Jedro

Ker je delodajalec nosilec dejavnosti in tako tisti, ki mora primarno poskrbeti, da delo poteka varno, a je dopuščal, da se premični oder uporablja neustrezno sestavljen, je zato njegova soodgovornost za nesrečo in posledično za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu, večja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno

ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v II. tč. izreka spremeni tako, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki še 5.485,25 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 2.664,52 EUR od 10.3.2010 dalje in od zneska 2.820,73 EUR od 23.7.2013 dalje, - v III. tč. izreka pa spremeni tako, da mora tožeča stranka v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.069,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (I. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 453,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec v 15 dneh plačati tožniku 5.485,25 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 2.664,52 EUR od 10.3.2010 dalje in od zneska 2.820,73 EUR od 23.7.2013 dalje (I. tč. izreka), višji tožbeni zahtevek zavrnilo (II. tč. izreka) in naložilo tožniku, da tožencu v roku 15 dni povrne 2.598,06 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. tč. Izreka).

Zoper I. in III. tč. izreka sodbe se je po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V tč. 11 obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožeča stranka pritožnici očitala tudi opustitev nadzora, ker naj bi dopustila neustrezen način uporabe odra s strani delavcev. To ne drži, na kar je opozorilo tudi pritožbeno sodišče v sklepu Cpg 24/2014 z dne 20.3.2014. Tožba tožeče stranke temelji na ugotovitvah iz odločbe Inšpektorata RS za delo z dne 13.3.2002 in na trditvah, da bi morala tožena stranka zagotoviti brezhibno delovno opremo in da naj bi dopuščala, da se je pri opravljanju del na aluminijastem premičnem odru uporabljala delovna oprema, ki ni bila ustrezna oz. da tožena stranka naj ne bi opravljala ustreznega nadzora. Iz podatkov v spisu pa ni bilo ugotovljeno, da je bilo z delovno opremo - premičnim odrom kaj narobe, temveč je bilo ugotovljeno, da je do nezgode prišlo zaradi nepravilne uporabe tega odra, kar je potrdil tudi izvedenec. Delovna oprema je torej bila ustrezna, zato ni res, da naj bi tožena stranka dopuščala uporabo neustrezne delovne opreme. Navedbe iz tožbe, da tožena stranka naj ne bi opravljala nadzora, je tožena stranka razumela tako, da tožeča stranka toženi očita neizvajanje nadzora nad uporabo neustrezne delovne opreme in ne, da ni izvajala nadzora nad delavci in njihovo uporabo odra. Tožeča stranka je prepozno (šele na naroku 13.6.2014) navedla, da naj bi tožena stranka dopuščala uporabo delovne opreme na način, ki ni bil ustrezen, prej je trdila le, da je dopuščala uporabo neustrezne delovne opreme, ter da je opustila dolžno nadzorstvo. Glede na trditveni okvir pravde, tožena stranka ni pričakovala, da bo sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na to, da tožena stranka ni izvajala ustreznega nadzora nad delavci, oz. da tožena stranka ni podala ustreznih trditev v zvezi s konkretnimi ravnanji nadrejenega, ki bi poskrbel za spoštovanje ukrepov varstva pri delu. Zato pritožnica meni, da bi sodišče prve stopnje (če je že bilo mnenja, da tožeča stranka očita toženi opustitev nadzora na neustrezno uporabo premičnega odra) moralo izvesti materialno procesno vodstvo in toženo stranko pozvati k dopolnitvi navedb o tem, kako je zagotavljala nadzor nad pravilno uporabo premičnega odra. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo razlogov za zaključek, da se je oder vseskozi uporabljal nepravilno sestavljen, saj iz izjav prič to ne izhaja. Glede diagonalnih podpor pa je inšpektor zapisal, da so na dan nesreče bile v skladišču in ne da so vedno bile tam, kot to hoče prikazati sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje zaključuje, da naj bi bila tožena stranka odgovorna za nastalo škodo v višini 30 %, ker naj bi dopuščala uporabo nepravilno sestavljenega odra in ne zato, ker naj bi se oder uporabljal tako, da kolesa niso bila zavrta. V tej zvezi se pokažejo za relevantne pritožbene navedbe o pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke, ki ni trdila, da bi tožena stranka dopuščala uporabo nepravilno sestavljenega odra, kaj šele, da bi navedla, kako naj bi bil oder nepravilno sestavljen. Do prevrnitve odra je prišlo, ker sta se delavca vlekla za konstrukcijo na odru in pri tem nista zavrla koles, in ne zaradi tega, ker naj ne bi bil pravilno sestavljen. Nezgoda je posledica nepravilne namestitve in nepravilne uporabe odra s strani delavcev, zato ni mogoče trditi, da so bili opuščeni ukrepi varstva pri delu; nepravilna sestava odra sama po sebi torej ni vzrok za nastalo nezgodo.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tudi tožeča stranka. Meni, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje o soprispevku zavarovanca tožeče stranke. Ker je odgovornost delodajalca strožja, bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je odgovornost tožene stranke 70 % in zavarovanca tožeče stranke 30 %.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

V zadevi med strankama ni sporno, da je do nezgode prišlo, ker se je prevrnil premični oder (ki se nahaja na vrtljivih kolesih in je visok 8 m), na katerem sta delala delavca tožene stranke in se pri tem huje poškodovala; da oder ob nesreči ni bil ustrezno podprt; da kolesa niso bila zavrta; da oder ni imel zaščite; in da sta se delavca tožene stranke z odrom vred pomikala tako, da sta se vlekla za nosilno konstrukcijo razsvetljave.

V pripravljalni vlogi z dne 22.7.2013 je tožeča stranka navajala, da tožena stranka ni izvedla ustreznih ukrepov za varstvo in zdravje pri delu s tem, da delodajalec (tožena stranka) ni poskrbel za brezhibna sredstva za delo in varen delovni proces, saj se premični oder ni uporabljal ustrezno sestavljen in urejen, uporabljal se je na neustrezen način, delavci pa pri uporabi niso upoštevali predpisanih varnostnih ukrepov, pri čemer je konkretno opredelila, katere so bile napake pri namestitvi odra, ter se pri tem sklicevala na odločbo Inšpektorata RS za delo z dne 13.3.2002 (priloga A2). Zato je neutemeljena pritožbena kritika tožene stranke o pomanjkljivi trditveni podlagi oz. da je takšne navedbe tožeča stranka podala prepozno (šele na naroku dne 13.6.2014) ter da zaradi tega tožena stranka ni mogla podati nobenih konkretnih navedb v zvezi z uporabo nepravilno sestavljenega odra.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se je naslonilo na izvedensko mnenje z dne 5.12.2014 (priloga C1) in odločbo Inšpektorata RS za delo z dne 13.3.2002 (priloga A2), izhaja, da je do nesreče prišlo, ker se je premični oder uporabljal neustrezno sestavljen (na odru niso bile nameščene diagonalne podpore), kot tudi, ker se je oder nepravilno uporabljal s strani toženčevih delavcev (kolesa niso bila zavrta; delavca sta se z odrom vred pomikala tako, da sta se vlekla za nosilno konstrukcijo razsvetljave). Neposredni vzrok za nezgodo je bilo premikanje oseb po platformi odra in premikanje odra z vlečenjem na višini, kar je porušilo njegovo ravnotežje, pri čemer na odru niso bila zavrta kolesa, niti niso bile nameščene diagonalne podpore, ki povečujejo stabilnost konstrukcije.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka z opozarjanjem na pravilno uporabo odra (da morajo biti kolesa zavrta, ko so delavci na premičnem odru; ter da se je prepovedano premikati z odrom vred z vlečenjem za vrvi ali za nosilno konstrukcijo razsvetljave, medtem, ko se delavci nahajajo na platformi odra) zadostila ukrepom opozarjanja na nevarnosti delovnega procesa. Ker torej sodišče prve stopnje toženi stranki ne očita opustitve nadzorstva nad (ne)pravilno uporabo premičnega odra s strani delavcev, je brezpredmetno sklicevanje na materialno procesno vodstvo po 285. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v smeri dopolnitev navedb o zagotavljanju nadzora nad pravilno uporabo premičnega odra.

Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da pa se tožena stranka s tem ne more razbremeniti tudi odgovornosti glede obveznosti nadzora (po strokovnem delavcu) nad izvajanjem ukrepov za varno delo po 19. členu takrat veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS št. 56/1999 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZVZD) in obveznosti zagotavljanja brezhibne delovne opreme iz 4. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Sodišče prve stopnje namreč očita toženi stranki, da je dopustila uporabo neustrezno sestavljenega odra (ker na odru niso bile nameščene diagonalne podpore, ki povečujejo stabilnost konstrukcije) in se je oder vseskozi tako tudi uporabljal. Dejstvo, da ob nezgodi na premičnem odru niso bile nameščene diagonalne podpore, ki povečujejo stabilnost konstrukcije (nahajale so se v skladišču rekvizitov), ni niti sporno. Ugotovitev, da se je oder vseskozi tako (tj. neustrezno sestavljen) tudi uporabljal, pa ima podlago v odločbi Inšpektorata RS za delo z dne 13.3.2002 (priloga A2), iz katere izhaja, da so, po izjavi vodje vzdrževanja v gledališču – F.B., diagonalne podpore sneli, ker so ovirale premikanje odra po glavnem odru in so preprečevale pomik odra do sten (1), kar pritožba tožene stranke spregleda. To je potrdil tudi A.P. (eden izmed poškodovanih delavcev), zaslišan kot priča, ki je izpovedal, da kolikor ve, diagonalnih podpor ni nihče niti prej uporabljal, čeprav so bila na voljo. Izpoved M.Č. (drugega poškodovanega delavca) pa se nanaša na način uporabe premičnega odra (premikanje odra, medtem, ko so se delavci nahajali na odru), nič pa ni izpovedal o (ne)ustrezno sestavljenem odru. Tako ni mogoč zaključek, ki ga ponuja pritožba tožene stranke, da sta delavca samoiniciativno snela diagonalne podpore samo v konkretnem primeru, ampak je bila očitno takšna uporaba odra stalna praksa, z vedenjem nadrejenega. Ker torej premični oder ni bil ustrezno sestavljen, to pomeni, da kot tak ni bila ustrezna delovna oprema. Pritožba tožene stranke zato tudi ne more uspeti z navedbo, da ni res, da bi tožena stranka dopuščala uporabo neustrezne delovne opreme.

Na podlagi vsega povedanega pritožba tožene stranke zmotno zatrjuje, da je do nezgode prišlo samo zaradi nepravilne uporabe premičnega odra s strani delavcev, ter da nepravilna sestava odra ni vzrok za nastalo nezgodo. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je nezgoda posledica obojega, saj je stabilnost delovnega odra na vrtljivih kolesih majhna, v kolikor niso kolesa zavrta in nameščene diagonalne opore; oder pa je padel prav zaradi porušitve ravnotežja.

Dolžnost delodajalca je zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom; v ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Delodajalec je dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh (glej 5. in 6. člen ZVZD). Tako mora delodajalec zagotoviti tudi, da delovna oprema in sredstva, ki jih delavci uporabljajo, ustreza vrsti in načinu izvajanja delovnih nalog oz. so za ta namen ustrezno prirejena, in njihova uporaba ne ogroža varnosti in zdravja delavcev.

Glede na ugotovljeno ponavljajočo se in nevarno delovno prakso uporabe nepravilno sestavljenega osem metrov visokega odra (brez nameščenih diagonalnih opor, kar je tudi omogočalo, da se oder premika medtem, ko se delavci nahajajo na platformi odra), in tak način uporabe delodajalcu ni mogel biti neznan, bi moral delodajalec ustrezno ukrepati, saj je delo na omenjeni višini nedvomno nevarno delo. V konkretnem primeru se delodajalec zakonske obveznosti po 5. in 6. členu ZVZD ni razbremenil zgolj s tem, da so bile na razpolago diagonalne podpore, temveč bi moral tudi poskrbeti, da so se uporabljale, saj uporaba neustrezno sestavljenega premičnega odra ne more zagotavljati varnega dela. Ker je delodajalec nosilec dejavnosti in tako tisti, ki mora primarno poskrbeti, da delo poteka varno, a je dopuščal, da se premični oder uporablja neustrezno sestavljen, je zato njegova soodgovornost za nesrečo in posledično za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu, večja, kar utemeljeno izpostavlja tožeča stranka v svoji pritožbi.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri tehtanju stopnje odgovornosti glede na ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabilo določbo 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja deljeno odgovornost. Ker je odgovornost delodajalca strožja, je po oceni pritožbenega sodišča glede na vse okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje šteti, da je prispevek tožene stranke 60 % in prispevek zavarovanca tožnika (delavca M.Č.) 40 %, saj je po drugi strani dolžnost delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu. V primeru so odgovornost

i delavca pa je tožnikov regresni zahtevek omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec (glej sklep III Ips 1/2014).

Ker so bili pritožbeni razlogi tožeče stranke delno utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo, glede na drugačno porazdelitev odgovornosti, v II. in III. tč. izreka spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo v celoti in v izpodbijanem delu (I. tč. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (358. oz. 353. člen ZPP). Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Glede na spremenjen uspeh v pravdi mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 60 % njenih pravdnih stroškov, kar znaša 581,52 EUR (vsi so znašali 969,20 EUR). Nasprotno pa mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 40 % njenih pravdnih stroškov, kar znaša 1.650,75 EUR (vsi so znašali 4.126,88 EUR). Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 1.069,23 EUR.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela pribl. z 80 %, zato ji mora tožena stranka povrniti pritožbene stroške v znesku 453,60 EUR, saj je tožeča stranka kot pritožbene stroške priglasila le plačano sodno takso v višini 567,00 EUR (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

op. št. 1: po navodilih proizvajalca pa sme uporabnik sneti diagonalne podpore samo v primeru, ko se premični oder uporablja v hodnikih in prehodih, če je hodnik do največ 0,8 m večji od širine odra.