Jedro

Odločba upravnega organa mora imeti vse sestavine iz 210. člena ZUP, v obrazložitvi pa morajo biti vsebovane sestavine iz 214. člena ZUP. Če odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je to bistvena kršitev postopka, zaradi katere je treba tako odločbo odpraviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo sklep tožene stranke z 9. seje z dne 28.6.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep ravnateljice Gimnazije ... z dne 21.6.2006, s katerim je bilo odločeno, da tožnica ni sprejeta v program gimnazija v šolskem letu 2006/2007 na Gimnaziji ..., ker ni dosegla 71 točk, to je števila, predpisanega za vpis, saj je dosegla 70 točk. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pojasnila, da je postopek vpisa v šolo potekal v skladu s Pravilnikom o vpisu v srednje šole (Uradni list RS, št. 12/2006), da v času šolskega leta svet šole ni spreminjal meril za vpis in da je bilo ponderiranje točk narejeno v skladu z merili za izbiro kandidatov v primeru omejitve vpisa, ki jih je sprejel minister za šolstvo in šport, in sicer po računalniškem programu vpisa na Ministrstvu za šolstvo in šport. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je v 28. členu Zakona o gimnazijah (ZGim) določeno, da je varstvo pravic v zvezi s pridobitvijo in izgubo statusa dijaka zagotovljeno v upravnem sporu, in da gre v tem primeru za odločanje o pridobitvi statusa dijaka, torej gre za upravni spor. Poleg tega pa je v 1. členu ZUS določeno, da se v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost dokončnih upravnih aktov, kar je tudi v tem upravnem sporu izpodbijani akt. Gre za pravico do izobraževanja, do katere imajo vsi ob enakih pogojih enako pravico (2. odstavek 14. člena Ustave RS - URS, 22. člen URS in 1. odstavek 9. člena ZGim). Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka kot organ izvajalca javne službe (Gimnazije ...) odločala o pravici uporabnika njenih storitev, se glede na določbo 3. odstavka 3. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06) kot postopkovni zakon uporablja ZUP-UPB2. Kot tožečo stranko je štelo A.A. (čeprav tega v uvodu svoje sodbe ni napisalo, ampak je to razvidno iz obrazložitve), njenega očeta B.A. pa kot njenega zakonitega zastopnika, zato je tudi obravnavalo tožbo, ki jo je vložil. Kot toženo stranko je štelo Svet Gimnazije ..., ki je izdal v tem sporu izpodbijani akt. Ker se za postopek pred organi gimnazije za tak primer uporablja ZUP, bi morala tožena stranka izdati odločbo in ne sklep (207. člen ZUP). Odločba bi morala vsebovati obrazložitev, v kateri bi bile presojene vse pritožbene navedbe, kar v tem primeru ni, s čemer je kršena določba 1. odstavka 214. člena in 2. odstavka 254. člena ZUP. Tožena stranka namreč ni navedla, kako je prišla do seštevka točk 70 pri tožnici in kako so bile upoštevane točke, ki ne izhajajo iz šolskega uspeha. Glede na to je tudi vprašljivo, ali je dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Tudi iz prvostopnega akta namreč ni mogoče razbrati, na podlagi česa je tožnica zbrala 70 točk. Zato je obrazložitev tako pomanjkljiva, da odločbe tožene stranke niti ni mogoče preizkusiti.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po ZUS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Meni, da sta storjeni bistveni kršitvi pravil postopka s tem, ko je sodišče prve stopnje kot tožečo stranko obravnavalo B.A., saj bi bila pravilna tožeča stranka A.A.; in s tem, ko je za toženo stranko štelo Svet Gimnazije ..., saj bi bila lahko to le pravna oseba Gimnazija ... Pojasnjuje, da je tožena stranka na podlagi meril za izbiro kandidatov v primeru omejitve vpisa, ki jih je na podlagi ZGim sprejel minister za šolstvo in šport, izdelala dodatne kriterije za primere omejitve vpisa. Vsi kriteriji so bili usklajeni s pristojnim ministrstvom in objavljeni na spletni strani ministrstva in gimnazije. Ti dodatni kriteriji se za vpis za to šolsko leto niso spremenili. Način ponderiranja točk določajo merila, ki jih je sprejel minister, ponderiranje pa izvaja računalniški program. Zato ni razumljiva odločitev prvostopnega sodišča, ki je odpravilo odločitev tožene stranke, s katero je bilo ugotovljeno, da je bil postopek v tem primeru pravilno izpeljan. Prizadeta oseba bi lahko izpodbijala pravilnik in merila, če bi menila, da niso v skladu z Ustavo in zakonom, ni pa mogoče na podlagi veljavnega pravilnika in meril odločiti drugače. Prvostopno sodišče pa niti ne navaja, da bi bil pravilnik ali merila kršena. Tožena stranka tudi ni mogla po vsebini odgovarjati na tožbene navedbe, saj se ponderiran izračun točk opravi po računalniškem programu ministrstva, v katerega vsebino pa tožena stranka nima vpogleda. Zato tudi ne more nositi pravnih posledic. Za tolmačenje ponderiranja je pristojno le Ministrstvo za šolstvo in šport, zato bi moralo prvostopno sodišče za ugotavljanje ponderiranja imenovati izvedenca ustrezne stroke ali pa v postopek vključiti ministrstvo kot stranskega intervenienta oziroma kot institucijo, pristojno za tolmačenje sprejetih pravil. Tudi prvostopno sodišče je na šesti strani obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da ni pristojno podajati avtoritativne razlage meril za omejitev vpisa. Glede vzporednega šolanja pa pritožbi prilaga obvestilo o omejitvi vpisa z dne 9.5.2006, glede katerega je ministrstvo dalo soglasje. Iz 3. točke obvestila izhaja, da lahko kandidat pridobi točke tudi za dejavnosti, opravljene v zadnjem letu šolanja, med katerimi je navedeno vzporedno šolanje na srednji glasbeni in baletni šoli, ki kandidatu prinese tri točke. Torej je jasno, da se vzporedno šolanje všteva v točke za vpis v gimnazijo le, če je bilo vzporedno šolanje v zadnjem letu šolanja na osnovni šoli.

Na pritožbo je odgovoril zakoniti zastopnik tožnice, ki navaja, da je po eni strani tožbo in že prej pritožbo vložil kot zakoniti zastopnik tožnice, po drugi strani pa kot tožnik, saj mora po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih skrbeti za mladoletnega otroka in uveljavljati njegove pravice in koristi. Poudarja, da ga je tudi Gimnazija ... do izdaje izpodbijane sodbe obravnavala kot stranko in ni postavljala vprašanja aktivne legitimacije. Predlaga, da glede ugovora pasivne legitimacije poda svoje stališče pritožbeno sodišče, pri čemer predlaga, da kolikor Svet gimnazije ... ne bi bil tožena stranka, naj sodišče šteje, da je pasivna stranka v tem postopku Gimnazija ... in naj tožbe ne zavrže. Meni, da je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da je obrazložitev izpodbijanega akta tako pomanjkljiva glede bistvenih dejstev, da njegova presoja ni možna. Sporoča tudi, da je za nadzor pravilnosti vpisa zaprosil Inšpektorat za šolstvo in šport ter da prvo poročilo o tem z dne 18.7.2006 sicer ne podpira njegovih trditev, da pa je iz drugega poročila razvidno, da Gimnazija ... ne hrani potrebne dokumentacije za kontrolo pravilnosti odločitve njenih organov v zvezi z vpisom v 1. letnik.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge.

V 28. členu ZGim (Uradni list RS, št. 12/96 in 59/01) je določeno, da je zoper dokončno odločitev pristojnega organa šole o pridobitvi oziroma izgubi statusa dijaka mogoče sprožiti upravni spor. Tudi pritožbeno sodišče šteje, da je v obravnavanem primeru predmet spora pridobitev statusa dijaka, torej je sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu. Za postopek vpisa oseb na gimnazijo in za odločanje v tem postopku se po presoji pritožbenega sodišča glede na določbo 3. odstavka 3. člena uporablja ZUP. Po tej določbi se namreč ZUP uporablja tudi v primeru, ko izvajalec javne službe odloča o pravici ali obveznosti uporabnikov njegovih storitev. Gimnazija je javni zavod in je izvajalec javne službe, kandidat za vpis pa je potencialni uporabnik njenih storitev. Zato je treba tudi postopke glede vpisa voditi po ZUP. To pa pomeni, da morajo biti tudi odločbe prvostopnega organa torej ravnatelja in drugostopnega organa sveta gimnazije oblikovane v skladu ZUP. To pa nadalje pomeni, da morajo vsebovati tudi obrazložitev, ki mora med drugim vsebovati tudi ugotovljeno dejansko stanje ter dokaze, na katere je to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (1. odstavek 214. člena ZUP). Za drugostopno odločbo pa veljajo določbe 254. člena ZUP, kar pomeni, da mora vsebovati obrazložitev, za katero se smiselno uporabljajo določbe, ki se nanašajo na prvostopno odločbo, poleg tega pa je treba v obrazložitvi odločbe o pritožbi presoditi vse pritožbene navedbe.

Te določbe ZUP pa v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bile ustrezno upoštevane. Niti iz odločbe prvostopnega organa niti iz odločbe drugostopnega organa v obravnavanem primeru namreč ni mogoče ugotoviti, kako je prišlo do seštevka točk 70 in kako so bila upoštevana merila za izbiro kandidatov, zlasti merila, ki ne izhajajo iz učnega uspeha na osnovni šoli. Ker to ni pojasnjeno niti v prvostopni niti v drugostopni upravni odločbi, njune pravilnosti ni mogoče preizkusiti, obstaja pa tudi utemeljen dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da se izračun točk opravi po računalniškem programu na Ministrstvu za šolstvo in šport in da tega ni pooblaščena razlagati. Glede na to, da tožena stranka odloča o vpisu oseb v gimnazijo, mora tudi pojasniti, kako je prišla do rezultatov, pri tem pa ni pomembno, ali za to potrebuje posebna pojasnila ministrstva. Dejstvo je, da mora način točkovanja in končno število točk ustrezno pojasniti v svoji odločbi. Ker tega v tem primeru ni storila, je njena odločba nezakonita in jo je zato prvostopno sodišče utemeljeno odpravilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in ji zadevo vrnilo v nov postopek.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da pojasnila tožene stranke v pritožbi zoper prvostopno sodbo ne morejo nadomestiti pomanjkljive obrazložitve prvostopnega in drugostopnega upravnega akta.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da v tem upravnem sporu ni prave aktivne stranke. Res je sicer, da je upravno sodišče v uvodu izpodbijane sodbe kot tožnika navedlo B.A., v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je navedlo, da ta nastopa kot zakoniti zastopnik svoje mld. hčere. Kljub temu, da je tako nasprotje med uvodom in obrazložitvijo odločbe kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ne gre za takšno kršitev, da bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, saj ta kršitev na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala (2. odstavek 72. člena ZUS). Ker je A.A. mladoletna, jo v tem postopku zastopa njen zakoniti zastopnik, v tem primeru je to oče. Zato pritožbeno sodišče šteje za tožečo stranko mld. A.A., ki jo v tem postopku zastopa njen zakoniti zastopnik oče B.A.. Tudi za toženo stranko očitno ni bilo sporno, da je prava aktivna stranka v upravnem postopku mld. A.A., in da je njen oče le njen zakoniti zastopnik, saj je obravnavalo njegovo pritožbo po vsebini, in je ni zavrgla, ker da bi jo vložila oseba, ki se postopka ne more udeleževati kot stranka ali stranski udeleženec.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor pasivne legitimacije. Po 3. odstavku 18. člena ZUS je namreč v upravnem sporu toženec državni organ, nosilec javnega pooblastila oziroma organ lokalne skupnosti, katerega akt se izpodbija. Torej ni tožena stranka Gimnazija ..., ker ni nosilka javnega pooblastila, temveč njen pristojni organ, ki je v izvrševanju javnega pooblastila izpodbijani akt izdal, to pa je Svet Gimnazije ...

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.