Jedro

Pri solastnini je razdeljena pravica in ne stvar, zato se vlaganja v nepremičnino res lahko raztezajo le na sporno solastno nepremičnino kot celoto in ne na njen idealni del. Vendar to ne pomeni, da bi se moral tožbeni zahtevek, s katerim se uveljavlja izpolnitev dogovora o vlaganjih, uveljavljati zoper vse solastnike, da bi bila tožena prava stranka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev solastninskega deleža tožnice do 13.170/30.000 in toženca do 915/30.000 na nepremičnini parc. št. 1382/2 k. o. ... in za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo tožničine lastninske pravice do 4.085/30.000 na toženčevem 1/6 solastniškem deležu na isti nepremičnini. Ugotovilo je, da so tožnica, toženec, R. R. in M. M. kupili omenjeno nepremičnino tako, da je slednji postal njen solastnik do ½, prvi trije pa vsak do 1/6. Zemljišče so kupili z namenom, da na njem zgradijo stanovanjsko poslovni objekt, katerega pritličje bo pripadlo prvim trem po enakih delih (vsakemu do 1/3). Dogovorjeno je še bilo, da bodo kasneje določili idealne deleže na celotni nepremičnini s posebno pogodbo, a tega niso storili. Tožnica je trdila, da toženec in R. R. nista zmogla financirati dogovorjene investicije (vsak od njiju je prispeval le 6,1 %), zato je njen pretežni del (87,8 %) prevzela tožnica, omenjeni trije pa so se dogovorili, da bodo solastniške deleže na pritličju objekta uskladili glede na višino vlaganj vsakega od njih. Ker tožnica meni, da pritličje objekta ustreza ½ celotne nepremičnine, sklepa, da njen delež na nepremičnini znaša 43,9 % oziroma v ulomku izraženih 13.170/30.000, delež toženca pa 3,05 % oziroma v ulomku izraženih 915/30.000 (polovični delež investicije vsakega od njiju). Sodišče je iz zemljiškoknjižnega stanja povzelo, da na sporni nepremičnini obstaja solastnina štirinajstih solastnikov, med katerimi imajo tožnica, toženec in R. R. vsak 1/6 delež, ostali solastniki pa manjše deleže (slednji so po tožničinih trditvah pravni nasledniki M. M., njihovi deleži pa so v naravi stanovanja v prvem nadstropju objekta in skupaj ustrezajo preostalemu ½ deležu na nepremičnini). Presodilo je, da so vsi solastniki v konkretnem primeru nujni sosporniki. Solastnina namreč pravno ni razdeljena, tožbeni zahtevek se nanaša na celotno nepremičnino, M. M. je bil stranka pri dogovoru o skupni gradnji in je pri gradnji tudi sodeloval, vlaganja so bila opravljena v celotno nepremičnino in ne le v solastniški delež pravdnih strank, gradnja objekta na zemljišču v solastnini pa je privedla do spremembe solastniških deležev. Ker je tožnica zaradi zatrjevanih večjih vlaganj v pritlični del objekta višji solastniški delež uveljavljala le zoper toženca, ni tožila prave stranke. Menilo je tudi, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listne zastaral. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Menilo je, da solastnik ne more imeti izključne lastninske pravice na realnem delu stvari, da je solastnina do razdelitve nedeljivo pravno razmerje, da so bila vlaganja opravljena v celotni objekt (in ne le v pritličje) in da je nedoločenost stvarnopravnih deležev solastnikov v notranjem razmerju razlog za nujno sosporništvo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Poudarja, da s tožbenim zahtevkom uveljavlja zgolj povečanje njenega solastninskega deleža na račun toženčevega solastninskega deleža in ne posega v solastninske deleže drugih solastnikov. Temelj zahtevka je v internem dogovoru med pravdnima strankama in R. R., da bo izgradnjo objekta financirala le tožnica in da bodo višino svojih solastninskih deležih po izgraditvi uskladili glede na prispevek vsakega od njih. R. R. je tožnici na podlagi vlaganj že priznala ustrezen delež s pogodbo. Drugih solastnikov ni treba zajeti s tožbo, saj niso bili stranke internega dogovora. Po dograditvi objekta je bilo med M. M. in pravdnima strankama ter R. R. prav tako nesporno, da idealni delež M. M. še vedno znaša ½. Da je njegov delež ostal nesporen, kaže tudi ugotovljeni način rabe objekta (pravni nasledniki M. M. imajo v posesti posamezna stanovanja, pravdni stranki in R. R. pa preostali poslovno skladiščni del). Obsodilna sodba ne bi spremenila višine idealnih deležev drugih solastnikov. Toženčev solastninski delež je lahko predmet samostojnega razpolaganja brez sodelovanja drugih solastnikov. Izpodbijana odločitev odstopa od stališč Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi in sklepu II Ips 82/2006 z dne 9. 7. 2008. 4. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Nujno sosporništvo je podvrsta enotnega materialnega sosporništva, ki je podano, kadar je mogoče po zakonu ali naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (196. člen ZPP). Poleg te značilnosti so nujni sosporniki v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj uveljavljajo in razpolagajo s pravicami.(1) Razmejevanje navadnega od enotnega (in nujnega) sosporništva je lahko posebej problematično pri stvarnopravnih zahtevkih, ki zadevajo solastnino – solastninsko pravico več oseb na nerazdeljeni stvari, pri čemer je del vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (prvi odstavek 13. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – v nadaljevanju ZTLR). Solastniki so načeloma navadni sosporniki, v določenih položajih pa je njihova vez močnejša in lahko utemeljuje enotno ali celo nujno sosporništvo. Vprašanja enotne pravdne obravnave solastnikov odločilno ne opredeljuje solastnina sama po sebi, temveč (v povezavi z njo) narava spornega materialnopravnega razmerja.(2) Ta v konkretnem primeru ni nedeljiva, kot sta jo zmotno opredelili sodišči nižjih stopenj.

7. Pri solastnini je razdeljena pravica in ne stvar,(3) zato se vlaganja res lahko raztezajo le na sporno nepremičnino kot celoto in ne na njen idealni del. Vendar to ne pomeni, da bi morala tožnica tožbeni zahtevek, s katerim uveljavlja izpolnitev zatrjevanega dogovora o vlaganjih, uveljavljati zoper vse solastnike, da bi tožila pravo stranko. V konkretnem primeru ne zakon ne narava pravnega razmerja ne terjata enotne odločitve za vse solastnike, saj predmet spora temelji na dogovoru o spremembi solastniških deležev, s katerimi lahko posamezni solastniki samostojno razpolagajo (drugi odstavek 14. člena ZTLR).(4) Narava uveljavljane pravice je zato deljiva in načeloma omogoča različno odločitev za vsakega posameznega solastnika. Čim je tako, o enotnem (in nujnem) sosporništvu ni mogoče govoriti (196. člen ZPP). Solastniki nepremičnine bi bili neločljivo povezani v primeru, če bi tožnica zahtevala (so)lastninsko pravico na realnem delu sporne nepremičnine (pritličju objekta), vendar tožba takšnega petita ne vsebuje. Tožnica ne zahteva razdelitve solastnine ali novega solastniškega deleža, s čimer bi spremenila solastniško razmerje na nepremičnini, temveč želi poseči v že obstoječi solastniški delež toženca in tako povečati svoj solastninski delež.

8. Čeprav obravnavano vlaganje v solastno nepremičnino ne terja enotnega (in nujnega) sosporništva, okoliščina, da s tožbo niso zajeti vsi solastniki, vendarle ni brez pomena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tožnica, ki zaradi vlaganj v celotno nepremičnino zahteva povečanje svojega solastniškega deleža, namreč lahko zoper posameznega solastnika uspe največ glede tistega obsega vlaganj, ki je sorazmeren višini njegovega solastninskega deleža.(5)

9. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je ostalo relevantno dejansko stanje nerazjasnjeno in ker posledično ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče druge stopnje bo moralo najprej vsebinsko izčrpati pritožbene navedbe glede zastaranja zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, nato pa postopati skladno z izhodišči, ki so razvidna iz obrazložitve sklepa.

10. Ker je revizijsko sodišče razveljavilo izpodbijano odločbo in vrnilo zadevo v novo sojenje, je pridržalo odločitev o stroških revizijskega postopka za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Betetto v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 256. Op. št. (2): Primerjaj Betetto v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 259 in 260. Op. št. (3): Vedriš, Osnove imovinskoga prava, Opči dio imovinskoga prava, stvarno, obvezno i nasljedno pravo, 6. izdaja, Narodne novine, Zagreb 1987, str. 183 (povzeto po: Rijavec v Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 329. Op. št. (4): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 82/2006 z dne 9. 7. 2008, II Ips 416/2008 z dne 26. 11. 2009 in II Ips 475/2007 z dne 11. 2. 2010. Op. št. (5): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 795/1995 z dne 30. 10. 1997.