Jedro

Vsi lastniki lokalov iz v požaru poškodovanega objekta so tožeči stranki naročili izvajanje nujnih sanacijskih del, zato je toženec kot eden od lastnikov pasivno legitimiran za plačilo sorazmernega dela stroškov tožeči stranki kot izvajalcu del.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi opr. št. 2 I 757/91 z dne 18.7.1991, po katerem mora plačati toženec tožeči stranki 155.824,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.7.1991 dalje ter izvršilne stroške. Toženec mora plačati tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 31.920,00 SIT. Prisojeni znesek predstavlja sorazmerni del stroškov prve faze sanacije skupnih naprav na objektu lokalov v C., ki jih je opravila tožeča stranka za toženca in druge lastnike lokalov.

Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 353/1 ZPP. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, sicer pa sodišče ni razčistilo dejanskega stanja, v kakšnem obsegu so bila potrebna nujna dela, prav tako pa ni razčistilo, kako kvalitetno so bila dela opravljena in kdo je vsa ta dela plačal. Popravilo strehe je bilo nujno zaradi naročnika zgornjega lokala, ki je najbližje strehi. Ključ, na podlagi katerega so tožencu izstavili račun, je napačen, saj na prostor, ki ga zaseda toženec, ne more odpasti toliko stroškov. Sokrivdo za nastalo škodo nosi tudi tožeča stranka, ki je gradila sporni objekt, ker ni zgradila tudi požarnih zidov.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je pritožba neutemeljena, ker so toženčevi ugovori v sodbi že zavrnjeni.

Obnovitvena dela so bila opravljena v obsegu in kvaliteti, kot je bilo glede na izredne razmere najbolj mogoče. Toženec je opravljeno delo prevzel, kvaliteti ni pravočasno ugovarjal. Stroški, ki so odpadli na toženca, so bili izračunani po objektivnem ključu, popravila pa so se tikala samo skupnih del objekta, to je strehe in instalacij.

Pritožba ni utemeljena.

Ponovni ugovor pasivne legitimacije, ki v pritožbi sicer ni obrazložen, ni utemeljen. Po požaru na spornem objektu so se zbrali lastniki lokalov in tožeči stranki kot gradbenemu podjetju naročili nujno sanacijo objekta, pri čemer so s svoje strani za vodjo organizacije sanacije določili A. R. To je dokazano z zapisniki sestankov lastnikov lokalov (predvsem listina A3), tako da je tožeča stranka po naročilu lastnikov in zanje opravila prvo fazo sanacije, za kar ji gre tudi ustrezno plačilo v skladu z določbami o pogodbi o delu členov 600 do 629 ZOR. Tožeča stranka je delo opravila v obsegu, kot je bil dogovorjen z lastniki lokalov, ta obseg pa je razviden iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka. Prvostopno sodišče je utemeljeno upoštevalo, da je šlo za dela, ki so bila potrebna za prvo fazo sanacije, torej za obnovo strehe in instalacij. V obeh primerih gre za skupne dele stavbe, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da se popravilo strehe tiče le naročnika zgornjega lokala, ki je najbližje strehi. Nadalje so neutemeljeni dvomi o kvaliteti in racionalnosti opravljenega dela, saj je toženec s svojim podpisom opravljeno delo prevzel, ne da bi kvaliteti ali čemurkoli ugovarjal. Sicer pa tožena stranka za nobeno od pritožbenih trditev ne ponuja nikakršnega dokaza, čeprav Zakon o pravdnem postopku v členih 7, 219, 299 in 352 določa, da morajo stranke za vsako svojo trditev predlagati dokaze. Navedb brez ustreznih dokazov torej ni mogoče upoštevati, kar velja tudi za pritožbeno trditev, češ da je znesek stroškov, ki odpade na toženca, previsok, ker je ključ za izračun toženčevega deleža napačen. Gre zgolj za pavšalno trditev, brez konkretnih trditev in dokazov, prvostopno sodišče pa je utemeljeno upoštevalo skupni znesek del, ki ga je opravila tožeča stranka in izračun deleža, ki odpade na toženca, ker je tožeča stranka za vse navedeno predložila ustrezne listine. Omenjanje izvedenca ustrezne stroke za ugotovitev višine stroškov popravila pa ne more biti v prid trditvi tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker gre za nekonkretno omembo izvedenca, brez pojasnila, kakšne stroke naj bi bil izvedenec in brez podrobne opredelitve, kaj bi izvedenec lahko ugotavljal. Predvsem pa tožena stranka izvedenca zgolj omenja, ne pa predlaga, tako da ne gre za nov dokaz v smislu člena 352/1 ZPP.

Končno je potrebno ugotoviti, da nima nikakršne zveze z zadevo večkrat ponovljena trditev o sokrivdi tožeče stranke za nastalo škodo. V tej pravdni zadevi se ne obravnava nobena škoda, in tožeča stranka ne zahteva plačila odškodnine, pač pa plačilo za opravljeno delo. Glede na to nerelevantnih pritožbenih trditev ni potrebno obravnavati.

Pritožbeno sodišče torej meni, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilo materialnopravno odločilo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni obrazložila, tistih kršitev, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni našlo. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbojano sodbo potrdilo (člen 368 ZPP).

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala povrnitev pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka s to vlogo ni z ničemer prispevala k odločitvi drugostopnega sodišča ter zato ne gre za potrebne stroške v smislu člena 155/1 ZPP. Zato mora tožeča stranka svoje pritožbene stroške trpeti sama.