašanj postopka uporabljajo določbe tega zakona in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V 17. členu ZPSV nadalje določa, da nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov po tem zakonu opravlja davčni organ v skladu s posebnimi predpisi. Takšen predpis je ZDavP-2, ki v 143. členu ZDavP-2 v zvezi z 2. alinejo tretjega odstavka 3. člena6 določa, da davčni organ začne davčno izvršbo, če davek (ali prispevki) ni(so) plačan(i) v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju.

14. Prispevke za socialno varnost zavezanci plačujejo iz bruto plače, iz bruto nadomestil plače za čas odsotnosti z dela in iz od vseh drugih prejemkov iz dela (3. člen ZPSV). Izračun prispevkov se opravi v obračunu davčnih odtegljajev, kadar prispevke za zavezance izračuna, odtegne in plača zavezanec za prispevke za socialno varnost, ki ni hkrati tudi zavarovanec in je plačnik davka v skladu z 58. členom ZDavP-2 (49. in 352. člen ZDavP-2). Zavezanci, ki prispevke izračunajo v obračunu davčnega odtegljaja, morajo predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu v roku, ki je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V tem roku morajo prispevke tudi plačati in podatke o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost, predložiti tudi davčnemu zavezancu – zavarovancu (353. člen ZDavP-2).

15. V sistemu evidentiranja, nadzora nad plačilom in obračunavanjem ter izterjavo (davkov in) prispevkov za socialno varnost ima torej odločilno vlogo oziroma (izključno) pristojnost davčni organ. Prispevno pravno razmerje je del javnega, socialno zavarovalnega razmerja, v katerem so nosilci zavarovanj upniki za prejem prispevkov, katerim mora biti v javnem interesu, da dejansko prejmejo te prispevke. V našem sistemu delavec od pripadajočega dohodka od dela ne more sam plačevati prispevkov, obenem pa jih tudi upravičenci do prispevkov (nosilci zavarovanj) ne morejo zahtevati od delavca, ki v teh razmerjih ni dolžnik.7 **Geneza novejše sodne prakse na relevantnem področju**

16. Vrhovno sodišče je področno tematiko že obravnavalo v predhodnih zadevah in pri tem zavzelo stališča glede nekaterih vidikov problematike. Pri odločanju v dosedanjih zadevah se je tako že izkazalo, da zgoraj opredeljena izhodišča odločanja v pravdnem postopku trčijo tudi ob vprašanja o trenutku nastanka obveznosti plačila davkov in prispevkov in tudi ob vprašanje o pristojnosti za odločanje o dejstvu plačila in višini davkov in prispevkov.

17. V odločbi II Ips 313/2015 je Vrhovno sodišče v zvezi z obveznostjo plačila akontacije dohodnine pojasnilo8, da davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastopi šele v trenutku izplačila dohodka upravičencu – v konkretnem primeru šele tedaj, ko plačnik davka v korist upravičenca izplača dohodek na podlagi (pravnomočne) sodbe, s katero je prisojen obdavčljivi dohodek. Ker v času pravdnega postopka, v katerem se odloča o utemeljenosti za plačilo dohodka, obveznost plačila davkov še ne obstaja, saj odškodnina še ni bila niti dosojena niti izplačana, zavezanec (toženec) ob zaključku glavne obravnave še ne more ugovarjati in dokazovati, naj se prihodek zmanjša za davke. Posledično se v pravdnem postopku ne more odločati o tem, ali je dolžnik ob prisojenem prihodku dolžan obračunati davke in tožniku izplačati neto znesek.

18. V zadevi VIII Ips 226/2017 je Vrhovno sodišče stališče o preuranjenosti odločitve o plačilu davkov v času sodnega postopka, v katerem se ugotavlja, ali in v kakšni višini je upnik upravičen do vtoževane odškodnine, raztegnilo tudi na odločanje o obveznosti plačila prispevkov. Hkrati je pojasnilo še, da bi sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih samo odločalo o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov delavca in delodajalca in s tem prevzelo odločanje matičnih davčno – upravnih organov, ki na podlagi kogentnih predpisov odločajo o tem, kdo je dolžan plačati davke in prispevke in v kakšni višini, zato sodišče v delovnem sporu ne odloča, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja dolžan obračunati in plačati davke in prispevke ter od katerih osnov in v kakšni višini jih je dolžan plačati. Odgovori na ta vprašanja izhajajo iz predpisov, ki jih mora pri izplačilu obdavčljivega dohodka upoštevati plačnik davka in v zvezi s tem dati ustrezen obračun davkov ali prispevkov pristojnemu davčnemu organu. Ta pa je tisti, ki (po nastanku obveznosti) v postopku nadzora obračuna davka, odloča o vprašanju obdavčljivosti prisojenega zneska in ali je obračun pravilno sestavljen.

19. Vrhovno sodišče je nadalje v zadevi II Ips 39/2021, v kateri je obravnavalo vprašanje plačila davkov v primeru, ko je tožniku, ki je bil kot pešec udeležen v prometni nesreči, odškodnino za izgubo na dohodku plačala tožena zavarovalnica (ki ni tožnikov delodajalec), na podlagi zgoraj povzetih prehodnih stališč, (ponovno) zapisalo, da nižji sodišči ne bi smeli odločati o javnopravnih obremenitvah dohodka, ampak bi morali tožniku prisoditi celoten znesek odškodnine zaradi izgube dohodka. Izrecnega vprašanja plačila prispevkov za odškodnino iz naslova izgubljenega zaslužka, ki jo izplačuje zavarovalnica, stranke v navedeni zadevi niso odprle oziroma niti ni bilo sporno, Vrhovno sodišče pa se posledično do njega ni opredelilo. Zmotno je zato toženkino prepričanje, da sta nižji sodišči v predmetni zadevi odstopili od sodne prakse Vrhovnega sodišča, razvite v navedeni zadevi.

**Glede utemeljenosti revizije in odgovora na zastavljeno revizijsko vprašanje**

20. Uporabo materialnega prava, ki podpira povzeta stališča, je treba udejaniti tudi v konkretni zadevi. Ob strnitvi sprejetih ugotovitev, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane in da je o tem predvideno odločanje v posebnem davčno – upravnem postopku, tako pridemo do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku (v sporu med delavcem in zavarovalnico) z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini taka, da bo oškodovancu skladno z merilom popolne odškodnine omogočila uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo pred škodnim dogodkom, za katerega je zaradi škodnega dogodka prikrajšan oziroma ki nadomešča zaradi škodnega dogodka izgubljeni del plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V tem postopku pravdno sodišče ne odloča tudi o obstoju (bodočih) javnopravnih obveznosti obračuna/izplačil (davkov in) prispevkov ali celo višini (bodočih) obveznosti plačila (davkov in) prispevkov ob prisojeni odškodnini iz naslova izgubljenega zaslužka, ampak je odločanje o tem ob upoštevanju časovnih mej pravnomočnosti iz tega postopka treba celo izločiti. Na račun obveznosti, ki jih imajo zavezanci iz naslova prispevkov, ki dajejo upravičencem socialne pravice, se torej obveznost zavarovalnice, ki izplačuje odškodnino za izgubljeni zaslužek, ne morejo zmanjševati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (toženke) oziroma pristojnih davčnih organov. O vprašanju plačila oziroma obveznosti plačila (davkov in) prispevkov kot javnopravnem razmerju, kot rečeno, odloča FURS, sodno varstvo pa je zagotovljeno v upravnem sporu. V tem kontekstu bo tudi mnenje oziroma stališče DURS št. 4210-150/2008 z dne 6. 6. 2008 (in vprašanje, ali gre morebiti za dohodek, ki je oproščen plačila davkov in prispevkov) lahko relevantno le v ustreznih postopkih ob oziroma po izplačilu dolgovane odškodnine, sklicevanje sodišča prve stopnje nanj v tem postopku pa ni bilo ustrezno.9

21. Ker v sistemu bruto prejemkov delavca razliko v premoženjskem položaju konkretnega oškodovanca opredeljuje ravno razlika med bruto plačo pred škodnim dogodkom in bruto prejemkom (nadomestilom) po škodnem dogodku, kot v času odločanja o odškodnini edinega znanega kriterija premoženjske razlike, ki jo je generiral škodni dogodek, je bilo v konkretni zadevi uporabljeno ustrezno merilo za določanje višine odškodnine. Pravilna uporaba materialnega prava tako narekuje rešitev, pri kateri izrecen odgovor na zastavljeno revizijsko vprašanje niti ni relevanten. Iz pojasnjenih razlogov namreč odgovor na vprašanje, ali je oškodovanec upravičen za izplačilo prispevkov, ne vpliva na odločitev v konkretnem sporu. V tem postopku lahko govorimo le o tem, ali je oškodovanec upravičen do povračila škode, pri kateri formula izračuna višine (posredno) zajema tudi del, ki je namenjen morebitnim prispevkom za socialno varnost (le v smislu razlike v konkretnih bruto zneskih prihodkov), ne pa o upravičenosti za plačilo prispevkov.

22. Neutemeljen je tudi revidentkin očitek, da bo tožnik z izplačilom bruto prihodka neupravičeno obogaten, češ da zaposleni nikoli ne prejme izplačanih prispevkov oziroma da ni podlage za neposredni prejem plačila v višini socialnih prispevkov, ki se sicer odvajajo od plače ustreznim institucijam. Vrhovno sodišče je namreč že v več odločbah10 pojasnilo pravilen način izpolnitve tako prisojenega zneska. Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom, ali jo je določil upnik sam. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen ali obremenjen s prispevki, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se šteje za plačnika davka oziroma prispevkov, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, takšno obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja in višini prispevkov, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon (plačilo teh odtegljajev je plačilo upniku oziroma za upnika, samo ne njemu na račun, ampak zanj državi)11, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Upnik s tem dobi materialnopravno gledano točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo v pravdi. Na pravilno uporabo materialnega prava ne vpliva okoliščina, da se del dohodka ne izplača neposredno oškodovancu in da s tem delom ne more razpolagati. Ob tem Vrhovno sodišče ugotavlja še, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru v izrek ob prisojenem znesku popolnoma po nepotrebnem zapisalo besedo „bruto“. Ta nedoslednost pa ne vpliva na pravilnost prisojene višine odškodnine. Ob upoštevanju pojasnila glede pravilne izpolnitve dolgovane obveznosti Vrhovno sodišče ni poseglo v zapis izreka.

23. Treba je pojasniti le še, da je sicer res, da se v konkretnem primeru izplačuje odškodnina in da ta glede na svojo naravo nadomešča plačilo za delo (plačo). Davčna obravnava takega dohodka fizične osebe, opredeljenega kot odškodnina, pa je odvisna od odločitve zakonodajalca. Enako velja za plačilo prispevkov. Navedeno v konkretnih primerih pomeni (lahko zapleteno) davčnopravno vprašanje, ki pa kot navedeno ne vpliva na to, kaj je treba šteti za pravično odškodnino. O obremenitvi dohodka z davki in prispevki odloči FURS, njegove odločitve pa so podvržene upravnosodnemu nadzoru. Tudi v obravnavani zadevi se bo to vprašanje, kot navedeno, zastavilo v ustreznem postopku ob oziroma po izplačilu dolgovanega zneska. Zato je glede vprašanja višine popolne odškodnine nebistven tudi ugovor revidentke, ki se nanaša na (morebiti) različno obremenitev dohodka s prispevki (in davki) glede na to, kdo je izplačevalec dohodka.

24. S pojasnjeno pravilno uporabo materialnega prava Vrhovno sodišče presega svoja starejša stališča (_overrulling_), ki jih je mogoče izluščiti iz odločb II Ips 361/201012 in II Ips 337/201413. Gre za dopusten odstop od sodne prakse14, ki ga utemeljuje razvoj pravne misli in ki upošteva novejša, zgoraj podrobneje obravnavana spoznanja glede pravno odločilnih okoliščin, ki vplivajo na pravilno uporabo materialnega prava.

**Sklepno**

25. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

26. Odločalo je v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

27. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije.

1 Odločitev je posledica ugotovitve, da je sodišče ugotovilo izgubo na zaslužku v višini 16.562,44 EUR, prisodilo pa večji znesek (celotno uveljavljano terjatev iz tega naslova v višini 16.648,81 EUR), in ugotovitve, da je renta ugotovljena v višini 446,27 EUR, v izreku pa je pri specificiranju teka zakonskih zamudnih obresti v 19. alinejah nepravilno naveden znesek 446,67 EUR.

2 Predmet odločanja je samo pretekli izgubljeni zaslužek, ker je tožnik rento vtoževal kot razliko med neto prihodkom pred škodnim dogodkom in invalidsko pokojnino.

3 Podrobneje gl. odločbo VSRS VIII Ips 47/2020: Predmet zahtevka iz naslova plače je bruto plača, saj delavčevega plačila za delo ne predstavlja le plača po obračunu in odvodu davkov in prispevkov. Prispevki za socialno varnost so del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi, ki se ga v imenu in za račun delavca plača prisojnim organom oziroma institucijam.

4 Razen izjemoma (gl. 133., 134., 134.a člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju ZPIZ-2).

5 Gl. odločbo VSRS VIII Ips 47/2020. 6 Določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo, uvedene v skladu s tem zakonom.

7 Podrobneje gl. odločbo VSRS VIII Ips 47/2020 (upnik za plačilo teh dajatev je v razmerju do dolžnika država).

8 Stališče je Vrhovno sodišče potrdilo in razvilo v številnih nadaljnjih zadevah: gl. npr. odločbo II Ips 264/2017 in spodaj obravnavani odločbi VIII 266/2017 in II Ips 39/2021. 9 Spori o višini davčne obveznosti in morebitne napake pri izračunu ali plačilu davčnega odtegljaja s strani plačnika davka se rešujejo na davčnopravnem področju. Če se plačnik davka ali davčni zavezanec z odmero ne strinjata, lahko ravnata po postopkih, ki jih predvideva davčna zakonodaja. Morebiti (pre)plačani prispevki pa so v postopku nadzora FURS vrnjeni izplačevalcu oziroma za to upravičeni osebi.

10 Gl. odločbe VSRS II Ips 313/2015, II Ips 264/2017, II Ips 346/2017, VIII Ips 226/2017, II Ips 39/2021, VIII Ips 47/2020, VIII Ips 89/2019. 11 Gre za samostojno obveznost plačnika davka/prispevkov do države, ki je bila nanj prenesena s kogentnimi zakonskimi določbami.

12 V odločbi je VSRS zavzelo stališče, da se odškodnino za izgubljeni zaslužek treba izračunati tako, da se jo zmanjša za prispevke za socialno varnost (ki jih je mogoče izračunati z uporabo materialnega prava), ne pa tudi za davčno oziroma dohodninsko obveznost, glede katere je treba uporabiti določbe 5. točke 27. člena ZDoh-2, iz katere izhaja, da se dohodnina plača tudi od prisojene odškodnine za izgubljeni dohodek.

13 V odločbi je VSRS zapisalo, da je tožnica upravičena do odškodnine za izgubljeni zaslužek v neto znesku in da je odškodnina za izgubljeni zaslužek po določbi 5. točke 27. člena ZDoh-2 obdavčljiva - od nje se plača dohodnina, pri čemer mora obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov pa določbah 127. člena istega zakona izvršiti izplačevalec obdavčljivega dohodka (tožena zavarovalnica).

14 Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse (sklep Ustavnega sodišča RS Up-337/00 z dne 26. 2. 2002 ), kar pomeni, da vsak odstop od sodne prakse ni nedopusten.