Jedro

Odločba pojasnjuje: - lastninjenje poslovnih prostorov v t.i. sodnih stavbah, - kriterije za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVetL in ZVetL-1, s poudarkom, da morata oba predpisa ob pravilni uporabi kriterijev, privesti do enega rezultata.

Izrek

I. Revizija tožeče stranke se zavrne.

II. Revizija tožene stranke se zavrže v delu, v katerem je bila dopuščena glede vprašanja kršitve 22. člena Ustave.

III. Sicer se reviziji tožene stranke delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da sta lastnici parcel št. 1458/4 in 1458/5 k. o. ... last Republike Slovenije do 772/1000-in in A. do 228/1000-in, v ostalem pa se revizija zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 1.832 EUR stroškov postopka.

Obrazložitev

**Predmet spora in toženi zahtevek**

1. Predmet spora v tej zadevi je lastninska pravica na t.i. sodni stavbi v A., zgrajeni na parceli št. 1458/2 v površini 1774 m2 ter na zemljišču ob njej, ki zajema parceli št. 1458/4, dvorišče v izmeri 4317 m2, in 1458/5, dvorišče površine 2180 m2 k. o. .... Po podatkih zemljiške knjige sta pravdni stranki solastnici navedenih nepremičnin in sicer tožeča stranka Republika Slovenije do 772/1000-in in tožena stranka Mestna občina A. do 228/1000-in.

2. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je izključna lastnica nepremičnin iz prejšnje točke1 ter da je lastninsko pravico pridobila originarno, na podlagi določbe prvega odstavka 128. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Pojasnila je, da je bila sodna stavba zgrajena v sistemu družbene lastnine z družbenimi sredstvi v letu 1981 namensko za delovanje pravosodnih organov; da nepozidani del zemljišča predstavlja njeno funkcionalno zemljišče; da je bila stavba zgrajena s skupnim financiranjem obeh pravdnih strank, zaradi katerega sta sklenili Pogodbo z dne 17. 10. 1989 in 23. 10. 1989 ter se na njeni podlagi v zemljiški knjigi vpisali kot imetnici pravice uporabe nepremičnin v družbeni lastnini po deležih, enakih sedanjima solastninskima deležema. Ker pa v stavbi ves čas delujejo izključno pravosodni organi, ti pa so pred vselitvijo leta 1987 sklenili samoupravni sporazum, s katerim so vsi ostali upravljanje prenesli na tedanje Temeljno sodišče v A., je celotno stavbo s funkcionalnim zemljiščem, tako je prepričana sama, olastninila država. Zato je primarno zahtevala, naj sodišče ugotovi njeno izključno lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Ker je ob uveljavitvi ZS v stavbi deloval tudi Občinski sodnik za prekrške, ki je zasedal 148,42 m2 oziroma 4,97 % poslovnih prostorov, je za primer, da ga sodišče ne bi štelo za pravosodni organ, država pa je dolžna zagotoviti pogoje le za delovanje pravosodnih organov, s podrednim zahtevkom uveljavljala ugotovitev svoje lastninske pravice v obsegu, od celote manjšem za del v uporabi prekrškovnega organa, torej v deležu 9503/10000-in.

**Dosedanji potek postopka in odločitve sodišč**

3. Sodišče prve stopnje je tožbo s podrednim zahtevkom zaradi litispendence (ker je vključen v primarnega) zavrglo, s sodbo (P 974/2012-II z dne 20. 6. 2014) pa je zavrnilo primarni zahtevek. Odločitev iz sodbe temelji na stališču, da je treba določbe 128. člena ZS razlagati restriktivno, tako, da se na njihovi podlagi lastninijo le tisti prostori, ki so v uporabi temeljnih sodišč (ne tudi drugih pravosodnih organov), ter na dejanskih ugotovitvah: da sta izgradnjo sodne stavbe v A., v kateri sicer vseskozi od izgradnje delujejo pravosodni organi, sofinancirali pravni prednici pravdnih strank; da so ostali organi prenesli upravljanje s stavbo na Temeljno sodišče v A.; da prenosa upravljanja nanj ni prenesla Občina A., zato je bilo Temeljno sodišče v A. le izvrševalec upravljavskih upravičenj. Tožeča stranka ni niti trdila, da bi imelo pravico razpolaganja s prostori. Zato država po 128. členu ZS ni mogla olastniniti celotnih spornih nepremičnin.

4. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje (s sodbo I Cp 3034/2014 z dne 14. 1. 2015) potrdilo.

5. Republika Slovenija je sodbo sodišča druge stopnje izpodbijala z revizijo. Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 141/2015 z dne 25. 11. 2016 reviziji ugodilo in je odločitvi nižjih sodišč glede nepremičnine, ki je v naravi sodna stavba, spremenilo tako, da je razsodilo, da je ta v celoti v lasti države, glede nepremičnine, ki je v naravi zemljišče ob stavbi, pa je sodbi obeh nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede sodne stavbe je bilo njegovo stališče, da je država postala lastnica na podlagi prvega odstavka 128. člena ZS, ki je tak način lastninjenja poslovnih prostorov nekdanjih temeljnih sodišč izrecno uredil, glede poslovnih prostorov, ki jih v tej stavbi uporabljajo ostali pravosodni organi, pa je menilo, da lastninjenje ni zakonsko urejeno, da gre za pravno praznino, ki jo je zapolnilo z analogno uporabo prvega odstavka 128. člena ZS.

6. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje zahtevku države glede zemljišč (s sodbo P 2690/2016-II z dne 17. 5. 2017), nasprotno kot v prvem, ugodilo. Tožena Mestna občina A. je zoper sodbo vložila pritožbo, neposredno po izteku pritožbenega roka pa je sodišču sporočila, da je prejela sklep Ustavnega sodišča, da se sprejme ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 141/2015, zato je predlagala, naj pritožbeno sodišče zaradi neposredne povezanosti zadev z odločitvijo o pritožbi počaka do odločitve Ustavnega sodišča. 7. Sodišče druge stopnje je pred odločitvijo Ustavnega sodišča (s sodbo I Cp 2135/2017 z dne 22. 11. 2017) pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zoper to sodbo je Vrhovno sodišče (na podlagi dveh predlogov, vloženih po dveh pooblaščenih odvetniških družbah, s sklepom II DoR 18/2018 in II DoR 23/2018 z dne 22. 3. 2018) dopustilo revizijo glede glede dveh v nadaljevanju navedenih pravnih vprašanj, tožena stranka pa je dopuščeno revizijo vložila.

8. Za tem je Ustavno sodišče (z odločbo Up-148/17 z dne 12. 4. 2018) sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 141/2015 (to je odločitev o lastninski pravici na sodni stavbi in stavbišču) razveljavilo in zadevi vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

9. Vrhovno sodišče mora torej odločiti (1) o (direktni) reviziji zoper odločitev, s katero je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek države za ugotovitev, da je lastnica tudi tistega deleža sodne stavbe in stavbišča, ki je v zemljiški knjigi vpisan v korist tožene občine ter (2) o dopuščeni reviziji zoper pravnomočno odločitev, da je država lastnica tudi na toženo občino vpisanega deleža zemljišča ob sodni stavbi, ki je v celotni površini njeno pripadajoče zemljišče. **Povzetek bistvene vsebine revizije tožeče stranke (glede sodne stavbe)**

10. Tožeča stranka pravnomočno sodbo izpodbija iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava.

11. Poudarja, da je sodna stavba v A. v lasti Republike Slovenije zato, ker je v času uveljavitve ZS v letu 1994 s celotno stavbo s pripadajočim zemljiščem upravljalo Temeljno sodišče v A.. Meni, da gre za zakonito domnevo lastništva na podlagi 128. člena ZS. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zahtevek zavrnili in upoštevali, da je v zemljiški knjigi vpisana solastnina na podlagi skupnega sofinanciranja, sta odločili po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in ne na podlagi ZS kot specialnega predpisa. Takšna razlaga je materialno pravno zmotna, saj ZLNDL ne more derogirati lastninjenja po ZS. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-179/94 z dne 23. 2. 1995, ki jasno pove, da z uveljavitvijo ZS nepremičnine v uporabi sodišč postanejo lastnina Republike Slovenije ne glede na obstoječa pravna razmerja. Izpodbijana sodba pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so ob uveljavitvi ZS poslovne prostore v sodni stavbi uporabljali tudi drugi pravosodni organi. Revidentka v zvezi s tem zatrjuje, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z dejansko uporabo in upravljanjem prostorov sodne stavbe in je bila že zato odločitev sodišča prve stopnje glede tega brez obrazložitve. Poudarja, da njene (tožničine) trditve, da je bila celotna stavba s samoupravnim sporazumom iz leta 1987 dana v upravljanje Temeljnemu sodišču v A., sploh ni bila prerekana, zato je ugotovitev pritožbenega sodišča, da prenosa upravljanja na sodišče ni bilo, v nasprotju z navedeno neprerekano trditvijo. Ugotovitev pritožbenega sodišča o plačevanju najemnine in o namenu odkupa je glede na prej navedeno ustavno odločbo nepomembna; bistvo ustavne odločbe je, da država sme z zakonom razporediti del družbene lastnine tako, da se nepremičnine v uporabi sodišč prenesejo v last države.

12. Revidentka pritožbenemu sodišču očita odstop od sodne prakse, konkretno od odločitve v zadevi VSL II Cp 1443/2008, v kateri je bilo odločeno o lastninski pravici na stavbi sodišča v Radovljici. Razsojeno je namreč bilo, da je sodna stavba v Radovljici po ZS v lasti države, pri čemer je pravno in dejansko stanje zelo podobno tu obravnavanemu: v obeh primerih je v sodni stavbi delovalo sodišče, poleg tega pa še drugi organi, v Radovljici sodnik za prekrške in zapori, v obeh primerih pa je bilo sporno tudi lastništvo funkcionalnega zemljišča in parkirnih površin ob stavbah. V primerjani zadevi je sodišče zavzelo stališče, da je bila stavba v uporabi državnih organov, natančneje organov sodne oblasti v širšem smislu in ne lokalne skupnosti - občine. Tudi za lastninjenje zemljišč (funkcionalnega in parkirnega) je podlaga v ZS in ne v ZLNDL, kot sta sodišči prve in druge stopnje menili v konkretnem primeru.

**Povzetek bistvene vsebine odgovora tožene stranke na revizijo tožeče stranke**

13. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrne. Poudarja, da določba 128. člena ZS ne daje podlage za lastninjenje poslovnih prostorov, ki so jih v stavbah sodišč uporabljali drugi organi, ki so opravljali pravosodno funkcijo; zakon velja le za prostore sodišča. V konkretnem primeru sta sodišči pravilno ugotovili obstoj solastninske pravice, ki jo tožeča stranka tudi priznava, saj toženi stranki za njen solastninski delež plačuje najemnino in je od tožene stranke želela odkupiti solastninski delež. Vprašanje domneve lastništva je nerelevantno, dejansko stanje je ugotovljeno pravilno in obe sodišči sta se do njega korektno opredelili. Revizijsko prerekanje ugotovitev o tem, kdo je uporabljal katere prostore, je nedovoljeno.

**Povzetek revizije tožene stranke (glede parcel št. 1458/4 in 1458/5 k. o. ..., zemljišča ob sodni stavbi)**

14. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke revizijo dopustilo glede preizkusa kršitve 22. člena Ustave in glede pravilnosti odločitve o določitvi pripadajočega zemljišča. 15. Tožena stranka v dopuščeni reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila naloga sodišč presoditi, ali sta navedeni nepremičnini funkcionalno zemljišče sodne stavbe. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je tako, pri presoji pa sta se oprli na sedanjo in preteklo rabo zemljišč; v času gradnje veljavnih prostorskih aktov nista upoštevali, ker jih tožeča stranka ni predložila, tožena stranka pa se nanje ni sklicevala. Zato bi moralo biti odločeno po pravilu o dokaznem bremenu – zahtevek bi moral biti zavrnjen brez uporabe subsidiarnih kriterijev.

16. Odločitev, da sta obe parceli pripadajoče zemljišče k sodni stavbi in da je lastnica obeh do celote država, je materialnopravno zmotno, ker so bili zmotno uporabljeni tudi subsidiarni kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča. Te določa Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) v 7. in 30. členu. Skladno s temi določbami zakona in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega in višjih sodišč so pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča ključni v času odločanja veljavni prostorski akti, urbanistične zasnove in oziroma umeščenost objekta v prostor, ta izhodišča zakona in sodne prakse pa je treba upoštevati tudi, če se pripadajoče zemljišče določa v pravdi. Pravnomočna sodba jih ni upoštevala.

17. Zaradi odstopa od sodne prakse je izpodbijana sodba ne le materialnopravno zmotna, pač pa tudi arbitrarna (22. člen Ustave). Poleg tega se nižji sodišči nista opredelili do toženkinih trditev, da je bilo sporno zemljišče razdeljeno na dve parceli zaradi namena gradnje parkirne hiše, potrebo po kateri narekuje pomanjkanje parkirnih mest v mestnem jedru, zaradi česar je A. leta 1992 sprejela Odlok o ureditvenem načrtu območja med sodiščem in L. in ga nato z odlokom v letu 1994 še spremenila. Ocena, s katero izpodbijana sodba utemeljuje nepomembnost teh argumentov in domnevno nepomembnost velike površine spornega zemljišča, ki presega namen, ki ga zakon daje pripadajočemu zemljišču, ter domnevno pomembnost števila zaposlenih v sodni stavbi, je laična in pavšalna.

18. Tožeča stranka na revizijo toženke ni odgovorila.

**O reviziji tožeče stranke (sodna stavba - parcela št. 1458/2 k. o. ...)**

19. Revizija ni utemeljena.

20. Republika Slovenija je tožbeni zahtevek sicer oblikovala tako, da je zahtevala ugotovitev, da je lastnica celotne stavbe, torej ne le v korist tožene občine vpisanih 228/1000-in, pač pa tudi v njeno (tožničino) korist že vpisanih 772/1000-in; v resnici je, kar jasno izhaja iz procesnega gradiva, sporen le solastninski delež 228/1000-in, pri katerem je kot solastnica vpisana toženka. Sledeč razlogom sodišč prve in druge stopnje je bilo tudi odločeno le o tem deležu. Med pravdnima strankama je bilo namreč nesporno, da je Republika Slovenija postala z uveljavitvijo ZS lastnica (pred lastninjenjem družbenih) poslovnih prostorov, ki jih je imelo v uporabi nekdanje Temeljno sodišče v A. in da ti prostori ustrezajo deležu 772/1000-in na celotni stavbi. Delež 228/1000-in, ki je predmet spora, ustreza površini poslovnih prostorov, ki so jih v sodni stavbi uporabljali Višje sodišče v A., Sodišče združenega dela v A., Temeljno javno tožilstvo v A., Višje javno tožilstvo v A. in Sodnik za prekrške.

_O zatrjevani zmotni uporabi materialnega prava_

21. Tožena stranka je pri spornem deležu sodne stavbe vpisana kot solastnica na podlagi ZLNDL, tožeča stranka pa izpodbija njeno solastninsko pravico in, kot je bilo že navedeno, uveljavlja, da ta pripada njej in sicer po določbah 128. člena ZS.

22. ZS v 128. členu določa (v prvem odstavku), da poslovni prostori, ki so ob dnevu uveljavitve tega zakona v uporabi temeljnih sodišč, postanejo last Republike Slovenije in (v drugem odstavku), da poslovne prostore iz prejšnjega odstavka prevzamejo v uporabo okrožna oziroma okrajna sodišča, ustanovljena s tem zakonom, v skladu z navodili, ki jih izda minister, pristojen za pravosodje.

23. ZS v 128. členu ali v kateri drugi določbi lastninjenja poslovnih prostorov, ki so bili ob njegovi uveljavitvi v družbeni lastnini in v uporabi drugih sodišč in drugih pravosodnih organov v ožjem ali širšem smislu, ni omenil. Zato je treba presoditi, ali to pomeni, (i) da je lastninjenje le-teh urejeno z drugim zakonom, ali (ii) da razlaga 128. člena ZS dopušča zaključek, da se, čeprav v njej niso omenjeni, tudi ti poslovni prostori lastninijo po navedeni določbi, ali (iii) da glede teh poslovnih prostorov obstoji pravna praznina.

24. S pravnim vprašanjem lastninjenja tistih poslovnih prostorov v sodnih stavbah, ki jih ob uveljavitvi ZS niso uporabljala temeljna sodišča,2 se pred tu obravnavano zadevo Vrhovno sodišče še ni soočilo. Spor med državo kot tožnico in občino kot toženko glede vprašanja, katera od njiju je z lastninjenjem pridobila v last leta 1963 zgrajeno sodno stavbo v N., je sicer v zadevi II Ips 1247/2008 že obravnavalo. Pritrdilo je sodiščema prve in druge stopnje, da so po 128. členu ZS postali last države ne le poslovni prostori, ki jih je uporabljala tamkajšnja enota nekdanjega temeljnega sodišča, temveč tudi tisti poslovni prostori v sodni stavbi, v katerih so poslovali tožilstvo, geodetska služba in knjižnica. Vendar pa je ključen razlog, zaradi katerega je Republika Slovenija z zahtevkom uspela, pomenila presoja, da ti uporabniki na poslovnih prostorih, ki so jih imeli v dejanski uporabi, niso imeli pravice uporabe. Ta presoja temelji na dejanskih okoliščinah, ki so bistveno drugačne kot v tu obravnavani zadevi: izgradnjo celotne novogoriške sodne stavbe je v celoti financirala država; s poslovnimi prostori navedenih služb je od leta 1973 dalje razpolagalo in upravljalo sodišče, na katerega je ta upravičenja prenesla država; sodišče jih je imelo tudi v posredni posesti ter jih je navedenim službam kot neposrednim posestnikom oddajalo v najem in prejemalo najemnino.3 V tu obravnavani zadevi je investicijo izgradnje stavbe od leta 1980 oziroma 1981 dalje poleg države financirala tudi (tedanja) A.; soinvestitorki sta deleža na pravici uporabe določili pogodbeno glede na obseg vlaganj vsake od njiju; A. pravice razpolaganja in upravljanja s svojim deležem ni prenesla na sodišče (oziroma zanj, ki ni pravna oseba, na državo); država pa je A. vseskozi (že v času pred uveljavitvijo ZS in po njej) plačevala najemnino za uporabo njenega deleža. 25. Praksa višjih sodišč je glede pravnega vprašanja lastninjenja poslovnih prostorov v sodnih stavbah, ki jih niso uporabljala temeljna sodišča, izrazito skromna in neenotna; del jo zastopa široko stališče, da je 128. člen ZS podlaga tudi za lastninjenje poslovnih prostorov drugih pravosodnih organov v širšem smislu (ne le sodišč – očitno vseh vrst in stopenj) in funkcionalnih zemljišč,4 del pa temu delno nasprotno oziroma ožje stališče, namreč da 128. člen ZS ne daje podlage za uveljavljanje lastninske pravice na poslovnih prostorih, ki jih uporabljajo drugi organi, ki izvajajo pravosodno funkcijo ter da določbe ZS veljajo le za poslovne prostore nekdanjega temeljnega sodišča, ne pa tudi za druge pravosodne organe.5

26. V obravnavanem primeru ni bila potrebna opredelitev Vrhovnega sodišča o tem, ali je ali ne, in zakaj, katera od teh razlag določb prvega in drugega odstavka 128. člena ZS pravilna.6 Potrebna ni bila zato, ker navedenih določb zaradi specifičnih okoliščin v konkretnem primeru niti ob presoji, da je pravilna njihova širša razlaga, ne bi moglo nanje opreti odločitve o lastninski pravici na spornem deležu sodne stavbe. Te specifične okoliščine so, da je na spornem deležu stavbe pravna prednica tožene stranke A. zaradi sofinanciranja izgradnje nove stavbe7 na podlagi z državo sklenjene pogodbe (oziroma samoupravnega sporazuma) pridobila pravico uporabe deleža, ustreznega razmerju med njenim prispevkom k izgradnji in vrednostjo investicije,8 ki je bila vpisana tudi v zemljiško knjigo, kar pomeni, da država takšne pravice na tem deležu ni imela. V to specifično premoženjsko pravico zakon ni mogel poseči s podržavljenjem.9

27. Lastninjenje premoženja v družbeni lastnini je urejalo več zakonov, sprejetih za posamezne kategorije premoženja skozi večletno obdobje. ZLNDL, ki je bil sprejet kasneje kot ZS, je, kot določa v prvem odstavku 1. člena, uredil lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, ki niso bile predmet lastninjenja po drugih, pred njim sprejetih zakonih. Sporni poslovni prostori z drugimi zakoni pred uveljavitvijo ZLNDL niso bili olastninjeni. V drugem odstavku 1. člena ZLNDL določa izjemo od prvega odstavka,10 in sicer določa, da se vodna zemljišča, sindikalno premoženje, nepremičnine športnih društev ter nepremičnine v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja, ki ob uveljavitvi ZLNDL še niso olastninjeni, ne lastninijo po navedenem zakonu, pač pa je treba njihovo lastninjenje urediti s posebnim zakonom. Tudi med izjemami, glede katerih bi bilo treba lastninjenje šele urediti s posebnim zakonom po uveljavitvi ZLNDL, nepremičnine, kakršne so sporne, niso navedene.11

28. ZLNDL je omogočil subsidiarno možnost lastninjenja zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso bile predmet lastninjenja po drugih že sprejetih ali napovedanih zakonih.12 Ali je v razmerju do teh zakonov (po katerih so se lastninile posamične točno določene kategorije družbenih nepremičnin), tudi v razmerju do (od sebe starejšega) ZS, vsebinsko splošnejši predpis ali so vsi ti zakoni (vključno z ZLNDL) specialni, ni bistveno. Ključno je, da kot zakon, ki zaključuje lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, ureja tudi lastninjenje poslovnih prostorov tistih pravosodnih organov, ki se niso olastninili z ZS. Vrhovno sodišče torej ob ponovnem obravnavanju zadeve (drugače kot ob predhodnem) zaključuje, da glede lastninjenja teh prostorov ne gre za pravno praznino.

29. Predpostavka za lastninjenje po ZLNDL je bila pravica uporabe nepremičnine v družbeni lastnini na dan uveljavitve navedenega zakona. Ta v prvem odstavku 4. člena določa, da nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe Republika Slovenija, postanejo lastnina Republike Slovenije, v prvem odstavku 5. člena pa, da nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe občina ali mesto, postanejo lastnina preoblikovane občine ali mesta. V konkretnem primeru je bila kot imetnica pravice uporabe spornega deleža vpisana tožena občina, zato je bila po uradni dolžnosti v njeno korist vpisana lastninska pravica (tretji odstavek 5. člena ZLNDL), enako kot pri ostalem deležu v korist države (tretji odstavek 4. člena ZLNDL). Vendar pa vpis pravice uporabe za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL ni odločilnega pomena. Po ustaljeni in obsežni sodni praksi Vrhovnega sodišča se je pravica uporabe v sistemu družbene lastnine lahko prenašala zunajknjižno in vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe. Pravica uporabe je bila samostojna pravica na stvari v družbeni lastnini.13 Povedano drugače: pravico uporabe in s tem upravičenje do lastninjenja je lahko imel tudi subjekt, čigar pravica uporabe ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Zato bi država lahko postala lastnica spornega deleža sodne stavbe, če bi imela ob uveljavitvi ZLNDL dejansko, zunajknjižno pravico uporabe tega deleža – če bi jo soinvestitorka (A.) prenesla nanjo. A takih dejanskih ugotovitev ni in česa takega tožeča stranka ni niti trdila.

30. Je pa trdila, da je Temeljno sodišče v A. na podlagi sporazuma med vsemi uporabniki sodne stavbe upravljalo s celotno stavbo ter je v tej vlogi zagotavljalo nemoteno oskrbo z elektriko, ogrevanjem, službo varovanja, snage, nabavljalo material za vzdrževanje, sklepalo pogodbe o zavarovanju, skrbelo za popravila in podobno.14 V zvezi s tem sta nižji sodišči ugotavljali, ali je bila na Temeljno sodišče v A. prenesena pravica upravljanja (ta je obsegala pravico uporabe in pravico razpolaganja z družbenimi sredstvi oziroma enaka upravičenja kot lastninska pravica, a z omejitvijo, da je moralo biti razpolaganje tako, da je zagotavljalo, da se bo stvar uporabljala za to, za kar je namenjena15) ali (le) dejansko upravljanje s stavbo tudi v spornem deležu oziroma delu. Ugotovili sta, da prenos upravljanja (pravilno: pravice upravljanja) na tedanje Temeljno sodišče v A. ni bil opravljen16 oziroma da tožeča stranka ni niti trdila, da bi imelo Temeljno sodišče v A. (pravilno: država) pravico razpolaganja ter da so ostali uporabniki nanj prenesli le »izvrševanje upraviteljskih upravičenj.«17 Zaključujeta torej, da so bila na Temeljno sodišče v A. prenesena le opravila upravljanja in ne pravica upravljanja kot specifična premoženjska pravica na družbeni lastnini; zato ni bilo pomembno, da uporabniki sodne stavbe niso bili (družbene) pravne osebe, zaradi česar niso bili sposobni biti nosilci pravic na sredstvih v družbeni lastnini in jih tudi prenašati niso mogli samostojno.18

31. Tožeča stranka revizijsko tezo, da je po prvem odstavku 128. člena ZS postala lastnica sodne stavbe v celoti, zmotno utemeljuje z odločbo Ustavnega sodišča U-I-179/94, češ da naj bi iz nje izhajala »odločitev države, da se z zakonom razporedi del družbene lastnine tako, da nepremičnine v uporabi dosedanjih sodišč prenese v last države.« Ustavno sodišče je v navedeni odločbi presodilo, da ni neskladna z Ustavo določba 128. člena ZS, da poslovni prostori v družbeni lastnini in v uporabi temeljnih sodišč postanejo last Republike Slovenije. Navedena odločba pa ne sporoča, da bi bil 128. člen SZ podlaga za podržavljenje, ki bi poseglo v stvarnopravna upravičenja, ki so jih imeli v trenutku uveljavitve zakona drugi pravni subjekti.

_**O zatrjevanih procesnih kršitvah**_

32. Ker je odločilno, ali je imela država pravico uporabe spornega deleža in ne, ali ga je (v dejanskem pomenu) uporabljala in upravljala z njim, se s slednjim sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati in o tem navajati razlogov, morebitno razhajanje razlogov sodišča prve in druge stopnje o tem pa ne bi pomenilo (smiselno uveljavljane) procesne kršitve (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP19). A tega razhajanja ni. Sodišče prve stopnje je v razloge svoje sodbe res povzelo neprerekano trditev tožeče stranke o sporazumu, da bo s celotno stavbo upravljalo Temeljno sodišče v A.,20 hkrati pa tudi nadaljnjo trditev, da nanj ni prešla pravica razpolaganja s prostori; pojasnilo je torej, da ni bilo prehoda pravice uporabe (kot predpostavke lastninjenja po ZLNDL), pritožbeno sodišče pa je to pojasnilo očitno le (sicer nekoliko pomanjkljivo) povzelo (potem, ko je predhodno poudarilo vezanost na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje).

33. Revizija tožeče stranke je torej neutemeljena. V zvezi z lastninjenjem sodne stavbe materialno pravo ni bilo uporabljeno zmotno in uveljavljane procesne kršitve ni bilo.

**O reviziji tožene stranke (glede zemljišča ob stavbi, parcel št. 1458/4 in 1458/5 k. o. ...)** _**O (ne)dovoljenosti dopuščene revizije**_

34. Revizija, dopuščena z enim sklepom na podlagi dveh ločenih predlogov, je le delno dovoljena.

35. Dovoljena je v delu, ki se nanaša na vprašanje pravilnosti odločitve o ugotovitvi pripadajočega zemljišča. Glede tega vprašanja je revizijo Vrhovno sodišče dopustilo in tožena stranka je ob njeni vložitvi ravnala skladno z zahtevo iz drugega odstavka 373. člena ZPP: priložila ji je predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije.

36. Ni pa tožena stranka enako ravnala glede vprašanja kršitve 22. člena Ustave; glede tega vprašanja ji je priložila le sklep Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije, ne pa tudi predloga za njeno dopustitev. Zaradi opisane formalne pomanjkljivosti je zato v tem delu (glede tega vprašanja) revizija nepopolna in nedovoljena.21 _**Presoja utemeljenosti dopuščene revizije**_

37. V dovoljenem delu je dopuščena revizija delno utemeljena.

38. Republika Slovenija je zahtevala ugotovitev, da sta celotni površini parcel št. 1458/4 in 1458/5 k. o. ... pripadajoče zemljišče k sodni stavbi, zgrajeni na parceli št. 1458/2 k. o...., in da je njuna izključna lastnica.

39. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Skladno s to določbo je Vrhovno sodišče lahko presojalo le, ali je v pravnomočni sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo pri presoji obsega pripadajočega zemljišča (da ga tvorita celotni sporni parceli) in da je država lastnica tudi tistega deleža, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot last tožene občine. Ni pa smelo presojati utemeljenosti očitkov o procesnih kršitvah, na primer o neobravnavanju toženkine trditve, da sta sporni parceli vsak trikrat večji od parcele, na kateri stoji stavba, o pomanjkljivosti ocene posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj, o samovoljnosti odločitve o obsegu pripadajočega zemljišča zaradi neuporabe primarnega kriterija iz 7. in 30. člena ZVEtL – prostorskega akta, veljavnega v času sojenja ter o kršitvi pravil o prekluziji pri predložitvi tega akta in podajanju ugovora spornosti obsega pripadajočega zemljišča. _**a) Glede obsega pripadajočega zemljišča**_

40. V času izgradnje sodne stavbe sta bila v družbeni lastnini tako stavba kot zemljišče, ki je predmet tožbenega zahtevka. Stavba je bila deloma (nesporni delež) olastninjenja po 128. členu ZS, deloma (sporni delež) pa po ZLNDL. Celotno zemljišče se je olastninilo po ZLNDL. Za vprašanje, v korist katere od pravdnih strank in v kakšnem obsegu se je lastninilo, je odločilno, katera od njiju oziroma v kakšnem obsegu je na tem zemljišču imela pravico uporabe.

41. Po obrnjenem načelu superficies solo cedit, ki se je v času družbene lastnine odražalo skozi določbe številnih predpisov, je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem oziroma potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno oz. pripadajoče zemljišče).22 Namembnost oziroma potrebnost družbenega zemljišča stavbi je bila v teh predpisih opredeljena kot dejanski stan, kogentna akcesorna pravica uporabe vsakokratnega lastnika stavbe pa kot pravna posledica. Ta pravila se na zakonski ravni pojavljajo že v 50-ih letih prejšnjega stoletja in so veljala vse do uveljavitve ZLNDL, ko so imetniki pravice uporabe na družbenih zemljiščih po samem zakonu pridobili lastninsko pravico.23 Zato je v tem primeru za presojo o današnjem lastništvu spornega zemljišča odločilno, kakšen je bil obseg pripadajočega zemljišča sodne stavbe ob uveljavitvi ZLNDL, ko je nastopilo njegovo lastninjenje po samem zakonu.

42. V družbenolastninski ureditvi je bil pojem pripadajočega zemljišča stavbe na zakonski ravni opredeljen s splošnim opisom.24 Teorija in sodna praksa sta poudarjali raztegljivost pojma funkcionalnega zemljišča; posledica njegove nedorečenosti oziroma nedoločenosti je medsebojna neskladnost in celo nasprotje v opredelitvi pojma funkcionalnega zemljišča v predtranzicijskih in tranzicijskih predpisih.25 Ker je pojem funkcionalnega oziroma pripadajočega zemljišča pravni standard, ga je potrebno napolniti v vsakem konkretnem življenjskem primeru, in sicer v skladu z namenom, zaradi katerega je bila predpisana kogentna akcesornost pravic na zemljišču pravicam na stavbi. In ta namen je bil, da naj ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišča, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje stavbe.26 Ali je sodišče pri napolnjevanju tega pravnega standarda v posamičnem primeru v skladu z zakonom uporabilo relevantna merila in kriterije ter jim dalo ustrezno težo, je zato pravno vprašanje, ki je lahko predmet revizijskega preizkusa, medtem ko so dejstva in okoliščine, ki jih sodišče v skladu s takimi merili in kriteriji ugotovi, dejansko vprašanje in ne more biti predmet preizkusa revizijskega sodišča (tretji odstavek 370. člena ZPP).

43. V času družbene lastnine se je po 46. členu Zakona o urejanju naselij (v nadaljevanju ZUN) obseg pripadajočega zemljišča stavbe in concreto določal bodisi s prostorskimi izvedbenimi načrti, bodisi s posamičnimi upravnimi odločbami, pri katerih je moral upravni organ upoštevati vsebinska merila iz prostorskih ureditvenih pogojev, veljavnih v času izdaje odločbe. Če je obseg pripadajočega zemljišča stavbe določalo oziroma ugotavljalo sodišče v sodnem postopku, je moralo uporabiti enake kriterije in za ta namen v postopek pritegniti izvedenca.27 Pri tem pa so morali prostorski izvedbeni akti iz 21. člena ZUN, torej tako prostorski izvedbeni načrti kot prostorski ureditveni pogoji, pri določitvi funkcionalnih zemljišč oziroma pri določanju konkretnejših meril zanje, odražati aktualne urbanistične zahteve v smislu 5. do 20. člena ZUN, med drugim zlasti naravne danosti prostora ter cilje racionalne izrabe zemljišč in objektov, bodoče zagotavljanje enakovrednih življenjskih pogojev prebivalcev, parkirnih ter zelenih površin, vse glede na obstoječo ali načrtovano gostoto prebivalcev. Po tej sistemski ureditvi iz časa družbene lastnine torej obseg in oblika funkcionalnega zemljišča posamezne stavbe nista bila nujno in vselej opredeljena v upravnem dovoljenju ali prostorskem aktu, na podlagi katerega je bila posamezna stavba zgrajena, ampak sta se lahko določala in spreminjala tudi naknadno, po izgradnji, glede na ureditev vsakokratnega izvedbenega prostorskega akta, s tem pa skozi čas prilagajala spremenjenim razmeram v prostoru.28

44. Po nastopu lastninjenja po ZLNDL in pred uveljavitvijo ZVEtL je zakonodajalec ugotavljanje obsega pripadajočih zemljišč stavb, ki so bila olastninjenja v korist lastnikov stavb po ZLNDL, najprej poskusil urediti v prehodnih določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in v prehodnih določbah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Po določbah 216. in 217. člena ZGO-1 naj bi se po zgledu ZUN upoštevali prostorski akti, veljavni v času odločanja upravnega organa, po tretjem odstavku 190. člena SZ-1 pa dokumenti in pravni akti, na podlagi katerih je potekala gradnja večstanovanjske stavbe. Navedeni zakonski ureditvi sta torej za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, olastninjenega po ZLNDL, predpisovali dve diametralno nasprotni rešitvi, pri čemer nobena ni bila povsem ustrezna.29

45. Obe ureditvi sta bili nadomeščeni z določbo 30. člena ZVEtL.30 Njena uzakonitev je bila posledica zakonodajalčevega namena, naj se na njeni podlagi v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča (1) ugotovi, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno redni rabi stavbe oziroma se je dejansko uporabljalo za normalno funkcioniranje stavbe (kar je dejansko vprašanje), ter (2) presodi, ali je lastnik stavbe na njem pridobil lastninsko pravico in ali jo je obdržal do trenutka izdaje sodne odločbe, na katerega se nanašajo časovne meje pravnomočnosti (kar je pravno vprašanje).31 V tem postopku se tako rešujejo tudi ali zlasti prav primeri, v katerih še ni bil ugotovljen obseg pripadajočega zemljišča stavbe, ki je bilo olastninjeno po ZLNDL. Pomembno je dejansko in pravno stanje pripadajočega zemljišča na dan uveljavitve ZLNDL. Po četrtem odstavku 7. člena v zvezi s 30. členom ZVEtL se je obseg pripadajočega zemljišča ugotovil na podlagi upravnih aktov, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, če to ni bilo mogoče, pa na podlagi rezervnih kriterijev urejenosti zemljišča v naravi, pretekle redne rabe in urbanističnih standardov iz časa izgradnje stavbe.32

46. V četrtem odstavku 7. člena v zvezi s 30. členom ZVEtL ni bilo izrecno določeno, kdaj naj ne bi bilo mogoče uporabiti upravnih aktov iz časa gradnje in bi namesto njih prišli v poštev tudi rezervni kriteriji. Sodna praksa je na to vprašanje večinoma odgovarjala strogo: tako, da je kriterije upoštevala izključevalno oziroma selektivno; kot primarno merilo je upoštevala upravne akte, na podlagi katerih je bila zgrajena stavba, h kateri se je določalo pripadajoče zemljišče in samo, če upravni akti v procesnem gradivu niso bili dosegljivi ali takega zemljišča niso opredeljevali, naj bi prišla v poštev rezervna merila. Vendarle pa pred opredelitvijo za opisano strogo stališče ni opravilo razlage navedenih zakonskih določb še z vidika (v neštetih primerih udejanjene) možnosti spreminjanja obsega in oblike pripadajočega zemljišča v (lahko večdesetletnem) časovnem obdobju od izgradnje stavbe do lastninjenja (dokler je bilo le-to družbena lastnina) in z vidika izrazite pestrosti in raznolikosti dejanskih položajev v praksi.

Drugače, prožneje, je določbe ZVEtL razlagala urbanistična stroka. Njeno stališče je bilo, da gre pri obsegu pripadajočega zemljišča stavbe po upravnih aktih le za domnevo, ki jo je po potrebi treba korigirati z rezervnimi kriteriji; potreben naj bi bil celovit pristop, upoštevajoč namen zakonodajalca in zgodovinski vidik obravnavanih primerov.33 Tudi zakonodajalec je ob sprejemanju novega ZVEtL-1 razlago določb četrtega odstavka 7. člena v zvezi s 30. členom ZVEtL po principu selektivnega pristopa podredja kriterijev ocenil za problematično na podlagi ugotovitev, da je lahko vodila do neživljenjskih in nerazumnih rešitev, predvsem v primerih, ko je bilo pripadajoče zemljišče v družbeni lasti in se je lahko glede na spreminjajoče se potrebe in dejanske in pravne razmere njegov obseg skozi čas spreminjal od izgradnje stavbe, v času družbene lastnine in vse do nastopa lastninjenja po ZLNDL.34 Po namenu zakonodajalca pripadajočega zemljišča stavbe, ki je stala na družbenem zemljišču, ni mogoče določiti (zgolj) po upravnih aktih iz časa gradnje in pridejo v poštev (tudi) rezervni kriteriji ne le v primerih, ko sodišču niso predloženi upravni akti iz časa gradnje ali so ti nejasni (spoznavna kriza), ampak tudi takrat, kadar je ob ali po izgradnji stavbe ali v času družbene lastnine prišlo do spremembe obsega in oblike pripadajočega zemljišča stavbe (vsebinski razlog).35

47. Ob ponovni presoji četrtega odstavka 7. člena v zvezi s 30. členom ZVEtL, upoštevaje že prikazano vsebino in razvoj zakonske ureditve, veljavne v času družbene lastnine, kot tudi stališča urbanistične stroke, pomembna zaradi specifičnosti predmeta urejanja - prostora, in namen zakonodajalca, Vrhovno sodišče sodi, da podlaga za ugotovitev obsega (v pomenu površine in oblike, torej tlorisa) pripadajočega zemljišča stavbe ne morejo biti (zgolj) upravni akti iz časa gradnje, temveč je treba uporabiti (tudi) rezervne kriterije, in sicer ne le v primeru spoznavne stiske, ampak tudi v primeru, ko slednji (ureditev v naravi, pretekla redna raba in urbanistični standardi po izgradnji) pokažejo, da se je obseg pripadajočega zemljišča po izgradnji stavbe spremenil (da je v prostoru prišlo do sprememb, s katerimi se je pripadajoče zemljišče povečalo, ob nespremenjeni površini spremenilo obliko ali zmanjšalo). Nasprotno stališče je preveč togo. To brez dvoma velja v primerih, ko gre za nekdanje družbeno zemljišče, olastninjeno po ZLNDL in se je obseg pripadajočega zemljišča v primerjavi s prvotno načrtovanim spremenil do njegove uveljavitve. Gre predvsem za primere nerealiziranih ali na spremenjen način realiziranih prvotnih načrtovanj pripadajočega zemljišča stavbe ali za primere naknadnih v naravi udejanjenih sprememb oblike in površine pripadajočega zemljišča stavbe v času trajanja družbene lastnine, ki so bile v skladu z merili in pogoji prostorskih aktov oziroma urbanističnih standardov.36 Če v času družbene lastnine zakonska ureditev pripadajočega zemljišča stavbe ni absolutno vezala na obseg, določen z upravnimi akti, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ampak so se lahko po določbah ZUN upoštevale tudi kasnejše spremembe, potem z vidika ustavnopravne prepovedi povratne veljave zakonov tega ne bi smela niti današnja zakonska ureditev, ki ureja ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča za nazaj.

Pri uporabi četrtega odstavka 7. člena ZVEtL mora veljati zgoraj opisani pristop. Upoštevati je treba, da zapisu, da pridejo rezervni kriteriji v poštev, če pripadajočega zemljišča ni mogoče ugotoviti na podlagi primarnega kriterija, ni dodana določba, po kateri bi se primarni in podrejeni kriteriji med seboj izključevali; določbo četrtega odstavka 7. člena ZVEtL je treba v skladu z njenim namenom razumeti enako kot vsebinsko jasnejše besedilo 43. člena ZVEtL-1, ki sploh ne določa nobenega razmerja med kriteriji, ampak jih opredeljuje enakovredno.37 Ugotovitev o obsegu pripadajočega zemljišča je treba opreti na enake kriterije, ne glede na to, ali je podlaga za odločitev ZVEtL ali ZVEtL-1; v skladu z obema zakonoma je, da je pripadajoče zemljišče (i) tlorisna površina, ki je kot pripadajoče zemljišče stavbe določena pred gradnjo v upravnih aktih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena (v prostorskih aktih, gradbenem dovoljenju) ali (ii) ta tlorisna površina, zaradi sprememb po izgradnji stavbe korigirana s kriterijema dejanske urejenosti in pretekle redne rabe, če sta bila skladna s splošnimi urbanističnimi pravili. Primeri ugotavljanja pripadajočega zemljišča se med seboj izrazito razlikujejo; od okoliščin vsakega posameznega primera je odvisno, na podlagi katerih kriterijev ga bo sodišče lahko ugotovilo (ob samostojni uporabi kateregakoli kriterija ali v kombinaciji z drugimi kriteriji). Ob pravilni razlagi, predvsem namenski in zgodovinski in ne le jezikovni, je namreč tudi četrti odstavek 7. člena ZVEtL terjal najprej dejansko ugotovitev obsega zemljišča, ki je bilo na presečni dan (na dan lastninjenja, če je bilo zemljišče v družbeni lasti38) namenjeno normalnemu funkcioniranju stavbe ter nato preverjanje, ali je celotna tako ugotovljena površina določena kot pripadajoče zemljišče v aktih, ki so bili podlaga za gradnjo; ključno pa je, da je bilo treba v primeru, ko ni bila, ugotavljati še, ali je »manjkajoča« površina »pokrita« z uporabo ostalih kriterijev. Povedano drugače: ugotavljanje pripadajočega zemljišča v isti zadevi mora dati ob pravilni razlagi in uporabi kriterijev iz relevantnih določb ZVEtL in ZVEtL-1 enak rezultat. 48. V tem konkretnem primeru je sodišče prve stopnje presojo, da sta celotni sporni parceli potrebni za redno rabo sodne stavbe in sta zato njeno pripadajoče zemljišče, utemeljilo z dejanskimi ugotovitvami, ki revizijsko sodišče zavezujejo (tretji odstavek 370. člena ZPP) in so v bistvenem sledeče: − Sodna stavba je zgrajena na parceli št. 1458/2 k. o. ..., ki meri 1774 m2. Parceli št. 1458/4, dvorišče v izmeri 4317 m2 in 1458/5 k. o. ..., dvorišče površine 2180 m2 skupaj z njo tvorita celoto brez navzven razpoznavnih meja med parcelami.

− Del parcele št. 1458/4 k. o. ... leži pred sodno stavbo in ob njenih straneh; na tem delu so zgrajeni pločnik, tlakovan dostop za pešce -stranke in uslužbence sodne stavbe, dostopna pot za vozila, namenjena za prevoz pripornikov, uvoz v površino za sodno stavbo in parkirna mesta za zaposlene; na delu parcele, ki je urejen kot zelenica, pa je postavljena infrastruktura. Del parcele št. 1458/4 k. o. ... leži za sodno stavbo, je dostopna peš pot do službenega vhoda v stavbo ter intervencijska pot in dostopna pot za dostavna vozila. Ta del parcele z dveh strani obkroža parcelo št. 1458/5 k. o. ....

− Parcela št. 1458/5 k. o. ... v celoti leži za sodno stavbo in je v naravi delno parkirišče za zaposlene (zunanjim uporabnikom uvoz onemogoča zapornica) in delno zelenica, na kateri je postavljena infrastruktura – električna trafo postaja, rezervoar za gorivo za ogrevanje sodne stavbe.

− Za vse navedene površine vedno skrbi sodišče in ne morebitne tretje osebe.

− Na parceli št. 1458/5 k. o. ... garažna hiša, katere izgradnja naj bi bila potrditvah tožene stranke predvidena, ni bila zgrajena.

49. Drugostopenjsko sodišče je pripadnost celotnih parcel sodni stavbi ugotovilo ob upoštevanju meril iz določb 7. člena in šestega odstavka 30. člena v času sojenja veljavnega ZVEtL, razen prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena. Uporabljeni so bili zgolj rezervni kriteriji, tj. pretekla urejenost v naravi in pretekla redna raba, pri tem pa upoštevana potreba stavbe z veliko obiskovalci po velikem številu parkirišč, ne pa tudi primarni kriterij, tj. upravni akti, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena.

50. Revizijska teza tožene občine, da bi moral biti zahtevek zavrnjen na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), ker tožeča stranka ni pravočasno predložila prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, je zmotna. Najprej zato, ker so prišli rezervni kriteriji v primeru spoznavne krize v poštev tudi po strogi razlagi četrtega odstavka 7. člena ZVEtL v smislu selektivnega pristopa podredja kriterijev, torej če niso bili dosegljivi upravni akti iz časa gradnje stavbe. Prav to velja tudi v tem primeru, saj upravnih aktov, na podlagi katerih je bila zgrajena sodna stavba, nobena pravdna stranka ni pravočasno predložila v spis in že zato pripadajočega zemljišča ni bilo mogoče ugotoviti na njihovi podlagi. Nadalje in neodvisno od prvega pa tudi zato, ker četudi bi bil obseg pripadajočega zemljišča sodne stavbe v upravnih aktih, na podlagi katerih je bila zgrajena, določen v manjšem obsegu od tistega, ki je ugotovljen v pravnomočni sodbi, bi dejanske ugotovitve terjale korekcijo v upravnih aktih, ki so bili podlaga za gradnjo, morebiti manjšega obsega, po rezervnih kriterijih. Četudi bi bil obseg pripadajočega zemljišča izvorno načrtovan kako drugače in bi se ugotovilo, da se je šele naknadno spremenil pred uveljavitvijo ZLNDL (zaradi potrebe po parkirnih mestih ali zaradi drugih potreb sodne stavbe), bi bile odločilne dejanske ugotovitve, da se je celotno sporno zemljišče v naravi uredilo ter uporabljalo tako, kot je povzeto v 48. točki obrazložitve in je skladno s kriteriji, ki jih tožena stranka zmotno opredeljuje kot podredne in nezadostne.

51. Vrhovno sodišče zavrača revizijski očitek, da (veliko) število zaposlenih v stavbi ne more biti merilo za določitev (velikega) števila parkirnih mest in s tem za ugotovitev (večjega) obsega pripadajočega zemljišča stavbe. Po drugem odstavku 17. člena ZUN sta prav gostota prebivalstva oziroma število delovnih mest pogojevala določanje parkirnih mest v prostorskih aktih, s tem pa je bila povezava med številom uporabnikov stavbe in parkirnimi mesti eden od urbanističnih standardov za opredelitev obsega pripadajočih zemljišč stavb oziroma določanje meril zanje v prostorskih izvedbenih aktih. Parkirišča so tudi v 1. točki četrtega odstavka 7. člena ZVEtL in 2. točki prvega odstavka. 43. člena ZVEtL-1 določena kot tipičen način izrabe zemljišča, ki utemeljuje sklep, da gre za pripadajoče zemljišče stavbe; enako so parkirišča predstavljena v zakonodajnem gradivu ZVEtL-1 in strokovni literaturi.39

52. Iz zakona ne izhaja zaveza in iz strokovne literature ne stališče stroke za restriktiven pristop pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča, za kar se zavzema tožena občina. Navedeno se zdi tudi v nasprotju s prej omenjenim namenom zakonodajalca zagotoviti povezanost pravic na stavbi s pravicami na tistem zemljišču, ki zagotavlja njeno normalno funkcioniranje. Prav tako ne drži, da se pripadajoče zemljišče ne sme raztezati na sosednjo parcelo, ki ima samostojno pravno usodo. Že tretji odstavek 7. člena ZVEtL je omogočal, da se sme pripadajoče zemljišče k stavbam raztezati tudi na tiste zemljiške parcele, ki so nastale iz parcele, na kateri je bila stavba zgrajena (kar velja tudi v tem primeru),40 pri čemer je bil pogoj, da gre za parcele, ki izhajajo iz nekoč enotne parcele, v četrtem odstavku 30. člena ZVEtL izrecno izključen, če je šlo za stavbo, zgrajeno pred 1. januarjem 2003 (in tudi to velja v tem primeru).

53. Neutemeljen je nadalje revizijski očitek, da so bili rezervni kriteriji za ugotovitev pripadajočega zemljišča uporabljeni zmotno, ker niso bili upoštevani v času odločanja veljavni prostorski akti in današnja urbanistična zasnova. V zvezi s slednjimi ima po razumevanju revizijskega sodišča tožena stranka v mislih Odlok o ureditvenem območju med sodiščem in L., objavljen 17. 7. 1992 in njegovo dopolnitev, objavljeno 4. 2. 1994, ki naj bi bila izdana zaradi nameravane gradnje parkirne hiše na parceli št. 1458/5 k.o. .... Ugotovljeno je bilo, da parkirna hiša nikoli ni bila zgrajena, zemljišče pa je kljub tej naknadni spremembi v naravi ostalo urejeno in v redni rabi ter nujno potrebno za funkcioniranje sodne stavbe kot parkirišče za zaposlene in zelenica z infrastrukturo. Zgolj naknadna sprememba prostorskega akta sama po sebi še ne zadostuje za spremembo obsega pripadajočega zemljišča, ne da bi bila pred uveljavitvijo ZLNDL tudi zares udejanjena v naravi z dejanskim odvzemom zemljišča lastniku stavbe, s spremembo njegove ureditve oziroma s spremembo rabe.41 Tudi Vrhovno sodišče je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da zgolj naknadna sprememba v prostorskem aktu, da je kasneje predvidel izgradnjo garažne stavbe na pripadajočem zemljišču stavbe, ne da bi bila izgradnja realizirana, še ne zadostuje za spremembo položaja pripadajočega zemljišča stavbe.42 _**b) Glede lastninske pravice na pripadajočem zemljišču**_

54. Pripadajoče zemljišče je postalo skladno z načelom akcesornosti z lastninjenjem last lastnika stavbe. Odločitev Vrhovnega sodišča v ponovljenem sojenju glede lastninjenja sodne stavbe oziroma parcele št. 1458/2 k. o. ..., ki pomeni, da sta njeni solastnici obe pravdni stranki s solastninskima deležema, vpisanima v zemljiško knjigo že pred pravdo, tožeča stranka do 772/1000-in in tožena stranka do 228/1000-in, je narekovala spremembo pravnomočne odločitve o pripadajočem zemljišču tako, da je tudi to v solastnini pravdnih strank po enakih solastninskih deležih kot na stavbi, ki ji pripada (prvi odstavek 380. člena ZPP).

**Sklepno o odločitvi Vrhovnega sodišča**

55. Vrhovno sodišče je zavrnilo dovoljeno revizijo tožeče stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, naj ugotovi, da je Republika Slovenija izključna lastnica sodne stavbe oziroma parcele št. 1458/2 k. o. ... (378. člen ZPP).

56. Dopuščeno revizijo tožene stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, da pripadajoče zemljišče k sodni stavbi na parceli št. 1458/2 k. o. ... tvorita celotni parceli št. 1458/4 in 1458/5 k. o. ... in da sta ti parceli izključna last A. je zavrglo v delu, ki se nanaša na dopuščeno vprašanje, ali je bila zagrešena kršitev 22. člena Ustave (377. člen v zvezi z drugim odstavkom 373. člena ZPP). Sicer pa ji je delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da sta solastnici parcel št. 1458/4 in 1458/5 k. o. ... Republika Slovenija do 772/1000-in in A. do 228/1000-in (prvi odstavek 380. člena ZPP) ter jo v ostalem (glede obsega pripadajočega zemljišča) zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških postopka**

57. Tožeča stranka je v postopku s svojimi zahtevki propadla. Zato je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v postopku (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

58. O delu stroškov postopka, ki so toženi stranki nastali do pravnomočnosti odločitve v prvem sojenju, je bilo odločeno s sodbo sodišča prve stopnje P 974/2012-II z dne 20.6.2014 in s sodbo pritožbenega sodišča I Cp 3034/2014 z dne 14.1.2015; tožeči stranki je bilo naloženo, da ji mora plačati 5.481 EUR stroškov, nastalih do konca glavne obravnave in 3.562,40 EUR stroškov pritožbenega postopka. Glede teh dveh zneskov je odločitev o stroških izvršljiva.

59. Vrhovno sodišče mora glede na odločitev o revizijah odločiti še o stroških postopka stroških, ki jih je tožena stranka utrpela v nadaljevanju postopka. V revizijskem postopku, ki je tekel na podlagi revizije tožeče stranke zoper pravnomočno sodbo v prvem sojenju (ki je bila s to sodbo zavrnjena), ji stroški niso nastali, ker odgovora na revizijo ni vložila. Utrpela pa jih je na vseh treh stopnjah sojenja v v zvezi z odločitvijo o pripadajočem zemljišču. Na prvih dveh stopnjah je bilo odločeno, da sta sporni parceli v celotni površini pripadajoče zemljišče in da je tožeča stranka njuna izključna lastnica. Revizijsko sodišče je zavrnilo toženkino pritožbo glede obsega pripadajočega zemljišča, ugodilo pa ji je glede lastninske pravice na njej in pravnomočno sodbo spremenilo v njeno korist tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, naj ugotovi, da je lastnica tudi tistega deleža pripadajočega zemljišča (228/1000-in), ki je po zemljiškoknjižnih podatkih last tožene stranke. Nedovoljenost dela dopuščene revizije ni vplivala na nastanek stroškov. Ob upoštevanju vsega navedenega je po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v zvezi s pripadajočim zemljiščem (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

60. Vrednost spornega predmeta tega dela spora znaša 11.226,82 EUR. Po Odvetniški tarifi znašajo od te vrednosti odmerjeni toženkini stroški v postopku na prvi stopnji 907,46 EUR (706,80 EUR nagrade za odgovor na revizijo in zastopanje na naroku, povečane za 22 % davka na dodano vrednost; nadaljnjih 20 EUR znaša pavšal za materialne stroške ter 25,16 EUR potni stroški - kilometrina za 34 km na relaciji Grosuplje-Ljubljana in nazaj po 0,37 EUR). Stroški pritožbenega postopka znašajo 356 EUR (275,40 EUR nagrade za sestavo pritožbe, povečane za 22 % davka na dodano vrednost in 20 EUR pavšala za materialne stroške). Stroški revizijskega postopka pa znašajo 569 EUR (450 EUR nagrade za sestavo revizije, povečano za 22 % davka na dodano vrednost in 20 EUR pavšala za materialne stroške). Skupaj je tako dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 1.832 EUR (nadaljnjih) pravdnih stroškov.

1 Dejansko je sporen delež 228/1000-in, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih last A., ostali delež je vpisan v korist Republike Slovenije. 2 Nekatere občine, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi kot imetnice pravice uporabe sodnih stavb v družbeni lastnini so problematizirale podržavljenje po 128. členu ZS tudi glede tistih delov sodnih stavb, ki so jih uporabljala temeljna sodišča. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-179/94 (na pobudo občin Postojna, Domžale, Litija), odločilo, da 128. člen ZS ni v nasprotju z Ustavo. V evidenčnem stavku je zapisalo, da je zakonodajalec pristojen preoblikovati družbeno lastnino v javno in druge oblike zasebne lastnine; ker je sodstvo po novi družbeni ureditvi v celoti stvar države, je razumljivo in ne nasprotuje Ustavi, da so poslovni prostori, ki so bili družbena lastnina v uporabi temeljnih sodišč, postali last Republike Slovenije. 3 Primerjaj sodbo II Ips 1247/2008, 9. točka obrazložitve: » V okviru teh upravičenj je sodišče ob uveljavitvi ZS sporno stavbo vsekakor tudi uporabljalo. Toženka v reviziji pojem »uporabe« iz prvega odstavka 128. člena SZ preozko razlaga, ko ga enači z neposredno posestjo poslovnih prostorov in pravico najemnikov do njihove uporabe. Raba najetih prostorov, do katere so bili upravičeni najemniki (prim. 567. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), je bila vsebinsko (prim. 581. in 585. člen ZOR ter 20. člen, prvi odstavek 21. in 22. člen ZPSPP) in časovno pogojena z voljo takratnega najemodajalca - sodišča. Po presoji revizijskega sodišča je zato tudi poslovne prostore, ki jih je sodišče oddalo v najem, uporabljalo sodišče, pa čeprav kot posredni posestnik. Z oddajanjem v najem je sodišče pridobivalo sredstva za svoje delovanje. Zato razlaga, da je sodišče uporabljalo tudi poslovne prostore, ki jih je oddajalo v najem, ni v nasprotju niti z namensko razlago prvega odstavka 128. člena ZS, po kateri naj bi se v državno lastnino prenesli tisti poslovni prostori v družbeni lastnini, ki služijo opravljanju sodne funkcije.« 4 Tako na primer sodba VSL II Cp 1443/2008, v kateri je bilo razsojeno, da je celotna sodna stavba v Radovljici, tudi tisti del, v katerem je deloval sodnik za prekrške in zapor, last Republike Slovenije in ne Občine Radovljica in sicer zato, ker je bila cela stavba v uporabi državnih organov oziroma organov sodne oblasti v širšem smislu in ne organov lokalne skupnosti. 5 Tako sodba sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi (VSL II Cp 3034/2014). 6 Torej tudi ne tehtanje med razlogi v prid razlagi 128. člena ZS, da je bil zakonodajalčev namen, naj se s to določbo podržavijo samo poslovni prostori nekdanjih temeljnih sodišč (recimo zato, ker jasna in natančna jezikovna zamejitev tistega premoženja v družbeni lastnini,ki se lastnini, izključno na poslovne prostore sodišč in še to ne vseh vrst in stopenj sodišč, pač pa le nekdanjih temeljnih sodišč v prvem odstavku s še dodatno omejujočo konkretizacijo v naslednjem odstavku istega člena zakona, ki določa, da te - po določbi iz prvega odstavka olastninjene - poslovne prostore prevzamejo v uporabo okrožna in okrajna sodišča, torej tista, ki so po reorganizaciji sodstva prevzela pristojnosti dotedanjih temeljnih sodišč, ali zato, ker bi širša razlaga pomenila popravljanje zakona) na eni strani ali v prid razlagi, da je bil namen zakonodajalca podržaviti poslovne prostore vseh sodišč (na primer zato, ker ni stvarnega razloga za podržavljenje le poslovnih prostorov sedanjih rednih sodišč prve stopnje, ne pa tudi drugih vrst in stopenj sodišč (in drugih pravosodnih organov)) na drugi strani. 7 V zadevi U-I-179/94, v kateri je Ustavno sodišče presojalo ustavnost 128. člena ZS (glej še naslednjo opombo), je Državni zbor na predlog podal odgovor (povzet v zadnjem odstavku točke A odločbe v navedeni zadevi), da je bila sporna določba ZS sprejeta »na podlagi namena, ki so mu služili poslovni prostori sodišč, pa tudi na podlagi zemljiškoknjižnih stanj teh prostorov (v prvih povojnih letih vpisanih kot splošno ljudsko premoženje, včasih tudi z navedbo republiškega upravnega organa), zaradi prispevanja države k vzdrževanju od leta 1987 in zaradi ločitve državnih funkcij od funkcij lokalne samouprave.« 8 Več o dogovorih o gradnji in deležih na nepremičnini glej v zaporedni opombi 20. 9 Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-179/94, s katero je odločilo, da ni v nasprotju z Ustavo, da so po 128. členu ZS poslovni prostori, ki so bili družbena lastnina v uporabi temeljnih sodišč, postali last Republike Slovenije, poudarilo, da navedena zakonska določba ne posega v morebitna pogodbena razmerja, na podlagi katerih so posamezne občine eventualno dobile pravico uporabe na spornih nepremičninah. Presojo ustavnosti 128. člena ZS so, kot je že navedeno v zaporedni opombi 2, zahtevale občine, ki so trdile, da je v nasprotju z Ustavo že podržavljenje poslovnih prostorov nekdanjih temeljnih sodišč. 10 Glej Poročevalec Državnega zbora št.31/1997, obrazložitev 2. člena ZLNDL. 11 Na navedeno opozarja tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-148/17-22 v 5. opombi. 12 Glede lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini je bil najprej, že v letu 1991, sprejet Zakon o zavodih, po katerem so nepremičnine v uporabi delovnih organizacij s področja vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva, socialnega varstva in Radiotelevizije Slovenija postale lastnina ustanovitelja. V istem letu je bil sprejet Stanovanjski zakon, ki je uzakonil lastninjenje stanovanj in stanovanjskih hiš v družbeni lasti. V letu 1993 je bil sprejet Zakon o gospodarskih javnih službah, ki je poleg lastninjenja javnih podjetij in organizacij, ki so opravljala dejavnost posebnega družbenega pomena) uzakonil tudi lastninjenje infrastrukturnih komunalnih objektov in naprav, namenjenih izvajanju dejavnosti posebnega družbenega pomena, v korist države oziroma občine. Z Zakonom o varovanju družbenega interesa na področju kulture iz leta 1994 je postal last države oziroma lokalne skupnosti del nepremičnin v upravljanju podjetij in drugih pravnih oseb, ki so opravljale dejavnost posebnega družbenega pomena na področju kulture, del pa je bil olastninjen z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij, sprejetem v letu 1992. S tem zakonom so se olastninile tudi nepremičnine, ki so spadale v premoženje gospodarskih subjektov, ki so se lastninili na njegovi podlagi. Lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov je uredil Zakon o zadrugah. Šele za tem je bil sprejet ZLNDL. 13 Glej na primer odločbi II Ips 40/2013, II Ips 18/2015 in številne druge. 14 Tako na primer v III. točki tožbe. 15 Glej A. Finžgar, Družbena lastnina in pravice upraviteljev in uporabnikov družbene lastnine, Ljubljana 1960, stran 75; A. Finžgar, Družbena lastnina – nova pravna ureditev družbenolastninskih razmerij, Ljubljana 1979, stran 13; A. Finžgar, Stvarno pravo, Ljubljana 1952, stran 68 in 69. 16 Glej 7. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na 8. strani zgoraj in predzadnjo alinejo 5. točke sodbe sodišča druge stopnje. 17 Glej 7. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 18 Glej N. Gavella in I. Gliha, Uvod u stvarno pravo, Pravni fakultet u Zagrebu, Zagreb 1991, stran 110 ter V. Trstenjak, Pravne osebe, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 107 in 108. 19 Sodišče prve stopnje je o vseh zahtevkih odločilo v času veljavnosti ZPP-D. Zato je Vrhovno sodišče skladno z določbo 125. člena sedaj veljavnega zakona (Novele ZPP-E) o procesnih vprašanjih odločilo na podlagi ZPP-D. 20 Že pred dokončanjem stavbe so tedaj še bodoči uporabniki Višje sodišče v A., Temeljno in Višje javno tožilstvo v A., Sodišče združenega dela v A. in Organ za prekrške SO A. s Temeljnim sodiščem v A. v letu 1987 sklenili Sporazum o razdelitvi prostorov, upravljanju in načinu financiranja del in nalog skupnega pomena v sodni zgradbi ter o ključu za delitev stroškov. V 3. členu je bilo določeno, da se Temeljno sodišče zavezuje upravljati zgradbo tako, da bo zagotovljeno normalno opravljanje funkcije del in nalog vseh udeležencev (...), v 4. členu pa so kot naloge upravljanja stavbe navedeni na primer zagotavljanje nemotenega obratovanja, tekoče vzdrževanje, zagotavljanje plačevanja prispevka za zaklonišče, zagotavljanje plačevanja zavarovanja, opravljanje rednih manjših vzdrževalnih del, koordinacija investicijskega vzdrževanja. Naknadno, po izgradnji stavbe sta A. in SR Slovenija oktobra 1989 sklenili pogodbo, s katero sta ugotovili, da sta se s pogodbo z dne 19.4.1979 zavezali financirati vsaka ½-vico izgradnje sodne stavbe, da pa je SR Slovenija prispevala večji delež od dogovorjenega in je zato A. dovolila pri stavbi in dvorišču (takratnih parcelah 1458/2, stavba 1774 m2 in 1458/4, dvorišče 6497 m2) vpis pravice uporabe v korist A. do 228/1000-in in v korist SR Slovenije do 772/1000-in. 21 Primerjaj sklepe II Ips 410/2010, II Ips 105/2016, II Ips 65/2015 , VIII Ips 60/2013 in druge. 22 Pri zemljiščih v zasebni lastnini se je to načelo izražalo v pravilih o gradnji na tujem svetu. 23 Ena prvih takih ureditev je bil Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ, št. 26/54 in nasl.), ki je v prvem odstavku 6. člena za zasebna zemljišča sicer še ohranjal pravilo superficies solo cedit (stavba je v pravnem prometu delila usodo zemljišča, na katerem je stala), je pa v drugem odstavku 6. člena za družbena zemljišča že predpisal akcesorno povezanost pravice uporabe na družbenem zemljišču s stavbo, ki na takem zemljišču stoji. Sledila so mu določila 6. in 7. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 5/68 in nasl.), 18. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72), 6. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno gradnjo (Uradni list SRS, št. 19/76), 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl.) in 15. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl.). Po 7. členu Zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in nasl.) je bila vezanost pravice uporabe na družbenem zemljišču v funkciji stavbe na pravico na stavbi izrecno predpisana tudi za primere prehoda pravic na stavbi. Po 56. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97) so prenehali veljati do takrat še veljavni predpisi, ki so opredeljevali kogentne norme o vezanosti pravic na funkcionalnem zemljišču na stavbo, tj. do takrat še zmeraj veljavna pravila prvega odst. 5. člena ZPN/76 in drugega odstavka 15. člena ZSZ/84. Zaradi olastninjenja družbenih zemljišč po ZLNDL, je postal 12. člen ZTLR brezpredmeten. 24 V prej povzetih zakonih se je opredeljeval kot: svet, na katerem stoji hiša (zakon uveljavljen leta 1954), stavbna parcela, na kateri stoji stavba (zakon uveljavljen leta 1965), dvorišče stavbe (zakon uveljavljen leta 1953), svet, potreben za zidanje hiše (zakon uveljavljen leta 1954), zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe (zakoni uveljavljeni leta 1968, 1976, 1980, 1984), zemljišče, ki je potrebno za normalno rabo stavbe (zakoni uveljavljeni leta 1962, 1968, 1970, 1972, 1977), zemljišče, ki je potrebo za rabo stavbe (zakon uveljavljen leta 1972), zemljišče, ki je namenjeno za normalno rabo stavbe (zakon uveljavljen leta 1958), zemljišče, ki je namenjeno za redno rabo stavbe (zakon uveljavljen leta 1980). 25 Juhart M., Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, PP, št. 3/2008, str. 22. Odločba II Ips 173/2018. Predlog ZVEtL-1, novo gradivo št. 1, obrazložitev k 43. členu, stran 71. 26 Tako nekdanjo zakonodajo tolmači tudi sam zakonodajalec; primerjaj Predlog ZUreP-2, Uvod, točka 1.1. Današnje stanje, stran 14. Podoben cilj bodo zasledovala nova pravila 180. do 185. člena ter 290. in 291. člena ZUreP-2, ki bodo znova vzpostavila neločljivo stvarnopravno povezanost stavbe in njenega pripadajočega zemljišča, vendar tokrat z dvema bistvenima razlikama v primerjavi z nekdanjo ureditvijo, temelječo na družbenolastninskem konceptu: lastninska pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču bo po novem predpostavka in ne posledica funkcionalne pripadnosti zemljišča stavbi, hkrati pa je predviden sistem zagotavljanja evidentiranosti kogentne povezanosti pravic na zemljišču in stavbi v nepremičninskih evidencah (prepoved parcelacije enotnih parcel, ki tvorijo gradbeno parcelo stavbe, za dislocirane parcele pa zemljiškoknjižna zaznamba na povezanih parcelah, ki bo onemogočila samostojni pravni promet s parcelami, ki sestavljajo pripadajoče zemljišče stavbe). 27 Pravno mnenje Občne seja VSS z dne 21. 12. 1988. 28 Enako bo veljalo po 184. členu ZUreP-2 v okviru bodoče ureditve gradbene parcele. Glej Predlog ZUreP-2, obrazložitev k 184. členu, stran 205. 29 Prehodni režim po ZGO-1 je temeljil na opredelitvi ali merilih pripadajočega zemljišča v prostorskih aktih, ki so lahko začeli veljati šele po nastopu lastninjenja po ZLNDL, kar je lahko vodilo do drugačnega obsega in oblike, kot sta morebiti veljala po prostorskem aktu, veljavnem v letu 1997. Prehodni režim po SZ-1 pa je temeljil na opredelitvi pripadajočega zemljišča v upravnih aktih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, kar pa ni upoštevalo morebitnih sprememb, do katerih je prišlo v času od izgradnje stavbe pa do lastninjenja v letu 1997. 30 (1) Če je bila stavba zgrajena pred 1. januarjem 2003 in niso izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču, lahko upravičena oseba predlaga ugotovitev pripadajočega zemljišča v postopku iz 26. člena tega zakona ne glede na to, ali je bil predhodno izveden postopek za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu. 31 Primerjaj M. Fajs in J. Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Odvetnik, 2017, št. 82, stran 13. Glej še odločbo II Ips 322/2013. 32 (4) Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe v smislu prejšnjega odstavka se šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer upošteva zlasti:tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno,preteklo redno rabo zemljišča inmerila in pogoje iz prostorskih aktov, ki v času odločanja sodišča veljajo na območju, kjer zemljišče leži. 33 J. Malenšek, Naloga izvedenca urbanistične stroke pri določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. januarjem 2003, Pravna praksa, št. 19/2013, stran 8. 34 Predlog ZVEtL-1, Uvod, tč. 2.3.4.3., strani 21 do 23. Prav to je bil eden od razlogov za drugačno zakonsko besedilo ureditve kriterijev v novem zakonu, ki v besedilu 43. členu ZVEtL-1 več ne določa izrecno, da se preostali kriteriji uporabljajo le, če ni mogoče uporabiti kriterija upravnih aktov iz časa gradnje. 35 Predlog ZVEtL-1, novo gradivo št. 1, obrazložitev k 43. členu, strani 71 do 73. Glej še M. Fajs, J. Debevec, prav tam: »V strokovni literaturi lahko razberemo številne pojavne primere nestandardnih situacij, ko se kriteriji za ugotovitev pripadajočega zemljišča kombinirajo različno, npr. predvojne stavbe, stavbe na zasebnih zemljiščih, stavbe predvidene za rušenje, naknadno zgrajene stavbe v enotno urejenih soseskah, nedograjene soseske, izvedbe javnih površin na sprva načrtovanih funkcionalnih zemljiščih in podobno.« 36 Predlog ZVEtL-1, prav tam. 37 (1) Sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti:katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno,katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno,preteklo redno rabo zemljišča inmerila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču.(2) Če se z uporabo meril po prejšnjem odstavku ne dokaže drugače, se za pripadajoče zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe.(3) V primeru, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, sodišče sporni prostor razdeli po prostem preudarku. Pri tem pravično oceni zlasti predloge udeležencev, prostorsko pogojenost in funkcionalno povezanost zemljišča s posamezno stavbo. 38 Vedno je relevanten trenutek pridobitve lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Če je stavba zgrajena na zemljišču, na katerem obstoji lastninska pravica, je to trenutek izgradnje stavbe, če je bil stavba zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, pa trenutek pretvorbe le-te v lastninsko pravico. 39 Predlog ZVEtL-1, prav tam. J. Malenšek, prav tam. 40 Iz spisu priložene Pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili oktobra 1989 (priloga B3), je razvidno, da so vse tri v tej pravdi obravnavane parcele nastale iz ob pričetku gradnje enotne parcele št. 1458 k. o. ... (ta je navedena tudi v lokacijskem dovoljenju z dne 21.9.1979 –priloga A14), ki se je razdelila na parceli št. 1458/2 in 1458/4 z odločbo pristojne geodetske službe v maju 1989, parcela št. 1458/4 pa se je razdelila na parceli št. 1458/4 in 1458/5, vse k. o. ... po večkrat ponovljenih trditvah tožene stranke ob izdaji odloka, ki naj bi omogočil izgradnjo garažne hiše (leta 1992 z dopolnitvijo leta 1994). 41 Predlog ZVEtL-1, prav tam, str. 72. 42 Sodba II Ips 132/2017.