Jedro

Ker v ločenem sporu sodišče sklepov o razporeditvi na drugo delovno mesto ni presojalo zaradi dogovora o arbitražnem reševanju sporov iz tožničine takratne pogodbe zaposlitve, arbitraža pa o teh sklepih tudi po navedbah tožnice ni odločala, sta postala navedena sklepa najkasneje po poteku 60-dnevnega roka iz četrtega odstavka 205. člena ZDR pravnomočna. Ker navedena razporeditvena sklepa nista bila predmet tega delovnega spora, ju je sodišče utemeljeno upoštevalo kot pravno podlago tožničine razporeditve na delovno mesto, če bi v spornem obdobju delala.

Izrek

Glede odločitve o stroških postopka se revizija zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo še o tožničinem tožbenem zahtevku za plačilo nadomestila plače za čas od februarja 2003 do septembra 2005, medtem ko je bilo o nezakonitosti disciplinskih odločb tožene stranke z dne 2. 10. 2001 in 5. 11. 2001 in priznanju neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja ter o denarnih pravicah tožnice za obdobje pred tem že pravnomočno odločeno (sodba I Pd 1340/2001 z dne 26. 3. 2004, v zvezi s sodbo Pdp 1387/2004 z dne 8. 9. 2005 in sodba I Pd 1340/2001 z dne 4. 4. 2006, v zvezi s sodbo in sklepom Pdp 1285/2006 z dne 26. 1. 2007). Tožničinemu tožbenemu zahtevku je za to obdobje (razen za februar 2004) delno ugodilo, tako da je toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova plače, ki bi ji pripadala za delovno mesto vodje prodaje krmil, izplača razliko med višino nadomestila, ki ga je do januarja 2004 prejemala za čas brezposelnosti, in nižjo plačo pri drugem delodajalcu (od 1. 3. 2004 dalje) do plače za delovno mesto vodje prodaje krmil, v skupnem neto znesku 27.495,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov ter plačilom davkov in prispevkov. Višji zahtevek za to obdobje je zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne 5.023,30 EUR stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi le delno ugodilo in ji priznalo še razliko plače za mesec februar 2004 v znesku 1.032,01 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in obračunom davka in prispevkov, ker je bila tožnica tudi v tem mesecu prijavljena na zavodu za zaposlovanje. V ostalem je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in znesek tožnici prisojenih stroškov postopka znižalo na 3.731,12 EUR, v ostalem pa potrdilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. V zvezi z zavrnilnim delom je soglašalo z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v času vmesne zaposlitve na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu koordinator proizvodnje in trženja krmil s sklepom z dne 12. 11. 2002 in sklepom z dne 5. 12. 2002 razporejena na delovno mesto vodje prodaje programa krmil z določitvijo osnovne plače za to delovno mesto, saj je bila tožba, s katero je tožnica izpodbijala navedena sklepa, s sodbo in sklepom Pdp 562/2004 z dne 18. 11. 2005 v tem delu zavržena, tako da sta ostala navedena sklepa v veljavi. Zato je sodišče kot izhodišče za višino tožničine plače v spornem obdobju utemeljeno upoštevalo plačo za delovno mesto vodje prodaje programa krmil. 3. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki jo je pred potekom roka za vložitev revizije še dodatno utemeljila. Vztraja, da bi ji moralo sodišče kot višino plače, do katere je bila pri toženi stranki upravičena, upoštevati višjo plačo za delovno mesto koordinator proizvodnje in trženja krmil, za katero je imela nazadnje sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Res je sodišče tožbo za razveljavitev sklepov o razporeditvi na nižje vrednoteno delovno mesto vodje prodaje programa krmil zaradi upoštevanja arbitražne klavzule v pogodbi o zaposlitvi zavrglo. Vendar arbitraža pri toženi stranki o teh razporeditvenih sklepih ni odločala, tako da se sodišče na dokončnost teh sklepov ni moglo sklicevati. Zato bi moralo upoštevati, da tožnica na delovno mesto vodje programa prodaje krmil ni bila zakonito razporejena, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bilo to delovno mesto ustrezno sistemizirano, da bi bilo za tožnico ustrezno, tudi sicer pa je šlo po vsebini za enako delo, kot na delovnem mestu koordinator proizvodnje in trženja krmil. Poleg tega sodišče tudi ni pravilno upoštevalo višine plače za delovno mesto vodja programa prodaje krmil, saj je bila pri izdaji izpodbijane sodbe upoštevana le višina osnovne plače, napačen pa je bil tudi preračun iz bruto v neto zneske. Tožnica v reviziji izrecno navaja, da jo vlaga tudi zaradi odločitve sodišča druge stopnje o stroških postopka.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Glede odločitve o stroških postopka revizija ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Ker je dovoljenost revizije vezana na vrednost spornega predmeta, pri kateri se upošteva le vrednost glavnega zahtevka in se obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen ter druge postranske terjatve pri tem ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen ZPP), revizija glede odločitve o stroških postopka ni dovoljena. Zato je v tem delu sodišče revizijo na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve sodišča, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Tožnica v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Zato z vidika tega revizijskega razloga sodišča izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati.

9. Kolikor tožnica graja sam izračun višine prisojene razlike plače v zvezi z upoštevanimi mesečnimi zneski plače za delovno mesto vodje prodaje programa krmil in izračun dosojenih neto zneskov, gre za poskus uveljavljanja zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato tudi teh navedb revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

10. Revizija neutemeljeno očita sodišču zmotno upoštevanje sklepov tožene stranke z dne 12. 11. in 5. 12. 2002 o razporeditvi tožnice na delovno mesto vodje prodaje programa krmil. Ker sodišče v ločenem sporu teh sklepov ni presojalo zaradi dogovora o reševanju sporov iz tožničine takratne pogodbe zaposlitve pred arbitražo, arbitraža pa o teh sklepih tudi po navedbah tožnice ni odločala, sta postala navedena sklepa najkasneje po poteku 60-dnevnega roka iz četrtega odstavka 205. člena ZDR pravnomočna. Ker navedena razporeditvena sklepa nista bila predmet tega delovnega spora, jih je sodišče utemeljeno upoštevalo kot pravno podlago tožničine razporeditve na delovno mesto, če bi v spornem obdobju delala. Zato je kot podlago za odločitev o zahtevanem nadomestilu plače utemeljeno upoštevalo plačo za delovno mesto vodje prodaje programa krmil. 11. Ker je bilo o tožničini razporeditvi na delovno mesto vodje prodaje programa krmil pri toženi stranki pravnomočno odločeno, so vse revizijske navedbe glede sistemizacije, vsebine in ustreznosti navedenega delovnega mesta za tožnico brezpredmetne, saj ta dejstva na odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku ne bi mogla vplivati.

12. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče revizijo, kolikor ni bila nedovoljena, na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.