Jedro

Tožnik se je poškodoval na delu pri toženki, ko je lesen predmet (zagozdo) pritrjeval z žebljem na leseno podlago (tla vagona) tako, da je žebelj zabijal s kladivom. Kladivo je preprosto delovno orodje za tolčenje, sestavljeno iz držaja in na njem nasajenega železnega kosa in deluje šele z uporabo fizične sile osebe, ki kladivo uporablja. Ker je tožnik kladivo sam uporabljal in ga torej vihtel z lastno silo, kladivo v konkretnih okoliščinah ni moglo predstavljati nevarne stvari, delo z njim pa ne nevarne dejavnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek, ker je ugotovilo, da toženka ni odgovorna za poškodbo levega palca roke, ker se je po njem tožnik sam udaril s kladivom. Tožnik je opravljal enostavno delo in uporaba kladiva ni odstopala od običajnih situacij, v katerih se kladivo uporablja. Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik iz vseh revizijskih razlogov ter predlagal, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. Po revizijskih izvajanjih so bili v postopkih na nižjih stopnjah izvedeni vsi dokazi ter je dejansko stanje nesporno. Tožnik meni, da je v tem primeru toženka objektivno odgovorna. Namreč ni šlo za navadno uporabo kladiva. Žeblje je zabijal v lesene zagozde pod traktorska kolesa na lesena tla vagona. Zabijanje žebljev je bilo nevarno zaradi skritih napak zagozd ali tal vagona, zaradi katerih se je kladivo odbilo na njegov palec.

Odgovornost toženke se kaže v tem, da ga ni opozorila na vse nevarnosti takega dela. Eden od razlogov za nesrečo je bila tudi njegova utrujenost ter izčrpanost. Zahteva, da revizijsko sodišče omogoči, da se preveri tehnologija dela ter da se dopolni dokazni postopek. Uporaba kladiva sicer ne predstavlja nevarnosti, če ne pride do skrite nevarnosti, ki je v tem primeru ni mogel predvideti. Delal je tudi v prostorsko utesnjenih razmerah (pod traktorjem).

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki omogoča le omejen preizkus pravnomočne drugostopenjske odločbe in zato tudi omejen obseg uveljavljanja domnevnih kršitev ali pomanjkljivosti. Tako v revizijskem postopku ni dopustno uveljavljati nekaterih procesnih kršitev (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), medtem ko ugotovljenega dejanskega stanja sploh ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na take določbe so nedovoljena tista tožnikova revizijska izvajanja, s katerimi terja preučitev uporabljene tehnologije dela in dopolnitev dokaznega postopka ali s katerimi dopolnjuje potek delovnega procesa (čeprav v uvodu revizijskih izvajanj sam ugotavlja, da je dejansko stanje nesporno). Z drugimi besedami povedano, revizijsko sodišče je lahko opravilo preizkus izpodbijane sodbe le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah sojenja.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje se je tožnik poškodoval na delu pri toženki, ko je lesen predmet (zagozdo) pritrjeval z žebljem na leseno podlago (tla vagona) tako, da je žebelj zabijal s kladivom. Kladivo je preprosto delovno orodje za tolčenje, sestavljeno iz držaja in na njem nasajenega železnega kosa in deluje šele z uporabo fizične sile osebe, ki kladivo uporablja. Tako orodje po presoji sodišč nižjih stopenj zato samo po sebi ne more predstavljati nevarne stvari v smislu 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), niti delo s kladivom ne more predstavljati nevarne dejavnosti, ker pri takšnem delu ne gre niti za nepredvidljive niti za neodvrnljive učinke (nesreče). S tako presojo sodišč nižjih stopenj revizijsko sodišče v celoti soglaša. Ker je tožnik kladivo sam uporabljal in ga torej vihtel z lastno silo, kladivo v konkretnih okoliščinah ni moglo predstavljati nevarne stvari, delo z njim pa ne nevarne dejavnosti. Toženka zato tožniku ne more objektivno odgovarjati za poškodbo, ki jo je sam povzročil z udarcem kladiva po palcu levice.

Revizijsko sodišče sprejema tudi nadaljnji zaključek sodišč nižjih stopenj, da ni podana niti krivdna odgovornost toženke. Ugotovljeno je bilo, da je do tožnikove poškodbe prišlo, ker je pri zabijanju žeblja udaril po prstu svoje roke namesto po žeblju. Samo delovno opravilo je bilo enostavno ter ga je lahko tožnik sam kontroliral. Ugotovljena tako ni bila nobena okolnost izven tožnika, zaradi katere je prišlo do poškodbe. Dejanske ugotovitve so utemeljevale zaključek, da je do njegove poškodbe prišlo zaradi njegove nepazljivosti pri delu. Ker na strani toženke ni bilo ugotovljeno ničesar takega, kar bi kazalo na to, da je škodo povzročila toženka namenoma ali iz malomarnosti, ni podana niti krivdna odgovornost toženke (158. člen ZOR). Revizijsko sodišče v skladu z obrazloženim stanjem stvari ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj določbe ZOR o odškodninski odgovornosti pravilno uporabili, ko sta tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili. Zato revizija ni utemeljena iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Postopkovnih kršitev, ki jih revizija uveljavlja le pavšalno, revizijsko sodišče ni moglo ugotoviti. Neutemeljeno tožnikovo revizijo je zato zavrnilo (378. člen ZPP).