Jedro

Plačilo del, ki zadevajo skupne dele in naprave v objektu z več lokali ali stanovanji in ki so jih naročili lastniki, je obveznost vseh lastnikov objekta, v skladu z določili pogodbe o delu (člen 600-629 ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo obdržalo v veljavi svoj sklep z dne 18.7.1991 pod št. II I 757/91, po katerem mora toženec plačati tožnici 155.824,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.7.1991 dalje ter stroške postopka 31.920,00 SIT. Sodišče druge stopnje je potrdilo tako sodbo in zavrnilo pritožbo toženca.

Zoper odločitev sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji ponavlja svojo med postopkom podano trditev, da s tožnico ni sklenil nobene pogodbe o delu in da zato ni pasivno legitimiran k sporu. Za sporno terjatev tožnica proti njemu nima naslova, v poštev pa tudi ne pridejo pravila o nujni gestiji, ker ni bilo pogojev za opravljanje poslov brez naročila. Sicer pa je toženec smiselno ugovarjal v pobot tudi škodo, ki mu je nastala zaradi požara in za katero odgovarja tožnica, ker med gradnjo ni postavila protipožarnih zidov.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnica po naročilu lastnikov in zanje opravila prvo fazo sanacije objekta po požaru, da je opravila delo v obsegu, kot je bil dogovorjen z lastniki lokalov, da je ta obseg razviden iz listin v spisu, da so bile s temi deli obnovljene streha in instalacije, ki predstavljajo skupne dele stavbe in da je toženec pisno potrdil prevzem del, ne da bi ugovarjal kvaliteti ter da je bil izračun toženčevega deleža opravljen na podlagi razdelilnika stroškov po posameznih lokalih. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da je šlo med pravdnima strankama za pogodbo o delu, da je tožnica svoje obveznosti po taki pogodbi izpolnila in da predstavlja sporna terjatev neizpolnjeno toženčevo obveznost. Revizijsko sodišče je lahko presodilo zgolj materialnopravno pravilnost sodbe, upoštevajoč pri tem na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Navedeno dejansko stanje tudi po njegovi oceni potrjuje pravilnost odločitve nižjih sodišč, ki imata pravno podlago v 12. poglavju zakona o obligacijsih razmerjih (naprej ZOR), to je v pogodbi o delu. Po določbah take pogodbe ima naročnik obveznost prevzeti delo (člen 622 ZOR) in plačati vrednost opravljenega dela (člen 623 ZOR). Sodišči nižjih stopenj sta tudi navedene obveznosti toženca na podlagi ugotovljenih okoliščin pravilno presodili ter zato toženčeva drugačna revizijska izvajanja ne morejo biti utemeljena. Pravno pravilen zaključek nižjih sodišč, da je bil toženec z drugimi lastniki lokalov naročnik opravljenih spornih del, pa zavrača tudi v reviziji ponovljen ugovor pasivne legitimacije. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da revizija toženca ni utemeljena v smeri trditev, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, samo pa tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti na podlagi določb 386. člena ZPP. Zato je toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).