Jedro

Na predmetni nepremičnini leži vodni zadrževalnik, to zemljišče pa je ograjeno z žičnato ograjo, kar pomeni, da je sporno zemljišče sestavni del avtoceste. Po določbi prvega odstavka 13. člena ZJC namreč med drugim javno cesto sestavljajo tudi naprave za odvodnjavanje ceste. To pa pomeni, da je predmetna parcela del ceste, zato je prvostopenjski organ pravilno zaključil, da je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 19. člena ZJC-B javna korist za razlastitev predmetne nepremičnine ugotovljena, saj je (sestavni) del avtoceste, po kateri poteka cestni promet. Ni potrebno, da bi moral cestni promet fizično potekati po predmetni parceli. Glede na določbo prvega odstavka 13. člen ZJC se namreč tudi nepremičnine, na katerih so naprave za odvodnjavanje, kar nesporno predmetna nepremičnina je, štejejo kot del ceste, kar pomeni, da je treba tudi zanje uporabiti režim ceste.

Pritožbeni organ je ravnal pravilno, ko je v odločbi druge stopnje dopolnil razloge za odločitev, in sicer v zvezi s pogojem za razlastitev po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1. Podal je tudi pravilne razloge, in sicer, da je predmetna avtocesta že zgrajena, prav tako je že zgrajen vodni zadrževalnik, ki po določbi 13. člena ZJC sodi k avtocesti in je nujen za nemoten potek ter varnost prometa in je nesporno zgrajen na predmetnem zemljišču. Navedeno utemeljuje nujnost razlastitve in sorazmernost s posegom v zasebno lastnino. Glede na zgrajenost avtoceste in vodni zadrževalnik namreč ni druge ustrezne nepremičnine za dosego istega namena.

Ker je sporna nepremičnina še vedno v solasti tožnikov, je prvostopenjski organ imel podlago za zaključek, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZJC-B ter ugodil zahtevi razlastitvene upravičenke za razlastitev zgoraj navedenega zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil: - da se v korist Republike Slovenije, kot razlastitvene upravičenke, razlasti nepremična parc. št. 90/5 k.o. …, na kateri je vknjižena lastninska pravica v korist razlastitvenih zavezancev A.A. do idealnega deleža 930/6066 celote, B.B. do idealnega deleža 310/6066 celote, C.C. do idealnega deleža 310/6066 celote, D.D. do idealnega deleža 310/6066 celote in E.E. do idealnega deleža 930/6066 celote ter ugotovil, da je na navedeni nepremičnini Republika Slovenija že vknjižena kot solastnica do idealnega deleža 104/674 celote, do idealnega deleža 90/674 celote, do idealnega deleža 80/674 celote in do idealnega deleža 90/674 celote (1. točka izreka); - da se na podlagi pravnomočnosti te odločbe izvede izbris zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka na nepremičnini, navedeni v 1. točki izreka te odločbe (2. točka izreka); - da se na podlagi pravnomočnosti te odločbe vpiše lastninska pravica na nepremičnini, navedeni v 1. točki izreka te odločbe, v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije do celote (3. točka izreka); - da lahko na podlagi pravnomočnosti te odločbe stranke iz 1. točke izreka te odločbe sklenejo sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu pred upravnim organom, ki je to odločbo izdal, če pa v zakonsko določenem roku do sklenitve sporazuma ne pride, pa lahko razlastitveni upravičenec ali razlaščenci vložijo predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku na pristojnem sodišču (4. točka izreka); - da je predlagateljica postopka, Republika Slovenija, dolžna v roku 15 dni od dokončnosti te odločbe povrniti stroške, ki so nastali nasprotnim strankam, v višini 1.044,60 EUR (5. točka izreka). V obrazložitvi upravni organ pojasnjuje potek upravnega postopka in navaja, da je bil 10. 2. 2011 opravljen ogled na kraju samem. Glede na izvedeni posebni ugotovitveni postopek zaključuje, da so bili v tem primeru izpolnjeni tako pogoji za uvedbo postopka razlastitve, kot tudi za samo razlastitev predmetne nepremičnine. Ugotavlja, da je javna korist izkazana po določbi tretjega odstavka 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B). V zvezi z navedbo razlastitvenih zavezancev, ki se sklicujejo na tretji odstavek 8. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo AC omrežja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUDVGA), odgovarja, da se lahko predmetni zakon oziroma določba, na katero se razlastitveni zavezanci sklicujejo, uporabi le v primeru, ko se ponudba za odkup vrši pred izvedeno graditvijo ceste po postopku, ki je v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena. V obravnavanem primeru pa je zemljišče že bilo uporabljeno za gradnjo in je bila ponudba za odkup naslovljena na razlastitvene zavezance šele po tem, ko jim je bila nepremičnina vrnjena v naravi v postopku denacionalizacije v letu 2001. Dalje ugotavlja, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je na predmetni parceli vodni zadrževalnik, ki je na podlagi 13. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) sestavni del ceste. Tako je po mnenju prvostopenjskega organa pravilno šteti, da po tem zemljišču, ki je sestavni del ceste, poteka promet, s tem pa je javna korist izkazana. Dejstvo, da zemljišče v prostorsko izvedbenem aktu ni bilo predvideno za takšno gradnjo oziroma da iz urbanističnega mnenja Mestne občine Celje izhaja, da območje, na katerem se obravnavano zemljišče nahaja, prostorsko ureja Odlok o PUP za območje Trnovlje pod AC, ki še vedno opredeljuje predmetno zemljišče parc. št. 90/5 k.o. …, kot prvo območje kmetijskih zemljišč in ne kot del AC telesa, po mnenju prvostopenjskega organa na odločitev o zadevi ne vpliva. V zadevi tudi ni sporno, kdo je pozidal obravnavano nepremičnino. Sporno tudi ne more biti dejstvo, da nepremičnina predstavlja del cestnega telesa in da je zavezanci v tem postopku nikoli niso dobili tudi v posest, ampak samo v last v denacionalizacijskem postopku.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnil z odločbo z dne 10. 6. 2013. V zvezi s pritožbenimi ugovori pojasnjuje, da predmet tega postopka ni ugotovitev višine odškodnine, pač pa le postopek razlastitve nepremičnine. Zato sama namenska raba zemljišča, ki jo v pritožbi poudarjajo tožniki, za samo ugotovitev danosti pogojev za razlastitev zemljišča nima posebnega pomena. V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih se tožniki sklicujejo na določbe ZUDVGA, ki veljajo za območje lokacijskega načrta, odgovarja, da v predmetnem primeru parcela ne sodi tudi v območje lokacijskega načrta, pač pa v območje, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje … pod avtocesto. Določbe 8. člena ZUDVGA, ki natančneje urejajo ponudbo, pa so bile razveljavljene z uveljavitvijo Zakona o umeščanju ureditev državnega pomena v prostor. Prvostopenjski organ po presoji organa druge stopnje tudi pravilno z odločbo ni posebej uvedel postopka in odločal o obstoju javnega interesa na podlagi določbe 100. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Pri tem se sklicuje na peti odstavek 19. člena ZJC-B. Ker pa prvostopenjski organ ni obrazložil izpolnjenosti pogojev, ki jih določajo ostale določbe ZUreP-1, pritožbeni organ še pojasnjuje nujnost razlastitve in sorazmernost s posegom v zasebno lastnino. V zvezi s tem navaja, da je predmetna AC že zgrajena ter da je vodni zadrževalnik, ki po določbah zakona sodi k AC, nujen za nemoten potek ter varnost prometa in da je zgrajen na predmetnem zemljišču. Navedeno dodatno utemeljuje javno korist in kaže na nujnost razlastitve, ki je nujno potrebna za dosego javne koristi, zaradi česar je tudi v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Glede na izgrajenost AC in vodni zadrževalnik ni druge ustrezne nepremičnine za dosego istega namena.

Tožniki v tožbi navajajo, da je pritožbeni organ sam pridobil zemljiškoknjižni izpisek za sporno nepremičnino, kar pomeni, da je sam dopolnil postopek in odpravil pomanjkljivost prvostopenjske odločbe. Menijo, da bi v takšnem primeru moral prvostopenjsko odločbo odpraviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Izpostavljajo tudi, da se pritožbeni organ ni opredelil do pritožbene navedbe, da je odločanje prve stopnje očitno zgrešeno, ker iz razlogov prvostopenjske odločbe izhaja, da gre za popravljanje napake denacionalizacijskega postopka. Prepričani so, da za začetek razlastitvenega postopka niso izpolnjeni pogoji po določbah ZUreP-1 in ZJC. V konkretnem primeru se namreč v zahtevi za razlastitev razlastitvena zavezanka sklicuje na ZUDVGA. Zato je nejasno stališče organa druge stopnje v obrazložitvi pritožbene odločbe, da razlastitvena upravičenka pravilno ni upoštevala določb ZUDVGA, če pa se vendar sama nanje sklicuje. Menijo, da je upravni organ spregledal določilo tretjega odstavka 8. člena ZUDVGA ter poudarjajo, da niso izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku te določbe. Že zato bi bilo potrebno zahtevo za razlastitev zavreči kot preuranjeno, izpodbijana odločba pa je zaradi napačne uporabe predpisov oziroma njihove neuporabe nepravilna in nezakonita. Navajajo tudi, da se je predmetni postopek s ponudbo, ki je podlaga zahtevi, začel že leta 2009, t.j. v času veljavnosti ZUDVGA. V konkretni zadevi bi moral prvostopenjski organ že v odločbi o začetku razlastitvenega postopka glede na določbo 100. člena ZUreP-1 ugotoviti, da je javna korist izkazana. Nasprotujejo tudi zaključku upravnega organa, da na sporni nepremičnini poteka cestni promet. Na njej je namreč čistilna naprava za meteorne vode, ograjena z žičnato ograjo in iz samega spisa izhaja, da po njej ne poteka noben cestni promet. Prepričani so, da za razlastitev sporne nepremičnine ni podlage ne v dejanskih ponudbah, še manj v prostorskih aktih. V nobenem pogledu pa tudi ni relevantno, kdo je na tej nepremičnini kaj zgradil, saj to ne more biti predmet razlastitvenega postopka. Ugovarjajo pa tudi odločitvi o stroških postopka, pri čemer se sklicujejo na določbo četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1, ki po njihovem prepričanju jasno določa, da vse stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec. Sodišču predlagajo, da izvede glavno obravnavo in zasliši stranke ter po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v 1. do 4. točki izreka odpravi ter odpravi odločbo pritožbenega organa in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njihovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis zadeve.

Razlastitvena upravičenka Republika Slovenija v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna razlastitev parc. št. 90/5 k.o. …, na kateri je vknjižena solastninska pravica v korist tožnikov, solastnica sporne nepremičnine pa je tudi razlastitvena upravičenka (stranka z interesom Republika Slovenija).

Sodišče ugotavlja, da je bilo v predmetnem upravnem postopku ugotovljeno, da je na sporni parc. št. 90/5 zgrajen vodni zadrževalnik ter da je na njej položena cev. V naravi predmetno zemljišče predstavlja travnik, ograjen z žično ograjo. Obravnavana nepremičnina pa leži ob avtocestnem priključku Celje - Center.

Iz urbanističnega mnenja pristojnega organa Mestne občine Celje sicer izhaja, da to območje prostorsko ureja Odlok o PUP za območje Trnovlje pod avtocesto (Uradni list SRS, št. 10/89 in Uradni list RS, št. 99/01 in 35/07), ki predmetno zemljišče parc. št. 90/5 k.o. … opredeljuje kot I. območje kmetijskih zemljišč, ki ni del avtocestnega telesa. Vendar pa se sodišče strinja z razlogovanjem upravnih organov obeh stopenj, da je v predmetni zadevi pomembno dejansko stanje na spornem zemljišču. Med strankami pa ni spora o tem, da predmetna nepremičnina leži ob avtocestnem priključku Celje – Center, da na njej leži vodni zadrževalnik ter da je to zemljišče ograjeno z žičnato ograjo, kar vse tudi po presoji sodišča pomeni, da je sporno zemljišče sestavni del avtoceste. Po določbi prvega odstavka 13. člena ZJC namreč med drugim javno cesto sestavljajo tudi naprave za odvodnjavanje ceste. To pa pomeni, da je predmetna parcela del ceste, zato je upravni organ po presoji sodišča pravilno zaključil, da je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 19. člena ZJC-B javna korist za razlastitev predmetne nepremičnine ugotovljena, saj je (sestavni) del avtoceste, po kateri poteka cestni promet. Pri tem sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom še dodaja, da ni potrebno, da bi moral cestni promet fizično potekati po predmetni parceli. Glede na citirano določbo prvega odstavka 13. člen ZJC se namreč tudi nepremičnine, na katerih so naprave za odvodnjavanje, kar nesporno predmetna nepremičnina je, štejejo kot del ceste, kar pomeni, da je treba tudi zanje uporabiti režim ceste.

V zvezi s pritožbenim ugovorom pa sodišče tožnikom tudi pojasnjuje, da je pritožbeni organ ravnal pravilno, da je dopolnil postopek oziroma odpravil pomanjkljivosti prvostopenjske odločbe. Pooblastilo za takšno ravnanje mu daje določba prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki med drugim določa, da kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljena dejstva, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam, bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Tako je pritožbeni organ ravnal pravilno, ko je v odločbi druge stopnje dopolnil razloge za odločitev, in sicer v zvezi s pogojem za razlastitev po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1, da je razlastitev sporne nepremičnine za dosego javne koristi nujno potrebna ter da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Po presoji sodišča je v zvezi s tem podal tudi pravilne razloge, in sicer, da je predmetna avtocesta že zgrajena, kar med strankami ni sporno, prav tako je že zgrajen vodni zadrževalnik, ki po zgoraj citirani določbi 13. člena ZJC sodi k avtocesti in je nujen za nemoten potek ter varnost prometa in je nesporno zgrajen na predmetnem zemljišču. Sodišče se strinja z zaključkom pritožbenega organa, da navedeno utemeljuje nujnost razlastitve in sorazmernost s posegom v zasebno lastnino. Glede na zgrajenost avtoceste in vodni zadrževalnik namreč ni druge ustrezne nepremičnine za dosego istega namena.

Ker je sporna parc. št. 90/5, k.o. … še vedno v solasti tožnikov, je prvostopenjski organ imel podlago za zaključek, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZJC-B ter ugodil zahtevi razlastitvene upravičenke RS z dne 12. 11. 2010 za razlastitev zgoraj navedenega zemljišča. Določba 19. člena ZJC-B namreč predpisuje poseben postopek odvzema ali omejitve lastninske pravice proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v primerih, ko po nepremičninah javna cesta že poteka, vendar pa so te nepremičnine (še) v lasti drugih oseb (torej ne države ali občine), kar pomeni, da premoženjsko pravno stanje teh nepremičnin še ni urejeno. Za tak primer pa gre tudi v obravnavani zadevi. Ker torej glede na zgoraj povedano promet po tej cesti (avtocesti) poteka, sporna nepremičnina pa je del le-te in glede na to, da je podana tudi sorazmernost in nujnost razlastitve, so po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za razlastitev te parcele.

Glede na določbo petega odstavka 19. člena ZJC-B, po kateri se ne glede na 100. člen ZUreP-1 postopek razlastitve začne z vložitvijo zahteve iz prejšnjega odstavka, o čemer upravni organ, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti obvesti zemljiško knjigo, tožniki nimajo prav, ko zatrjujejo, da bi upravni organ moral izdati posebno odločbo o začetku razlastitvenega postopka.

Tožniki pa se tudi neupravičeno sklicujejo na določbe ZUDVGA. Določbe tega zakona namreč za odločitev v tej zadevi niso relevantne, saj le-ta vsebuje določbe za pridobivanje nepremičnin, potrebnih za graditev avtoceste, torej za gradnjo bodočih avtocest. V predmetni zadevi pa gre za razlastitev nepremičnine, ki je del že obstoječe avtoceste, kar pa se rešuje po ZJC-B, na katerega se razlastitvena upravičenka v zahtevi za razlastitev z dne 11. 11. 2010 tudi sklicuje 1

. V zvezi s tožbeno navedbo, da se razlastitvena upravičenka sama v zahtevi za razlastitev sklicuje na ZUDVGA, pa sodišče odgovarja, da iz zahteve za razlastitev izhaja, da se razlastitvena upravičenka sklicuje le na določbo 2. člena ZUDVGA, ki določa pristojnost DARS-a za pridobivanje nepremičnin, potrebnih za izgradnjo avtocestnega omrežja v RS. Vendar pa, kot že povedano, v zahtevi za razlastitev kot podlago za razlastitev navaja 19. člen ZJC-B. Tožniki v tožbi tudi napačno zatrjujejo, da se je razlastitveni postopek začel že leta 2009. Iz upravnega spisa zadeve namreč izhaja, da je razlastitvena upravičenka zahtevo za razlastitev pri prvostopnem organu vložila 12. 11. 2010. Po določbi prvega odstavka 95. člena ZUreP se namreč razlastitveni postopek začne z vložitvijo zahteve razlastitvenega upravičenca.

Kot je tožnikom pravilno pojasnil že organ druge stopnje, pa tudi ni nujno, da se v razlastitvenem postopku določi odškodnina. Zato vprašanje, ali je sporno zemljišče stavbno ali kmetijsko zemljišče, ni stvar tega postopka.

Glede na tožbeni ugovor je treba še pripomniti, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi sicer res omenil, da je bila obravnavana nepremičnina v postopku denacionalizacije vrnjena denacionalizacijskim upravičencem (tožnikom) v naravi leta 2001, vendar pa je v izpodbijani odločbi presodil, ali so izpolnjeni pogoji za njeno razlastitev po 19. členu ZJC-B, zato mu tožniki neutemeljeno očitajo, da gre v obravnavani zadevi za popravljanje napake denacionalizacijskega postopka. V zvezi z vprašanjem stroškov postopka pa sodišče tožnikom odgovarja, da določba četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 v obravnavani zadevi ne predstavlja podlage za odločitev o stroških. V navedeni določbi so namreč kot stroški v zvezi z razlastitvijo mišljeni stroški iz drugega odstavka 105. člena tega zakona (npr. selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitna zmanjšana vrednost preostale nepremičnine) in ne stroški, ki nastanejo stranki med samim postopkom ali zaradi postopka, katere primeroma našteva prvi odstavek 113. člena ZUP. Za slednje se uporabljajo splošna pravila upravnega postopka, kar pomeni, da je povrnitev teh stroškov odvisna od uspeha stranke v postopku 2

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Dokazni predlog za zaslišanje strank je sodišče zavrnilo, saj dejansko stanje, relevantno za odločitev v zadevi, med strankami niti ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.