Jedro

Ker so bile disciplinske odločbe pravnega prednika tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici delovno razmerje prenehalo, razveljavljene, je za čas, ko ni delala, upravičena do nadomestila plače v višini razlike v plači med plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, in denarnim nadomestilom iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in plačo, ki jo je prejela v spornem obdobju pri drugem delodajalcu.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi, zavrnilni del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na obračun in izplačilo razlike v nadomestilu plače za februar 2004 (2. odstavek izreka) in odločitev o pravdnih stroških (3. odstavek izreka) se delno spremenita tako, - da je dolžna tožena stranka tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v nadomestilu plače za februar 2004 v višini 1.032,01 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2004 do plačila po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od pripadajočega bruto zneska razlike v nadomestilu plače za februar 2004, pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo v nadomestilu plače za leto 2004 (v znesku 1.022,20 EUR) pa se zavrne, - da se stroški postopka, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki, znižajo na 3.731,12 EUR (od 5.023,30 EUR).

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da izplača tožnici neto plačo (pravilno neto razliko nadomestila plače) za obdobje od februarja 2003 do septembra 2005 (razen za februar 2004) v skupnem znesku 27.495,01 EUR (prej 6.588.900,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih prisojenih neto zneskov razlike v nadomestilu plače, kot izhajajo iz 1. odstavka izreka izpodbijane sodbe, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov. V 2. odstavku izreka je višji tožbeni zahtevek (za plačilo preostale vtoževane razlike v plači (v znesku 34.019,29 EUR) zavrnilo, v 3. odstavku izreka pa je naložilo toženi stranki, da povrne tožnici njene pravdne stroške v znesku 5.023,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške sodne takse za sodbo v znesku 274,95 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in tožena stranka, obe iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in predlaga pritožbenemu sodišču, da ta del izpodbijane sodbe spremeni in v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o njenem tožbenem zahtevku upoštevati višino plače, ki bi jo tožnica prejela na delovnem mestu „koordinator proizvodnje in krmil“. Sodišče prve stopnje pa je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo ob upoštevanju plače, ki bi ji šla za delovno mesto „vodja prodaje programa krmil“, čeprav tožena stranka ni predložila niti enega dokaza o tem, da je bilo to delovno mesto za tožnico ustrezno. Tožena stranka tega delovnega mesta niti ni imela sistemiziranega, pri tem delovnem mestu pa je šlo tudi za vsebinska enaka dela in naloge, kot za delovno mesto „koordinator proizvodnje in krmil“. S ponudbo novega, fiktivnega delovnega mesta je tožena stranka poskušala na nezakonit način znižati tožničino plačo. Tožnica je nazadnje zasedala delovno mesto „koordinator proizvodnje in krmil“, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Ker je sodišče na Ptuju odločilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo s potekom določenega časa, ji je delovno razmerje prenehalo na delovnem mestu „koordinator proizvodnje in krmil“. Če bi imelo sodišče prve stopnje dokaze, da je lahko ustrezno tudi delovno mesto „vodja prodaje programa krmil“, bi lahko upoštevalo vsaj povprečno plačo obeh delovnih mest, saj je bilo ustrezno tudi delovno mesto „koordinator proizvodnje in krmil“. Tožnica je izračunu tožene stranke ugovarjala, tožena stranka pa ni dokazala, da je bil ta izračun narejen ob upoštevanju aktov tožene stranke. Sodišče prve stopnje o delu tožbenega zahtevka za februar 2004 sploh ni odločalo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti izračuna tožene stranke, nepravilno pa je upoštevalo kot tožničino bruto plačo znesek 534.567,00 SIT. Pri izračunu tožene stranke niso bili upoštevani nobeni dodatki, ta izračun je narejen pavšalno, nepravilno pa je tudi razmerje med bruto in neto izračunano plačo, saj znaša razlika med bruto in neto plačo kar 100 %.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, ta del izpodbijane sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice oziroma da v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila tožnici pred koncem njene zaposlitve za določen čas dne 1. 12. 2002 ponujena zaposlitev za nedoločen čas za delovno mesto „vodja prodaje programa krmil“. Ker tožnica te ponudbe ni hotela sprejeti, nima pravice do nobenega plačila. Tožena stranka ne ve, zakaj je tožnici sploh pripadalo nadomestilo za čas brezposelnosti, saj je po svoji volji odšla od tožene stranke in ostala brez zaposlitve. Če je bila ponudba tožene stranke za delovno mesto „vodja prodaje programa krmil“ zakonita, zakaj mora tožena stranka zdaj plačevati kazen za to zakonito ponudbo. Izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti. Pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od glavnice in pravdnih stroškov sodišče prve stopnje ni upoštevalo zakonskih omejitev, da zakonske zamudne obresti lahko tečejo največ do višine glavnice. Odločitev o pravdnih stroških je nepravilna, saj je tožnica uspela s svojim zahtevkom le do ene polovice, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo vse stroške, vrsta vlog tožnice pa je bilo tudi nepotrebnih.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo (v zvezi z zavrnitvijo dela tožničinega tožbenega zahtevka za izplačilo nadomestila plače za februar 2004 in glede pravdnih stroškov).

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica v tem postopku vtoževala razveljavitev disciplinskih odločb pravnega prednika tožene stranke, na podlagi katerih ji je delovno razmerje prenehalo 12. 11. 2001. Poleg tega je vtoževala tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 12. 11. 2001, vrnitev na delo, v tožbi pa je postavila tudi opisno oblikovan denarni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo (pravilno z delno sodbo), opr. št. I Pd 1340/2001 z dne 26. 3. 2004 razveljavilo izpodbijani disciplinski odločbi pravnega prednika tožene stranke, ugotovilo, da tožnici 12. 11. 2001 delovno razmerje ni prenehalo in da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo. Pritožbo tožene stranke zoper citirano sodbo je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 1387/2004 z dne 8. 9. 2005 zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, tako da je postala pravnomočna. V nadaljevanju postopka je tožnica denarni del tožbenega zahtevka oblikovala po višini (pripravljalne vloge z dne 18. 10. 2005, z dne 25. 1. 2006, z dne 22. 2. 2006 in z dne 16. 4. 2007) s tem, da je zahtevala obračun in izplačilo razlike v nadomestilu plače (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) med plačo, ki bi ji pri toženi stranki pripadala v obdobju od novembra 2001 do vrnitve na delo (razen za obdobje od avgusta 2002 do januarja 2003), in prejemki, ki jih je prejela na Zavodu za zaposlovanje RS oziroma pri drugem delodajalcu. Poleg tega je zahtevala tudi plačilo pogodbene kazni. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku denarnemu delu njenega tožbenega zahtevka s sodbo opr. št. I Pd 1340/2001 z dne 4. 4. 2006 delno ugodilo, ji za obdobje od marca 2001 do vključno januarja 2002 prisodilo nadomestilo plače v vtoževani višini (prav tako ji je v celoti prisodilo vtoževano pogodbeno kazen), za obdobje od februarja 2002 do julija 2002 in za obdobje od oktobra 2005 do marca 2006 pa v nižjem znesku od vtoževanega. V preostalem je njen tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo višjih zneskov nadomestila plače za obdobje od februarja 2002 do julija 2002 in od oktobra 2005 do marca 2006 ter na izplačilo celotnega nadomestila plače za obdobje od februarja 2003 do septembra 2005, zavrnilo. O pritožbah obeh pravdnih strank zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče odločalo s sodbo in sklepom, opr. št. Pdp 1285/2006 z dne 26. 1. 2007. Pritožbama je delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na zavrnitev tožbenega zahtevka za izplačilo za obdobje od februarja 2003 do septembra 2005 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem izpodbijani del sodbe delno spremenilo, nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje pa potrdilo. Glede na navedeno je moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati le še o delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razliko v nadomestilu plače za obdobje od februarja 2003 do vključno septembra 2005. Tožnica je v postopku zatrjevala, da bi ji v navedenem obdobju pri toženi strani pripadala plača za delovno mesto „koordinator proizvodnje in trženja s krmili“, ker je za to delovno mesto s toženo stranko dne 1. 2. 2002 sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta in sicer od 1. 2. 2002 do 1. 2. 2003 (A/30). Prej veljavna pogodba o zaposlitvi, ki jo je dne 10. 7. 1997 tožnica sklenila s pravnim prednikom tožene stranke za funkcijo uprave družbe (A/18), je določala, da se tožnico za to funkcijo imenuje od 10. 7. 1997 za dobo petih let, pri čemer je bila sicer tožnica pri pravnem predniku tožene stranke v delovnem razmerju za nedoločen čas, kar sicer med strankama niti ni sporno. Ker je torej tožnici mandat po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 7. 1997 (A/18) potekel še pred pričetkom spornega obdobja (februar 2003 – september 2005), ji plača v višini, dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 7. 1997 (A/18), po izteku mandata ne bi več pripadala, je sodišče prve stopnje v postopku ugotavljalo, do kakšne plače bi bila tožnica upravičena, če ji delovno razmerje pri toženi stranki (oziroma njenem pravnem predniku) ne bi nezakonito prenehalo. Pri tem je po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je potrebno kot ustrezno delovno mesto šteti delovno mesto „vodja prodaje programa krmil“.

Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnica s toženo stranko v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 2. 2002 do 1. 2. 2003 (A/30) in sicer za delovno mesto „koordinator proizvodnje in trženja s krmili“. V času trajanja te pogodbe pa je tožena stranka tožnico s sklepom z dne 12. 11. 2002 (B/18) razrešila z delovnega mesta „koordinator proizvodnje in trženja s krmili“ in jo razporedila na delovno mesto „vodja prodaje programa krmil“. S sklepom št. V/2002 z dne 12. 11. 2002 (A/21) ji je določilo tudi osnovno plačo na novem delovnem mestu v višini 534.567,00 SIT bruto. Zoper navedena sklepa je tožnica ugovarjala, njen ugovor pa je tožena stranka s sklepom št. V/8-02 z dne 5. 12. 2002 (B/19) zavrnila, s čimer sta postala dokončna. V zvezi z navedeno odločitvijo tožene stranke je tožnica zahtevala tudi sodno varstvo, vendar pa glede tega v sodnem postopku ni bila uspešna. Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek na Ptuju je s sodbo opr. št. Pd 127/2002 (B/17) v tem delu tožničin tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na razveljavitev zgoraj citiranih sklepov tožene stranke in na ugotovitev, da je tožnica zaposlena po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2002 na delovnem mestu „koordinator proizvodnje in trženja s krmili“, zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je s sklepom z dne 18. 11. 2005 (A/24; B/20 – sodba in sklep opr. št. Pdp 562/2004 z dne 18. 11. 2005) v tem delu prvostopenjsko sodbo razveljavilo in ta del tožničine tožbe zavrglo. S tem je ostala v veljavi odločitev tožene stranke o njeni razrešitvi z delovnega mesta „koordinator prodaje in trženja s krmili“, o razporeditvi tožnice na delovno mesto „vodja prodaje programa krmil“ in o določitvi plače za delovno mesto „vodja prodaje programa krmil“ v znesku 534.567,00 SIT bruto. Z ozirom na to je potrebno tudi po stališču pritožbenega sodišča ugotoviti, da je bilo delovno mesto „vodja prodaje programa krmil“ za tožnico ustrezno delovno mesto. Iz sodnega postopka, vodenega pri Delovnem sodišču v Mariboru, Oddelek na Ptuju pod opr. št. Pd 127/2002, namreč ne izhaja, da bi bila tožnica z dokončno odločitvijo tožene stranke razporejena na delovno mesto, ki ne bi ustrezalo stopnji tožničine strokovne izobrazbe, njenemu znanju in zmožnostim. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da bi se moralo kot ustrezno delovno mesto upoštevati delovno mesto „koordinator proizvodnje in trženja s krmili“. Pritožbene navedbe tožnice o tem, da delovnega mesta „vodja prodaje programa krmil“ tožena stranka ni imel sistemiziranega, so protispisne, saj je tožnica sama navedla (pripravljalna vloga z dne 16. 4. 2007), da ji pripada razlika do plače delovnega mesta „vodja prodaje programa krmil“. Razen tega pa je tožnica z navajanjem dejstva, da tožena stranka tega delovnega mesta ni imela sistemiziranega, tudi prekludirana, saj je to dejstvo prvič navedla šele v pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2007. Ker ni izkazala, da so bili podani pogoji za upoštevanje tega dejstva v skladu z 286. členom ZPP, ga prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni upoštevalo. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožnice, da bi lahko sodišče prve stopnje upoštevalo vsaj povprečno plačo delovnih mest „koordinator proizvodnje in trženja s krmili“ in „vodja prodaje programa krmil“. Zadnje ustrezno delovno mesto tožnice, na katero je bila razporejena, je bilo delovno mesto „vodja prodaje programa krmil“.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v obdobju do februarja 2003 do februarja 2004 nezaposlena in prijavljena na Zavodu za zaposlovanje RS, kjer je prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti (A/17, A/26), od marca 2004 dalje do septembra 2005 pa je bila zaposlena pri drugem delodajalcu, pri družbi A. d.o.o. (ftk. tožničine delovne knjižice – A/23, A/19, A/22, A/27), je pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do razlike med plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala na delovnem mestu „vodja prodaje programa krmil“ in denarnim nadomestilom iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma plačo pri družbi A. d.o.o., ki ju je prejela v spornem obdobju. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica ni upravičena do nikakršne razlike v plači, ker je odklonila ponudbo tožene stranke za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas za delovno mesto „vodja prodaje programa krmil“, ki ji je bilo ponujeno v času trajanja individualne pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 1. 12. 2002. Pritožbeno sodišče ugotavlja (tako kot je bilo sicer že obrazloženo v sodbi in sklepu pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1285/2006 z dne 26. 1. 2007), da je tožnica škodo, ki ji je nastala zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri pravnem predniku tožene stranke in ki se je odražala v izpadu njenih prihodkov, zmanjšala tako, da se je najprej za določen čas ponovno zaposlila pri toženi stranki (A/30) in da je od 1. 3. 2004 dalje zaposlena pri drugem delodajalcu. Za škodo, ki je nastala tožnici, je odgovorna tožena stranka, tožnica je to škodo na zgoraj opisan način zmanjševala, zato ji ni mogoče očitati, da s tem, ko je odklonila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, s katerim se ni strinjala (in je zato v zvezi s tem sprožila ustrezne postopke najprej pri toženi stranki, nato pa tudi pred sodiščem), ni zmanjševala škode, ki ji je nastala zaradi nezakonitega ravnanja pravnega prednika tožene stranke, zaradi česar naj ne bi bila upravičena do izplačila plač, ki bi jih sicer prejela na ustreznem delovnem mestu pri toženi stranki. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke o tem, zakaj je tožnici po izteku individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2002 (A/30) sploh pripadalo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila tožnica do tega denarnega nadomestila upravičena na podlagi 18. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/92 in nadalj.), saj tožnici omenjena pogodba o zaposlitvi ni prenehala na enega od načinov, opredeljenih v 19. členu ZZZPB. Prisojeni zneski nadomestila razlike v plači oziroma nadomestila plače tudi niso kazen za toženo stranko, kot to navaja v pritožbi, temveč predstavljajo odškodnino za premoženjsko škodo, ki je nastala tožnici zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke oziroma njenega pravnega prednika.

Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o utemeljenosti višine tožničinega tožbenega zahtevka pravilno oprlo na izračun pripadajoče plače tožene stranke za delovno mesto „vodja prodaje programa krmil“, ki ga je izdelala tožena stranka (B/24) in postopek tega izračuna tudi ustrezno obrazložila v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2007. Ker iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo z dne 20. 11. 2007 jasno izhaja, da tožnica samemu izračunu, ki ga je predložila tožena stranka za delovno mesto „vodja prodaje programa krmil“ (torej izračunu v prilogi B/24) ni nasprotovala v izogib postavitvi izvedenca in zaradi ekonomičnosti postopka, so neutemeljene njene pritožbene navedbe, v katerih zatrjuje, da ta izračun ni pravilen. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine razlike v vtoževanem nadomestilu plače povsem utemeljeno upoštevalo na eni strani izračun tožene stranke (B/24), na drugi strani pa podatke tožnice o njenih prejemkih v spornem obdobju s strani Zavoda za zaposlovanje RS oziroma s strani drugega delodajalca in na podlagi teh podatkov (B/24, A/19, A/22, A/25, A/26, A/27) tožnici prisodilo razlike v nadomestilu plače, kot to izhaja iz 1. odstavka izreka izpodbijane sodbe. V zvezi s tem je neutemeljena sicer pavšalna pritožbena navedba tožene stranke, da se v tem delu izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Z ozirom na zgoraj omenjene priloge, na katere se sicer v tem delu skope obrazložitve sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče, je mogoče ugotoviti, da je tožnica upravičena do razlike v nadomestilu plače v takšni višini, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče tako primeroma ugotavlja, da bi tožnici v marcu 2003 pripadala plača v višini 370.762,00 SIT (oziroma 1.547,16 EUR – B/24). Ker je tožnica v navedenem mesecu s strani Zavoda za zaposlovanje RS prejela denarno nadomestilo v znesku 428,52 EUR (A/26), ji za ta mesec pripada še razlika v nadomestilu plače v višini 1.118,64 EUR, kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Nadalje je tožnica tudi v aprilu 2003 prejela denarno nadomestilo s strani Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije v znesku 470,91 EUR (A/26), za ta mesec pa bi ji pripadala plača v višini 367.983,00 SIT (B/24) oziroma 1.535,65 EUR, tako da je upravičena še do razlike v nadomestilu plače za april 2003 v višini 1.064,65 EUR, kar je prav tako ugotovilo sodišče prve stopnje. Na enak način se da preveriti tudi preostale prisojene zneske nadomestila plače, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici v 1. odstavku izreka izpodbijane sodbe. To pomeni, da ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi.

Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov glavnice oziroma prisojenih pravdnih stroškov, ker ni upoštevalo zakonske omejitve, da lahko zakonske zamudne obresti tečejo največ do višine glavnice. 376. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) je zares za vse obresti, torej tudi za zakonske zamudne obresti, določal, da prenehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Ta člen pa je bil s spremembami in dopolnitvami Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/07) črtan in dodan nov 382. a člen OZ, ki je z višino glavnice omejil le tek pogodbenih obresti. Citirana novela OZ je stopila v veljavo 22. 5. 2007, kar pomeni, da 376. člen OZ zaradi novele OZ iz leta 2007 ni uporabljiv za terjatve, ki so dospele v plačilo po 17. 3. 2002. Pri terjatvah, ki so dospele v plačilo po 17. 3. 2002, namreč zakonske zamudne obresti do prenehanja veljavnosti 376. člena OZ (torej do 22. 5. 2007) še niso dosegle višine glavnice, zato niso prenehale teči, temveč tečejo do plačila. Ker so tako terjatve, o katerih je bilo odločeno v izpodbijani sodbi, kot tudi pravdni stroški, dospeli v plačilo po 17. 3. 2002, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni omejilo teka zakonskih zamudnih obresti od teh terjatev.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnice, ki se je nanašala na vtoževano razliko v nadomestilu plače za februar 2004, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnica upravičena do razlike v nadomestilu plače tudi za navedeni mesec, enako kot za preostalo vtoževano obdobje. Tožnica je za februar 2004 vtoževala razliko v plači v znesku 2.054,21 EUR, kar izhaja iz njene pripravljalne vloge z dne 16. 4. 2007. Iz dokaznega postopka je razvidno, da bi znašala tožničina neto plača pri toženi stranki za navedeni mesec 1.529,46 EUR (oziroma 366.520,00 SIT – B/24), da je tožnica v tem mesecu od Zavoda za zaposlovanje RS prejela neto denarno nadomestilo v višini 497,45 EUR (A/26), kar pomeni, da ji pripada še razlika v nadomestilu v nadomestilu plače v višini 1.032,01 EUR. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP zavrnilni del izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da ji je prisodilo za februar 2004 razliko v neto nadomestilu plače v višini 1.032,01 EUR, v preostalem (do višine 1.022,20 EUR) pa njen tožbeni zahtevek za izplačilo tega nadomestila za citirani mesec zavrnilo kot neutemeljenega (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče pa nadalje ugotavlja, da je delno utemeljena tudi pritožba tožene stranke in sicer v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Pri odmeri pravdnih stroškov sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo dejstva, da tožena stranka z denarnim delom tožbenega zahtevka ni uspela v celoti, zato je upravičena le do povrnitve sorazmernega dela njenih pravdnih stroškov. Tako je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožnica z ozirom na tožbeni zahtevek, ki ga je po višini prvič oblikovala v pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2005, uspela do 41 %, glede na tožbeni zahtevek, ki ga je oblikovala v pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2006 do 43 % in glede na tožbeni zahtevek, ki ga je oblikovala v svoji pripravljalni vlogi z dne 16. 4. 2007 do 46 %. Ob upoštevanju navedenega je tožnica opravičena le do dela povrnitve pravdnih stroškov, ki jih je sicer pravilno priznalo prvostopenjsko sodišče, ni pa jih v celoti odmerilo v skladu z uspehom tožnice v tem individualnem delovnem sporu. Ker je tožnica v zvezi s tožbenim zahtevkom ki se je nanašal na razveljavitev disciplinskih odločitev pravnega prednika tožene stranke, uspela v celoti, je pritožbeno sodišče priznalo vse priglašene stroške, ki so se nanašali na ta del zahtevka, medtem ko je priglašene in odmerjene pravdne stroške po sodišču prve stopnje, ki so se nanašali na denarni del tožbenega zahtevka, ustrezno znižalo. Tako je tožnici za sestavo pripravljalne vloge z dne 18. 10. 2005 priznalo 461 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), za sestavo pripravljalne vloge z dne 14. 12. 2005 in 25. 1. 2006 dvakrat 379 točk po OT, za sestavo pripravljalne vloge z dne 22. 2. 2006 in 14. 3. 2006 386 točk po OT, za sestavo pripravljalne vloge z dne 16. 4. 2007, 12. 11. 2007 363 točk po OT, za zastopanje na naroku za glavno obravnavo 25. 11. 2005 355 točk po OT, na naroku 27. 1. 2006 252,5 točk po OT, za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 4. 4. 2006 257 točk po OT in za zastopanje na narokih dne 9. 10. 2007 in 20. 11. 2007 dvakrat po 242. točk po OT, kar skupaj s preostalimi priglašenimi in pravilno odmerjenimi stroški tožeče stranke znaša 6641 odvetniških točk, ob upoštevanju 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV pa 8128,80 točk. Glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja pred prvostopenjskim sodiščem (0,459 EUR), je torej tožena stranka dolžna tožnici povrniti del njenih pravdnih stroškov v višini 3731,12 EUR.

Ker v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje (razen v delu, ki se je nanašal na nadomestilo plače za februar 2004 in glede pravdnih stroškov) niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v neznatnem delu, njen odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako krije svoje stroške pritožbenega postopka tudi tožena stranka, saj se predmetni spor nanaša na spor o prenehanju delovnega razmerja (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004).