Jedro

v primeru, da je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1), se tudi presoja sodišča v postopku revizije omejuje na trditveno podlago revidenta in okvir presoje, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja.

Glede vprašanja, ali je za razlastitev (kmetijskega) zemljišča, na katerem stoji vodni zadrževalnik, dopustno uporabiti določbo 19. člena ZJC-B, je odgovor pozitiven. Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo vsebino navedene določbe tako, da za njeno uporabo v postopkih razlastitve zemljišč ni treba, da je izpolnjen pogoj, da je po vsaki od navedenih nepremičnin fizično potekal promet, temveč da zadošča, da je promet potekal po cesti, katere del je tudi to zemljišče. Po pravilu, da se glede vprašanj, ki jih ureja, namesto splošnejšega predpisa vselej uporabi specialnejši predpis (lex specialis), je utemeljena uporaba 19. člena ZJC-B za razlastitev nepremičnin, ki so bile ob njegovi uveljavitvi uporabljene za gradnjo avtocest kot javnih cest in za katere je bil s tem urejen enostavnejši postopek razlastitve.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Celje št. 352-3/2010-31 (0361) z dne 28. 2. 2013, v zvezi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35020-9/2013/4/00641111 z dne 10. 6. 2013, s katero je bilo odločeno o razlastitvi tožeče stranke v korist Republike Slovenije.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka odločila pravilno in zakonito s tem, ko je odločila o razlastitvi tožeče stranke na podlagi tretjega odstavka 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B), saj gre za zemljišče, na katerem stoji vodni zadrževalnik, ki je kot naprava za odvodnjavanje ceste sestavni del avtoceste. S tem se tudi za to zemljišče, čeprav po njem promet fizično ne poteka, uporabi enak pravni režim kot za javno cesto, zato je bila ugotovitev dejanskega stanja in uporaba materialnega prava v postopku razlastitve s strani tožene stranke pravilna.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka (v nadaljevanju revidenti) revizijo in utemeljuje njeno dovoljenost na podlagi tega, da gre po vsebini za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, odločitev pa ima tudi zelo hude posledice za stranko. Glede razlogov za utemeljenost revizije revidenti navajajo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu ter zmotno uporabilo materialno pravo, zato predlagajo, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo nasprotuje razlagi materialnega prava s strani revidentov in zatrjevanim kršitvam določb, ki urejajo upravni postopek v primeru razlastitve, ter predlaga zavrnitev revizije.

K I. točki izreka:

5. Po presoji Vrhovnega sodišča so revidenti izpolnili pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, v delu, v katerem zastavljajo vprašanje, ali je v primeru (kmetijskega) zemljišča, ki se razlašča, dopustno uporabiti Zakon o javnih cestah in ali je Zakon o javnih cestah sploh dopustno uporabiti, ko gre za razlastitev v primeru avtoceste. S tem so revidenti vzpostavili tudi vprašanje zakonitosti izpodbijanega upravnega akta v delu, ki je izdan na tej pravni podlagi.

6. Glede ostalih pravnih vprašanj ustavnosti oziroma zakonitosti Vrhovno sodišče poudarja, da revidenti niso izkazali njihove pomembnosti, da bi jih Vrhovno sodišče v postopku obravnavalo po vsebini. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010).

7. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revidenti pa s svojimi splošnimi in neizkazanimi navedbami (o hudih posledicah, ki so v nezakonitem in protiustavnem razlaščanju lastninske pravice) izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi niso izkazali.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Vrhovno sodišče mora kot revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava po določbi 86. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa ima navedeni preizkus v upravnem sporu svoje meje, saj je tudi kritika pravne presoje ugotovljenih dejstev lahko celovita le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi(1), v postopku revizije pa se presoja tudi omejuje na obseg, ki izhaja iz dovoljenosti revizije kot vsebinske procesne predpostavke. To pomeni, da se v primeru, da je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) tudi presoja sodišča v postopku revizije omejuje na trditveno podlago revidenta in okvir presoje, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja (86. člen ZUS-1 v povezavi s 371. členom ZPP, ki se po 22. členu ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

10. Revidenti v reviziji navajajo, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo s tem, ko je za razlastitev zemljišča revidentov ob ugotovljenem dejanskem stanju uporabilo ZJC-B. Ugovor revidentov v okviru pomembnega pravnega vprašanja temelji na tem, da bi bilo za postopek razlastitve v obravnavani zadevi treba uporabiti drug materialni predpis in sicer Zakon o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (ZUDVGA), saj gre, glede na po sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, za del avtoceste.

11. Na dejansko stanje ugotovljeno v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano. Iz tega izhaja, da gre za nepremičnino, na kateri je bil ob izgradnji avtoceste pri avtocestnem priključku Celje - Center postavljen vodni zadrževalnik kot naprava za odvodnjavanje avtoceste, ta objekt pa je bil tudi ograjen z žičnato ograjo. Prav tako je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja nesporno, da je po tej avtocesti ob uveljavitvi ZJC-B že potekal cestni promet. 12. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke in sodišča prve stopnje, da gre glede na prej veljavni Zakon o javnih cestah (13. člen, v nadaljevanju ZJC) in kasneje uveljavljeni Zakon o cestah (8. člen, v nadaljevanju ZCes-1) pri napravah za odvodnjavanje ceste vselej za del javne ceste. Prav tako je nesporno, da so tako po ZJC (3. člen) kot tudi po ZCes-1 (39. člen) avtoceste vedno bile opredeljene kot javne ceste.

13. Glede vprašanja, ali je za razlastitev (kmetijskega) zemljišča, na katerem stoji tak vodni zadrževalnik, dopustno uporabiti določbo 19. člena ZJC-B, je odgovor zato pozitiven. Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo vsebino navedene določbe tako, da za njeno uporabo v postopkih razlastitve zemljišč ni treba, da je izpolnjen pogoj, da je po vsaki od navedenih nepremičnin fizično potekal promet, temveč da zadošča, da je promet potekal po cesti, katere del je tudi to zemljišče. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bila tako tudi izpeljana pravilna uporaba materialnega prava in pravilen pravni zaključek glede uporabe določbe 19. člena ZJC-B v postopku razlastitve nepremičnine revidenta.

14. V zvezi z vprašanjem uporabe 19. člena ZJC-B v primerih razlastitev za potrebe avtoceste, pa sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno razložili medsebojno razmerje med to določbo ZJC-B in ZUDVGA. Tako je 19. členZJC-B kot specialni predpis z jasnim namenom zakonodajalca uredil enostavnejši postopek pridobitve lastninske pravice države ali lokalne skupnosti na zemljišču, ki je že bilo uporabljeno za javno cesto, kot to določajo splošni predpisi. Zato je po pravilu, da se glede vprašanj, ki jih ureja, namesto splošnejšega predpisa vselej uporabi specialnejši predpis (lex specialis), utemeljena uporaba 19. člena ZJC-B za razlastitev nepremičnin, ki so bile ob njegovi uveljavitvi uporabljene za gradnjo avtocest kot javnih cest in za katere je bil s tem urejen enostavnejši postopek razlastitve. Poleg tega pa je bil ZJC-B kot novela ZJC sprejet v letu 2005, torej je v razmerju do ZUDVGA iz leta 1995 kasnejši predpis, kar še krepi pravilo njegove uporabe, saj gre tako za uporabo kasnejšega specialnega predpisa (lex posterior specialis) in se torej nesporno uporablja za vsa (posebna) vprašanja, ki so v njem urejena, čeprav starejši predpis glede določenih vprašanj določa drugače. 15. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je moralo Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

16. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1

sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Tako Vrhovno sodišče tudi izrecno že v zadevi II Ips 328/2009 z dne 26. 08. 2009 glede uporabe 371. člen ZPP, ki je tedaj vseboval identično določbo kot 86. člen ZUS-1.