Jedro

Besedna zveza "sodelovanje z gestapom" namiguje na vojni zločin, zato je žaljiva.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka in odločitve o pravdnih stroških se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine v znesku 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, hkrati pa je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 585.788,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožbeni zahtevek se je nanašal na škodo, ki naj bi bila tožniku nastala zaradi razžalitve, storjene v treh člankih tednika A. (št. 1, 2 in 3 iz leta ...), ko je ta tednik zapisal, da je bil tožnik sodelavec gestapa, da je bil med gestapovci izšolan domobranski propagandist, hkrati pa je bil v 2. številki tednika primerjan s Kurtom Waldheimom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da primerjava s Kurtom Waldheimom ni žaljiva, glede zapisa, da je tožnik sodeloval z gestapom, pa je tožena stranka imela utemeljen razlog temu verjeti, zaradi česar v njenem ravnanju ni protipravnosti.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1.,

2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugim sodnikom. Povzetek pritožbe je naslednji: Z gestapom ni sodeloval. Konec leta 1944 ali v začetku leta 1945 je bil kot civilist poslan za uradnika v propagandni oddelek Centra gorenjskega domobranstva v K.. Za en dan se je udeležil tečaja na B., na katerem so bili navzoči domobranci iz različnih postojank na Gorenjskem in na katerem so bili predavatelji le Slovenci - domobranski oficirji - ne pa on. Dokumenti dokazujejo samo to, kar tožnik ves čas priznava. Uradno verificirane zgodovine ni. Sodišče ponuja le en logičen odgovor in sicer, da je bil kot domobranec hkrati sodelavec gestapa. Po vednosti o tem, kaj je bil gestapo, je dopuščanje možnosti o tožniku kot sodelavcu gestapa nevzdržna in žaljiva. Deduktivna in induktivna metoda je malo vredna in celo nevarna. Po dokumentih, ki jih je imela tožena stranka, ni imela opore za obtožbo o sodelovanju z gestapom. Iz sodbe je izpadlo dejstvo, da je gestapo tožnika aretiral. O tem dejstvu sodba nima razlogov. Sodišče je dolžno tehtati med pravico do tožnikovega dobrega imena in časti ter med pravico do svobode izražanja. Večja toleranca javnih osebnosti do kritičnih zapisov ne more biti neomejena, saj ima svoje meje tudi svoboda novinarskega izražanja. V tem primeru je meja prekoračena in pravica do svobodnega izražanja celo zlorabljena.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo drugič. Sodba z dne 20.1.2003 je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1228/2003 z dne 14.4.2004, ker so manjkali razlogi o odločilnih dejstvih, torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v sodbi zapisalo nekaj dodatnih razlogov, čeprav močno skopih, ki pa vendarle zadostujejo, da je o stvari mogoče odločati. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke

2. odstavka 339. člena zakona (2. odstavek 350 člena ZPP). Ne gre za kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, torej o tem, da je bil tožnik tudi sam žrtev gestapa. Tudi dejansko stanje je popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zahtevku bi moralo ugoditi. Pritožbeno sodišče je zato z vmesno sodbo sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo, zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka in o stroških postopka pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (358. člen v zvezi s 315. členom ZPP, glej tudi Načelno pravno mnenje v poročilu VSRS 1/93, stran 43). Sodišče prve stopnje bo moralo odločati še o višini tožbenega zahtevka.

Vprašanje, ali je primerjava s Kurtom Waldheimom žaljiva, ni več predmet pritožbe. Ostaja odprto, ali gre v že spredaj navedenih številkah A. za žaljive zapise v tistem obsegu, ko je tožnik predstavljen kot sodelavec gestapa in ko se zatrjuje njegovo sodelovanje z gestapom.

Gre torej:

1. za članek v 1. številki A., kjer je med besedilom članka z naslovom Domobranski propagandist navedeno tudi: "seveda tudi izbor med gestapovci izšolanega nekdanjega domobranskega propagandista...";

2. za članek v 2. številki A. z naslovom Propagandista in s podnaslovom, v katerem je med drugim zapisano: "ali se bo A. A., ki je sodeloval z gestapom...";

3. za članek z naslovom Predavatelj domobranske propagande v 3. številki A. in s podnaslovom: A. sodelovanje z gestapom, hkrati s poudarjenim zapisom v navedenem članku: "A. preteklost vsekakor ne more biti ovira za kandidaturo; gotovo pa je, da - vsaj v zahodnih demokracijah - sodelovanje z gestapom in drugimi instrumenti nacistične politike ni najboljše priporočilo za javno funkcijo".

Sodišče prve stopnje je ugotovilo v okviru tistega, kar je bistveno za odločanje o vprašanju žaljivosti trditev:

1. tožnik se je meseca januarja 1945 udeležil tečaja domobranskih propagandistov v K.; da je bil domobranski propagandist, tožnik ne zanika;

2. tečaj je organiziral gestapo. V tem postopku tožnik tega dejstva ni ne zanikal in ne priznal. V zvezi s tem dejstvom trdi, da on z gestapom ni sodeloval, da z njim ni imel kontakta in da v okviru tečaja Nemcev niti ni videl. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je skladno z zgodovinskimi viri, na katere se je naslonilo sodišče prve stopnje, dejansko bil gestapo organizator domobranskega tečaja propagandistov.

Odveč je v tej zadevi pritožbeno razpravljanje o tem, koliko je določen zgodovinski vir verodostojen oziroma "uradno verificiran", ker za to zadevo to ni pomembno. Tožnik namreč v tej zadevi ni trdil, da tečaja ni organiziral gestapo, pač pa je trdil, da z gestapom ni imel nobenih stikov;

3. tožnik se je udeležil tečaja za en dan kot pozdravni govornik.

Sodišče prve stopnje to ugotovi v petem odstavku na list. št. 153 sodbe, pri čemer glede na sistematiko izpodbijane sodbe ne more biti dvoma, da ta sodbeni zapis predstavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, ne pa morda povzetek tožnikovih trditev.

Drugih dejstev, ki bi tožnika kot domobranca povezovala z gestapom, ni. Celo več: v 3. številki A. je v že navedenem besedilu zapisano, da je A. kasneje aretiral prav gestapo. V zvezi s tem pritožba sicer očita sodbi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sodba o tem nima razlogov, vendar pa dejstvo tožnikove aretacije ni sporno, pomanjkanje razlogov v zvezi s tem dejstvom pa ni odločilnega pomena, kar bo povedano v nadaljevanju te sodbe.

Zgoraj navedena tri dejstva so torej zadoščala za tri članke, katerih rdeča nit so trditve o tožnikovem sodelovanju z gestapom. Na podlagi takih dejstev, v zvezi z dejstvom, da je tožnika kasneje aretiral gestapo, kar tožena stranka v enem od obravnavanih člankov tudi sama ugotovi, trditi, da je bil tožnik sodelavec gestapa, da je z njim sodeloval in da je bil med gestapovci izšolan, je odločno pretirano.

Gre za hiperbolične trditve, ki izkrivljajo resnično vrednost sporočila in z namenom senzacionalnosti sporočilu dajejo večji pomen kot ga v resnici ima (glej Monika Kalin Golob, Stil in novinarski škandal, Teorija in praksa, letnik 40, 2/2003, stran 232). Do tu gre sicer le za vprašanje stila in novinarskega škandala. V pravnem smislu pa je pretiravanje v konkretnem primeru pripeljano do take mere, da predstavlja žalitev dobrega imena in časti po 1. odstavku

200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za ta primer uporabljajo glede na člen 1060 Obligacijskega zakonika.

Sodišče prve stopnje je jedrnato zapisalo, da se ve, kaj je bil gestapo in da je vsakršno povezovanje z gestapom žaljivo. Pri tem pa je prišlo do ugotovitve, ki sicer izrecno ni zapisana, vendar pa iz razlogov to izhaja: da je bil tožnik sodelavec domobrancev; ker so domobranci sodelovali z gestapom, je bil tudi tožnik sodelavec Gestapa.

Take logike ni mogoče sprejeti, ker pripelje do poenostavljenih zaključkov. Suha logika pri tako občutljivih vprašanjih odpove, saj so potemtakem vsi domobranci (bili) sodelavci gestapa.

Gestapo je bil nemška tajna policija v času nacizma. V procesu v Nrnbergu je bil gestapo proglašen za zločinsko organizacijo, prav tako pa pripadništvo gestapu. Po 10. členu Statuta mednarodnega vojaškega sodišča je lahko vsako osebo, ki je pripadala tej zločinski organizaciji, redno ali vojaško sodišče posamezne države obtožilo zaradi vojnih zločinov proti človečnosti (glej Enciklopedija leksikografskega zavoda, Zagreb, 1967, gesli: "Gestapo" in "Nrnberški proces"). Če bi bili torej vsi domobranci sodelavci gestapa, bi skupaj s tožnikom že zdavnaj morali biti obtoženi vojnih zločinov proti človečnosti. Znano je, da ni tako.

V luči zgoraj povedanega je torej treba presojati trditve, da je nekdo sodeloval z gestapom. V knjigi, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo pri odločanju, se tožnikovo ime pojavi trikrat (na straneh 1, 2, in 3). Na straneh 2 in 3 se njegovo ime pojavi v zvezi s tem, kako ga je gestapo aretiral, ne pa s trditvijo, da bi bil njegov sodelavec. Na strani 1 je A. A. omenjen tako, da je kot podčasnik odšel na center v K.. V knjigi torej niso postavljene trditve, kakršne postavlja tožena stranka v svojih člankih. Sintagmo: sodelovanje z gestapom oziroma sodelavec gestapa je mogoče na svetovnem spletu najti zgolj v povezavi z najhujšim ravnanjem. Tako je v Poročevalcu državnega sveta št. 7/2001 v članku Posvet od Ogleja do Haiderja zapisano: "Mariboru se dogaja celo to, da potomcem ljudi, ki so sodelovali z gestapom in bili zato likvidirani 1945...".

Spletna Mladina v številki 40 z dne 8.10.2001 govori o A. A. in njegovi ženi, leta 1948 obtoženi sodelovanja z gestapom.

O sodelovanju z gestapom je govor tudi v sodbi VSRS I Ips 291/93. Splošno je tudi znano, da so bili takoj po vojni na tako imenovanih dachauskih procesih obsojenci justificirani zaradi domnevnega sodelovanja z gestapom (o tem tudi Igor Torkar v Umiranju na obroke).

Povedano kaže, da je bila že samo trditev o sodelovanju z gestapom takoj po vojni skrajno nevarna; v današnjem času je žaljiva.

Za osebo, ki se je en dan udeležila propagandnega tečaja, ki ga je organiziral gestapo, in na katerem je imela pozdravni govor, ni mogoče reči, da je sodelavec gestapa in da je izšolan med gestapovci.

Taka trditev je žaljiva.

S tem v zvezi se ni mogoče strinjati s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka imela utemeljen razlog verjeti, da je bil tožnik sodelavec gestapa. Ne gre za vprašanje, ali je tožena stranka oziroma njen novinar to verjel. Verjame se lahko določenim dejstvom in v zvezi s tem je lahko kdo v zmoti. Dejstva, ki jih je tožena stranka (oziroma njen novinar) ugotovila, pa tu niso sporna in jih tudi pritožbeno sodišče sprejema. Ta dejstva pa ne dajejo podlage za sklep o sodelovanju z gestapom, kakršnega je o tožniku napravila tožena stranka v navedenih treh člankih. Tudi če je tečaj organiziral gestapo, tožniku še ni mogoče očitati, da je ob ugotovljenih dejstvih sodeloval z gestapom. V tem obsegu gre torej za žaljivost. Da je tožeča stranka kot politični tednik (kar je splošno znano) vedela, kaj pomeni nekoga označiti s sodelavcem gestapa, ni dvoma, pa tudi tožena se sklicuje na to, da ne gre za žaljivost, ker je to, kar je zapisano, res. Pritožbeno sodišče temu dodaja: res je, da je bil tožnik domobranec in da se je en dan udeležil s pozdravnim govorom tečaja, ki ga je organiziral gestapo. To pa še ni sodelovanje z gestapom, kajti ta besedna zveza ima od 2. svetovne vojne dalje izrazito negativen pomen, ki namiguje na vojni zločin.

Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti izpolnjene naslednje predpostvke: nedopustno ravnanje, s tem povezana škoda, vzročna zveza med ravnanjem in škodo ter odgovornost. Te prepodstavke so izpolnjene.

Nedopustno ravnanje in s tem v zvezi protipravnost predstavlja zapis o tožniku kot sodelavcu gestapa oziroma njegovo povezovanje z gestapom, ne da bi ugotovljena dejstva za tak sklep dajala podlago.

Da mu je škoda v obliki duševnih bolečin nastala, je tožnik trdil v tožbi, tožena stranka pa tega ni zanikala, ker se je branila s tem, da je v člankih zapisano samo to, kar je res. Določena škoda je torej nastala, ker tega tožena stranka ni zanikala. Neprerekanih dejstev oziroma trditev pa ni treba dokazovati (212. člen ZPP, glej tudi Jože Juhart, Civilnoprocesno pravo, Univerzitetna založba, 1961, stran 304 in 357).

Obstaja tudi vzročna zveza, ker je tožniku nastala škoda zaradi zapisa o tem, da je sodeloval z gestapom.

Ko gre za krivdo, je treba upoštevati 1. odstavek 154. člena ZOR, po katerem mora tisti, kdor povzroči drugemu škodo, škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V obravnavani zadevi sicer ni ugotovljeno, ali je treba upoštevati tudi določbo 1. odstavka 170. člena ZOR, ki govori o škodi, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi. Tudi če bi bilo to določbo treba upoštevati, torej če je bil novinar zaposlen pri toženi stranki, pa toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni kriva oziroma da je njen delavec ravnal tako kot je treba. Tožnik pa je dokazal škodljivo dejstvo, škodo in vzročno zvezo.

Treba je ponoviti še to, kar je bilo povedano že v sklepu sodišča druge stopnje I Cp 1228/2003 z dne 14.4.2004: Poleg določb 200. člena ZOR, ki so bile že citirane, so pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi predvsem določbe 17. in 19. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (v nadaljevanju MPDPP), 12. člena Splošne deklaracije človekovih pravic (v nadaljevanju SDČP), 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur.l. RS, št. 33/94 - MP, št. 7; v nadaljevanju EKČP), 34., 35. in 39. člen Ustave RS ter 200. člena ZOR.

Pri odločanju o pritožbi v tej zadevi je sodišče druge stopnje izhajalo tudi iz pravice do svobodnega izražanja, zagotovljene v 10. členu EKČP in 39. členu Ustave, ki med drugim omogoča svobodo tiska in svobodno izbiranje, spremljanje in širjenje vesti in mnenj.

Novinarjem nalaga tudi dolžnost, da vsakomur omogočijo, da dobi informacijo javnega značaja, za katero ima utemeljen pravni interes.

Pravica od obveščanja je še posebej poudarjena, kadar gre za tako imenovane osebe javnega življenja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je v tej zadevi pomembno, da je tožnik politik, ki je v kritičnem času kandidiral na volitvah, in zato oseba javnega življenja, pri kateri se pričakuje, da je njegov prag tolerance do reakcij javnosti višji od običajnega ter je zato varstvo njegove osebnosti v zvezi z opravljanjem dela nižje kot pri zadevah zasebnega pomena. Po drugi strani pa pravica do svobodnega izražanja vsebuje tudi naloge, dolžnosti in odgovornosti. Javna glasila morajo informacije in mnenja v skladu s poklicnimi znanji, zakonskimi predpisi in poklicno deontologijo sporočati javnosti tako, da bo stanje obveščenosti na najvišji ravni, zato je svoboda izražanja zakonsko omejena, še posebej zaradi spoštovanja pravic ali ugleda drugih (3. odstavek 19. člena MPDPP).

To so torej razlogi za odločitev sodišča druge stopnje. S tem je tudi odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve.

Sodišče prve stopnje bo torej moralo odločiti še o višini odškodnine in o stroških postopka, vključno s pritožbenimi stroški.