Jedro

Določilo 28. člena Pravilnika o vpisu v srednje šole podpira pravno stališče sodišča, da je treba v obravnavanem primeru uporabiti pravila ZUP in da bi tožena stranka morala glede na pritožbene ugovore ugotoviti, ali je v postopku prišlo do morebitne napačne razvrstitve kandidatke v izbirnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke, sprejet na 9. seji dne ..., odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

S prvostopenjskim aktom je tožena stranka na podlagi določila 20. člena Pravilnika o vpisu v srednje šole (Pravilnik, Uradni list RS, št. 12/2006) s sklepom odločila, da A.A. v prvem krogu izbirnega postopka ni sprejeta v program Gimnazija v šolskem letu 2006/2007, ker je dosegla 70 vpisnih točk, najmanjše število vpisnih točk glede na število vpisnih mest pa je bilo 71 vpisnih točk. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjski sklep pritožila in kot zakoniti zastopnik A.A. uveljavljala iste ugovore, kot jih uveljavlja v tožbi v upravnem sporu. Glede pojasnil posameznih ugovorov, na katera se sklicuje tudi v tožbi, pa je tožnik v pritožbi navedel, da je v merilih za vodenje izbirnega postopka, objavljenih v obvestilu o omejitvi vpisa z dne 9. 5. 2006, pod točko 3., ki se nanaša na "točke pridobljene z dejavnostmi opravljenimi v zadnjem šolskem letu", navedeno merilo pod drugo alinejo, ki se glasi "vzporedno šolanje na SGBŠ ... 3 točke." V pritožbi je tožnik uveljavljal, da je navedeno merilo v nasprotju z dikcijo točke 3. postavljenih meril, saj bi se merila pod točko 3. morala nanašati na dejavnosti opravljene v zadnjem letu šolanja, citirano merilo pa se nanaša na bodočo aktivnost kandidata in torej v točkovanju za vpis ne more in ne sme biti upoštevano. V zvezi z ugovorom ponderiranja pa je pritožnik uveljavljal, da je iz načina ponderiranja in iz preglednice jasno razvidno, da je maksimalno dosegljivo število ponderskih točk 132,5, kar pa je v nasprotju s spodnjo mejo za Gimnazijo X, kjer je ponderskih točk 133. V dopolnitvi pritožbe je tožeča stranka uveljavljala spornost zaradi časovnega spreminjanja objavljenih meril Gimnazija X. Tožena stranka je v skladu s sklepom ministra do roka 1. 9. 2005 objavila prvotno verzijo meril. Vendar pa so se merila kasneje še trikrat spremenila, kar je v nasprotju s sklepom ministra z dne 22. 7. 2005. Zadnja sprememba meril je nastopila 23. 6. 2006. Kronologijo sprememb je tožnik opisal v prilogi 1. Z vsako naslednjo objavo meril prejšnja niti ni bila utemeljeno preklicana. Nadalje je uveljavljal, da merila niso bila napisana tako, da bi bila njihova interpretacija določna. Eden od primerov za to je merilo glede "vzporednega šolanja", ki v kontekstu veljavnosti za preteklo šolsko leto ponuja sledeče interpretacije (glej tudi prilogo 1): Prva izdaja meril: točke dobijo kandidati, ki so se vzporedno šolali po programu umetniška gimnazija v preteklem šolskem letu. Interpretacija ponuja možnost izkazovanja s spričevalom, kakor za običajno šolanje. Druga izdaja meril: točke dobijo kandidati, ki so se vzporedno šolali na SGBŠ (Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani), pri čemer gre za konkretno ustanovo, vendar nevezano na program. Tudi tu se je mogoče izkazati s spričevalom. Tretja izdaja pravil: (prvi pomen) točke dobijo kandidati, ki s potrdilom o vpisu dokažejo, da so se v preteklem šolskem letu vzporedno šolali po programu umetniške gimnazije; (drugi pomen) točke dobijo kandidati, ki se s potrdilom o vpisu, ki so ga dobili v preteklem šolskem letu, izkažejo, da se bodo po programu umetniška gimnazija šolali v prihodnjem šolskem letu (pri čemer je vzporedno šolanje kot prihodnji dosežek nedopustno). Četrta izdaja meril: Interpretacija je enakovredna prvi izdaji meril. Kar zadeva spreminjanja vsebine meril, je pritožnik navedel tudi, da je njegova hči pričakovala točke, ker se je na SGBŠ učila klavir (5 razredov), še prej violino (4 razredi), opravila je vseh 6 razredov nauka o glasbi in vseh 6 razredov po programu sodobnega plesa. V tem primeru bi namesto 70 dosegla najmanj 72 točk, saj bi zgolj eno točko, pridobljeno zaradi učenja klavirja, lahko zamenjale tri.

Tem navedbam, na katere se sklicuje v tožbi zoper izpodbijani akt, v tožbi dodaja, da glede spornega merila "vzporedno šolanje", svet šole ni preciziral, na kakšen način se je sporno merilo uporabljalo, ter s kakšnim pomenom in s katero vrsto potrdil je bilo mogoče uveljaviti dodatne točke. Upravno sodišče prosi za pravno varstvo glede tega, da je bila njegova zahteva o izločitvi merila zavrnjena brez ustrezne utemeljitve. Obenem Upravnemu sodišču predlaga, da odloči, katera dikcija in s tem povezana interpretacija omenjenega merila je dejansko veljavna. Meni, da transparentnost postopka v skladu s tem pravilnikom ni bila zagotovljena. V zvezi z zahtevo po simulaciji rezultatov izbirnega postopka, kot da bi bilo sporno merilo izločeno, tožena stranka sploh ni podala odgovora. Meni, da je bila s tem, ko mu ni bila zagotovljena pravica do vpogleda v simulacijo rezultatov izbirnega postopka, kršena ustavna pravica do pravnega sredstva. V zvezi z zahtevo po pravilnosti ponderiranja, kar bi moralo biti del zahtevane simulacije, tožena stranka v sklepu (priloga A) ni podala utemeljenega odgovora, pač pa je odgovor podala na način, da se tožena stranka ne identificira z odgovornostjo za pravilnost ponderiranja.

Tožnik pravi, da je bil njegov temeljni cilj ugotoviti, ali je bila zavrnitev vpisa njegove hčere s strani Gimnazije X upravičena ali ne. Edino revizija izbirnega postopka lahko pokaže, ali je bila zavrnitev vpisa upravičena ali ne. Tožnik pravi, da v tožbi ni ponovil zahteve iz pritožbe (priloga B) po reviziji izbirnega postopka prvega kroga Gimnazije X, čeprav mu v prvostopenjskem sklepu tožena stranka na to zahtevo sploh ni odgovorila. To navaja zato, ker želi, da sodišče njegovo vlogo presoja v luči dejstva, da ne želi kratiti podeljenih pravic drugim, ki so se med tem na Gimnazijo X že vpisali, pač pa želi, da se nepravilnosti, ki jih je Gimnazija X zakrivila in ki so prispevale h kršenju tožnikovih pravic in pravic njegove hčere, ugotovijo.

Navedbe v tožbi dodatno pojasnjuje z naslednjim: V izbirnem postopku za vpis v šolsko leto 2006/07 so bila za posamezne gimnazije v veljavi posebna merila za pridobivanje dodatnih točk. Zaradi nejasne interpretacije in spreminjanja pomena tega merila glede na malenkostne spremembe besedila v različnih verzijah objav ter nenazadnje zaradi problematične avtorizacije je zahteval njegovo izločitev. Pridobljeno število točk s tem merilom je presegalo število točk, ki je tožnikovi hčeri primanjkovalo za vpis, zato meni, da je bilo odpiranje obravnave glede ustreznosti oziroma zakonitosti tega merila zanj upravičeno, saj obstaja možnost, da bi bila ob ugotovitvi neveljavnosti tega merila, njegovi izločitvi in ponovnem vrednotenju točk, tožnikova hči izbrana za vpis na Gimnazijo X. Ker se je predmetno merilo spreminjalo na način, da se je spreminjal njegov pomen, bi Svet Gimnazije X moral prikazati in dokazati, kako se je merilo v izbirnem postopku uporabljalo. Upravnemu sodišču v informacijo prilaga dokumentacijo v zvezi s spreminjanjem omenjenega merila (priloga E), ki pojasnjuje navedbe iz pritožbe in dopolnitve (prilogi B in C). Iz Pravilnika o vpisu v srednje šole z dne 7. 2. 2006 v tretjem odstavku 15. člena izhaja, da šola ob overitvi kopije potrdila in vračilu izvirnika kopijo zadrži, če pa kandidat predloži potrdilo samo v izvirniku, pa zadrži izvirnik, saj dokumente potrebuje kot dokaz za dodatne točke, ki jih kandidatom podeli. Tožnik pravi, da od njegove hčere ob prijavi za dodatno podeljene točke Gimnazija X ni zahtevala, da bi zadržali original. Pravi, da so se kot posamezniki v postopku vpisa ravnali po izraženih zahtevah tožene stranke, ki je zahtevala samo, da se potrdilo zgolj pokaže, ne pa tudi zadrži, ob kasneje nastali sporni situaciji in njeni pravni analizi pa se je izpostavilo opisano dejstvo. Domnevo, da tudi od drugih kandidatov niso zadržali dokazov glede podeljenih točk, naj preveri sodišče. To pomeni, da tožena stranka nima dokumentiranih podeljenih dodatnih točk, kar pomeni, da ni ravnala v skladu s Pravilnikom in da je s tem onemogočila kakršnokoli stvarno preverjanje stanja v primeru pritožb in da je postopek vpisa bil netransparenten. Simulacijo rezultatov lahko naredi samo tisti, ki razpolaga z ustreznimi podatki, to pa je tožena stranka. Simulacija rezultatov tudi pokaže, ali je nadaljnji postopek uporabe pravnih sredstev smiseln, ali ne. Ker njegovi zahtevi po simulaciji rezultatov ni bilo ugodeno, mu je bila odvzeta ustavna pravica do drugega pravnega sredstva. V tožbi še pravi, da je pravilnost ponderiranja zahteval v simulaciji rezultatov glede uvrstitve njegove hčere. Ponderiranje je opredeljeno z načinom, ki ga je določil minister v sklepu o merilih za izbiro kandidatov v primeru omejitve vpisa v programe srednjega poklicnega izobraževanja, srednjega, strokovnega in tehniškega izobraževanja ter gimnazij v šolsko leto 2006/07 pod številko 604-02-131/05 z dne 22. julija 2005. Svet Gimnazije X se je v sklepu (priloga A) do ponderiranja opredelil na način, da se odreka odgovornosti za pravilnost ponderiranja, s čimer krši Pravilnik, saj se organ, ki je po Pravilniku pritožbena inštanca, in katerega odločitev je dokončna, ne more odrekati odgovornosti za izvedbo pravilnika. Prav tako se tudi organ, ki je pritožbena inštanca, glede pravilnosti izvajanja postopkov ne pore sklicevati na izvedbo le teh s strani računalniškega programa, saj program lahko deluje napačno. Sodišču predlaga, da presodi, ali je tožena stranka odgovorna za pravilnost izvedbe ponderiranja, ali ne.

Tožena stranka je izpodbijani sklep sprejela na 9. seji in je pritožbo tožeče stranke zavrnila z utemeljitvami, da vpisni postopek določa Pravilnik in da je postopek potekal v skladu s Pravilnikom. Svet šole v času tekočega leta ni spreminjal meril za vpis, ampak so bila dodana samo pojasnila, katere listine mora kandidat prinesti k vpisu. Način ponderiranja na podlagi Pravilnika določajo merila za izbiro kandidatov v primeru omejitve vpisa, ki jih je sprejel minister za šolstvo in šport. Ponderiranje pa izvaja računalniški program. Merila so bila objavljena dne 1. 9. 2005 na spletni strani ministrstva in tožene stranke.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je merila za izbiro kandidatov v primeru omejitev vpisa na podlagi zakona sprejel minister in na podlagi teh meril je tožena stranka sprejela in posredovala dodatne kriterije v primeru omejitve vpisa. Dodatni kriteriji so bili usklajeni z ministrstvom in objavljeni na spletni strani ministrstva in tožene stranke in se niso spreminjali. V skladu z dopisom ministrstva (priloga 3) in po sestanku vpisne službe ministrstva, ravnateljev in svetovalnih delavcev šol, je bilo na spletni strani pri posameznih merilih dodano, katera dokazila naj kandidati predložijo. Na informativnem dnevu in v brošuri so kandidati lahko dobili potrebne informacije o možnostih vpisa. Vsi kandidati so bili pisno obveščeni o merilih za vpis. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje potek in pravila točkovanja. Glede ostalih pritožbenih zadev, ki so predmet Pravilnika in meril, pa tožena stranka pravi, da ni pristojen organ za odločanje. Tožena stranka še pravi, da je inšpektorat ustavil postopek nadzora, ki se je začel 19. 7. 2006, ker je inšpektor ugotovil, da ni bila storjena nobena nepravilnost ali kršitev postopkov vpisa.

Tožba je utemeljena.

Določilo 28. člena Zakona o gimnazijah (ZGim, Uradni list RS, št. 12/96, 59/2001) določa, da se lahko zoper dokončno odločitev pristojnega organa šole o pridobitvi oziroma izgubi statusa dijaka sproži upravni spor. Tožeča stranka je kot zakoniti zastopnik A.A. upravičena sprožiti upravni spor, v katerem uveljavlja sodno varstvo (23. člen Ustave RS) in presojo zakonitosti dokončnega posamičnega akta tožene stranke (1. odstavek 157. člena Ustave RS, 1. člen Zakona o upravnem sporu), ki je javno-pravni subjekt, in s katerim je le-ta odločil o pravici oziroma pravnem interesu tožeče stranke. Izpodbijana odločitev tožene stranke, ki je odločitev o pritožbi tožnika zoper prvostopenjski sklep o zavrnitvi vpisa, namreč pomeni dokončno odločitev pristojnega organa o pridobitvi statusa dijaka. Kajti po določilu 17. člena ZGim je dijak tisti, kdor se vpiše v gimnazijo, kar pomeni, da je odločitev o zavrnitvi vpisa v gimnazijo odločitev o pridobitvi statusa dijaka v smislu 28. člena ZGim.

Za sodno presojo zakonitosti izpodbijanega akta je naslednje pomembno vprašanje, kakšna je pravna narava predmetne stvari. Tožeča stranka v tem upravnem sporu varuje ne samo pravno zavarovani interes, ampak je to tudi iztožljiva zakonska pravica (procesne narave) iz 1. odstavka 9. člena ZGim, po katerem imajo državljani Republike Slovenije pravico do izobraževanja v gimnazijah pod enakimi pogoji. Ta procesna pravica je torej v materialnem smislu vezana na dostop do izobraževanja. Ta zakonska pravica pa ima tudi procesno ustavno-pravno podlago, saj je zakonska pravica iz določila 1. odstavka 9. člena ZGim odraz splošnega pravnega načela enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave RS) in tudi odraz temu splošnemu načelu specifične procesne ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Vprašanje pravne narave predmetne zadeve je bistveno, ker je v upravnih sporih od tega vprašanja odvisno, katera procesna pravila mora sodišče upoštevati in uporabiti v presoji zakonitosti izpodbijanega akta in kako strogo mora presojati tožbeni ugovor, ki se nanaša na interpretacijo meril za omejite vpisa.

Glede na prvi del določila 2. odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 22/2005) v predmetni zadevi ni mogoče zavzeti stališča, da gre za upravno stvar, saj s predpisom (ZGim) ni določeno, da organ v tovrstnih zadevah vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo. Možno bi bilo zavzeti stališče, da zaradi varstva javnega interesa, ki ga predstavljajo zgoraj navedene ustavne določbe in splošen razvojni pomen enakega dostopa do izobraževanja za državljane oziroma družbo (2. člen ZGim), iz same narave stvari izhaja, da gre za upravno stvar (drugi del določila 2. odstavka 2. člena ZUP) - tudi glede na to, da ima minister po veljavni zakonodaji široke pristojnosti na področju regulacije, nadzora in upravljanja (v širšem pomenu besede) gimnazij in da je v tem smislu avtonomija javnih izobraževalnih ustanov omejena. Vendar pa v obravnavani zadevi razreševanje dileme, ali gre za upravno stvar, ali ne, ni potrebno, ker je za razliko od drugih mejnih primerov, za tovrstni spor relevantno določilo 3. odstavka 3. člena ZUP. To določilo namreč pravi, da se ta zakon uporablja tudi v primerih, ko izvajalci javnih služb odločajo o pravicah ali obveznostih uporabnikov njihovih storitev. Z vidika pravne narave zadeve je torej bistveno, ali je tožena stranka v predmetni zadevi kot izvajalec javne službe odločila o pravici uporabnika njenih storitev. Tožena stranka je (javni) zavod, ki izvaja izobraževalni program (7. člen ZGim) kot javno službo v smislu Zakona o zavodih (ZZ, Uradni list RS, št. 12/91 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) in Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Uradni list RS, št. 12/96 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Določila 9. odstavka 6. člena, 8. člen in 2. odstavek 16. člena ZOFVI gimnazije imenuje kot izvajalce veljavnih izobraževalnih programov, ZZ pa govori o predstavnikih uporabnikov, v določilu, ki ureja Svet zavoda (2. odstavek 29. člena ZZ). Ne samo z vidika družboslovne teorije, kjer je to splošno znano dejstvo, ampak tudi z vidika pravnih pojmov, ki jih uporablja zakonodajalec, je torej gimnazija, ki opravlja javno službo, izvajalka storitev za uporabnike izobraževalnih programov. To pomeni, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijanega akta vezana na določila ZUP, pri čemer je za obravnavani spor relevanten oddelek 2. v XIII. poglavju ZUP in sicer določilo 207. člena ZUP, ki predpisuje izdajo odločbe, kadar organ odloča o zahtevku stranke, 1. odstavek 214. člena, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev in določilo 2. odstavka 254. člena ZUP, ki pravi, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe.

Tožena stranka je o pritožbi pritožnika odločila s sklepom, ne pa z odločbo, čeprav je po vsebini odločala o pritožbi zoper prvostopenjski akt, in bi moral biti tudi prvostopenjski akt izdan v obliki odločbe, ne pa sklepa. Po upravno-sodni praksi takšna formalna napaka sama po sebi ni razlog za ugoditev tožbi, če tovrstna napaka ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Tudi v konkretnem primeru ta procesna napaka sama po sebi ni vplivala na zakonitost ali pravilnost odločitve, vendar pa je bilo treba tožbi ugoditi, ker tožena stranka ni odgovorila na pritožbene ugovore (2. odstavek 254. člena ZUP), ki so po mnenju sodišča pomembni, kar ima za posledico tudi, da obrazložitev izpodbijanega akta ne ustreza zahtevam določila 1. odstavka 214. člena ZUP.

Po presoji sodišča so tožbeni ugovori pomembni za odločitev v zadevi in sicer: da bi moralo biti iz obrazložitve odločbe stranki razvidno, kako je pristojni organ prišel do izračuna 70 točk in v okviru tega posebej, kako je tožena stranka uporabila merilo iz 2. alineje 3. točke Obvestila o omejitvi vpisa, ki se nanaša na vzporedno šolanje na Srednji glasbeni in baletni šoli; da se je vsebina merila tekom postopka vpisa spreminjala, kar je tožnik podrobno opisal v dopolnitvi pritožbe; da je podano neskladje v principu ponderiranja med sklepom ministrstva za šolstvo in šport z dne 22. 7. 2005 in spodnjo mejo ponderskih točk v primeru tožene stranke; da bi tožena stranka morala imeti evidenco za posamezne kandidate, po katerih merilih so točke dobili poleg učnega uspeha. Tožena stranka ni odgovorila na te pomembne pritožbene ugovore, čeprav to zahteva določilo 2. odstavka 254. člena ZUP, saj je zgolj pavšalno navedla oziroma zatrdila, da je bil postopek transparenten in v skladu s Pravilnikom in da se tekom šolskega leta merila niso spreminjala, ponderiranje pa naj bi izvedel računalniški program. Ker je tudi od ponderiranja odvisno uresničevanje zakonske pravice do enakega dostopa do izobraževanja iz določila 1. odstavka 9. člena ZGim v zvezi z določilom 2. odstavka 14. člena in 22. členom Ustave, bi morala stranka iz obrazložitve odločitve o zavrnitvi vpisa izvedeti, kako je ponderiranje potekalo, četudi je ponderiranje izvedeno na podlagi računalniškega programa. Zaradi tega, ker tožena stranka ni odgovorila na navedene pritožbene ugovore, je kršila tudi določbo 1. odstavka 214. člena ZUP, saj je obrazložitev izpodbijanega akta tako pomanjkljiva glede bistvenih dejstev, da presoja materialno pravne zakonitosti izpodbijanega akta niti ni možna (3. in 2. točka 1. odstavka 60. člena ZUS). Po ustaljeni upravno-sodni praksi tožena stranka namreč ne more v odgovoru na tožbo odpraviti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega akta, če se te pomanjkljivosti nanašajo na bistvene pritožbene ugovore. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ob tem je sodišče upoštevalo, da ureditev pritožbenega postopka v Pravilniku (28. člen) ne more vplivati na drugačno razlago glede uporabe pravil ZUP. Sodišče je namreč po določilu 125. člena vezano na ustavo in zakon, zato določba v podzakonskem predpisu, ki jo sprejme izvršilna veja oblasti, ne more spremeniti pravnega dejstva, ki izvira iz zakona (3. odstavka 3. člena ZUP) kot hierarhično višjega pravnega akta od pravilnika. Vendar sodišče v konkretnem primeru instituta exceptio illegalis niti ni uporabilo, saj določilo 28. člena Pravilnika podpira pravno stališče sodišča, da je treba v konkretnem primeru uporabiti pravila ZUP in da bi tožena stranka morala glede na pritožbene ugovore ugotoviti, ali je v postopku prišlo do morebitne napačne razvrstitve kandidatke v izbirnem postopku. Po presoji sodišča je torej to določilo Pravilnika v nadaljnjem postopku pomembno, saj v določilu 3. odstavka tega člena določa: če se ugotovi, da je pritožba utemeljena in da je zaradi kršitve oziroma druge nepravilnosti v postopku prišlo do napačne razvrstitve kandidata v izbirnem postopku oziroma da kandidat zaradi tega ni bil sprejet v izobraževalni program oziroma šolo, se kandidata, ki ima najmanj enako število točk kot zadnji kandidat na izbirnem seznamu, uvrsti na seznam sprejetih. Iz Pravilnika (20. člen) tudi izhaja, da morajo biti že v prvostopenjskem aktu navedeni razlogi za nesprejem, kar v spornem primeru pomeni, da morajo biti v aktu navedena posamezna merila, po katerih so bile točke dosežene (in koliko točk je kandidatki priznanih po posameznem merilu) in ne zgolj skupno število doseženih točk. Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pa sodišče še pripominja v zvezi s tožbenim ugovorom, naj sodišče odloči, katera je pravilna interpretacija meril, naslednje: Zaradi pravnega pravila, da je sodišče v upravnem sporu vezano na ustavo in zakon (125. člena Ustave) in ker je zakonodajalec predpisal, da se merila za izbiro kandidatov določijo z izobraževalnim programom, kar je stvar strokovno-politične ocene izobraževalnih institucij in ministrstva, sodišče ni pristojno podajati avtoritativne oziroma pravilne razlage meril za omejitev vpisa, razen v spodaj opisanem smislu: Sodišče glede tega vprašanja v presoji zakonitosti tovrstnih izpodbijanih aktov upošteva, da se pri izbiri kandidatov v začetni letnik gimnazije upoštevajo zlasti učni uspehi v tretjem obdobju osnovnošolskega izobraževanja, ker je to določil zakonodajalec v določilu 1. odstavka 15. člena ZGim (v povezavi s prehodno določbo 47. člena ZGim). V presoji zakonitosti tovrstnih aktov v upravnem sporu je pomembno tudi določilo 16. člena ZGim, ki daje široka pooblastila ministru, da določi podrobnejše določbe o izvedbi vpisa, vendar mora to storiti v skladu z načelom legalitete (4. odstavek 153. člena Ustave). Nadalje je pomembno tudi načelo pravne države (pravne varnosti in predvidljivosti - 2. člen Ustave), ki zahteva, da v času odločanja o vpisu v gimnazijo veljajo in se uporabljajo tista merila, ki so bila objavljena na način, ki je splošno dostopen javnosti, tako da so varovana tudi legitimna pričakovanja subjektov, na katera se ta merila nanašajo. Uporabo teh meril v posamičnih primerih torej sodišče upošteva v upravnem sporu z vidika varstva splošnih pravnih načel: legalitete oziroma vezanosti uprave na zakon, zaupanja v pravo, pravne varnosti in predvidljivosti, tudi v smislu varstva legitimnih pričakovanj in prepovedi diskriminacije. V tem smislu sodišče v upravnem sporu, ko presoja zakonitost posamičnega akta, presoja tudi pravilnost uporabe teh meril, ki so po pravni naravi in učinku splošna pravila.

Tožena stranka mora izdati novo odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (3. odstavek 60. člena ZUS).