Jedro

Delo s kladivom kot preprostim delovnim pripomočkom ne more biti nevarno, saj je ob povprečni pazljivosti to orodje mogoče varno uporabljati. Nesreče ob uporabi kladiva niso niti nepredvidljive niti neodvračljive. Delodajalec zato ne more biti delavcu za poškodbo, ki jo je utrpel, ko se je s kladivom udaril po roki, odgovoren objektivno. Če je do poškodbe prišlo zaradi nepazljivosti delavca, delodajalcu tudi krivdne odgovornosti ni mogoče naprtiti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se s p r e m e n i v odločbi o stroških postopka tako, da se predlog tožene stranke, naj ji tožeča stranka povrne 4.000,00 SIT stroškov postopka, zavrne.

Sicer se v ostalem delu pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 1.300.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe in mu povrniti pravdne stroške. V posledici takšne odločitve je tožniku naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške, ki jih je odmerilo na 4.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel poškodbo levega palca roke, ker je s kladivom udaril po roki, ko je zabijal žebelj v leseno zagozdo. Delo, ki ga je opravljal tožnik, je bilo enostavno. Uporaba kladiva ni odstopala od običajnih situacij, v katerih se kladivo uporablja. Zato je zaključilo, da tožena stranka ne odgovarja tožniku po načelih objektivne odgovornosti. Ker je prišlo do zaključka, da je do poškodbe prišlo le zaradi tožnikove nepazljivosti pri delu, pa je izključilo tudi krivdno odgovornost in iz teh razlogov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, zato je vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge. Najprej zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopek, saj je po njegovem mnenju sodba pomanjkljiva, ker ne ocenjuje vseh dokazov, ki jih je sodišče izvedlo. Zato se po mnenju pritožnika sodbe ne da niti preizkusiti. Zmotno in nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožnik je poškodbo utrpel pri delu. Iz prijave nesreče pri delu je razvidno, da se je poškodoval, ko je udaril v konstrukcijo traktorja, zaradi česar je s kladivom udaril po prstu levice. Čeprav je sodišče verjelo tožniku, da je imel majhen maneverski prostor, pa je kljub temu zaključilo, da je do poškodbe prišlo zaradi njegove nepazljivosti. Dokazno breme v tej zadevi je na toženi stranki, ki bi morala dokazati, da je do poškodbe prišlo izključno zaradi dejanja tožnika. Tega po mnenju tožnika ni dokazala. Sodišče ni pravno utemeljilo svoje odločitve. Pomembno je po mnenju tožnika še dejstvo, da je prišlo do škode ob 11.15 uri, ko je bil tožnik že utrujen in izčrpan od dela. Delal je s težkim kladivom, ki ga sodišče ni popolnoma in natančno identificiralo. Prav tako ni natančno raziskalo, ali ni škoda posledica kakšne skrite napake, to je lesenega zagozda na pragih samega vagona. Tožnik je imel v rokah nevarno stvar, ki jo je dobil za delo od tožene stranke. To ni bilo lahko kladivo, ki ga uporabljajo ljudje doma. V Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) nevarna stvar ni definirana. To stori sodna praksa, ki je že izoblikovala merila, kdaj gre za nevarno stvar. Sodišče bi moralo uporabiti ta merila. Tudi ni pravilno stališče, da tožniku škoda ni nastala iz nevarne dejavnosti. ZOR tudi nevarne dejavnosti ne definira. Tožnik pa meni, da je nevarna dejavnost tudi takšna, da po svoji naravi in načinu opravljanja dela predstavlja povečano možnost nastanka škode. Zato vztraja, da je odgovornost tožene stranke podana v 174. členu ZOR. Tožena stranka tožnika ni opozorila na vse nevšečnosti pri delu. Ni ga opozorila na možnosti grbin ali trdnosti lesa. Ni ga opozorila na posebno pazljivost pri delu. Prav tako ne na posebno predpisano tehnologijo.

Sodišče ni ocenilo dejstva, da je tožnik delal v zoženem maneverskem prostoru. Tožnika ni nihče kontroliral, čeprav bi tožena stranka morala ves proces dela nadzorovati in preprečiti, da pride do poškodb. Nepazljivost tožnika pa bi morala ona dokazati. Zgolj podrejeno in iz previdnosti tožnik izpodbija še stroškovno odločbo. Stroški v znesku 4.000,00 SIT niso konkretizirani in sploh ne gre za stroške, ki bi jih morala kriti tožnik. Zato ne soglaša niti s stroškovno odločbo. Predlaga spremembo sodbe tako, da se po temelju v celoti njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno razveljavitev te sodbe in ponovno obravnavanje zadeve.

Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila, osporavala vsem pritožbenim navedbam, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena le zoper stroškovno odločbo, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve postopka pritožbeno sodišče ni našlo.

Sodba ima dovolj jasne razloge, da se jo da preizkusiti. Odločitev je v skladu z razlogi, ti pa imajo oporo v izvedenem dokaznem postopku.

Kakšne druge bistvene kršitve pritožba izrecno niti ne zatrjuje, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo ta pritožbeni razlog le v mejah, ki jih določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Nobene od tu naštetih absolutnih bistvenih kršitev ni našlo.

Tudi dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnik je odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljeval z objektivno odgovornostjo. Trdil je, da je kladivo, s katerim je opravljal delo, nevarna stvar. Temu stališču ni mogoče pritrditi, saj kladivo kot preprosto delovno orodje za tolčenje, sestavljeno iz držaja in na njem nasajenega železnega kosa, ne more samo po sebi predstavljati nevarne stvari v smislu 173. člena ZOR. Pojem nevarna stvar v ZOR ni definiran. Gre za pravni standard, ki ga zapolnjuje sodna praksa v vsakem konkretnem primeru. Pravilo pa je, da nobena stvar sama po sebi ne more predstavljati v načelu nevarne stvari, takšna postane šele glede na okoliščine konkretnega primera. Za uporabo kladiva je značilno, da deluje šele z uporabo fizične sile osebe, ki s kladivom upravlja. To pomeni, da je od te osebe odvisno, kako bo kladivo uporabila. Delo s kladivom tudi ne more predstavljati nevarne dejavnosti, saj pri takšnem delu ne gre niti za nepredvidljive, niti za neodvračljive nesreče. Vzrok za tožnikovo poškodbo je v konkretnem primeru bil v tem, da je tožnik pri zabijanju žeblja udaril namesto po žeblju, po prstu svoje roke. Zaključek prvostopnega sodiča, da je do poškodbe tožnika prišlo zaradi lastne nepazljivosti, zato v celoti prepriča, saj se kladivo ob povprečni pazljivosti tistega, ki ga uporablja, vselej lahko uporablja varno. Odgovornost za vtoževano škodo ne more zato temeljiti na odgovornosti za vzrok. Odgovornost torej ni objektivna ter je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo takšno odločitev.

Tožeča stranka sicer v pritožbi zatrjuje tudi krivdno odgovornost tožene stranke, vendar glede na potek dogodka pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi izpodbijane sodbe, da krivdne odgovornosti tožene stranke ni najti. Pravilno sicer tožnik razloguje, da njemu ni bilo treba dokazovati krivdne odgovornosti tožene stranke, ker je škodo pretrpel na delu. Zato je zadoščalo, da je dokazal zgolj to. Je pa tožena stranka v tej zadevi lahko dokazovala, da je prosta odškodninske odgovornosti, ker v tožnikovem primeru ni vseh elementov splošnega civilnega delikta. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je vzrok tožnikove škode iskati izključno v njegovi nepazljivosti pri delu. Ker je šlo za enostavno opravilo, je delo sam kontroliral. Povsem neživljenske so pritožbene trditve, da bi morala tožena stranka tožnika seznaniti s posebno tehnologijo uporabe kladiva in da bi ga morala nadzorovati. S temi trditvami ni uspel omajati sprejetih zaključkov. Neresne so trditve, da se je nesreča pripetila, ker je bil v tistem trenutku zaradi delovnega časa najbolj utrujen in izčrpan (ob 11.15 uri). Trditve, da bi sodišče moralo raziskati, ali ni morda do nesreče prišlo zaradi kakšne skrite napake v leseni zagozdi, pa so tako pavšalne in navržene zgolj kot ugibanje, da tudi ne morejo omajati sprejete odločitve. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo glede temelja odškodninske odgovornosti v celoti sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pač pa ima pritožba prav, da je sodišče prve stopnje povsem brez podlage v podatkih spisa priznalo toženi stranki materialne stroške v znesku 4.000,00 SIT. Tožena stranka je ta znesek utemeljevala s stroški, ki naj bi jih imela s kopirajem in ostalimi administrativnimi stroški. Gre za povsem pavšalno zatrjevane stroške, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in stroškovno odločbo spremenilo tako, da je predlog za povračilo teh stroškov zavrnilo.