Jedro

Vlaganja so bila opravljena v celotno nepremičnino in ne v solastninski delež, ki je odpadel na pravdni stranki. Zato bi morala tožeča stranka za uspešno uveljavljanje svojega večjega solastninskega deleža zaradi vlaganj s tožbo zajeti vse zemljiškoknjižne solastnike.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da znaša solastninski delež tožeče stranke na nepremičnini parc. št. AA vl. št. 1461 k.o. BB 13170/30000, solastninski delež tožene stranke pa 915/30000, za izstavitev listine z zemljiškoknjižnim dovolilom, da se pri 1/6 solastninskega deleža tožene stranke na navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist tožeče stranke v deležu 4085/30000 glede na celoto parc. št. AA in za plačilo pravdnih stroškov (točka I. izreka).

S sklepom je nadalje zavrnilo predlagano začasno odredbo za prepoved odtujitve in obremenitve toženčeve 1/6 na parc. št. AA, k.o. BB (točka II. izreka).

Pravdne stroške tožene stranke je naložilo v plačilo tožeči stranki (točka III. izreka).

Zoper sodbo in sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev obeh odločb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Očita mu, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

Najprej graja zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z ugovorom zastaranja. Prezrte so tožbene navedbe, podprte z neocenjenimi dokazi (pogodba z dne 7.1.2004, izpovedba M.A.N.) o dogovoru med R.N., tožencem in tožečo stranko o medsebojni uskladitvi višine njihovih solastninskih deležev na pritličnem delu poslovno-stanovanjskega objekta glede na višino vlaganj vsakega od njih po odplačilu kredita avstrijski banki. Odplačan je bil v letu 2003. Šele takrat je zapadla terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zahtevek ni zastaran. Nadalje meni, da je zahtevek nepravilno zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Ne strinja se, da bi morali biti zaradi ugotovitve drugačnih solastninskih deležev toženi vsi solastniki kot nujni enotni sosporniki. Priznava, da so se solastniki ob nakupu zemljišča in določitvi solastninskih deležev dogovorili za izgradnjo poslovno-stanovanjskega objekta in za sklenitev posebne pogodbe o določitvi nadaljnjih solastninskih deležev po dograditvi objekta, do katere ni prišlo, vendar opozarja, da je bilo med njimi nesporno, da pripada ½ solastninskega deleža na zgrajenem objektu (v naravi stanovanjski del objekta) M.M., ki ga je v nadaljevanju prodal, preostali solastninski del do ½ (v naravi pritlični, poslovni del objekta) pa tožeči stranki, toženi stranki in R.N.. Neusklajeno je bilo le interno razmerje med slednjimi na pritličnem delu objekta. Dogovorili so se, da se bodo njihovi deleži uskladili glede na višino vlaganj posameznika v pritlični del objekta. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala izpolnitev tega dogovora le proti tožencu. Tretja solastnica R.N. je dogovor priznala s sklenitvijo ustrezne pogodbe, M.M. pa pri sklenitvi tega internega dogovora ni sodeloval. S tožbenim zahtevkom se ne posega v višino solastninskih deležev ostalih solastnikov (kupcev stanovanj kot pravnih naslednikov M.M.). Njihovo sodelovanje v pravdi je nepotrebno. Nepravilna je tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in odločitev o stroških.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju; ZPP, Ur. list RS, št. 26/99-45/08, ki se v tem sporu že uporablja v skladu s 1. odst. 130. člena ZPP-D; Ur. list RS, št. 45/08).

Glede procesnih kršitev ugotavlja, da jih pritožba ne konkretizira, z uradno upoštevnimi pa sodba ni obremenjena.

Na podlagi med pravdnima strankama nespornih dejstev je prvo sodišče ugotovilo: - da so pravdni stranki, R.N. in 11 pravnih naslednikov prvotnega solastnika M.M. solastniki nepremičnine, parc. št. AA k.o. BB; - da so pravdni stranki, R.N. in M.M. pridobili solastninsko pravico na zemljišču parc. št. AA k.o. BB s prodajno pogodbo z dne 22.7.1996, s katero so istočasno sklenili dogovor o skupni gradnji objekta na navedenem zemljišču ter določili svoje solastninske deleže, in sicer za pravdni stranki in R.N. za vsakega do 1/6, za M.M. pa do 1/2; - da so se pogodbeniki ob sklenitvi navedene pogodbe dogovorili, da bo kot izvajalec del na objektu nastopal M.M., ki bo po izgradnji prepustil pravdnima strankama in R.N. v last in posest pritličje objekta, da bodo solastniki do 1/3; - da so se hkrati dogovorili, da bodo sklenili medsebojno investitorsko pogodbo, po dograditvi objekta do podaljšane tretje gradbene faze pa s posebno pogodbo dogovorili idealni solastni delež na celotni nepremičnini vsakega od pogodbenikov, - da medsebojna investitorska pogodba niti nova pogodba o določitvi solastninskih deležev ni bila nikoli sklenjena; - da je bil objekt zgrajen; - da solastnina pravno ni bila nikoli razdeljena; - da tožeča stranka iz naslova vlaganj uveljavlja višji solastninski delež od tistega, ki je vpisan v zemljiški knjigi, vendar le zoper toženo stranko, ne pa tudi zoper ostale solastnike.

Na podlagi teh dejstev in zaslišanja M.M. je ugotovilo, da so bila vlaganja opravljena v celotno nepremičnino in ne le v solastninski delež, ki je odpadel na pravdni stranki. Zato je zahtevek za povečanje solastninskega deleža zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije pravilno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne, pa tudi pravni zaključek, da ni bila tožena prava stranka (zgrešena pasivna legitimacija).

Glede na opisane dejanske ugotovitve je namreč prvo sodišče pravilno izhajalo iz materialnopravnih določil za ta spor relevantnih pravil Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) o solastnini (člen 14/1 ZTLR) in pravil Občega državljanskega zakonika (ODZ), o dogovoru o skupni gradnji kot možni podlagi za pridobitev solastninske pravice na zgrajeni zgradbi. Pri solastnini je določen idealni delež vsakega solastnika v sorazmerju do celote, ki ga opravičuje do idealnega dela stvari, s katerim samostojno razpolaga. Gre za posebno obliko lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari. Vsakemu od solastnikov pripada računsko določen idealni delež celotne stvari. To pomeni, da solastnik ne more imeti izključne lastninske pravice na realnem delu stvari tako, da bi bil eden npr. upravičen le do stanovanja v nadstropju, drugi do poslovnega prostora v pritličju. Oba sta upravičena do celotne stvari v sorazmerju s svojim deležem, dokler ne pride do pravne razdelitve solastnine. Že prvo sodišče je zato pravilno zavrnilo v pritožbi ponovljene navedbe tožeče stranke o v naravi razdeljeni nepremičnini, ko naj bi (bivši) solastninski delež do ½ M.M. predstavljala stanovanje v nadstropju spornega objekta, solastninski deleži ostalih treh solastnikov (pravdnih strank in R.N.), pa poslovni prostori v pritličju objekta. Dokler ne pride do pravne razdelitve solastnine, gre za nedeljivo pravno razmerje. Spremenijo ali ukinejo ga lahko le vsi solastniki skupaj, bodisi sporazumno z ustreznim pravnim poslom (tudi npr. s pogodbo o skupni gradnji oziroma o določitvi novih solastninskih deležev glede na izvedeno gradnjo), bodisi v ustreznih sodnih postopkih, če sporazuma ne dosežejo. V slednjih je nedoločenost stvarnopravnih deležev v notranjem razmerju razlog za nujno sosporništvo solastnikov.

Pritožnikovo naziranje, da v obravnavanem primeru zadošča tožba le zoper toženca, ki ne priznava njegovega zahtevka po višjem solastninskem deležu zaradi vlaganj v pritlični del objekta, je zmotno. Na podlagi predložene pogodbe z dne 22.7.1996 in zaslišanja M.M. je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da vlaganja niso bila opravljena le v pritlični del, oziroma solastninski delež, ki je odpadel na pravdni stranki, ampak v celotni objekt. Osnovo za tak zaključek daje tudi ostala listinska dokumentacija v spisu (npr. gradbeno dovoljenje) in izvedeniško mnenje. Izpovedba MM, da je vse stroške izgradnje poslovnega skladiščnega dela v pritličju objekta krila tožeča stranka, na katero opozarja pritožnik, te ocene v ničemer ne omaja. Pritličje se namreč ni gradilo ločeno, ampak v sklopu gradnje celotnega objekta.

Pravno odločilni sta nadaljnji dejanski ugotovitvi prvega sodišča, in sicer, da prvotni solastniki s (sicer načrtovano) pogodbo po izvedenih vlaganjih oziroma gradnji niso določili novih oziroma drugačnih solastninskih deležev na celotni nepremičnini, kot so bili dogovorjeni ob nakupu zemljišča, niti da bi si solastnino pravno razdelili glede na višino prvotno dogovorjenih solastninskih deležev. Tako se izkaže, da je treba nepremičnino (ki zdaj predstavlja zemljišče in na njem zgrajeni objekt), še vedno obravnavati kot celoto. Tožeča stranka bi morala za uspešno uveljavljanje svojega večjega solastninskega deleža na njej s tožbo zajeti vse zemljiškoknjižne solastnike. Še vedno namreč obstaja njihovo enotno nedeljivo pravno razmerje glede celotne nepremičnine. Z drugimi besedami to pomeni, da pravdni stranki z R.N., brez sodelovanja ostalih solastnikov, ne morejo reševati zgolj svojega „internega“ razmerja, kot zmotno meni pritožba. Nenazadnje je bil tožbeni zahtevek postavljen v sorazmerju do celote in ne le do toženčevega solastninskega deleža, kot je pravilno poudarilo že prvo sodišče. Zato je zmotno tudi pritožbeno prepričanje, da se z njim ne posega v višino solastninskih deležev ostalih solastnikov, ki niso bili toženi.

Po povedanem v obravnavanem primeru po pravilni ugotovitvi prvega sodišča spora ni mogoče rešiti brez sodelovanja vseh solastnikov, ki bi morali biti toženi kot nujni sosporniki (196. člen ZPP). Ker je bila tožba vložena le proti enemu od njih, je bila tožena napačna stranka. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije je tožbeni zahtevek v celoti pravilno zavrnjen.

Že iz tega razloga se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z ugovorom zastaranja zahtevka v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tako kot je spremembo solastninskih deležev mogoče zahtevati le od vseh solastnikov skupaj, lahko le vsi skupaj podajo tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis drugačnih solastninskih deležev v zemljiški knjigi. Pritožbene navedbe o nestrinjanju z dejanskimi ugotovitvami prvega sodišča o zastaranju tega dela zahtevka zato ne terjajo odgovora, ker na pravilnost siceršnje odločitve, ne vplivajo.

Pritožba z ničemer ne konkretizira pritožbenih graj v zvezi s sklepom o začasni odredbi in stroških. Prvo sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo po ugotovitvi, da tožeči stranki ni uspelo izkazati že verjetnosti terjatve. To je po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju prvi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ki je predmet tega postopka. Ker morajo biti pogoji po navedenem zakonskem določilu izpolnjeni kumulativno, se z ugotavljanjem obstoja nadaljnjih prvemu sodišču ni bilo treba ukvarjati. Njegova odločitev je pravilna.

Enako velja za stroškovno odločitev, v kateri pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu ne najde napak in kršitev, na katere bi bilo treba paziti po uradni dolžnosti. Zato tudi to sprejema kot pravilno.

V okviru podane trditvene in dokazne podlage je prvo sodišče torej popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede vseh zahtevkov in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju tudi ni zagrešilo uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena istega zakona.