Jedro

Tožnik, ki je zavestno prisedel k vinjenemu vozniku in se z njim peljal, ni ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka, ki mora presoditi, ali je vožnja z drugim voznikom varna. Njegov soprispevek k nastali škodi je 20%.

Ni vedno odločilno samo, ali je odmerjena pravična odškodnina za vsako od vtoževanih oblik nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (v 4. točki izreka) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 1.921,91 EUR (in sedaj znaša 6.913,36 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino, in sicer v znesku 47.331,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 09. 2003 dalje do plačila, v znesku 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 06. 2006 dalje do plačila in v znesku 38,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2003 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 8.835,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni uspela dokazati, da je imel tožnik v trenutku prometne nezgode glavo nagnjeno skozi okno vozila in da je pri tem z njo udaril v drog javne razsvetljave. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje obrazložiti, zakaj ni sprejelo in ocenilo izvedenskih mnenj iz kazenskega postopka, ki sta bili v predmetnem postopku uporabljeni v soglasju z obema strankama, in izvedenskega mnenja izvedenca P., ki je bil postavljen v predmetnem postopku. Poudarja, da je v kazenskem postopku postavljeni izvedenec medicinske stroke ocenil način poškodovanja, ki ga je v pravdi zatrjevala toženka, za veliko bolj verjeten. Sodišče prve stopnje pa je nekritično sledilo zgolj izvedenskemu mnenju dr. B., ki ni ne logično ne prepričljivo. Omenjeni izvedenec šteje kot odločilno dejstvo, da tožnik ni utrpel tudi poškodb vratu, kar pa se ji ne zdi bistveno. Bistvene se ji zdijo nenavadno hude poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, glede katerih je tudi izvedenec B. navedel, da je za njihov nastanek potrebna precejšnja kinetična energija. Ker se mnenji izvedencev medicinske stroke izključujeta, meni, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti novega izvedenca te stroke. Nadalje meni, da izpovedbi prič M. in A. ne moreta biti verodostojni. Poleg tega, da sta bila v času škodnega dogodka vinjena, sta tudi tožnikova prijatelja, kar že samo po sebi vzbuja dvom v njuno verodostojnost. M. pa je svoje izjave tekom postopkov celo spreminjal. Sodišče prve stopnje pa ne bi smelo dvomiti v verodostojnost priče Č., saj bi bilo nelogično, da bi slednji kot policist dejstvo o načinu tožnikovega poškodovanja v zapisnik napisal drugače, kot je izvedel med ogledom in razgovorom z voznikom M.. Vztraja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da se je tožnik poškodoval sam, ker je imel v trenutku oplaženja droga javne razsvetljave glavo nagnjeno skozi okno vozila. Sodišče prve stopnje je tako napačno zaključilo, da se je tožnik poškodoval v kabini osebnega vozila. Podrejeno pa glede temelja tožbenega zahtevka navaja, da je tožnikov soprispevek k nastali škodi vsaj 30%, saj poleg tega, da je pristal na vožnjo z alkoholiziranim voznikom, v času nezgode ni bil pripet z varnostnim pasom. Iz previdnosti ugovarja tudi višini dosojene odškodnine, saj je ta glede vseh postavk nepremoženjske škode previsoka in v neskladju s sodno prakso. Posebej izpostavlja odškodnino za skaženost, saj tožnik razen škiljenja nima drugih sprememb zunanjosti. Glede premoženjske škode pa navaja, da bi bila upoštevaje veljavno zakonodajo tožniku za čas bolniškega staleža lahko priznana kvečjemu razlika v osebnem dohodku v višini največ 20% od plačne osnove. Pritožuje se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je namreč odmerilo le tožnikove pravdne stroške, ne pa tudi njenih pravdnih stroškov, ki bi jih upoštevaje uspeh v pravdi moralo medsebojno pobotati. Sporen pa je tudi zaključek o tožnikovem 74% uspehu v pravdi, ki ga niti ni mogoče preizkusiti.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede temelja:

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do vseh vpogledanih in prebranih izvedenskih mnenj, torej do mnenj izvedencev za raziskave prometnih nezgod in medicinske stroke, ki sta bila postavljena v kazenskem postopku opr. št. II K 114/2003, ki je tekel zoper P. M. - voznika vozila, v katerem se je poškodoval tožnik, in do mnenj izvedencev omenjenih strok, ki sta bila postavljena v tem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da sodi razjasnitev spornega dejstva – nastanka tožnikovih telesnih poškodb v področje strokovnega znanja izvedenca medicinske stroke. Zato sta izvedenski mnenji izvedencev za raziskave prometnih nezgod dr. Č. in dr. P. za razjasnitev spornega dejstva nerelevantni. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ocenilo izvedensko mnenje v tem postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke dr. B. za prepričljivejše od izvedenskega mnenja v kazenskem postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke mag. A.. Nenazadnje je izvedenca dr. B. tudi neposredno zaslišalo in tako odpravilo vse morebitne pomisleke zoper njegovo pisno izvedensko mnenje. Omenjeni izvedenec je v svoji izpovedbi še prepričljiveje in natančneje pojasnil, zakaj se tožnik ni mogel poškodovati na način, ki ga zatrjuje toženka in h kateremu se je nagibal izvedenec mag. A., torej tako, da naj bi med vožnjo držal glavo skozi okno vozila in da naj bi pri tem z njo udaril v drog javne razsvetljave. Izvedenec dr. B. je tako pojasnil, da bi na tak način tožnik utrpel tudi poškodbe po desni strani glave in poškodbe vratu (ki pa so bile izrecno izključene) in ne le poškodb v levem čelnem predelu glave. Dejstva, da ni prišlo do poškodb vratu, pa izvedenec mag. A. ni upošteval. Izvedensko mnenje dr. B. je tudi po oceni pritožbenega sodišča jasno, logično in popolno, zato ni nobenih razlogov za postavitev novega izvedenca medicinske stroke, pri katerem vztraja pritožba (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Nenazadnje pa toženkinih trditev, da naj bi imel tožnik v trenutku nezgode glavo nagnjeno skozi okno vozila, tudi ni potrdila nobena od zaslišanih prič. Priči M. in A. sta izpovedali, da tega nista videli; priče Č., katere verodostojnost izpostavlja pritožba, pa ob samem škodnem dogodku niti ni bilo zraven.

6. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala, da je imel tožnik v trenutku nezgode glavo nagnjeno iz vozila in da je tako škoda nastala izključno zaradi tožnikovega (oškodovančevega) dejanja, ki ga zavarovanec toženke ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, kar bi jo v skladu z drugim odstavkom 153. člena Obligacijskega zakonika ( v nadaljevanju OZ) razbremenilo odgovornosti.

7. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o tožnikovem 20% soprispevku k nastali škodi, ker je zavestno prisedel k vinjenemu vozniku in se z njim peljal, torej ni ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka, ki mora presoditi, ali je vožnja z drugim voznikom varna (tretji odstavek 153. člena OZ). Za višji delež soodgovornosti v tem primeru ni podlage (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 74/2008, II Ips 619/2005, II Ips 467/2002, II Ips 666/2001, II Ips 1249/2008). Pritožbene navedbe, ki poizkušajo utemeljiti višji delež tožnikovega soprispevka s tem, da tožnik (poleg tega, da je privolil v vožnjo z vinjenim voznikom) v času nezgode naj ne bi bil pripet z varnostnim pasom, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote in so zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka je namreč tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožnikov soprispevek k nastanku škode utemeljevala zgolj z dejstvom, da je tožnik pristal na vožnjo z vinjenim voznikom.

Glede višine:

8. Neutemeljena je tudi pritožba zoper višino odmerjene odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta ni previsoka in da ni v nasprotju s sodno prakso, kot to (pavšalno) navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je pri odmeri tožniku nastale nepremoženjske škode ustrezno upoštevalo vsa merila za odmero odškodnine, ki so določena v 179. členu OZ. Tožniku je tako za vse oblike vtoževanih nepremoženjskih škod skupaj odmerilo odškodnino v znesku 58.883,41 EUR (upoštevaje tožnikov 20% soprispevek 47.106,73 EUR), kar predstavlja 59,5 povprečnih neto plač v RS (na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje). Tako odmerjeni znesek je tudi ustrezno uvrščen v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 416/2007, II Ips 925/2006, II Ips 363/2008, II Ips 311/2001, II Ips 369/95) in predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče pa ob tem še pojasnjuje, da ni vedno odločilno samo, ali je odmerjena pravična odškodnina za vsako od vtoževanih oblik nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 977/2006). Ta pa je v obravnavani zadevi, kot rečeno, primerna.

9. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v pravilnost izračuna tožnikovega zaslužka, izgubljenega zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (prvi odstavek 174. člena OZ). Izračun sodišča prve stopnje namreč v celoti temelji na tožnikovih obračunih plač pred škodnim dogodkom in obračunih nadomestil plač v času bolniškega staleža (priloge od A43 do A50). Tožnik je v skladu s prvim odstavkom 174. člena OZ upravičen do povračila razlike med plačo, ki jo je prejemal pred škodnim dogodkom (in ki bi jo prejemal, če do škodnega dogodka ne bi prišlo), in nadomestilom, ki ga je prejemal v času bolniškega staleža, upoštevaje 20% soprispevek k nastali škodi.

Glede pravdnih stroškov:

10. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v pravdi uspel s 74% svojega zahtevka. Tožnik je namreč po temelju uspel z 80%, po višini pa z 68% zahtevka, v povprečju je torej uspel s 74% zahtevka. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na tožnikov delni uspeh v pravdi uporabilo napačno metodo izračuna pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje bi moralo namreč upoštevati v odstotkih ovrednoten delež uspeha vsake od pravdnih strank in vsaki od njiju priznati pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju s tem deležem, nato pa po medsebojnem pobotu naložiti plačilo pribitka stranki, katere stroški so manjši. Sodišče prve stopnje pa je ovrednotilo le tožnikov uspeh v pravdi in le njemu priznalo pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju s tem uspehom. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in priznalo pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju z uspehom v pravdi tudi toženki. Pritožbeno sodišče je tako toženki na podlagi njenih specificiranih stroškovnikov (na list. št. 159, 165 in 223 spisa) in v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03, ki se uporablja skladno z 41. členom sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi) za storitve njenega odvetnika skupaj priznalo 12.575 odvetniških točk (natančna specifikacija priznanih stroškov izhaja iz navedenih stroškovnikov), kar (upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR) znese 5.771,93 EUR, nadalje ji je priznalo 20% DDV (1.154,39 EUR), 2% za materialne stroške (115,44 EUR) in stroške za sodne takse in priče (skupaj 350,22 EUR), kar vse skupaj znese 7.391,98 EUR. Ker je toženka v pravdi uspela s 26%, je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 1.921,91 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov (samega izračuna tožnikovih pravdnih stroškov, ki upoštevaje njegov uspeh v pravdi znašajo 8.835,27 EUR, pritožba ne izpodbija) je tako tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 6.913,36 EUR, torej za 1.921,91 EUR manj kot v izpodbijani sodbi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (v 4. točki izreka) spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, znižalo za 1.921,91 EUR (peta alinea 358. člena ZPP).

11. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker je toženka s pritožbo uspela le zoper odločitev o pravdnih stroških, ki so zgolj stranska terjatev, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).