Jedro

Presoja prispevka oškodovanca - sopotnika v motornem vozilu - k nastanku škode: vožnja z vinjenim voznikom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora tožniku v petnajstih dneh plačati 867,97 EUR stroškov revizijskega odgovora, od šestnajstega dne dalje pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj plača tožniku 50.169,64 EUR odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, nastalo zaradi hude telesne poškodbe, ki jo je kot sopotnik dobil 19. 11. 2002 v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec. Prisojeni znesek upošteva tožnikov prispevek v višini 20 %, ker je vedel za voznikovo vinjenost. Presežni tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je le v manjšem delu ugodilo toženkini pritožbi tako, da je znižalo prisojene pravdne stroške, v ostalem pa jo je zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja več procesnih kršitev pred sodiščema prve in druge stopnje ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Toženka zatrjuje, da sta obe sodišči nepravilno ravnali, ker sta zavrnili njen dokazni predlog za določitev novega izvedenca medicinske stroke in tudi novega izvedenca cestnoprometne stroke. Ne strinja se z razlogi pritožbenega sodišča, da ni bilo podlage za določitev novih izvedencev in da vprašanje mehanizma nastanka poškodbe sodi v medicinsko strokovno področje. Čeprav je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo tudi obe mnenji iz kazenskega postopka in v pravdnem postopku poleg izvedenskega mnenja medicinske stroke pridobilo še mnenje cestnoprometne stroke, se je oprlo le na mnenje dr. A. B. iz tega postopka. Glede na razhajanja med mnenji bi moralo podati oceno vseh izvedenih dokazov. V zvezi z vsemi štirimi mnenji se toženka sklicuje na svoje pritožbene trditve, nekatere tudi povzema in določene odstavke dobesedno prepiše. Nato ponuja svoje videnje oziroma dokazno oceno, da je uspela dokazati, da je do hude poškodbe tožnikove glave prišlo zato, ker jo je med vožnjo držal skozi odprto okno sprednjih vrat in z njo zadel v drog cestne razsvetljave. Zato je toženka v celoti ali v pretežnem delu prosta svoje odgovornosti. Pri tem opozarja, da glavni argument izvedenskega mnenja medicinske stroke ne drži. Po tem argumentu naj ne bi prišlo do poškodbe tožnikovega vratu, pa bi zaradi velike kinetične energije, na katero kaže tudi obseg poškodbe, moralo priti, če bi tožnik glavo držal skozi okno. Toženka pa opozarja, da iz določene medicinske dokumentacije izhaja, da je bila odrejena nošnja vratne opornice, torej je prišlo do poškodbe vratu. V opisanih razlogih toženka vidi bistvene kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter relativne procesne kršitve pred obema sodiščema iz 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Zaključek sodišča druge stopnje, da ni bilo zakonitih razlogov za določitev novega izvedenca, pa po revizijskem mnenju pomeni procesno kršitev iz 245. člena ZPP v v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Glede tožnikovega prispevka toženka meni, da že vožnja z vinjenim voznikom utemeljuje 30 % in ne le 20 %, poleg tega pa tožnik ni bil privezan z varnostnim pasom, česar sodišči nista upoštevali. Tudi če je bil tožnikov položaj v avtu tak, kot sta ga ugotovili obe sodišči, do njegove poškodbe v primeru uporabe varnostnega pasu sploh ne bi prišlo, zato je vzročna zveza prekinjena ali pa je vsaj bistveno večji tožnikov prispevek. Toženka je na to okoliščino pravočasno opozarjala že v odgovoru na tožbo in še v eni vlogi, zato razlogi pritožbenega sodišča, da gre pri pritožbenemu utemeljevanju večjega prispevka zaradi neuporabe varnostnega pasu za nedovoljeno pritožbeno novoto, pomenijo materialnopravno in procesnopravno kršitev 337. člena ZPP ter tudi procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na koncu toženka vztraja tudi pri pritožbenem stališču, da glede na delovnopravno zakonodajo o višini bolniškega nadomestila ni podlage za tako veliko razliko med plačo in njenim nadomestilom v času bolniškega staleža. 4. Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in poudarja, da se pretežni del revizije ukvarja z izpodbijanjem dejanskega stanja.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženkina odgovornost v razmerju do sopotnika v avtomobilu objektivne narave (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Sporno pa je bilo, ali se je toženki uspelo v celoti ali delno razbremeniti odgovornosti v smislu drugega in tretjega odstavka 153. člena OZ. Toženka je trdila, da je škoda nastala izključno zaradi razloga, ker je tožnik kot sopotnik v času, ko je voznik zapeljal s ceste čez robnik na zelenico in obdrsal oziroma zadel drog javne razsvetljave, držal glavo skozi odprto okno sprednjih desnih vrat in zato z njo zadel v drog. Pri tem je prišlo do zloma lobanjskih kosti, krvavitve v možgane, obtolčenino možganov, večkratni zlom leve očnice in levega ličnega loka, kar je med drugim privedlo do oslepitve levega očesa. Po pregledu in oceni dveh izvedenskih mnenj iz kazenskega postopka in dveh mnenj z dopolnitvami iz pravdnega postopka, medicinske dokumentacije in izpovedi udeležencev v nesreči je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ni uspela dokazati, da je do poškodbe prišlo tako, kot zatrjuje ona. Tudi izvedenec medicinske stroke je v dopolnitvi izvedenskega mnenja pritrdil tožniku, da se je z glavo udaril v stebriček karoserije avtomobila in pojasnil, da bi imel sicer drugačne in obsežnejše poškodbe (tudi na desni strani glave in poškodbe vratu). Pojasnil je, v čem so pomanjkljivosti drugih izvedenskih mnenj. Vse to je sodišče prve stopnje upoštevalo in svojo dokazno oceno utemeljilo na več straneh, temeljit pa je tudi odgovor pritožbenega sodišča v točki 5 njegove sodbe.

7. Vprašanje in odgovor, ali je tožnik v času prometne nesreče glavo držal skozi odprto okno in z njo zadel v drog javne razsvetljave, sta dejanske narave. Takih ugotovitev zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni dovoljeno izpodbijati. Zato je utemeljeno tožnikovo stališče v revizijskem odgovoru, da toženka v pretežnem delu izpodbija dejanske ugotovitve. Nedovoljeno je namreč tudi prikrito izpodbijanje ugotovitev dejanskega stanja v preobleki zatrjevanih in navideznih procesnih kršitev.

8. Iz doslej povedanega jasno izhaja, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo le mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A. B., obravnavalo in upoštevalo je tudi ostala, pri tem pa pojasnilo, zakaj jih ni sprejelo. Podobno je ravnalo tudi pritožbeno sodišče. Pomanjkljiva dokazna ocena praviloma ne more predstavljati procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je šlo predvsem za vprašanje dokazne ocene, izhaja že iz pritožbenih navedb same toženke, s katerimi je pravilno v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja uveljavljala podobne trditve. Relativne procesne kršitve iz 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP toženka v pritožbi proti prvostopenjski sodbi ni uveljavljala, zato je ta revizijski očitek prvostopenjskemu sodišču neupošteven (primerjaj prvi odstavek 370. člena ZPP), neutemeljen pa je tudi očitek enake procesne kršitve pritožbenemu sodišču, ki je le preverjalo že podano dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. 9. V postopku ni prišlo do zatrjevane procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker je izvedenčev zaključek, da so bile poškodbe vratu pri tožniku izrecno izključene, v nasprotju z določenim listinami v spisu. Tako uveljavljanje ne ustreza besedilu navedene zakonske določbe, ki govori o nasprotujočih si razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisi zvočnih presnetkov, ter med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Kratek vsebinski odgovor temu očitku pa je, da je poškodbo vratu izključila druga CT-preiskava, kot je na toženkih ugovor pojasnil izvedenec. Zato zapisi v medicinski dokumentaciji o nošnji vratne opornice tega rezultata ne ovržejo.

10. Toženka zatrjuje, da je napačen zaključek pritožbenega sodišča, da ni bilo nobenih zakonitih razlogov za določitev novega izvedenca, in da predstavlja procesno kršitev določbe 254. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče se s temi trditvami ne strinja. V drugem in tretjem odstavku 254. člena ZPP je določeno, zaradi katerih razlogov se lahko postavi novega izvedenca. Ta presoja prvostopenjskega sodišča je pravilna in zakonita. Zakaj naj bi bila obremenjena tudi z relativno procesno kršitvijo pred sodiščem druge stopnje in s kršitvijo načela kontradiktornosti, revizija niti ne pojasni.

11. Višina o 20 % prispevku tožnika, ker je prisedel k vinjenemu vozniku, je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna in zato skladna s tretjim odstavkom 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje je svoje razloge o skladnosti take ocene s sodno prakso utemeljilo z navedbo več primerov, pritožbeno sodišče pa se je s tem strinjalo in tudi samo dodalo nekaj podobnih primerov. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi ni nobenih dodatnih okoliščin, ki bi iz tega razloga utemeljevale toženkino oceno o 30 % prispevku.

12. Toženka zatrjuje, da tudi že samo dejstvo, da tožnik očitno ni bil privezan z varnostnim pasom, utemeljuje njegov vsaj 30 % prispevek. Revizijsko sodišče opozarja, da v razlogih prvostopenjske sodbe ni dejanske ugotovitve, da naj tožnik ne bi uporabil varnostnega pasu. Povzete so le izpovedi udeležencev, da je bil pripet, vendar izpovedi niso dokazno ocenjene. Sodišče te okoliščine ni štelo za odločilno, ker je tudi toženka ni na ta način uveljavljala. V odgovoru na tožbo je toženka v 1. točki v drugem odstavku okoliščino o neuporabi varnostnega pasu povezovala z zatrjevanim mehanizmom nastanka poškodbe, ki da izhaja iz kazenske ovadbe, v 2. točki odgovora pa je pri zatrjevanju tožnikovega prispevka uveljavljala le okoliščino o vinjenem vozniku. Tudi v vlogi z 29. 5. 2006 je navedla samo, da okoliščini, da je tožnik imel glavo nagnjeno iz vozila in da ni bil pripet z varnostnim pasom, izhajata iz kazenskega postopka. Tožnik je zato v naslednji vlogi opozoril, da toženka tožnikov soprispevek utemeljuje le z vinjenostjo voznika, pa toženka na to opozorilo ni reagirala. Take toženkine nedoločne trditve niso terjale od sodišča, da jih izrecno obravnava in oceni. Toženka je bila določnejša šele v pritožbi, ko je predvsem tožnikov prispevek utemeljevala z okoliščino o neuporabi varnostnega pasu in hkrati dodala, da je bilo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (9. stran pritožbe). Zato je neutemeljena graja razlogov pritožbenega sodišča, da predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto pritožbene navedbe, ki skušajo utemeljiti višji tožnikov prispevek tudi s tem, da naj tožnik v času nesreče ne bi bil pripet z varnostnim pasom. Takih trditev po pravkar obrazloženem v postopku na prvi stopnji ni bilo, zato ne gre niti za relativno procesno kršitev iz 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, niti za absolutno procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti za zmotno uporabo materialnega prava.

13. Ugotovitev sodišč o višini razlike med plačo in njenim nadomestilom je dejanske narave in temelji na presoji listin v spisu. S trditvijo, da bi glede na predpise o višini nadomestila plače v času bolniškega staleža ta razlika morala biti manjša, toženka dejanske ugotovitve obeh sodišč v sedanji fazi postopka ne more več izpodbiti.

14. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo s priglašenimi stroški vred, o stroških revizijskega odgovora pa je odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in odvetniške tarife.