Jedro

Pisanju objektivno žaljivih in neresničnih dejstev ni mogoče odreči lastnosti protipravnosti s sklicevanjem na pravico do obveščenosti tudi ne v primeru, ko gre za javne osebe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku (po razveljavitvi sodbe z dne 20.1.2003, opr. št. III P 233/98-31, s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.4.2004, opr. št. I Cp 1228/2003) zavrnilo zahtevek tožnika, ki je od tožene stranke terjal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve časti in ugleda v znesku 5,000.000 SIT (sedaj 20.864,63 EUR) s pripadki, tožniku pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 585.788 SIT (sedaj 2.444,45 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Zahtevek tožnika se je nanašal na škodo, ki naj bi mu nastala spričo pisanja o njem v treh člankih tednika A. (št. 42, 44 in 45 iz leta 1997), da je bil sodelavec gestapa, da je bil med gestapovci izšolan domobranski propagandist, hkrati pa v 44. številki tednika primerjan s Kurtom Waldheimom, vendar je sodišče prve stopnje ocenilo, da primerjava s slednje imenovanim ni žaljiva, glede zapisov o tožnikovem sodelovanju z gestapom pa je ugotovilo, da je tožena stranka imela utemeljen razlog temu verjeti in da zaradi tega ni protipravnosti v njenem ravnanju.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in z vmesno sodbo odločilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo. Pri svoji odločitvi je upoštevalo kot resnična dejstva, da se je tožnik kot pozdravni govornik januarja 1945 za en dan udeležil tečaja domobranskih propagandistov v Kranju, ki ga je organiziral gestapo, in da je tožnik bil domobranski propagandist; vendar ta dejstva po razlogovanju sodišča druge stopnje ne upravičujejo v člankih tednika tožene stranke zapisanih trditev o tožniku, da je bil sodelavec gestapa, da je z njim sodeloval in da je bil med gestapovci izšolan. Ta del o tožniku zapisnih trditev v časopisnih člankih je sodišče druge stopnje ocenilo kot odločno pretirane – tudi v zvezi z dejstvom, da je gestapo tožnika kasneje aretiral (kar tožena stranka v enem od člankov tudi sama ugotovi) - in kot žaljive. Nedopustno ravnanje tožene stranke in s tem v zvezi protipravnost pomeni po stališču sodišča druge stopnje zapis o tožniku kot sodelavcu gestapa oziroma njegovo povezovanje z gestapom, ne da bi ugotovljena dejstva dajala podlago za tak sklep.

Zoper vmesno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavljani revizijski razlog procesnopravne narave utemeljuje z očitkom, da v sodbi sodišča druge stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, saj ni pojasnjeno, zakaj naj bi bila trditev, da je bil tožnik sodelavec gestapa, odločno pretirana. V izpodbijani sodbi zapisana ugotovitev, da je bil gestapo zločinska organizacija, namreč ni razlog, zaradi katerega naj bi bila toženkina opredelitev tožnika za sodelavca gestapa (na podlagi predstavljenih dejstev) takšno pretiravanje, da pomeni žalitev njegove časti in ugleda. Trditve o sodelovanju posameznika z določeno organizacijo ni mogoče označevati za napačno oziroma odločno pretirano zaradi narave (zločinskosti) delovanja te organizacije, saj sodelovanje označuje povezanost, razmerje posameznika z organizacijo, ne pa narava delovanja organizacije. Po mnenju tožene stranke pravilnosti njene trditve, da je tožnik sodeloval z gestapom, ni mogoče zavrniti s trditvijo, da ima ta besedna zveza negativen pomen. Sicer pa tožena stranka meni, da ni bila zgolj povezanost med posameznikom (tožnikom) in organizacijo (gestapom) takšna, da utemeljuje trditev o sodelovanju tožnika z gestapom, temveč je tudi povezanost med organizacijo (domobranstvo), ki ji je pripadal tožnik, ter gestapom takšna, da potrjuje pravilnost trditev o tožnikovem sodelovanju z gestapom. V nadaljevanju revizijskih navedb tožena stranka ponuja podrobnejšo utemeljitev v prid temu naziranju, nato pa se ponovno vrača k pomenu tožnikove vloge kot pozdravnega govornika na konkretnem propagandističnem tečaju, ki ga je organiziral gestapo in na katerem zagotovo ne bi nastopal v tej vlogi nekdo, ki mu organizator tečaja ne bi pripisoval velikega pomena. Zakaj te oblike povezave med tožnikom in gestapom ne bi bilo mogoče opredeliti za sodelovanje, v izpodbijani sodbi ni obrazloženo. Pri tem ne spreminja stvari dejstvo, da je gestapo tožnika pozneje aretiral, saj so se proti koncu vojne, ki je napovedoval zlom nacistične Nemčije, stara zavezništva krhala in v pričakovanju novih zmagovalcev tudi spreminjala. Pod okriljem uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa tožena stranka ponovi prepričanje o resničnosti v obravnavanih člankih tožniku namenjenega očitka o njegovem sodelovanju z gestapom, ki ravnanju tožene stranke po njenem mnenju jemlje lastnost protipravnosti, in se pri tem sklicuje na v člankih predstavljena dejstva ter legitimni interes javnosti, da se seznani z okoliščinami iz življenja osebe, ki je nastopala v vlogi kandidata za predsednika Republike Slovenije. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišču druge stopnje namenjen očitek procesnopravne narave o odsotnosti oziroma nejasnosti razlogov za stališče v izpodbijani sodbi, da je o tožniku v spornih člankih tednika tožene stranke zapisana trditev glede njegovega sodelovanja z gestapom odločno pretirana (smiselno uveljavljan torej v pomenu bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje namreč ni odreklo pravilnosti sklepanju o tožnikovem sodelovanju z gestapom zgolj na podlagi lastnosti oziroma dejstva zločinskosti te organizacije; seveda pa take lastnosti te organizacije ni moglo obiti ob preizkusu v tožnikovi pritožbi grajanega sklepanja sodišča prve stopnje o njem kot sodelavcu gestapa na podlagi njegove pripadnosti domobranstvu in enodnevne udeležbe s pozdravnim govorom na tečaju, ki ga je organiziral gestapo. V zločinskosti slednje navedene organizacije je namreč videlo eno izmed ovir za prvostopenjsko pripisovanje resničnosti trditvi v člankih tednika tožene stranke o tožnikovi povezanosti z gestapom spričo njegove pripadnosti domobranstvu (sicer pa tudi oporo stališču o žaljivosti pisanja o tožniku v tem delu), medtem ko je obširne in konsistentne razloge za nesprejemljivost neke vrste indičnega sklepanja sodišča prve stopnje (tudi po metodi: ker je tožnik bil sodelavec domobrancev in ker so domobranci sodelovali z gestapom, je bil tožnik sodelavec gestapa) v prid veri o resničnosti sicer neresničnih in žaljivih delov pisanja o tožnikovi preteklosti nanizalo v obrazložitvi na 3., 4., 5. in tudi še 6. strani svoje sodbe. Pritrditev sklepanju sodišča prve stopnje po miselni poti, za uporabo katere se zavzema tožena stranka v reviziji, bi po drugi strani utegnila po enaki metodi privesti tudi do sklepa, da so bili vsi pripadniki partizanstva sodelavci varnostnih služb v narodnoosvobodilnem boju porojene revolucionarne oblasti, odgovornih za zunajsodne poboje.

Revizijsko sodišče soglaša z naziranjem tožene stranke, da „sodelovanje“ označuje povezanost, razmerje z organizacijo, ne pa narava delovanja organizacije. Prav stopnja povezanosti ter vsebina in oblika razmerja pa sta hkrati tudi merili za ustreznost uporabe tega pojma brez primesi hiperboličnosti. Zato velja, da udeležba na prireditvi še ne implicira sodelovanja z organizatorjem prireditve in identifikacije z njegovimi programskimi cilji (medtem ko je tožniku v člankih oprten očitek o njegovem „izšolanju med gestapovci“ brez sleherne opore v morebitnih drugih, znanih in indičnih dejstvih); podobno velja za (tudi še revizijsko) sklepanje o tožnikovem sodelovanju z gestapom (kot ugotovljeno zločinsko organizacijo) na podlagi dejstva o njegovi pripadnosti domobranstvu, ki mu v pogojih državljanske vojne za njegov nastanek ni mogoče pripisati ob sicer določenih oblikah taktičnega sodelovanja z okupatorjem tudi ideološkega in političnega identificiranja z okupacijskimi oblastmi v drugi svetovni vojni oziroma z njihovimi vojnimi cilji (več o tem dr. Boris Mlakar: Slovensko domobranstvo 1943 – 1945). Prikaz tožnika kot v gestapu izšolanega propagandista in sodelavca gestapa je v pričujočih člankih ponavljano ponuden kot dejstvo z neprikritim prizadevanjem ustvarjanja videza njegove resničnosti (in ne morda kot le avtorjevo mnenje ali prepričanje). Pisanju objektivno žaljivih in neresničnih dejstev pa ni mogoče odreči lastnosti protipravnosti s sklicevanjem na pravico do obveščenosti tudi ne v primeru, ko gre za javne osebe. Izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje je torej tudi materialnopravno pravilna.

Ker uveljavljani revizijski razlogi – vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava – niso podani, je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke je vsebovana v odločitvi o glavni stvari, medtem ko je odločanje o stroških revizijskega postopka tožeče stranke v zvezi z odgovorom na revizijo odpadlo, ker ti niso bili priglašeni.