Jedro

Prvostopenjsko sodišče je kot odločilne okoliščine za zaključek, da parceli v celoti predstavljata funkcionalno zemljišče k stavbi upoštevalo njuno sedanjo in preteklo rabo in posest ter dejstvo, da sta obe parceli potrebni za redno rabo stavbe glede na naravo dela na sodiščih in število zaposlenih, za kar potrebujejo veliko parkirnih prostorov, intervencijske poti in svojo infrastrukturo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožeča stranka lastnica do celote (1/1) nepremičnin s parc. št. 1458/4 k. o. X (ID znak ..., ID ...) in parc. št. 1458/5 k. o. X (ID znak ..., ID ...). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 4.490,52 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Sodišče je po navedbah v pritožbi zmotno ugotovilo, da obseg funkcionalnega zemljišča in dejanska uporaba spornih nepremičnin tekom prvotnega postopka nista bila sporna. Tožena stranka je opozarjala in posebej poudarila, da so bila sporna zemljišča v preteklosti v uporabi različnih subjektov in da jim ni možno priznati statusa t.i. funkcionalnega zemljišča v celotnem obsegu. Površina spornih zemljišč je večja od trikratnika površine zemljišča, na katerem stoji objekt, glede tega je tožena stranka izpostavila, da zemljišči zaradi njune velikosti nikakor ne moreta v celoti predstavljati funkcionalnega zemljišča. Obseg teh zemljišč je bil nedvomno sporen že tekom prvotnega postopka, ne gre za vprašanje obsega zemljišč zgolj z vidika površine, temveč glede na potrebe tožeče stranke po rabi, od česar je odvisno, ali se spornim zemljiščem lahko pripiše status funkcionalnega zemljišča. Raba nepremičnine je bila med strankama ves čas sporna, sodišče na navedenega spornega dejstva ni ustrezno ugotavljalo. Ni se opredelilo do navedb tožene stranke, da gre za samostojni zemljišči z zelenico in parkiriščem, na katerih je bila zaradi pomanjkanja parkirnih mest v mestnem jedru celo predvidena gradnja parkirne hiše. Neutemeljeno je zavrnilo dokazne predloge tožene stranke za zaslišanje predlaganih prič in napačno ocenilo, da večkratna obravnava lastništva na nepremičninah ni pomembna. Sodbe zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznih predlogov ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 324. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče V. K., da je bila površina spornih zemljišč pred postavitvijo rampe in korit prosto dostopna in posledično na razpolago vsakomur. Pritožba se v nadaljevanju sklicuje na določbi drugega odstavka 46. člena ZUN ter prvega odstavka 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami in sodno prakso, ter poudarja, da je pri odločanju, kaj spada v t.i. funkcionalno zemljišče, potrebno upoštevati tudi namen zemljišča, obseg rabe danes in v preteklosti ter potrebe objekta. Da sodna praksa pojem funkcionalnega zemljišča omejuje tudi po velikosti, je razvidno iz definicije takšnega zemljišča. Gre za zemljišče, ki zadošča potrebam redne rabe objekta, kar pomeni, da ni neomejeno, temveč ga po obsegu omejuje prav pojem zagotavljanja redne rabe objekta, pri čemer stališče VS RS jasno narekuje restriktivno uporabo tega pojma. Prav tako ni možno pritrditi stališču sodišča, da morajo biti funkcionalna zemljišča ob sodnem poslopju po naravi stvari večja. Številna sodišča, zlasti v večjih mestih, ne razpolagajo s funkcionalnimi zemljišči v večjem obsegu, kot to zmotno navaja sodišče. Gre za pavšalno, laično in dokazno nepodprto oceno sodišča, tožeča stranka pa tudi ni pojasnila, v kolikšnem obsegu sporni zemljišči dejansko potrebuje. Pritožba zaključuje, da sporni zemljišči po svojem obsegu bistveno presegata tisto, kar je v preteklosti predstavljalo funkcionalno zemljišče, ter da so ju uporabljali različni pravni subjekti in fizične osebe, vključno s toženo stranko. Sodišče bi moralo pri odločanju o naravi spornih zemljišč upoštevati tudi njihov obseg, ob dejstvu, da tožeča stranka ni predložila ustreznih dokazov, da za rabo objekta potrebuje celotno površino spornih zemljišč.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Že po izteku roka za pritožbo je tožena stranka vložila dopolnitev pritožbe. Ker je dopolnitev pritožbe prepozna, pritožbeno sodišče njene vsebine ne povzema in je ne obravnava, enako tudi ne odgovora tožeče stranke na dopolnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V ponovljenem sojenju je predmet spora med pravdnima strankama ugotovitev lastninske pravice na zemljiščih parc. št. 1458/4 in 1458/5, k. o. X, ki potrditvah tožeče stranke predstavljata v celoti funkcionalno zemljišče k sodni stavbi v X, potrditvah tožene stranke pa le delno. Po podatkih zemljiške knjige sta pravdni stranki solastnici navedenih parcel in sicer tožeča stranka do deleža 772/1000 in tožena stranka do deleža 228/1000. O tožbenem zahtevku tožeče stranke na ugotovitev lastninske pravice do celote na stavbi, zgrajeni na parc. št. 1458/2, k. o. X, je pravnomočno razsojeno in je njenemu tožbenemu zahtevku ugodeno (sodba in sklep VS RS II Ips 141/2015). Odločitev revizijskega sodišča temelji na ugotovitvi, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico do celote na stavbi na podlagi lastninjenja poslovnih prostorov in sicer v pretežnem delu po določbi 128. člena Zakona o sodiščih (ZS), v preostalem pa po 4. členu Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). V enakem deležu kot na stavbi, je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na funkcionalnem zemljišču, le da ne na podlagi določbe prvega odstavka 128. člena ZS, ki je urejal le lastninjenje stavb, pač pa na podlagi prvega odstavka 4. člena ZLNDL, ki določa, da postanejo lastnina Republike Slovenije nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe. To pa je na deležu funkcionalnega zemljišča k stavbi dejansko pridobila hkrati s pravico uporabe deleža stavbe, vsekakor pa najpozneje s pridobitvijo solastninske pravice na stavbi. Po določbi drugega odstavka 15. člena Zakona o stavbnih zemljiščih je namreč imel lastnik stavbe pravico uporabe na stavbišču in na funkcionalnem zemljišču, dokler stoji stavba. Za odločitev o zahtevku tožeče stranke na ugotovitev lastninske pravice do celote tudi na parc. št. 1458/4 in 1458/5 k. o. X pa morajo biti ugotovljena dejstva, ki so relevantna za presojo o obsegu funkcionalnega zemljišča. 7. Sodišče prve stopnje je o tem pravilno in v zadostni meri ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa ni zagrešilo. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo, zato jo je mogoče preizkusiti in ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov tožene stranke z zaslišanjem prič mag. B. H. in B. P. je prvostopenjsko sodišče obrazložilo in pravilno utemeljilo, zato v tem ni kršilo določbe 324. člena ZPP, kot ji očita pritožba. V čem naj bi bile kršitve ustavnih pravic pri zagotavljanju enakega varstva v postopku, pritožba ne opredeli in kršitev v tej smeri tudi pritožbeno sodišče samo ni ugotovilo.

8. Tožeča stranke je že solastnica parc. št. 1458/4 in 1458/5 k. o. X do večinskega deleža, zahteva pa ugotovitev, da parceli predstavljata v celoti funkcionalno zemljišče k sodni stavbi, torej tudi v deležu, ki je vknjižen na toženo stranko. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek tudi v tej zadevi (enako kot v II P 974/2012) formulirala tako, da je zahtevala ugotovitev svoje lastninske pravice na celotnih nepremičninah, tudi na deležu, na katerem je že vpisana kot lastnica; očitno pa je, da je bil njen cilj pravde ugotovitev lastninske pravice še na ostalem deležu, s končnim rezultatom, da je glede na prejšnjo vknjižbo in odločitev v tej pravdi ugotovljena njena izključna lastninska pravica (glej op. št. (35) v odločbi VSRS II Ips 141/2015).

9. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala, da parceli nista funkcionalno zemljišče do celote in da nista postali izključna last tožeče stranke. Ker je že ugotovljeno, da je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na funkcionalnem zemljišču v enakem deležu kot na stavbi, se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo le z vprašanjem, v kakšnem obsegu ga je pridobila. Glede tega je treba v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, kaj je v naravi tisto, kar je bilo predmet lastninjenja v korist lastnika stavbe. Po stališču sodne prakse1 in pravne teorije2 je odločilnega pomena pojem pripadajočega zemljišča. V sistemu družbene lastnine se je tako zemljišče imenovalo funkcionalno zemljišče3, pozneje gradbena parcela. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor4 je v 46. členu funkcionalno zemljišče določil kot stavbno zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe, Stanovanjski zakon5 pa ga je določil kot zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi stanovanjske hiše in brez katerega ne more funkcionirati, na primer dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro, počitek in podobno. V času izdaje izpodbijane sodbe je kriterije za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi opredeljeval Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določitvi pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL) v tretjem in četrtem odstavku 7. člena ter šestem odstavku 30. člena. Pripadajoče zemljišče obsega poleg stavbišča (zemljišča pod stavbo), praviloma tudi določeno zemljišče ob stavbi, zlasti tisto, ki je bilo namenjeno ali predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake in podobno, pri čemer je treba upoštevati tudi urbanistične kriterije in preteklo rabo.

10. Kriterije za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi je treba skrbno presoditi v vsakem konkretnem primeru posebej6. Prvostopenjsko sodišče je kot odločilne okoliščine za zaključek, da parceli 1458/4 in 1458/5 k. o. X, v celoti predstavljata funkcionalno zemljišče k stavbi ..., v katerem delujejo sodišča, upoštevalo njuno sedanjo in preteklo rabo in posest ter dejstvo, da sta obe parceli potrebni za redno rabo stavbe glede na naravo dela na sodiščih in število zaposlenih, za kar potrebujejo veliko parkirnih prostorov, intervencijske poti in svojo infrastrukturo. Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da je upravičena do določitve funkcionalnega zemljišča na obeh spornih parcelah tudi na podlagi prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba za sodišča namensko zgrajena. V ta namen je v spis vložila listine (lokacijsko dovoljenje za gradnjo sodnega poslopja v Kopru ter arhitektonsko zazidalno situacijo - priloga A14), po potrebi pa predlagala še izvedenca geodetske stroke, pri tem pa navedla, da iz navedenih listin jasno izhaja pripadnost obeh parcel k sodni stavbi, upravna dovoljenja pa so funkcionalno zemljišče določala celo v večjem obsegu, kot ga tožeča stranka sedaj zahteva. Sodišče prve stopnje teh listinskih dokazov pri odločitvi ni upoštevalo. Ocenilo je, da jih je tožeča stranka podala prepozno glede na določbo 286. člena ZPP. Ker pa se tudi tožena stranka na prostorske akte in upravna dovoljenja, ki jih sodna praksa priznava kot primarni kriterij za določitev pripadajočega zemljišča, ni sklicevala, je po presoji pritožbenega sodišča odločitev utemeljeno oprta na uporabo vseh ostalih kriterijev. Glede teh pa je ugotovljeno, da sporni parceli v naravi predstavljata pločnik, tlakovane peš dostope za stranke ter službeni vhod, dostope za vozila, namenjena prevozu pripornikov in za dostavna vozila, zelenico, na kateri je postavljena infrastruktura kot npr. rezervoarji za goriva itd. (parc. št. 1458/4 k. o. X) ter delno parkirišče in delno zelenica z zasajenim drevjem (parc. št. 1458/5 k. o. X). Iz navedenega izhaja, da ne gre za zemljišče, ki ne bi bilo namenjeno in potrebno za redno rabo stavbe. To velja po oceni pritožbenega sodišča tudi za parkirišča. Argumenti pritožbe, da druga sodišča, predvsem v mestih, ne razpolagajo s funkcionalnimi zemljišči v večjem obsegu, na pravilnost odločitve nimajo vpliva. Nadaljnji kriterij, ki ga je upoštevalo prvostopenjsko sodišče, je tudi pretekla raba zemljišča. Glede tega je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo priči V. B. in V. K., prav tako pravilno ugotovilo, da so za obe zemljišči ves čas skrbela sodišča in jih v celoti uporabljala za svoje delovanje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ne more uspeti s trditvami, da je površina spornih zemljišč prevelika glede na velikost parc. št. 1458/2, na kateri stoji stavba ter da so bili v preteklosti med pravdnima strankama že spori o uporabi zemljišč. Prav tako na določitev obsega funkcionalnega zemljišča, ob upoštevanju kriterijev, ki so bili uporabljeni, nima vpliva pritožbena trditev, da je tožena stranka v letu 1994 sprejela odločitev o predvideni gradnji parkirne hiše, zaradi česar naj bi prišlo do delitve parc. št. 1458/4 na dve parceli. Tudi sklicevanje na restriktivno uporabo pojma "zemljišče, ki je namenjeno za redno stavbe" ter na sodbo VS RS II Ips 250/7, glede na ugotovljene okoliščine v tej zadevi, ne more privesti do drugačne odločitve.

11. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da celotni zemljišči parc. št. 1458/4 in 1458/5, k. o. X predstavljata funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. 1458/2 k. o. X. Neutemeljeno pritožbo je zato zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 VS RS II Ips 262/2009, VSL II Cp 786/2016, VSL II Cp 3349/2016. 2 Glej zlasti M. Juhart: Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa, 2008 in J. Debevec: Ureditev lastništva pripadajočih zemljišč k stavbam, Odvetnik, 2012, št. 55. 3 V veljavni zakonodaji pojma funkcionalno zemljišče ni več in tudi nima več nobenega lastninskega pomena in posledic, vendar pa je bil v preteklosti ta pojem bistvenega pomena za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini. 4 Ur. l. SRS, št. 18/84 in nadaljnji (ZUN). 5 Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami (SZ). 6 Pojmi funkcionalno zemljišče, gradbena parcela in pripadajoče zemljišče so po stališču sodne prakse sopomenke za tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo.