Jedro

V pritožbeni fazi postopka ni sporno, da je pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti treba upoštevati invalidnino. Pritožnica ne soglaša s postopkom določanja te odškodnine. Meni, da bi morala biti ugotovljena kapitalizirana vrednost prejete invalidnine in odšteta od prisojene odškodnine za to obliko škode. Že sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodno prakso, ki predvideva upoštevanje prejete invalidnine kot ene od okoliščin, ki vpliva na višino odškodnine in določitev odškodnine po prostem preudarku. Tak način upoštevanja invalidnine je v sodni praksi uveljavljen, medtem ko matematični izračun, za kakršnega se zavzema pritožba, sodna praksa zavrača kot nesprejemljiv. Invalidnina je namreč zgolj ena od okoliščin, ki jo je treba upoštevati pri določitvi odškodnine za škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato matematični izračun z upoštevanjem njene višine v kapitaliziranem znesku ne bi privedel do pravične odškodnine.

Pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi o pomoči in negi, ki jo je tožniku nudila žena, vse do stabilizacije njegovega zdravstvenega stanja, zaključka zdravljenja in še po tem; najprej v večjem obsegu, kasneje je potreboval manj pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za sukcesivno nastajajočo škodo. Obdobje do zaključka zdravljenja (stabilizacije zdravstvenega stanja) je v sodni praksi obravnavano kot obdobje, po zaključku katerega tožnik lahko uveljavlja škodo, med drugim tudi materialno škodo zaradi potrebne pomoči in postrežbe. Takrat je ta škoda določljiva, kar je pogoj za njeno uveljavljanje. Ker ni okoliščin, ki bi kazale na njeno zapadlost v krajšem časovnem obdobju, bi bilo njeno drobljenje na krajša časovna obdobja preveč togo in neživljenjsko. V praksi ustaljeno stališče, da je ta vrsta škode v denarnem znesku določljiva ob stabilizaciji oškodovančevega zdravstvenega stanja, je ustrezen kompromis med varstvom interesov dolžnika (tožene stranke), saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov oškodovanca (tožnika), ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic na razpolago primerno dolg rok. Ker je bilo tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano decembra 2017, se triletni zastaralni rok do vložitve tožbe 24. 5. 2019 še ni iztekel. Tudi škoda zaradi izgubljenega zaslužka je sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Ta škoda je lahko v posameznih izplačilnih obdobjih različna, nastane ali sploh ne. Ni nujno, da je ob posameznem izplačilu jasno, kolikšna škoda je nastala, ali še bo nastala, se bo povečevala, koliko časa bo nastajala. Za tak primer gre v obravnavanem primeru, ko je tožnik zaradi delovne nesreče prejemal 100 % nadomestilo plače in je razlika – med dohodkom, ki ga je tožnik prejel in dohodkom, ki bi ga prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo – posledica prikrajšanja zaradi odsotnosti dodatkov za dežurstva, nadure in nočno delo. Šteti je zato treba, da se je tožnik s škodo seznanil oz. imel možnost, da se z njo seznani, šele ob zaključku zdravljenja. Tedaj je lahko ugotovil (predvidel) njeno višino. V obravnavanem primeru je torej škodo zaradi izgube na zaslužku, nastalo do zaključka zdravljenja, kljub mesečnemu izplačevanju plače, treba obravnavati enotno. V okoliščinah konkretnega primera uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, ne bi bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Ker je od zaključka zdravljenja (december 2017) do vložitve tožbe (24. 5. 2019) preteklo manj kot tri leta, terjatev za to obliko premoženjske škode ni zastarana.

Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov plače in nadomestila plače, kajti tožnikov zaslužek je bruto plača. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da za uveljavljanje socialnih prispevkov, ki se izplačujejo iz bruto plače, tožnik ni aktivno legitimiran in da tožena stranka za plačilo ni zavezana. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da mora biti odškodnina takšna, da postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (načelo popolne odškodnine; 169. člen OZ). Vprašanje izplačila akontacije dohodnine, ki jo mora izplačevalec odškodnine odvesti zaradi plačila davščin, z gornjim vprašanjem ni povezano. Tožena stranka je akontacijo dohodnine dolžna odvesti od višine odškodnine, prisojene zaradi izgubljenega dohodka.

Renta je povračilo za škodo, ki oškodovancu nastane zaradi izgube zaslužka v zvezi s popolno ali delno nemožnostjo za delo, povečanimi potrebami, spremenjenimi možnostmi za razvoj in napredovanje (drugi odstavek 174. člena OZ). Gre za bodočo škodo, medtem ko je v prvem odstavku 174. člena OZ vsebovana materialna podlaga za povrnitev že nastale škode. Tožnik je rento, v višini 446,27 EUR mesečno, uveljavljal v vlogi z dne 27. 3. 2020 za čas od 14. 9. 2019 dalje, ko je začel prejemati invalidsko pokojnino, in sicer kot razliko med prejšnjimi dohodki (neto plačo) in invalidsko pokojnino. Sodišče prve stopnje je višino rente (446,27 EUR) ugotovilo kot razliko med neto plačo, ki jo je tožnik prejemal pred škodnim dogodkom, in odmerjeno invalidsko pokojnino, in sicer za obdobje od 14. 9. 2019 dalje. Ker pri uveljavljanju izgube na zaslužku tožnik prikrajšanja za to obdobje ni uveljavljal, ne gre za podvajanje zahtevka za materialno prikrajšanje zaradi manjših dohodkov; sicer pa pritožnica tega niti ne zatrjuje. Z vidika tožene stranke zato ni pomembno, da je izguba na dohodku za čas od 14. 9. 2019 do 27. 3. 2020 opredeljena kot renta in ne kot izguba (škoda) zaradi manjših dohodkov. Pritrditi pa ni mogoče niti pritožbenemu očitku, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, da je kapitaliziralo do odločanja zapadle obroke rente. Celoten znesek, ki ga je sodišče prisodilo, je tožnik uveljavljal v zahtevku iz vloge z dne 27. 3. 2020. Pri obravnavi obrestnega dela rentnega zahtevka je upoštevano, da je bil rentni zahtevek uveljavljen šele z vlogo z dne 27. 3. 2020 in se zato pred tem zapadla terjatev (2.821,06 EUR) obrestuje šele od 27. 3. 2020 dalje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se - v III. točki izreka znesek 16.648, 81 EUR nadomesti z zneskom 16.562,44 EUR; - v IV. točki izreka, v vseh alinejah navedeni zneski 446,67 EUR, nadomestijo z zneski 446,27 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo postopek za znesek 9.269,20 EUR z obrestmi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo obveznost plačila: - 20.456,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2019 ter 1.935,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2021 dalje (II. točka izreka); - 16.648,81 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2019 dalje (III. točka izreka); - 11.300,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.821,06 EUR od 27. 3. 2020 dalje ter od zneska 8.479,13 EUR od dospetja mesečnih obrokov rente v višini 446,67 EUR v času od aprila 2020 do oktobra 2021; od vsakega 15. dne v mesecu; - mesečne rente v višini 446,27 EUR od 1. 11. 2021 do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev, najkasneje do 15. dne v mesecu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospetja vsakega obroka do plačila (V. točka izreka).

Višji zahtevek je zavrnjen (VI. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 3.348,58 EUR (VII. točka izreka).

2. V pravočasno vloženi pritožbi tožena stranka uveljavlja dva pritožbena razloga: nepravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožuje se zoper ugodilni del sodbe (delno zoper odločitev iz II. točke izreka, v celoti pa glede III., IV. in V. točke izreka) in stroškovni del odločitve (VII. točka izreka). Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da se invalidnina za telesno okvaro upošteva pri določanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Invalidnino je sicer ugotovilo, vendar iz sodbe ni razvidno, da bi jo pri odmeri odškodnine upoštevalo. Ne da se preizkusiti, v kakšni višini je invalidnina upoštevana. Upoštevana bi morala biti v višini 7.000,00 EUR tako, da bi bila odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti za toliko manjša. Zahtevek za odškodnino za tujo nego in pomoč je zastaran. Graja stališče, da je bil tožniku obseg škode znan šele takrat, ko je bilo končano zdravljenje. Ni okoliščin, ki bi utemeljevale táko stališče. Takoj po odpustu iz institucionalnega zdravljenja je tožnik vedel, da potrebuje tujo nego in pomoč ter koliko te nege in pomoči potrebuje. Potreba po tuji pomoči je nastajala sukcesivno in svojo terjatev je tožnik lahko takoj denarno ovrednotil. Zato je za začetek zastaralnega roka odločilen čas, ko je tožnik vedel koliko pomoči potrebuje in koliko jo je dobil v preteklem mescu, z urno postavko pa jo je lahko ovrednotil. Zaradi zmotne uporabe pravil o zastaranju sta tudi odškodnina zaradi izgube na zaslužku in denarna renta napačno ugotovljeni. Tudi za to odškodnino je sodišče prve stopnje presodilo, da nastaja skucesivno in rok za njeno zastaranje začne teči, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizira. Zastaranje je začelo teči takrat, ko bi tožnik lahko prvič uveljavljal zahtevek; pri tem vedenje o škodi ne pomeni, da mora oškodovanec poznati njen konkretni znesek; znane mu morajo biti okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino. Ta vrsta škode je začela nastajati takoj, ko je tožnik nastopil bolniški stalež. Prva terjatev je tako zapadla 30.4.2015. Vsak mesec se je izguba izkazovala v točnih denarnih zneskih. Tožniku je bil znan zaslužek pred nesrečo in nadomestilo, ki ga je mesečno dobival po nesreči. Denarni zneski so mesečno zapadali v plačilo, zato je zahtevek zastaran v delu, ki se nanaša na obdobje več kot treh let pred postavitvijo zahtevka. Ob potrebni skrbnosti bi tožnik lahko pravočasno uveljavil terjatev. Škoda zaradi izgube na plači zapade v plačilo najkasneje 15. dne v mesecu za pretekli mesec, zastaranje pa teče od posameznega mesečnega izplačila dalje. Če zahtevek ni zastaran v celoti, je pa zastarana škoda, ki je nastala 3 leta pred vložitvijo tožbe. Ugotovljena je razlika v plači v višini 16.562,44 EUR, pa je kljub temu priznana odškodnina v višini 16.648,81 EUR bruto. Škoda je napačno ugotovljena tudi zato, ker so upoštevani bruto zneski plače in nadomestila. Bruto zneski vsebujejo prispevke za socialna zavarovanja, torej za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti. Za plačilo teh prispevkov tožena stranka ni zavezana. V skladu z Zakonom o dohodnini (ZDoh-2) je tožena stranka zavezana k plačilu akontacije dohodnine v korist davčnega zavezanca, ne pa za plačilo prispevkov iz socialnega zavarovanja. Z bruto priznanim zneskom odškodnine so priznani tudi prispevki za socialno zavarovanje, za plačilo katerih tožnik ni aktivno legitimiran. Od ugotovljene razlike v višini 16.562,44 EUR bi morali biti socialni prispevki odšteti. Pri odločitvi o rentnem zahtevku je prekoračen tožbeni zahtevek. Rentni zahtevek je tožnik postavil v pripravljalni vlogi z dne 27.3.2020 za nazaj in sicer od 14.9.2019 dalje. Gre za rentni zahtevek za bodočo škodo, ki se lahko postavi le za naprej. Sodišče bi ga lahko priznalo samo za naprej od trenutka njegove postavitve. Pa tega ni storilo, ampak je sámo določilo zapadlo škodo do izdaje sodbe in tako odločilo mimo zahtevka, kar velja tudi za zakonite zamudne obresti. Tožnik bi moral zahtevek primerno prilagoditi, pa tega ni storil. Priznano je obrestovanje 446,67 EUR izgube na plači, čeprav je tožnik zahteval 446,27 EUR, kar prav tako pomeni prekoračitev zahtevka. Glede na to, da je v obrazložitvi naveden znesek 446,27 EUR, gre za očitno pisno pomoto. Pri odmeri pravdnih stroškov ni upoštevana pravilna vrednost spornega predmeta. Ob vložitvi je ta res znašala 50.262,61 EUR, vendar je že pred prvim narokom tožeča stranka zahtevek zvišala in zahtevala rento, kar skupaj predstavlja vrednost 68.798,68 EUR. Po tem je bil zahtevek še enkrat zvišan na 104.233,88 EUR. Uspeh v pravdi je treba izračunati od vrednosti spornega predmeta 104.233,88 EUR in ne 50.262,61 EUR. Zato je tudi odločitev o stroških postopka nepravilna.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Odločeno je o odškodnini za nematerialno in materialno škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nezgodi (dne 19. 3. 2015) pri delodajalcu, ki ima odgovornost iz dejavnosti zavarovano pri toženi stranki. Odgovornost delodajalca že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna. Pri odločitvi je upoštevano, da je tožena stranka na račun odškodnine dne 4. 12. 2017 že plačala 75.400,00 EUR, kar valorizirano na dan sojenja znaša 79.800,00 EUR.

5. V 33. do 41. točki obrazložitve so podani razlogi za odločitev, da pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znaša 60.000,00 EUR. V pritožbeni fazi postopka ni sporno, da je pri določitvi odškodnine za to obliko škode treba upoštevati invalidnino, ki jo tožnik prejema v višini 82,90 EUR mesečno od 1. 10. 2016 dalje, od 1. 1. 2019 dalje pa v znesku 85,14 EUR/mesečno. Pritožnica ne soglaša s postopkom določanja te odškodnine. Meni, da bi morala biti ugotovljena kapitalizirana vrednost prejete invalidnine (izračunava jo v višini 7.000,00 EUR) in odšteta od prisojene odškodnine za to obliko škode. Ni ji mogoče pritrditi, da invalidnina pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni bila upoštevana. Višina prejete invalidnine je ugotovljena v 39. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, njen vpliv na višino prisojene odškodnine pa pojasnjen v 40. točki obrazložitve. Že sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodno prakso1, ki predvideva upoštevanje prejete invalidnine kot ene od okoliščin, ki vpliva na višino odškodnine in določitev odškodnine po prostem preudarku. Tak način upoštevanja invalidnine je v sodni praksi uveljavljen, medtem ko matematični izračun, za kakršnega se zavzema pritožba, sodna praksa zavrača kot nesprejemljiv. Invalidnina je namreč zgolj ena od okoliščin, ki jo je treba upoštevati pri določitvi odškodnine za škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato matematični izračun z upoštevanjem njene višine v kapitaliziranem znesku ne bi privedel do pravične odškodnine.

6. Razlogi za priznanje odškodnine zaradi tuje pomoči in nege v prisojeni višini 3.225,00 EUR so navedeni v 60. do 71. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. Pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi o pomoči in negi, ki jo je tožniku nudila žena po tem, ko je dva meseca po poškodbi prišel iz URI S., pa vse do stabilizacije njegovega zdravstvenega stanja, zaključka zdravljenja in še po tem; najprej v večjem obsegu, kasneje je potreboval manj pomoči. Pomoč je bila potrebna še takrat, ko je izvedenec izdeloval izvedensko mnenje v tem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za sukcesivno nastajajočo škodo. Obdobje do zaključka zdravljenja (stabilizacije zdravstvenega stanja) je v sodni praksi obravnavano kot obdobje, po zaključku katerega tožnik lahko uveljavlja škodo, med drugim tudi materialno škodo zaradi potrebne pomoči in postrežbe. Takrat je ta škoda določljiva, kar je pogoj za njeno uveljavljanje. Ker ni okoliščin, ki bi kazale na njeno zapadlost v krajšem časovnem obdobju, bi bilo njeno drobljenje na krajša časovna obdobja preveč togo in neživljenjsko. V praksi ustaljeno stališče, da je ta vrsta škode v denarnem znesku določljiva ob stabilizaciji oškodovančevega zdravstvenega stanja, je ustrezen kompromis med varstvom interesov dolžnika (tožene stranke), saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov oškodovanca (tožnika), ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic na razpolago primerno dolg rok. Ker je bilo tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano decembra 2017, se triletni zastaralni rok2 do vložitve tožbe 24. 5. 2019 še ni iztekel. 7. Tudi škoda zaradi izgubljenega zaslužka je sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Ta škoda je lahko v posameznih izplačilnih obdobjih različna, nastane ali sploh ne. Ni nujno, da je ob posameznem izplačilu jasno, kolikšna škoda je nastala, ali še bo nastala, se bo povečevala, koliko časa bo nastajala. Za tak primer gre v obravnavanem primeru, ko je tožnik zaradi delovne nesreče prejemal 100 % nadomestilo plače in je razlika – med dohodkom, ki ga je tožnik prejel in dohodkom, ki bi ga prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo – posledica prikrajšanja zaradi odsotnosti dodatkov za dežurstva, nadure in nočno delo. Šteti je zato treba, da se je tožnik s škodo seznanil oz. imel možnost, da se z njo seznani, šele ob zaključku zdravljenja. Tedaj je lahko ugotovil (predvidel) njeno višino. V obravnavanem primeru je torej škodo zaradi izgube na zaslužku, nastalo do zaključka zdravljenja, kljub mesečnemu izplačevanju plače, treba obravnavati enotno. Iz zgoraj navedenih razlogov ni mogoče pritrditi pritožnici, da so bile okoliščine, na osnovi katerih bi tožnik prvi znesek prikrajšanja izračunal že pri mesečnem izplačilu dohodka, znane že 30. 4. 2015, in da bi ob ustrezni skrbnosti lahko mesečno izračunaval svoje prikrajšanje. V okoliščinah konkretnega primera uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, ne bi bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Ker je od zaključka zdravljenja (december 2017) do vložitve tožbe (24. 5. 2019) preteklo manj kot tri leta, terjatev za to obliko premoženjske škode ni zastarana.

8. Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov plače in nadomestila plače, kajti tožnikov zaslužek je bruto plača. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da za uveljavljanje socialnih prispevkov, ki se izplačujejo iz bruto plače, tožnik ni aktivno legitimiran in da tožena stranka za plačilo ni zavezana. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da mora biti odškodnina takšna, da postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (načelo popolne odškodnine; 169. čl. OZ). Vprašanje izplačila akontacije dohodnine, ki jo mora izplačevalec odškodnine odvesti zaradi plačila davščin, z gornjim vprašanjem ni povezano. Tožena stranka je akontacijo dohodnine dolžna odvesti od višine odškodnine, prisojene zaradi izgubljenega dohodka.

9. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče ugotovilo izgubo na zaslužku v višini 16.562,44 EUR, prisodilo pa večji znesek – celotno uveljavljano terjatev iz tega naslova v višini 16.648,81 EUR. Ker materialna škoda, večja od 16.562,44 EUR, ni ugotovljena, je odločitev iz III. točke izreka spremenjena tako, da je znesek 16.648,81 EUR nadomeščen z zneskom 16.562,44 EUR, razlika pa je zavrnjena s VI. točko izreka. Podlaga za spremembo sodbe je 358. čl. ZPP.

10. Renta je povračilo za škodo, ki oškodovancu nastane zaradi izgube zaslužka v zvezi s popolno ali delno nemožnostjo za delo, povečanimi potrebami, spremenjenimi možnostmi za razvoj in napredovanje (drugi odstavek 174. čl. OZ). Gre za bodočo škodo, medtem ko je v prvem odstavku 174. čl. OZ vsebovana materialna podlaga za povrnitev že nastale škode. Tožnik je rento, v višini 446,27 EUR mesečno, uveljavljal v vlogi z dne 27. 3. 2020 za čas od 14. 9. 2019 dalje, ko je začel prejemati invalidsko pokojnino (A160) in sicer kot razliko med prejšnjimi dohodki (neto plačo) in invalidsko pokojnino. Sodišče prve stopnje je višino rente (446,27 EUR) ugotovilo kot razliko med neto plačo, ki jo je tožnik prejemal pred škodnim dogodkom, in odmerjeno invalidsko pokojnino, in sicer za obdobje od 14. 9. 2019 dalje. Ker pri uveljavljanju izgube na zaslužku tožnik prikrajšanja za to obdobje ni uveljavljal, ne gre za podvajanje zahtevka za materialno prikrajšanje zaradi manjših dohodkov; sicer pa pritožnica tega niti ne zatrjuje. Z vidika tožene stranke zato ni pomembno, da je izguba na dohodku za čas od 14. 9. 2019 do 27. 3. 2020 opredeljena kot renta in ne kot izguba (škoda) zaradi manjših dohodkov. Pritrditi pa ni mogoče niti pritožbenemu očitku, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, da je kapitaliziralo do odločanja zapadle obroke rente. Celoten znesek, ki ga je sodišče prisodilo, je tožnik uveljavljal v zahtevku iz vloge z dne 27. 3. 2020. Pri obravnavi obrestnega dela rentnega zahtevka je upoštevano, da je bil rentni zahtevek uveljavljen šele z vlogo z dne 27. 3. 2020 in se zato pred tem zapadla terjatev (2.821,06 EUR) obrestuje šele od 27. 3. 2020 dalje. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je pri odločanju o zahtevku za plačilo rente sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek; tudi z vidika obrestovanja prisojene terjatve pritožnica ni prikrajšana.

11. Pravilno pa je pritožbeno opozorilo, da je renta ugotovljena v višini 446,27 EUR (92. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), v izreku (IV. točka izreka) pa je pri specificiranju teka zakonskih zamudnih obresti (v 19. alinejah) nepravilno naveden znesek 446,67 EUR, namesto 446,27 EUR. Znesek 8.479,13 EUR je pravilno izračunan. Zaradi tega neskladja je odločitev iz IV. točke spremenjena tako, da se v alinejah navedeni zneski 446,67 EUR nadomestijo z zneskom 446,27 EUR, v ostalem pa ostane odločitev iz te točke izreka nespremenjena ( 358. čl. ZPP).

12. Pritožbeno sodišče, ki je – zaradi spremenjene prvostopenjske odločitve – o stroških postopka dolžno odločiti (drugi odstavek 165. čl. ZPP), je pri odločitvi upoštevalo, da je bila vrednost spora v teku postopka dvakrat spremenjena. S tožbo je tožnica zahtevala plačilo 50.262, 61 EUR; dne 27. 3. 2020 je zahtevala plačilo 25.374,20 EUR in 16.648,48 EUR ter rento; dne 18. 3. 2020 je zahtevala 60.809,20 EUR in 16.648,48 EUR ter rento. Prisojeno je 20.456,65 EUR, 1.935,00 EUR in 16.562,44 EUR ter renta v celoti. Glavnina vlog je bila izdelana v času po prvi spremembi tožbe. Upoštevajoč vrednost spora je pri odmeri stroškov odvetniškega zastopanja primerno uporabiti osnovo 900 točk, ki je v Odvetniški tarifi3 določena za vrednost spora med 48.000- EUR in 60.000- EUR (vrednost točke znaša 0,60 EUR). Upoštevajoč vse navedeno je tožnikov uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje 74 %. Višina stroškov tožeče in tožene stranke je pojasnjena v 101. do 103. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. Po pobotu teh stroškov je tožena stranka razliko v višini 3.348,58 EUR dolžna plačati tožeči stranki. Ker je v enaki višini stroške odmerilo tudi sodišče prve stopnje, v izrek o pravdnih stroških, vsebovan v VII. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče ne posega.

13. Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku izpodbijala obsodilni del glede odškodnine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi (delnega) zastaranja zahtevka za tujo nego in pomoč ter izgubo na zaslužku, zaradi načina izračunavanja izgubljenega zaslužka in obrestovanja zapadlih obrokov rente. Dosegla je znižanje odškodnine zaradi izgube na zaslužku – iz 16.648,81 EUR na 16.562,44 EUR, kar je minimalen uspeh; v ostalem gre za uspeh s pritožbo zoper stransko terjatev. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za minimalen uspeh, zato pritožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

1 Odločbi VS RS opr. št. II Ips 466/2002, II Ips 125/2001 in odločba VSL II Cp 94/2015. 2 Odškodninska terjatev zastara v teh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. čl. OZ). 3 Uradni list RS, št. 76/2015.